Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 3. marec 2020 / številka 9

Današnji gost v rubriki Pogovor je g. Valery Arakelov, lastnik in direktor Rimskih term, po rodu iz Armenije, kjer je najprej končal fakulteto za energetiko, nato novinarsko fakulteto, po selitvi v Rusijo pa je doktoriral iz ekonomije. »Z dobro ekipo so vse zmage mogoče. Kot menedžer predstavljam dirigenta, a brez dobrega orkestra ni nič.«

Za Temo tedna smo izbrali prispevek mag. Tanje Kaltnekar iz revije Denar z naslovom DDV pri oddelitvi. Pri materialno-statusnem preoblikovanju, ko se del družbe oddeli na novoustanovljeno družbo ali se družba razdeli na dva ali več delov, je pomembna tudi pravilna obravnava z vidika DDV.

S pravnega področja predstavljamo članek z naslovom Pravica do poštenega sojenja v sodni praksi ESČP. S finančnega področja pa izpostavljamo članek Implementacija Direktive EU na področju sankcij in sodnega varstva v Veliki Britaniji.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Valery Arakelov: Rimske terme so moja prioriteta

Valery Arakelov

TFL Glasnik:
G. Valery Arakelov, ste lastnik in direktor Rimskih term, po rodu ste iz Armenije. Tam ste najprej končali fakulteto za energetiko, nato novinarsko fakulteto, po selitvi v Rusijo pa ste doktorirali iz ekonomije. Vaši poslovni dosežki so posebno poglavje – zasebna tiskarna, nato turizem in lastništvo hotelov v različnih državah. V Armeniji imate vinograd, a gotovo bi lahko še kaj dodala. Na kaj ste najbolj ponosni v vaši karieri?

Valery Arakelov:
Vsak ima svojo zgodbo, vsak čas ima svoje zmage, a ni vse v dosežkih. Delaš tudi veliko napak, a to je življenje. Zame je ponos že to, da vi omenjate, da sem nekaj dosegel, in da se danes pogovarjava.

 

Valery Arakelov

 

TFL Glasnik:
Skromni ste. Ne morem, da vas ne bi vprašala, kako ste prišli v Slovenijo. So bile Rimske terme, katerih stoodstotni lastnik ste, pravi motiv, da ste tukaj že šest let?

Valery Arakelov:
Bil sem član armenskega poslovnega kluba, kjer smo se srečevali enkrat na mesec. Na enem od srečanj je bila na vrsti predstavitev slovenskih naložb. Prijatelji so mi rekli, naj se vključim v naložbo, saj sem delal v turizmu. To področje mi je bilo vedno dobro poznano. Zato sem prišel v Slovenijo, ki mi je takoj postala všeč. Takoj sem se navdušil nad termami, čutil sem, da sem pred pomembno odločitvijo. Ni bilo lahko, a sem se odločil – bil sem pripravljen. Danes vidim, da sem v duši čutil pravo stvar, odločil sem se s srcem. Vmes je bilo nekaj težkih trenutkov, tudi danes ni čisto lahko, a v tem uživam. Z Rimskimi termami sem resnično povezan, imajo posebno energijo.

 

TFL Glasnik:
V Sloveniji ste veliko časa.

Valery Arakelov:
Več kot 90 odstotkov.

 

TFL Glasnik:
Ali vam je tako všeč? Saj imate veliko naložb tudi drugod.

Valery Arakelov:
Druge naložbe grem samo pogledat. Tudi moja družina se je preselila v Slovenijo. Ker so Rimske terme še vedno kot kakšno zagonsko podjetje, potrebujejo veliko energije. Pomembno je, da zgradiš ekipo, ki ji zaupaš. Moja je danes precej močna. Vse to vzame čas.

Valery Arakelov

 

TFL Glasnik:
V šestih letih ste zares veliko naredili, saj so bile terme že pred stečajem, danes pa imajo posebno mesto v Sloveniji. A verjetno ne ciljate samo na slovenske goste?

Valery Arakelov:
Seveda ciljamo na različne goste, danes imamo približno 40 odstotkov Slovencev, drugo so tujci: Avstrijci, Nemci, Italijani, Srbi, Hrvati, nekaj Rusov in Izraelcev.

 

TFL Glasnik:
Kaj vas je pri nas tako zelo očaralo, da je zdaj tukaj z vami vsa družina?

Valery Arakelov:
Pred kratkim sem prišel s službenega potovanja s prijatelji, s katerimi smo skupaj obiskali nekaj držav. Zanimivo je bilo, ko so dejali, da je v Sloveniji svež zrak, da je država varna in da razumejo, zakaj mi je tako všeč. Opravičujem se, a večkrat sem opazil, da se Slovenci ne zavedate, kaj imate – ogromno stvari, ki jih marsikatera druga država ne premore. Kar pa je najpomembnejše, imate odprte in gostoljubne ljudi. Imel sem možnost živeti v mnogih državah, ampak hočem biti tukaj. Iz Slovenije lahko skočim kamor koli, a se želim vrniti v to državo.

Valery Arakelov

 

TFL Glasnik:
Mimogrede, odlično govorite slovensko.

Valery Arakelov:
To še ni to. Vsak dan se trudim, da bi izpopolnil svoje znanje slovenščine.

 

TFL Glasnik:
Pomembno je, da se razumemo. Povejte mi še, kako poteka skrb za vse druge vaše projekte.

Valery Arakelov:
Vodim različne projekte v različnih državah. Vse to so že postavljeni sistemi z ekipami, ki skrbijo za objekte, jaz pa večkrat pridem in preverim, kako zadeve potekajo. Imam malo manj časa, a to je cena, ki jo plačujem, ker ne morem vedno stoodstotno pregledati čisto vsega. Tu gre za izbiro prioritete. Pri meni so na prvem mestu Rimske terme.

 

TFL Glasnik:
Ustavili se verjetno še niste, kaj so vaši načrti? Kakšne načrte imate s termami?

Valery Arakelov:
Najprej si želim postaviti stabilen, varen sistem. Stabilnost v tem poslu pomeni, da imaš tako zanimiv produkt, da si lahko miren in prepričan, da ga boš prodajal po dobri ceni, tvoj gost pa bo zadovoljen. To pomeni, da bo gost prepričan, da je dobil več, kot je pričakoval. A za to je potreben čas. Mi ponujamo kompleksen produkt, za katerega potrebuješ dovolj strokovne ljudi – na primer za rehabilitacijo, ki je vključena v naše storitve. Velnes? Moraš imeti nekaj zanimivega, unikatnega. Kulinarika? Danes je to zelo pomemben vidik. S ponosom lahko povem, da smo za letošnje leto od ocenjevalcev Gault Millau, priznanega mednarodnega vodnika po restavracijah, dobili dve kapici, kar je za nas velik dosežek. Največji uspeh pa je vendarle zadovoljen gost.

Valery Arakelov

 

TFL Glasnik:
Ko vas poslušam, je vse videti preprosto, kar pa v resnici zagotovo ni. Najpomembnejše je spoznanje, da lahko v turizmu s trdim delom in vizijo preživiš. Kaj pa preostala Slovenija in njen turizem? Naša država postaja pomembna turistična destinacija tudi v svetovnem smislu. Ste razmišljali še o katerih drugih naložbah?

Valery Arakelov:
Imam vizijo širiti svoj hotelski posel. Z dobro ekipo so vse zmage mogoče. Kot menedžer predstavljam dirigenta, a brez dobrega orkestra ni nič. Že od začetka vem in sem prepričan, da ima Slovenija potencial za to. Prihodnost slovenskega turizma je dobra.

 

TFL Glasnik:
Kaj pa vaš delež v večjih naložbenih projektih iz tujine v Sloveniji?

Valery Arakelov:
Peljem svoje zgodbe.

 

TFL Glasnik:
Izzivov je še veliko. Ali boste ostali le pri turizmu? V Rusiji imate tiskarno, v Armeniji vinograd.

Valery Arakelov:
Nisem tako mlad, da bi odprl še kaj drugega, kar imam, si lahko privoščim. Prej bi morda dal kaj stran, da bi mi ostalo več časa in energije.

Valery Arakelov

 

TFL Glasnik:
Če vam je Slovenija tako prirasla k srcu, lahko nadaljujete tu pri nas. Sicer pa, kako vas kot tujca sprejemajo Slovenci?

Valery Arakelov:
Od samega začetka so me sprejeli zelo dobro in nimam pravice, da bi rekel, da me kar koli moti. Ko Slovenijo primerjam z drugimi državami, je super. Če misliš, da mora biti vse stoodstotno, se motiš. Vsaka država ima svoja pravila, ki so zanjo normalna in pravilna. Za ljudi pa mi je pomembno, da vidijo, kaj delam. Vesel sem, da začutim tudi hvaležnost.

 

TFL Glasnik:
Kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Valery Arakelov:
Bodite ponosni na svojo državo, uživajte življenje in bodite srečni.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Saša Omahna

Valery Arakelov

Tema tedna
DDV pri oddelitvi

Tanja Kaltnekar

piše: mag. Tanja Kaltnekar, revija Denar št. 505/2020

Pri materialno statusnem preoblikovanju, ko se del družbe oddeli na novoustanovljeno družbo ali se družba razdeli na dva ali več delov, je pomembna tudi pravilna obravnava z vidika DDV.

Najprej je treba razjasniti dilemo, ali je prenos podjetja oziroma dela podjetja v smislu razdelitve, oddelitve obdavčljiva transakcija z vidika DDV ali ne. Oddelitev je ena od oblik delitve kapitalske družbe, urejene v 624. do 637. členu Zakona o gospodarskih družbah. Kapitalska družba se lahko deli z razdelitvijo ali oddelitvijo.

Opredelitev pojma razdelitev oziroma oddelitev družb

Razdelitev se opravi s hkratnim prenosom vseh delov premoženja prenosne družbe, ki z razdelitvijo preneha, ne da bi bila opravljena njena likvidacija, oddelitev pa se opravi s prenosom posameznih delov premoženja družbe, ki z oddelitvijo ne preneha. Posamezni deli premoženja se pri oddelitvi prenesejo na nove družbe, ki se ustanovijo zaradi oddelitve (oddelitev z ustanovitvijo nove družbe), ali prevzemne družbe (oddelitev s prevzemom).

Z delitvijo preide na novo ali prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem. Nova ali prevzemna družba kot univerzalni pravni naslednik vstopi v vsa pravna razmerja v zvezi s tem premoženjem, katerih subjekt je bila prenosna družba.

Določila ZDDV-1

Zakon o davku na dodano vrednost (ZDDV-1) v 10. členu določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos ali kot vložek v podjetje, šteje, da dobava blaga ni bila opravljena. V tem primeru se za potrebe DDV prevzemnik šteje za pravnega naslednika prenosnika. 

Navedeno zakonsko določbo pojasnjuje Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost v 8. členu. Ta določa, da se pri prenosu podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca šteje, da dobava blaga ni bila opravljena, samo
če prevzemnik podjetja ali dela podjetja kot pravni naslednik prenosnika nadaljuje dejavnost

Nadalje pravilnik pojasnjuje, da se določba 10. člena ZDDV-1 nanaša tudi na statusna preoblikovanja družb, če so opravljena pod pogoji, predpisanimi v 8. členu pravilnika.

Pogoji za 10. člen morajo biti izpolnjeni ob prenosu
. Če so, se lahko uporabi 10. člen. Če pa kadar koli kasneje pride do spremembe, je treba to ustrezno obravnavati.

Zelo pomembno je, kaj v nadaljevanju prevzemna družba dela s temi sredstvi. Če prevzemnik uporablja prevzeta sredstva za druge namene kot za tiste, za katere ima pravico do odbitka DDV, torej z njimi ne opravlja obdavčenega prometa, mora plačati DDV v skladu z določbami tega zakona, ki veljajo za obračun DDV od uporabe blaga in storitev za zasebne namene. 

Prenos podjetja ali dela podjetja na drugega davčnega zavezanca se torej ne šteje za dobavo blaga, ne glede na to, ali gre za odplačni ali neodplačni prenos. To se nanaša tudi na statusna preoblikovanja družb, če so opravljena pod predpisanimi pogoji.

Delitev lahko definiramo kot vrsto materialnega statusnega preoblikovanja, pri kateri se posamezna kapitalska družba (prenosna družba):

  • deli s hkratnim prenosom vsega njenega premoženja (aktive in pasive) na dve ali več kapitalskih družb, pri čemer kapitalska družba preneha brez likvidacije, ali se
  • deli s prenosom posameznih delov njenega premoženja na eno ali več kapitalskih družb, pri čemer prenosna družba ne preneha.

Premoženje prenosne družbe se lahko prenese na nove ali na obstoječe kapitalske družbe. Pojem »premoženje« se ne nanaša le na aktivo (sredstva), ampak tudi na vse pravice in obveznosti te družbe v zvezi s tem premoženjem

Če torej z oddelitvijo preide na novo družbo ali na prevzemno družbo del premoženja prenosne družbe, določen z delitvenim načrtom, ter pravice in obveznosti prenosne družbe v zvezi s tem premoženjem, se ta prenos obravnava kot prenos podjetja ali dela podjetja po 10. členu ZDDV-1 kot neobdavčljiva transakcija.

V praksi se včasih spregleda pomembno dejstvo. Da se transakcija lahko po določbi 10. člena ZDDV-1 obravnava kot neobdavčljiva, mora biti podjetje ali del podjetja preneseno na davčnega zavezanca, ki je identificiran za namene DDV. 

Pri spoštovanju tega pogoja se različno obravnava oddelitev z ustanovitvijo nove družbe in oddelitev s prevzemom.

Oddelitev s prevzemom na obstoječo družbo

Pri oddelitvi s prevzemom se deli premoženja prenesejo na prevzemno družbo, ki že obstaja in izpolnjevanje tega pogoja ne povzroča težav, ker je prevzemna družba običajno identificirana za namene DDV. Če prevzemna družba še ni identificirana za namene DDV, se mora pred prenosom oziroma v času prenosa nemudoma identificirati za namene DDV.

Oddelitev z ustanovitvijo nove družbe

Pri oddelitvi z ustanovitvijo nove družbe se deli premoženja prenesejo na novo družbo, ki se ob prenosu šele ustanavlja. Nova družba, na katero se pri oddelitvi z ustanovitvijo nove družbe prenaša premoženje, v trenutku oddelitve še ne more biti identificirana za namene DDV. Ker je pogoj iz 10. člena ZDDV-1, po katerem mora biti podjetje ali del podjetja prenesen na davčnega zavezanca, identificiranega za namene DDV, je nujno, da se nova družba identificira za namene DDV takoj po vpisu v sodni in davčni register, prenosna družba pa pred prenosom davčnemu organu poda izjavo, s katero zagotavlja, da se bo nova družba identificirala za namene DDV takoj po vpisu v sodni in davčni register.

Če se identifikacija za namene DDV ne izvede takoj, kar operativno pomeni, da je treba nemudoma po ustanovitvi prevzemne družbe vložiti vlogo za DDV-identifikacijo, ima to lahko neugodne posledice, ker to pomeni, da ne gre za neobdavčljivo transakcijo, skladno z 10. členom ZDDV-1, in se lahko zgodi, da mora prenosna družba od vrednosti sredstev obračunati izstopni DDV. 

Omeniti velja še eno morebitno davčno nevšečnost pri oddelitvi s hkratno ustanovitvijo družbe. Kadar prevzemna družba prenaša na prevzemno družbo del podjetja, ki kontinuirano opravlja dejavnost, to zahteva takojšnje izdajanje računov kupcem, in to z obračunanim DDV, nima pa še veljavne identifikacijske številke. 

V takih primerih menim, da je lažje in operativno preglednejše, da se predhodno najprej ustanovi prevzemna družba v taki lastniški sestavi, kot jo ima prenosna družba, si takoj pridobi identifikacijsko številko za namene DDV in se šele potem izvede oddelitev dela podjetja s prenosne na že obstoječo (novo) prevzemno družbo.

Zaključek

Pri tovrstnih statusnih materialnih preoblikovanjih velja poleg vsega ostalega biti pozoren tudi na vidik DDV, ki ob nepravilni izvedbi oziroma neupoštevanju pravil ZDDV-1 lahko povzroči neljubo dodatno davčno obveznost, ali na strani prenosne ali prevzemne družbe. Pomembno je, da je prevzemna družba v trenutku prevzema premoženja identificirana za namene DDV ali da takoj vloži vlogo za identifikacijo za DDV-namene, če gre za oddelitev s hkratno ustanovitvijo prevzemne družbe.

Strokovni članki
Pravica do poštenega sojenja v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice

Andreja Friškovec

piše: Andreja Friškovec, študentka magistrskega študija prava na Evropski pravni fakulteti, posebna asistentka Federice D’Alessandra, revija Odvetnik št. 93/2019

Pregled najpogosteje kršenih pravic Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) za obdobje med leti 1959 in 2018 uvršča kršitev pravice do poštenega sojenja na prvo mesto. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je kršitev te pravice zaznalo v približno 40 odstotkih vseh kršitev, zlasti v povezavi s poštenim sodnim postopkom (17,01 odstotka) in dolžino le-tega (20,06 odstotka). Ker je besedilo člena samo ogrodje, ki mu sodna praksa nadalje zagotavlja potrebne specifike za razumevanje narave pravice,5 so v nadaljevanju članka predstavljeni nekateri teoretični vidiki in tri odmevne sodbe iz prve polovice leta 2019, ki se nanašajo na domnevno kršitev pravice do poštenega sojenja.

O civilnem in kazenskem vidiku 6. člena EKČP

Koncept kazenske ovadbe je v postopku pred ESČP avtonomen pojem, ki ni odvisen od kategorizacij, ki jih uporabljajo nacionalni pravni sistemi držav članic.6 Enako velja za pojem državljanskih pravic in obveznosti, ki se jih ne razlaga zgolj s sklicevanjem na domače pravo tožene države. ESČP je v več primerih izpostavilo, da se prvi odstavek 6. člena uporablja ne glede na status strank, naravo zakonodaje, ki ureja »spor« (civilno, gospodarsko ali upravno pravo), in naravo organa, pristojnega za odločanje, na primer sodišče, upravni organi.7

Izpostaviti je treba, da čeprav 6. člen EKČP govori o pravici do poštenega sojenja, je posameznik deležen garancij, še preden je uradno obtožen kaznivega dejanja, ali pa se lahko garancije v civilnih zadevah uporabijo na različnih upravnih stopnjah, še pred začetkom sodnega postopka. Garancije se ne ustavijo pri izdaji sodbe, ampak veljajo tudi v fazi izvršitve le-te.8

ESČP je v sodni praksi poudarilo, da civilni in kazenski vidik navedenega člena nista nujno medsebojno izključujoča se. Zato se lahko prvi odstavek 6. člena uporabi za civilni sklop primera, ESČP pa lahko presodi o pravilni uporabi člena tudi v delu, ki se nanaša na kazensko pravo.9 Hkrati je ESČP v primeru Selmani in drugi proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji dejalo, da ima po uradni dolžnosti pristojnost proučiti vprašanje uporabe tega člena, tudi če tožena vlada te zahteve ni podala.10 Vendar so zahteve za zagotovitev pravice do poštenega sojenja na področju kazenskega prava strožje kot meje v civilnem pravu.11

Pravica do poštenega sojenja v civilnih postopkih (prvi odstavek 6. člena)

V sodbi Altay proti Tučiji (št. 2) je ESČP razsodilo, da je ustna komunikacija med odvetnikom in njegovo stranko »stvar«, ki spada v pojem »zasebnega življenja« in je »civilna« pravica.12

Tožnik, ki je zaradi poskusa spremembe ustavnega reda prestajal dosmrtno zaporno kazen, se je od septembra 2005 moral posvetovati s svojim odvetnikom v prisotnosti uradnika zapora. Ukrep je na predlog uprave zapora izreklo sodišče, saj naj bi bilo ravnanje odvetnika – zaporniku je na njegovo prošnjo poslal paket s knjigami in revijami, ki se niso nanašale na obrambo – nezdružljivo z odvetniškimi nalogami.13 Tožnik je trdil, da omejevanje zasebnosti njegovih posvetovanj z odvetnikom ni združljivo z njegovimi pravicami iz 8. člena EKČP14 in da postopek pred nacionalnim sodiščem, v katerem je poskušal izpodbijati ta ukrep, ni bil v skladu z zahtevami pravičnosti iz prvega odstavka 6. člena. Odločitev je bila sprejeta na podlagi predhodne odločitve sodišča o neizročitvi paketa zaporniku, postopek je bil opravljen na podlagi spisa, brez zaslišanja in brez predložitve stališč tožeče stranke ali njegovega odvetnika. Sodišče se tudi ni opredelilo, kako dolgo bo izvajanje nadzornega ukrepa.15

ESČP je v tem primeru prvič razsodilo, da ustna komunikacija med posameznikom in odvetnikom v okviru pravne pomoči sodi v področje zasebnega življenja, saj je namen te interakcije omogočiti, da se posameznik informira o odločitvah glede svojega življenja. Izpostaviti je treba, da je na stališče ESČP o naravi razmerja odvetnik – stranka močno vplivalo vprašanje, ali se je pritožnik lahko skliceval na civilni del 6. člena, da bi se pritožil zaradi pravičnosti postopka, ki ga je sprožil za izpodbijanje omejitve komunikacije z odvetnikom. Turška vlada je trdila, da je bila omejitev posvetovanja z odvetnikom preventivni ukrep, ki je bil uveden zaradi ohranjanja reda in varnosti v zaporu, zaradi česar je omejitev javnopravne narave.16

ESČP se s takšno razlago ni strinjalo in je odgovorilo: »[…] Za začetek se ESČP zdi primerno, da se sklicuje na svoje ugotovitve v zvezi z 8. členom EKČP, in sicer da je zaupnost odvetnika in stranke privilegirana in da ustno komuniciranje z odvetnikom spada pod pojem ‘zasebno življenje’. Torej je vsebina zadevne pravice, ki se nanaša na možnost pritožnika, da se zasebno pogovarja s svojim odvetnikom, pretežno osebne in individualne narave, kar je dejavnik, ki ta spor približuje civilni sferi. Ker bi omejevanje možnosti medsebojne komunikacije v popolni zaupnosti oviralo veliko koristi uveljavljanja te pravice, ESČP zaključuje, da zasebnopravni vidiki spora prevladujejo nad javnopravnimi.«17

Zahteva, da sodi sodišče, ustanovljeno z zakonom (prvi odstavek 6. člena)

V primeru Gudmundur Andri Astradsson proti Islandiji je ESČP presojalo skladnost z zahtevo, da je sodišče ustanovljeno z zakonom.18

Pritožbo pritožnika je pritožbeno sodišče, nova pravosodna institucija, ki je bila ustanovljena in je začela delovati 1. januarja 2018, zavrnilo. Pritožnik se je pritožil na Vrhovno sodišče, češ da je bilo imenovanje enega od sodnikov pritožbenega sodišča v nasprotju s postopki v veljavni zakonodaji. Pritožnik je trdil, da je minister za pravosodje s seznama petnajstih najbolj usposobljenih kandidatov umaknil štiri kandidate, ki jih je predlagal ocenjevalni odbor, in je v neskladju s pravilnim postopkom le-te nadomestil s štirimi drugimi, vključno s spornim sodnikom. Hkrati je parlament, v nasprotju z zakonom, odobril spremenjeno listo, ne da bi glasoval o vsakem novem kandidatu posebej. Vrhovno sodišče je priznalo, da je bilo imenovanje spornega sodnika nepravilno, vendar po mnenju Vrhovnega sodišča takšna nepravilnost ne more razveljaviti imenovanja. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bilo pritožniku zagotovljeno pošteno sojenje, in je zavrnilo razveljavitev obsodbe ter morebitno ponovno sojenje na prvi stopnji. Pritožnik se je na ESČP pritožil zaradi kršitve 6. člena, saj pritožbeno sodišče ni bilo »sodišče, ustanovljeno z zakonom«, kot določa prvi odstavek navedenega člena.19

Glavno vprašanje, ki ga je obravnavalo ESČP, je bilo, ali je Vrhovno sodišče pri obravnavi trditve tožnika, da »sodišče ni bilo ustavljeno z zakonom«, ustrezno upoštevalo relevantno sodno prakso ESČP. Pomembno je poudariti, da je ESČP dejalo, da ne bo dvomilo o razlagi nacionalnega prava nacionalnih sodišč v tem kontekstu, »razen če ni prišlo do očitne kršitve nacionalnega prava «. V skladu z ustrezno sodno prakso mora biti izpodbijana kršitev nacionalnega prava »očitne« narave.20

ESČP je v povezavi s tem navedlo, da se samo za tiste kršitve veljavnih nacionalnih predpisov pri ustanovitvi sodišča, ki so temeljne narave in so sestavni del vzpostavitve ter delovanja sodnega sistema, šteje, da izpolnjujejo to merilo. V tem okviru se pojem »očitne« kršitve nacionalnega prava nanaša na naravo in težo domnevne kršitev. Poleg tega bo ESČP pri proučitvi, ali ustanovitev razsodišča temelji na »očitni« kršitvi nacionalnega prava, upoštevalo, ali dejstva, ki so mu bila predstavljena, dokazujejo namerno kršitev nacionalnih pravil o imenovanju sodnikov ali vsaj pomenijo očitno neupoštevanje veljavnega nacionalnega prava.21

Vrhovno sodišče ni zavzelo izrecnega stališča glede vprašanja, ali so priznane kršitve veljavnega nacionalnega prava »očitne«. Zaradi njegove razlage notranjega prava je bilo ugotovljeno, da pomanjkljivosti v postopku imenovanja ne pomenijo, da zadevni sodnik ni bil zakonito imenovan na funkcijo. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da imenovanje ni nično in da je bil pritožnik deležen pravičnega postopka pred pritožbenim sodišče.22

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Implementacija Direktive EU na področju sankcij in sodnega varstva v Veliki Britaniji

revija Sirius

pišeta: mag. Tjaša Črnko in doc. dr. Iztok Kolar, vir: revija SIR*IUS, št. 1/2020

27. maja 2014 sta bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena dva pomembna dokumenta v zvezi z revizijo računovodskih izkazov, in sicer Direktiva 2014/56/EU o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze in Uredba (EU) št. 537/2014 o posebnih zahtevah v zvezi z obvezno revizijo subjektov javnega interesa. Države članice EU-ja so morale omenjeno direktivo implementirati v svojo nacionalno zakonodajo v dveh letih po začetku veljavnosti, to je najkasneje do 17. junija 2016. Istega dne je začela veljati tudi Uredba (EU) 537/2014. V Veliki Britaniji je Direktiva 2014/56/EU o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze implementirana v Zakon o revizorjih in predpisih o revizorjih tretjih držav 2016 (angl. The Statutory Auditors and Third Country Auditors Regulations 2016), ki je začel veljati 17. 6. 2016. V članku predstavljamo implementacijo Direktive 2014/56/EU, ki je bila izpeljana v Veliko Britaniji, omejili pa smo se izključno na področje sankcij in sodnega varstva, predstavljamo pa tudi nadzorni organ v Veliki Britaniji na področju revidiranja.

1. UVOD

V Veliki Britaniji je nova evropska zakonodaja na področju obvezne revizije računovodskih izkazov implementirana v Zakon o revizorjih in predpisih o revizorjih tretjih držav 2016 (angl. The Statutory Auditors and Third Country Auditors Regulations 2016), ki je začel veljati 17. 6. 2016.

S sprejetjem tega zakona so začela veljati tudi pravila, ki uvajajo spremembe, ki veljajo za številne revizijske dejavnosti v obliki meril upravičenosti, računovodskih standardov, etičnih standardov in meril upravljanja. Te spremembe vključujejo tudi preoblikovanje revizijskega nadzora in postopek izvajanja v Veliki Britaniji. Takšno prestrukturiranje je zahtevalo številne spremembe v revizijskih predpisih. Nova zakonodaja v Veliki Britaniji na področju revidiranja tako priznava Svet za finančno poročanje (angl. the Financial Reporting Council – FRC) kot končni pristojni organ, odgovoren za ureditev obveznih revizij (ICAEW, 2016, str. 1).

2. PREDPISANE KAZNI

Namen uvedbe sankcij zaradi neizpolnjevanja predpisanih okvirov za revidiranje ni kaznovanje, temveč zaščita interesov širše javnosti. Zato bi moral biti glavni cilj izvršilnega odbora ali neodvisnega sodišča za sankcioniranje strinjanje glede določenih sankcij, ki so ustrezne ali potrebne za doseganje zastavljenih ciljev. Ključnega pomena je, da se izvršilni odbor in neodvisno sodišče za sankcije strinjata o naloženi sankciji ter da so le-te naložene v takšni obliki, da (FRC, 2016 a, str. 6):

a) so sorazmerne s cilji, ki naj bi bili doseženi s samim sankcioniranjem,

b) varujejo javnost in javni interes,

c) izboljšujejo učinkovitost funkcij lokalne revizije s strani registriranih revizorjev,

d) so prilagojene dejstvom posameznega primera in da upoštevajo vse okoliščine zadevnega primera,

e) so sorazmerne naravi povzročene škode,

f) ohranjajo in spodbujajo zaupanje v delovanje registriranih revizorjev ter da so ta dejanja skladna z regulativnim okvirom za revizijo,

g) odvrnejo registrirane revizorje, da ne bi izpolnjevali predpisov v zvezi z revizijo.

2.1. Sankcioniranje revizorjevih kršitev

Revizorjeve kršite se sankcionirajo z naslednjimi ukrepi (FRC, 2016 a, str. 8):

a) omejitev izvajanja dejavnosti,

b) regulatorna kazen - denarna kazen v znesku, ki ga določi izvršilni odbor ali neodvisno sodišče za sankcije,

c) začasna prekinitev registracije in

d) umik registracije.

Revizor mora odgovorno sprejeti sankcije, ki so mu bile naložene v primerih, ko ni izpolnjeval regulativnega okvira v zvezi z izvajanjem revizije računovodskih izkazov (FRC, 2016 a, str. 5).

2.1.1. Omejitve izvajanja dejavnosti

Izvršilni odbor ali sodišče se lahko dogovorita ali naložita omejevalni ali pogojni ukrep registriranemu revizorju, prav tako se lahko posamično določijo vse omejitve in/ali pogoji, ki ustrezajo oziroma so potrebni za uvedbo in izrek sankcije. Omejitve in/ali drugačni pogoji se lahko naložijo za časovno obdobje po presoji izvršnega odbora ali sodišča (FRC, 2016 a, str. 14).

V primeru omejitev lahko izvršilni odbor ali sodišče zahteva, da registrirani revizor opravi dodatna usposabljanja (FRC, 2016 a, str. 14).

Sankcije, kot so omejitve in/ali dodatni pogoji, so najprimernejše, kadar obstaja dokazilo o pomanjkljivosti na določenem področju prakse ali pa je bilo na nekem področju relativno malo kršitev standardov ali so storjene nenamerno in se lahko odpravijo z omejitvami in/ali dodatnimi pogoji. Vse omejitve in/ali dodatni pogoji morajo biti primerni, sorazmerni, izvedljivi in merljivi (FRC, 2016 a, str. 14).

2.1.2. Regulatorna kazen - denarna kazen v znesku, ki ga določi izvršilni odbor ali neodvisno sodišče za sankcije

Regulatorna kazen se lahko dogovori ali naloži samostojno oziroma v kombinaciji[1] z drugimi sankcijami. Regulatorna kazen se lahko uporablja samostojno samo, če ni nobenih skrbi, da bi nadaljnje opravljanje storitev registriranega revizorja brez omejitev ali pogojev negativno vplivalo na glavnega odjemalca lokalne revizije ali katero koli drugo osebo. Zato se mora, če obstajajo takšne skrbi, regulatorna kazen prilagoditi storjenim napakam ali pa se mora izrekati skupaj z drugimi vrstami sankcij. Regulatorna kazen se lahko naloži ali se prilagodi glede na razmere samo, če je izvršilni odbor ali sodišče prepričano, da bo to zadostovalo in da se zagotovi, da registrirani lokalni revizor svojo dejavnost dalje opravlja korektno in v skladu s standardi (FRC, 2016 a, str. 14–15).

Da bi ugotovili, ali je regulatorna kazen primerna, se morajo upoštevati tile dejavniki (FRC, 2016 a, str. 14–15):

a) sankcije, kot so omejitev izvajanja dejavnosti, začasna prekinitev ali umik registracije, kot takšne ne bi zadostovale ali ustrezale reševanju pomislekov izvršnega odbora ali sodišča;

b) registrirani revizor si je pridobil kakršno koli finančno ali drugačno korist zaradi storjene napake;

c) napaka, ki je bila storjena, je vključevala, povzročila ali ogrozila izgubo znatnih zneskov denarja;

d) v podobnih prejšnjih primerih je bila dogovorjena ali izrečena predpisana sankcija.

Za regulatorne kazni, ki jih lahko izreče izvršilni odbor ali sodišče, ne obstaja zgornja meja. Vendar je treba upoštevati, da namen takšnih sankcij ni kaznovanje (FRC, 2016 a, str. 14–15).

Po presoji resnosti storjene napake revizorja izvršilni odbor ali sodišče upošteva finančna sredstva registriranega revizorja. Sodišče pri odločanju o znesku regulatorne kazni ne upošteva možnosti, da bi bil registrirani revizor odgovoren za stroške, ki niso povezani s primerom (FRC, 2016 a, str. 14–15).

2.1.3. Začasna prekinitev registracije

Izvršilni odbor ali sodišče lahko soglasno odredi ali uvede začasno ustavitev registracije registriranega revizorja le, če omejitev izvajanja dejavnosti ali regulativna kazen ali oboje ne bi zadoščali za reševanje izvršbe Odbora ali sodišča (FRC, 2016 a, str. 15–16).

Prekinitev registracije je daljnosežna sankcija, ki jo je treba uporabiti le v primerih, kjer obstaja resna skrb glede usposobljenosti in/ali sposobnosti upoštevanja regulativnega okvira za revizijo. Takšna kazen je lahko tudi primerna, če je bila napaka revizorja tako resna, da bi to zelo vplivalo na zaupanje javnosti v standarde registriranih revizorjev. Vendar pa se mora izvršilni odbor ali sodišče prepričati, da registrirani revizor lahko napako odpravi v razumnem roku. Če to ni mogoče, potem mora izvršilni odbor ali sodišče razmisliti o umiku registracije (FRC, 2016 a, str. 15–16).

Izvršilni odbor ali sodišče mora skrbno premisliti o obdobju začasne prekinitve registracije, saj je pri tem treba upoštevati resnost storjene napake revizorja. Izvršilni odbor ali sodišče mora upoštevati tudi obdobje, v katerem meni, da bi moral registrirani revizor odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti (FRC, 2016 a, str. 15–16).

V obdobju začasne prekinitve registracije (FRC, 2016 a, str. 15–16):

a) revizorju ni treba odstopiti od imenovanja za revizorja,

b) revizor lahko sprejme ponovno imenovanje za revizorja,

c) revizor ne sme sprejeti nobenega novega imenovanja,

d) sme revizor podpisati samo revizijska poročila v zvezi z lokalnimi revizijami, z dovoljenjem izvršnega odbora.

2.1.4. Umik registracije

Preklic registracije registriranega revizorja je najresnejša sankcija z najdaljnosežnejšimi posledicami. Ta sankcija se uporablja za najtemeljnejše kršitve regulativnega okvira za revizijo, kjer bi bilo nadaljevanje izvajanja storitev revizorja škodljivo tako za javnost kot za javni interes in bi s seboj prineslo nezaupanje javnosti v standarde registriranih revizorjev. V tem primeru je umik registracije edina ustrezna in sorazmerna sankcija (FRC, 2016 a, str. 16).

Umaknitev registracije registriranega revizorja je izpeljana, če sodišče meni, da na primer obstaja pomanjkanje pripravljenosti spoštovanja Regulativnega okvira za revizijo s strani kaznovanega revizorja, tako da ni verjetno, da bo registrirani revizor izboljšal oziroma popravil napako in da se bodo posledično najverjetneje še naprej pojavljale pomembne in resne pomanjkljivosti. Sodišče mora tudi proučiti, ali so obstajali oteževalni dejavniki, ki bi morali biti upoštevati. Primeri lahko vključujejo (FRC, 2016 a, str. 6):

a) prejšnje sankcije v zvezi s podobnimi pomanjkljivostmi niso povzročile izboljšanja,

b) napake so se pojavljale v daljšem časovnem obdobju s sodelovanjem višjega vodstva,

c) ravnanje ni bilo v skladu z nadaljevanjem registracije,

d) registrirani revizor ni več primerna oseba, ki bi bila lahko upravičena za imenovanje kot lokalni revizor, in ni možnosti, da se to odpravi v predvidljivi prihodnosti.

Preden odredba o umiku registracije postane veljavna, je treba pretehtati vse druge sankcije, ki bi bile v tem primeru lahko ustreznejše. Sodišče mora še zlasti proučiti, ali je kaznovani revizor napake sposoben odpraviti, in če je tako, je treba razmisliti, ali je sankcija o začasni prekiniti primernejša. Sodišče mora biti prepričano, da nobena druga sankcija ne bi bila primerna in da je umik registracije edina ustrezna in sorazmerna sankcija, ki je na voljo (FRC, 2016 a, str. 16).

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.