Tedenski pregled pravnih, davčnih in finančnih novosti / 21. maj 2019 / številka 19

Evropska uredba o varstvu podatkov GDPR »posega v digitalno okolje in prinaša podstat za pravno urejanje digitalnega življenja, ki se mu ne moremo izogniti. Digitalno življenje je zanimivo, vendar ga je treba regulirati,« meni Irena Jakša Zupančič, direktorica družbe Ascaldera, ki se že dvajset let uveljavlja na področju IT in je naša današnja gostja v intervjuju.

Za Temo tedna smo izbrali prispevek Tomaža Kuralta iz revije Denar z naslovom Prezgodaj vložena napoved. Davčni zavezanec je konec septembra 2018 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018. Finančna uprava je napoved oktobra 2018 zavrgla, kot razlog pa je bilo navedeno »prezgodaj vložena«. Pojavilo se je zanimivo vprašanje in nato raziskovanje, ali je lahko napoved vložena prezgodaj.

S pravnega področja predstavljamo prispevek Avtomobil kot vozilo svobode - pa je to res?, s finančnega področja pa tokrat izpostavljamo članek z naslovom Računovodsko poročanje v zvezi z nedokončanimi sodnimi in nadzornimi postopki.

Vabljeni k branju!

Pogovor
Irena Jakša Zupančič: Osebni podatki so naš DNK

Irena Jakša Zupančič

TFL Glasnik:
Irena Jakša Zupančič, ste direktorica družbe Ascaldera, diplomirana univerzitetna geologinja, ki se že dvajset let uveljavlja na področju IT. V zadnjem času se ukvarjate predvsem z varovanjem podatkov. Ste mati štirih otrok, v podjetju pa bedite nad 30 moškimi.
Na kaj ste najbolj ponosni v dosedanji karieri?

Irena Jakša Zupančič:
V življenju na štiri otroke, v karieri pa sem najbolj ponosna na to, da mi je uspelo kot ženski pripeljati kariero do točke, da lahko imam svoje podjetje in da delujem profesionalno v svetu, ki je pretežno moški. Ponosna sem, da me kolegi sprejemajo kot enakovrednega sogovornika, kar ni vedno lahko. V bistvu sem ponosna na svojih 30 moških, brez katerih moje podjetje ne bi bilo takšno, kot je. Ponosna sem tudi na naš najnovejši proizvod, prenosno enoto za varovanje podatkov 2Cript, ki ima kar dva varovalna sistema, zaradi zapletenega varovalnega logaritma pa vanjo ni mogoče vdreti. Podatki, ki jih nosimo s seboj, so vedno zaščiteni. Do njih nima dostopa nihče razen nas.

 

Irena Jakša Zupančič

 

TFL Glasnik:
GDPR, evropska uredba, ki je začela veljati 25. maja lani in bo doživela prvo obletnico veljave, je bila verjetno izziv tudi za vas. Zanima me, kakšno se vam zdi stanje v Sloveniji po tem enem letu? Kako so se podjetja odzvala, jim je uspelo implementirati to odredbo?

Irena Jakša Zupančič:
Do 25. maja 2018 je bilo stanje hektike. Zlasti večja podjetja so poskrbela za to regulativo, manjša morda malo manj. Po septembru 2018, ko je bilo jasno, da vladi ne bo uspelo uzakoniti ZVOP-2, ki dejansko prinaša tudi možnost izrekanja nekih kazni, se mi zdi, da je zanimanje za GDPR upadlo. Ocenjujem, da se bo stanje spremenilo, ko bo sprejet novi zakon o varstvu osebnih podatkov. To je na neki način žalostno, saj se ljudje dejansko ne zavedajo, kaj regulativa prinaša.

Vsako podjetje, tako zasebno kot javno, ki hrani, zbira in kakor koli obdeluje podatke posameznika, mora imeti urejen seznam izvora teh informacij. Telekomunikacijska podjetja, zavarovalnice, banke, izobraževalne ustanove, svetovalne in pravne službe ter srednja in manjša podjetja si morajo priskrbeti natančen popis virov, iz katerih črpajo tovrstne podatke. Vsak posameznik lahko vpraša, kako organizacije shranjujejo podatke, kje so jih pridobile in katere informacije imajo. Podjetja, ki uredbe GDPR ne bodo upoštevala, lahko doleti kazen.

A regulativa ne prinaša zgolj kaznovanja v višini štirih odstotkov letnih prihodkov ali do 20 milijonov evrov, kar so po mojem posredne zadeve. Ureditev posega v digitalno okolje in prinaša podstat za pravno urejanje digitalnega življenja, ki se mu ne moremo izogniti. Digitalno življenje je zanimivo, vendar ga je treba regulirati. Zlasti v luči prihajajoče umetne inteligence in povezovanja narav na višjo raven, ker imamo zelo velik pretok informacij in zelo veliko interdisciplinarnih povezovanj. Zdi se mi, da se ljudje ne zavedajo, da imamo GDPR zaradi tega. To je le prvi zakon, ki mu bodo sledili drugi zakoni.

Irena Jakša Zupančič

 

TFL Glasnik:
Morda je bil pri nas GDPR predstavljen kot grožnja pred sankcijami in kot nekakšen nebodigatreba, zlasti za manjša podjetja, ker je bilo treba opraviti izredno veliko dela: pravilnike, prijave na spletu in še vrsto drugega. Iz lastnih izkušenj lahko povem, da smo morali pripraviti veliko stvari, ne da bi se točno zavedali, zakaj je to dobro. Razumemo pač, da je podatke treba varovati, a je to za mala podjetja kar velika obremenitev. Po drugi strani vemo, da je velikim podjetjem bistveno lažje. Recimo, da na bookingu iščem hotel v Portorožu, potem pa ves teden ali štirinajst dni še vedno dobivam ponudbe iz Portoroža. To zame pomeni, da GDPR ne upoštevajo. Mislim, da se tudi drugi mali podjetniki počutijo ogoljufane.

Irena Jakša Zupančič:
Menim, da gre za ozaveščenost. Če bi bili ljudje ozaveščeni in na GDPR ne bi gledali samo skozi kazni ter bi morda Booking en mesec bojkotirali, menim, da bi se zadeva drastično obrnila. Zakon vendarle ne deluje le zaradi kaznovanja, res bomo morali posamezniki nekaj narediti. Zame je GDPR podobno pomemben kot zakon o cestnoprometnih predpisih. V začetku 20. stoletja je bilo zelo veliko žrtev zaradi nereguliranega ravnanja na cestah. Takrat niso prepovedali avtomobilov, ampak so pripravili in uveljavili zakone. Tukaj je enako. Ni toliko problem v digitalizaciji, ki nam lajša in izboljšuje življenje, a tako kot zdaj, ko se usedem v avto, se moram zavedati, kdaj kršim predpis.

 

TFL Glasnik:
Kot ste prej omenili, verjetno manjka zelo široko ozaveščanje. Evropa in države bi morale sprožiti kampanje za ozaveščanje o tem, da vemo, da smo v dobi digitalizacije in da gre za vprašanje varovanja osebnih podatkov. Te kampanje so manjkale.

Irena Jakša Zupančič:
Menim, da se moramo že kot starši zavedati, da lahko mnogo naredimo – če smo že mi izgubljena generacija. Mi, ki smo podatke kar zastonj posredovali naprej, moramo te direktive gledati v luči tega, kaj lahko naredimo za naše otroke in prihajajoče generacije. Te še niso plačale storitev v valuti lastnih osebnih podatkov.

Irena Jakša Zupančič

 

TFL Glasnik:
Kaj predlagate? Povejte nam tri stvari, ki se vam ta trenutek zdijo najbolj ključne.

Irena Jakša Zupančič:
Kot sem povedala, se mi zdi ozaveščanje najbolj ključno, ključen je tudi ta najin intervju, ki morda z drugega zornega kota prikaže stanje. Seveda je treba spodbujati podjetja, da GDPR ne pomen samo nek strošek, temveč da lahko podjetja iz tega naredijo neko prednost. Ljudem lahko dajo denimo vedeti, da se zavedajo pomena njihovih podatkov in da skrbijo za njih. Na svojih spletnih straneh bi se dokazovali kot podjetje, ki je odgovorno do svojih strank.

 

TFL Glasnik:
Osebni podatki lahko postanejo tržno blago – pridobivajo ceno?

Irena Jakša Zupančič:
Jaz temu tečem valuta, ki pa jo zdaj zastonj delimo. Pomislite, ali bi se tako obnašali do svojega bančnega računa ali do svojega stanovanja. Osebni podatki so za podjetja naš DNK.

 

TFL Glasnik:
V vašem podjetju pravite, da skrbite za podjetja v smislu varovanja teh podatkov. Kako to dosežete, imate posebne aplikacije?

Irena Jakša Zupančič:
Ob ustavitvi Ascaladere je bila naša temeljna dejavnost digitalizacija podatkov – včasih smo temu rekli informatizacija poslovnih procesov, danes pa se temu zelo učeno reče digitalna transformacija. Pomen je praktično enak. Zame kot informatika je varovanje osebnih podatkov tisti zaključni proces, ki ga podjetje mora uvesti v svoje delovanje. Zato nam je bilo logično, da smo se že mnogo pred uvedbo GDPR začeli ukvarjati s tem problemom. Tako kot ponujamo digitalizacijo drugih poslovnih procesov, pomagamo podjetjem tudi pri uvajanju tega procesa.

Najprej jim pomagamo pregledati stanje, da ugotovimo razkorak med njihovim trenutnim stanjem in stanjem, kakršnega si želijo. Pri nekaterih podjetjih se ta gap analiza konča na tej ravni, pri podjetjih, s katerimi sodelujemo dolgoročno, pa pomagamo proces zapeljati prek nekih pravilnikov do dejanske pomoči z aplikacijo.

Pri tem sodelujemo z odvetniško pisarno Pirc Musar-Strle Lamut ob podpori evropskih razvojnih sredstev, saj razvijamo skupni evropski projekt, ki bo februarja prihodnje leto zunaj. Vsa podjetja ne glede na velikost bodo dobila vse, kar potrebujejo. Nekatere informacije bodo brezplačne, podrobnejše pa bodo vezane na naročnino.

Na voljo bodo primerne rešitve, primeri dobrih pravnih praks, rešeni primeri na evropskih sodiščih.

Irena Jakša Zupančič

 

TFL Glasnik:
Kaj bo recimo na voljo mojemu podjetju? Neki vprašalnik?

Irena Jakša Zupančič:
Na voljo bo 'zaledni' del, ki se bo integriral v vaše okolje, sposoben se je povezati z zbirkami podatkov. Ob namestitvi v vaše podjetje se pripravi konfiguracija, ki na podlagi vaših podatkov ponudi odgovore na vseh šest področjih, ki jih zahteva GDPR.

Če bo vaša stranka na primer zahtevala informacijo o tem, katere podatke o njej imate, bo avtomatično dobila izpis. Nato bo mogoča zamenjava podatkov in drugo.

 

TFL Glasnik:
Odličen projekt, ki je vreden čestitk. In še zadnje vprašanje: kakšno je vaše sporočilo Slovencem?

Irena Jakša Zupančič:
Slovenija kot majhen narod ima izredno veliko sposobnih ljudi – ne le na področju športa in industrije, temveč tudi na področju raziskav. Zato je sporočilo, da se ne bojmo globalnega sveta ali tujine, ampak se zavejmo svojih kompetenc, svojega znanja in tega, da dejansko vstopamo v evropski prostor kot enakovredni Evropejci.

 

Pogovarjala se je: Zlata Tavčar
Foto: Katja Kodba, KoKa Press

Irena Jakša Zupančič

Tema tedna
Prezgodaj vložena napoved

Tomaž Kuralt

piše: mag. Tomaž Kuralt, revija Denar št. 495/2019

Davčni zavezanec je konec septembra 2018 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018. Finančna uprava je napoved oktobra 2018 zavrgla, kot razlog pa je bilo navedeno »prezgodaj vložena«. Pojavilo se je zanimivo vprašanje in nato raziskovanje, ali je lahko napoved vložena prezgodaj. Davčni zavezanci so se do zdaj bolj ukvarjali z lovljenjem zadnjih rokov za vložitev davčnih napovedi. Odslej pa bo treba pozornost nameniti tudi »začetkom« teka rokov.

Pravna podlaga

Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H) način in rok vložitve napovedi za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev ter drugih deležev v kapitalu ureja v 326. členu. Napoved za odmero dohodnine davčni zavezanec vloži pri davčnem organu do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto.

Davčni zavezanec, ki je nerezident, napoved za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov vloži v 15 dneh od dneva odsvojitve kapitala. Nerezident lahko vloži napoved do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto, če napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev v preteklem letu.

V napovedi za odmero dohodnine od dobička iz kapitala lahko davčni zavezanec uveljavlja tudi zmanjšanje pozitivne davčne osnove od dobička iz kapitala iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov ali iz odsvojitve nepremičnin za izgubo, doseženo z odsvojitvijo vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov ali doseženo z odsvojitvijo nepremičnine.

Davčni zavezanec napoved za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov vloži v elektronski obliki, če je v zvezi s tem kapitalom opravil več kot deset transakcij – pridobitev v preteklih letih in obdavčljivih odsvojitev v preteklem letu.

Obrazložitev FURS

Davčni zavezanec je konec septembra 2018 vložil napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018. Finančna uprava pa je ugotovila, da je zavezanec napoved za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018 vložil septembra 2018, »ko rok za vložitev napovedi v skladu s prvim odstavkom 326. člena ZDavP-2 še ni začel teči, zato je preuranjena in jo je davčni organ zavrgel«. Nadalje so zapisali, da je rok za vložitev napovedi za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov za leto 2018 28. 2. 2019. Datuma začetka teka roka niso zapisali, zato zavezanec še vedno ne ve, kdaj je prvi dan roka.

Finančna uprava je pravno podlago za zavrženje vloge našla v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13). Po 3. točki prvega odstavka 129. člena organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku.

Razlogovanje ministrstva

Do obravnavanega primera se je opredelilo tudi ministrstvo za finance:

»V skladu s 326. členom Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 22/14 – odl. US, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17 in 13/18 – ZJF-H, v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) mora napoved za odmero dohodnine od dobička od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov davčni zavezanec vložiti do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto, razen davčnega zavezanca, ki je nerezident. Nerezident mora vložiti napoved v 15 dneh od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, razen kadar napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov v preteklem letu. V tem primeru lahko nerezident vloži napoved do 28. februarja za preteklo leto. S tem zakon jasno razlikuje med roki za izpolnitev obveznosti vložitve napovedi za rezidenta, ki napoveduje vse odsvojitve za preteklo leto naenkrat, torej ne glede na število odsvojitev in čas odsvojitev v preteklem letu (na primer v marcu, aprilu, decembru ali samo v marcu), in za nerezidenta. Slednji je dolžan vložiti napoved do 28. februarja za preteklo leto, če napove vse odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev v preteklem letu, drugače pa v 15 dneh od dneva odsvojitve. Za rezidenta pa določitev obveznosti vložitve napovedi v 15 dneh od dneva odsvojitve ni predpisana.«

»V obravnavanem primeru se vlaga napoved za preteklo leto, izhajajoč iz predvidevanja, da gre v konkretnem primeru za davčnega zavezanca rezidenta, ki je septembra 2018 vložil napoved za leto 2018. Dohodnina se namreč odmerja od dohodkov fizičnih oseb, doseženih v koledarskem letu, pri čemer lahko v primeru dohodkov v obliki dobičkov iz kapitala negativna davčna osnova (izguba), dosežena z odsvojitvijo kapitala v tem koledarskem letu, zmanjšuje pozitivno davčno osnovo (dobiček), dosežen z odsvojitvijo drugega kapitala v istem letu. Dokler ne poteče leto, za katerega se odmerja dohodnina, ni mogoče ugotoviti pravilne davčne osnove, saj lahko do konca leta še nastopijo okoliščine, ki vplivajo na določitev oziroma pravilno ugotovitev davčne obveznosti (na primer zavezanec bi po vložitvi napovedi še odsvojil vrednostne papirje in z odsvojitvijo dosegel dobiček ali izgubo, zaradi katere bi želel uveljavljati zmanjšanje pozitivne davčne osnove).«

»Treba je upoštevati, da ZDavP-2 v prvem in drugem odstavku 330. člena razlikuje tudi roke, v katerih mora davčni organ izdati odločbo na podlagi davčne napovedi. Če je nerezident vložil vlogo v 15 dneh od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, mora davčni organ izdati odločbo v 30 dneh od vložitve napovedi (prvi odstavek 330. člena ZDavP-2). Drugače velja, če vloži napoved davčni zavezanec rezident oziroma nerezident, ki vloži davčno napoved za vse odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev v preteklem letu. V tem primeru mora davčni organ izdati odločbo o višini dohodnine do 30. aprila tekočega leta za preteklo leto (drugi odstavek 330. člena ZDavP-2).«

»Celovita razlaga privede do sklepa, da se davčne napovedi za odmero dohodnine za preteklo leto vlagajo po poteku leta, za katero se odmerja dohodnina.«

(Pre)strogo stališče

Jezikovna razlaga ministrstva za finance je zelo prepričljiva. Besedna zveza »do 28. februarja tekočega leta za preteklo leto« ima v sebi skrit začetni datum teka roka, in sicer prvi dan tekočega leta. To pomeni, da mora finančna uprava zavreči (skoraj) vse davčne napovedi za odmero dohodnine od dobička iz odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov, ki so vložene pred 1. 1. tekočega leta za preteklo leto.

Načela v davčnem postopku so sprejeta kot vodilo za usmerjanje ravnanja in mišljenja finančne uprave in zavezancev za davek. V 9. členu ZDavP-2 je določeno načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja in plačevanja davčnih obveznosti: »Zavezanec za davek napove, obračuna in plača le toliko davka in na način ter v rokih, kot je določeno z zakonom ali akti na podlagi zakona.« Zavezanec, ki vloži davčno napoved v tekočem letu za tekoče leto, potemtakem krši načelo zakonitega in pravočasnega izpolnjevanja davčnih obveznosti.

Časovni prislov »pravočasno« izraža, da se dejanje opravi v času, ki omogoča uresničitev namena dejanja. Namen vložitve davčne napovedi je izpolnitev davčne obveznosti. Davčna obveznost je dolžnost zavezanca za davek, da plača na podlagi zakona določen znesek davka. Davčna napoved, ki je vložena tekočega leta za tekoče leto še vedno omogoča uresničitev namena dejanja.

Finančna uprava ima ob prezgodaj vloženi davčni napovedi več možnosti: lahko davčno napoved zavrže, lahko čim prej izda odločbo, lahko pa počaka do konca roka za vložitev davčne napovedi in nato izda odločbo. Načelo sorazmernosti (6. člen ZDavP-2) določa: »Pri izbiri več možnih pooblastil in ukrepov davčni organ izbere tiste, ki so za zavezanca za davek ugodnejši, če se s tem doseže namen zakona. V dvomu odloči v korist zavezanca za davek.«

Finančna uprava se je odločila, da bo davčno napoved s sklepom zavrgla. Posledica tega je, da je moral zavezanec še enkrat vložiti enako davčno napoved. Ni si težko predstavljati situacije, ko bi finančna uprava »preuranjeno« davčno napoved zavrgla s sklepom, nato pa izdala globo zaradi nevložitve davčne napovedi. Zavezanec že z nestrpnostjo čaka odločbo o višini dohodnine od dobička iz kapitala, ki jo mora finančna uprava izdati do 30. aprila tekočega leta za preteklo leto.

Skoraj enako napora in časa bi finančna uprava porabila, če bi izdala odločbo. Človek, ki rad dela, bo opravil delo čim prej, ne pa ga prelagal na kasneje. Dokaj nenavadna je argumentacija ministrstva za finance, ki izraža skrb za pravilno davčno osnovo oziroma za zmanjšanje pozitivne davčne osnove z uveljavljanjem morebitne negativne davčne osnove z odsvojitvijo več vrst kapitala v istem koledarskem letu. Verjetno je prav davčni zavezanec tisti, ki edini ve, ali bodo do konca leta še nastopile okoliščine, ki bi vplivale na določitev oziroma pravilno ugotovitev davčne obveznosti. Razmišljanje ministrstva v slogu davčnega svetovalca je vsekakor dobrodošla novost v slovenskem davčnem sistemu. Le želimo si lahko, da bodo s svojimi nasveti še večkrat poskrbeli za znižanje davčnih osnov.

Napoved za preteklo leto

Če sprejmemo stališče ministrstva za finance glede datuma začetka teka roka, pa nikakor kar na splošno ne velja, da se »davčne napovedi za odmero dohodnine za preteklo leto vlagajo po poteku leta, za katero se odmerja dohodnina«. Še več, celo zakon določa drugače. Lep primer je drugi odstavek 269. člena, ki ureja druge primere vložitve napovedi: »Če davčni zavezanec preneha biti rezident, mora vložiti napoved najpozneje do odhoda iz Republike Slovenije, če odide iz Republike Slovenije pred rokom iz šestega odstavka 267. člena. Napoved vloži za obdobje davčnega leta, v katerem je bil rezident.« Davčni rezident Slovenije mora vložiti napoved najpozneje do odhoda iz Republike Slovenije, saj vedno odide pred rokom iz šestega odstavka 267. člena. Enakega mnenja je finančna uprava.

Finančna uprava je v pojasnilu št. 0920-11105/2016-2 zapisala: »V drugem odstavku 269. člena ZDavP-2 pa je določeno, da mora davčni zavezanec, ki preneha biti rezident, vložiti napoved najpozneje do odhoda iz Republike Slovenije, če odide iz Republike Slovenije pred 15. junijem tekočega leta za preteklo leto. Napoved vloži za obdobje davčnega leta, v katerem je bil rezident. Upoštevajoč predhodno navedeno določbo je posameznik pred odhodom v tujino dolžan vložiti tudi napoved za odmero dohodnine za tekoče leto in v njej napovedati dohodke, prejete v času, ko je bil rezident Republike Slovenije.«

Finančna uprava je v pojasnilu št. 0920-11095/2016-4 zapisala: »Zavezanec, ki pred potekom davčnega leta preneha biti rezident Slovenije, je za obdobje, ko je bil rezident, dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine. Napoved mora vložiti najpozneje do odhoda iz Slovenije.«

Zaključek

Zavezanec je davčni rezident Slovenije, zato določbe o nerezidentih niso relevantne v tem konkretnem primeru. Vseeno pa lahko takoj izpostavim nov problem, ki se pojavi pri tistih, ki davčno rezidentstvo spremenijo med letom. Nerezident mora vložiti napoved v 15 dneh od odsvojitve vrednostnih papirjev in drugih deležev ter investicijskih kuponov. Navedena določba je v praksi težko izvedljiva, še zlasti ker davčni zavezanci status rezidentstva urejajo za nazaj. Ob odhodu iz Slovenije ga praviloma iz različnih razlogov še ne morejo urediti. Ti zavezanci ob odhodu iz Slovenije še ne vedo, s katerim datumom jim bo finančna uprava določila status nerezidenta. Torej tudi ne vedo, kdaj morajo vložiti davčno napoved.

Strokovni članki
Avtomobil kot vozilo svobode – pa je to res?

Petra Lamovec Hren

piše: Petra Lamovec Hren, magistrica prava, mlada raziskovalka na Inštitutu za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti, študentka doktorskega študija na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani

Kar dela človeka človeka, je njegova svobodna volja. V primeru dileme se lahko sam odloči, kako bo ravnal, pa naj bo ta odločitev pravilna ali pa bi jo pozneje raje spremenil, če bi se le dalo. S pojavom avtonomnih vozil prihaja v to sfero novo poglavje. Resda bo vožnja olajšana in bo omogočala uporabniku izkoristek časa za druge aktivnosti, a hkrati bo aktivno posegala v njegovo svobodo odločitve in mu preprečevala, da v dani situaciji odreagira sam glede na svoje pretekle izkušnje in znanje. Namesto njega se bo s pomočjo proizvajalca avtomobila in vgrajene računalniške opreme izvrševala volja in etika proizvajalca. Ali je to prav, kakšna je optimalna ureditev in katera vsa vprašanja se odpirajo pri uporabi avtonomnih vozil, so razpravljali tudi udeleženci v okviru XVII. Dnevov civilnega in gospodarskega prava, ki so potekali 25. in 26. aprila 2019 v Portorožu v organizaciji Inštituta za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in Pravne fakultete Univerze v Ljubljani.

Prelomnih sprememb je bilo v mesecu aprilu deležno tudi družinsko pravo, saj se je začel uporabljati Družinski zakonik (DZ) in nov Zakon o nepravdnem postopku, ki se v delu nanaša tudi na družinskopravne institute. Dr. Barbara Novak s Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je predstavila nekatere novosti, ki jih prinaša nova družinskopravna ureditev z vidika posvojitve in starševske skrbi. Izraz starševska skrb je nadomestil pojem roditeljske pravice, ki se v DZ uporablja le še v členu o odločbi o podaljšanju roditeljske pravice. Nova ureditev dovoljuje posvojitev otroka s strani sorodnikov, kar je bilo v času afere »Koroških dečkov« nemogoče. A zakonodajalec se je pri tem odločil za posebno varovalko, saj so take posvojitve mogoče le v primeru, ko otrok nima več živega nobenega od staršev. Oseba, ki želi posvojiti otroka, mora najprej pridobiti status kandidata. Šele po odobritvi pristojnega centra za socialno delo lahko pride predlog na sodišče. Pri tem je Novakova izpostavila nenavaden razplet, saj se kazenske evidence preverja šele v postopku pred sodiščem, medtem ko se izpolnjevanje drugih pogojev preverja že v postopku pred centrom za socialno delo (CSD). Problematična pa je tudi neenotna definicija »sorodnika«, kot ga ureja DZ in Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti. Procesni del odločanja o varstvu in vzgoji je predstavila dr. Vesna Rijavec, sicer dekanica Pravne fakultete Univerze v Mariboru. Kljub nekaterim spremembam pristojnosti CSD in sodišča ostaja v ospredju otrokova največja korist. Novosti, kot je na primer navzočnost drugih oseb pri zaslišanju ali pravica otroka vložiti pritožbo zoper odločitev o vzgoji in varstvu, poskušajo zagotoviti čim manj stresen postopek za otroka, vendar pa je slednje še vedno v večji meri odvisno od pripravljenosti staršev k sodelovanju.

Gospodarska sekcija je bila namenjena izzivom posebnih vidikov odgovornosti pri upravljanju in nadziranju podjetij. Profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Miha Juhart je pojasnil pomen in vrednost svetovalnih mnenj, ki jih pridobijo člani organov vodenja in nadzora pri sprejemanju poslovnih odločitev. Slovenski pravni red je glede ureditve krivdne odškodninske odgovornosti in zahtevane skrbnosti strog, saj uveljavlja za člane organov vodenja in nadzora strožjo odgovornost. Če se za preostale delavce po Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1) za odškodninsko odgovornost zahtevata naklep ali huda malomarnost, pa za člane organov vodenja in nadzora Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) ne zahteva posebne kvalificirane oblike krivde. Člani organov vodenja in nadzora morajo ravnati s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika, kar mora napolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru. V sodni praksi se sicer uporablja tudi pravilo business judgement rule, izpeljano iz ameriškega prava, ki zagovarja, da je treba upravo varovati, ko deluje v funkciji odločanja. Od uprave ni mogoče pričakovati, da ima vsa potrebna strokovna znanja, in se lahko razbremeni odgovornosti, če je pri sprejemanju svojih odločitev ravnala na primeren način in svojo odločitev oblikovala na podlagi zbranih informacij. Vendar pa dr. Juhart izpostavlja, da bi morali biti previdni, če bi se odločili uzakoniti razbremenitev uprave v primeru odločanja na podlagi predhodno pridobljenih strokovnih mnenj: »Če se to pravilo vpelje v ZGD-1, lahko pride do poplave mnenj, katerih glavni namen bo služiti članom uprave razbremeniti se odgovornosti.« Z zavarovalniškega zornega kota je odgovornost članov vodenja in nadzora predstavil Dejan Srše iz zavarovalnice Adriatic Slovenica d.d. Gospodarska družba lahko sklene zavarovalno pogodbo in se s tem zavaruje zoper odškodninske zahtevke, ki bi jih tretje osebe uveljavljale tako zoper povzročitelja kot tudi zoper družbo. Vendar bo izplačilo zavarovalne vsote uspešno le, če bo izpolnjen zavarovalni primer z vidika sklenjene pogodbe in ne bo drugih razlogov, ki bi izključevali njeno utemeljenost.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Računovodsko poročanje v zvezi z nedokončanimi sodnimi in nadzornimi postopki

revija Sirius

piše: Uroš Lesjak, revija SIR*IUS št. 2/2019

V prispevku analiziram obveznost organizacij, da v sklopu obveznega poročanja po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD-1) zunanjim uporabnikom računovodskih informacij razkrijejo podatke o sodnih in nadzornih postopkih, ki potekajo zoper njih. Z analizo normativnih podlag predstavljam možnosti, ki so organizacijam na voljo, pri čemer osrednje mesto zavzemajo pogojne obveznosti in rezervacije. Prispevek predstavlja merila za razlikovanje med navedenima gospodarskima kategorijama, dotakne pa se tudi najpomembnejših vprašanj v zvezi s kvantificiranjem tovrstnih obveznosti, njihovo davčno obravnavo in odgovornostjo za njihovo vključitev v finančna poročila.

1. UVOD

Računovodski izkazi so najpomembnejši vir informacij o (preteklem) poslovanju organizacij. Služijo sprejemanju poslovnih odločitev, ugotavljanju poslovnega izida in razkrivajo informacije o finančnem položaju (stanju) ter razvojnih perspektivah poročajoče organizacije. Osrednje vprašanje, s katerim se ukvarjam v pričujočem prispevku, je, kako se pri zunanjem računovodskem poročanju organizacij, namenjenem zagotavljanju informacij širokemu krogu zunanjih uporabnikov računovodskih izkazov (vlagateljem, posojilodajalcem, upnikom, konkurentom, državi), soočati z vprašanjem poročanja o nezaključenih sodnih in odprtih nadzornih postopkih.

Gre za sorazmerno pogoste in raznolike situacije v življenjskem ciklu delujočih organizacij, ki so v njih udeležene na aktivni (kot tožniki v civilnih ali oškodovanci v kazenski postopkih, kot upniki v izvršilnem postopku) ali na pasivni strani (kot toženci v sodnih sporih, kot davčni zavezanci v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora). V tem prispevku obravnavam pravna in finančna razmerja, v katera so organizacije pritegnjene ne po svoji, pač pa po volji tretjih, in jih ne obvladujejo v celoti.[1] Skupna značilnost teh postopkov je, da imajo lahko za organizacije neugodne finančne posledice v obliki denarnih obvez. Zamisliti si je mogoče nekaj tipičnih dogodkov, ki predstavljajo izhodišče za razmislek o tem, kako jih v računovodskih izkazih pripoznavati, kot so denimo:

  • sprožitev delovnopravnega spora zoper organizacijo zaradi izplačila neporavnanih obveznosti organizacije delavcem iz delovnega razmerja;
  • vložitev pritožbe zoper sodbo prvostopenjskega sodišča v pravdnem postopku, s katero je bila organizacija obsojena na plačilo odškodnine;
  • plačilo davčnega dolga iz naslova davka od dohodka po davčni odločbi, izdani v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora (odslej DIN), zoper katero je zavezanec vložil pritožbo in pričakuje ugodno rešitev pritožbenega organa.[2]

Gre za primere potencialnih obveznosti, ki jih je mogoče ves čas trajanja postopka, tj. vse do dokončnosti oziroma pravnomočnosti[3] končne meritorne odločbe opredeliti kot sporne, negotove. Organizacije z aktivno udeležbo v postopkih sicer ohranjajo določen vpliv na končni izid, s trajanjem postopka in interakcijo med deležniki pa spoznavne možnosti, kakšen bo njegov najverjetnejši končni izid, pri strankah postopka praviloma naraščajo. Navedeno je mogoče ponazoriti z naslednjo skico:

Slika 1: Naraščanje predvidljivosti izida postopka

Slika 1: Naraščanje predvidljivosti izida postopka

Nekatera pravila vodenja civilnega sodnega postopka so namenjena preprečevanju t. i. sodbe presenečenja: npr. t. i. načelo odprtega sojenja, ki sodišču nalaga skrb, da se pred in med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe in dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja in spornega pravnega razmerja (285. člen Zakona o pravdnem postopku). Tudi iz zapisnika o davčnem (inšpekcijskem) nadzoru je mogoče relativno enostavno razbrati, kakšna bo odločitev davčnega organa v odmerni odločbi. Posamezni koraki organa, ki vodi postopek, lahko organizacijam služijo kot opora pri ocenjevanju in pripoznavanju njihovih sedanjih finančnih obvez. Najprej pa si poglejmo pravila za njihovo izkazovanje v računovodskih razvidih oziroma poročilih.

2. NORMATIVNI VIDIK

Osrednje vprašanje, na katero je treba odgovoriti, je, ali obstaja pravna dolžnost organizacij, da zunanjim uporabnikom računovodskih informacij poročajo o odprtih sodnih ali nadzornih postopkih, ki potekajo zoper njih. Pri zunanjem računovodskem poročanju (finančnem računovodstvu) gre v primerjavi s stroškovnim ali poslovodnim računovodstvom za z zunanjimi predpisi podrobno urejeno področje, poročanje organizacij javnosti pa temelji na zakonskih določbah, ki so na izvedbeni ravni dopolnjene z veljavnimi standardi računovodskega poročanja, pri čemer smer razlage, kdaj in kako poročati, (so)določajo tudi računovodska bilančna načela (Korošec et al., 2016).

2.1. Zakon o gospodarskih družbah

Zakon o gospodarskih družbah (odslej ZGD-1) kot sistemski zakon na področju prava gospodarskih družb zajema tudi področje bilančnega prava (predvsem od 53. do 70.c člena), kjer so urejena temeljna vprašanja računovodskega poročanja. Zakonska pravila so kogentna (obvezna), uporaba posameznih določb pa je določena predvsem s pravnoorganizacijsko obliko in velikostjo družbe.

Splošno pravilo glede letnega poročila je, da mora biti jasno in pregledno. Izkazovati mora resničen in pošten prikaz premoženja in obveznosti družbe, njenega finančnega položaja ter poslovnega izida. Če uporaba določb ZGD-1 in Slovenskih računovodskih standardov (odslej SRS) ali Mednarodnih standardov računovodskega poročanja (odslej MSRP) ne zadošča za resničen in pošten prikaz, mora priloga k izkazom vsebovati ustrezna dodatna pojasnila (1. in 2. odstavek 61. člena ZGD-1). V zakonski ureditvi se jasno odraža trend krepitve pojasnilne dolžnosti organizacij, da s prilogami k izkazom in poslovnim poročilom (69. in 70. člen ZGD-1) javno razkrijejo vse postavke, ki utegnejo vplivati na njihov finančni položaj in poslovni izid.

Za obravnavano problematiko je pomembna določba 4. tč. 2. odstavka 69. člena ZGD-1, ki družbam izrecno nalaga, da morajo poleg siceršnjih podatkov in pojasnil v prilogi k izkazom razkriti tudi skupni znesek pogojnih finančnih obveznosti, ki niso vključene v bilanco stanja, če so ti podatki pomembni za oceno finančnega položaja družbe. ZGD-1 ne razloži, katere obveznosti veljajo kot pogojne in kateri podatki so pomembni. Predlog novele ZGD-1I, s katero je bilo to določilo uvedeno v zakon, se sklicuje na skladnost z Direktivo 2013/34/EU z dne 26. junija 2013, konkretno (v korelacijski tabeli) s 1. odstavkom 16. člena te direktive. Relevantna je točka (d), po kateri je treba po načelu lojalne razlage[4] med pogojne obveznosti po ZGD-1 prištevati finančne obveznosti, jamstva ali nepredvidene izdatke, ki niso bili vključeni v bilanco stanja, skupaj z navedbo vrste in oblike zagotovljenega poroštva zanje. Na dlani je, da je govor o zunajbilančnih razvidih, v katerih organizacije poleg nekaterih drugih postavk spremljajo prav pogojne obveznosti. Pojem pogojnih obveznosti je v računovodski stroki usklajen (določbi SRS 10.27 in 10. člena MSRP 37 sta po vsebini enaki). Pogojna obveznost (angl. contingent liability) je tako ali možna obveza, ki izhaja iz preteklih dogodkov in katere obstoj je odvisen od (ne)pojavitve enega ali več negotovih prihodnjih dogodkov, ki jih organizacija ne obvladuje, ali sedanja obveza, ki izhaja iz preteklih dogodkov, vendar se ne pripozna, ker ni verjetno, da bo za njeno poravnavo potreben odtok dejavnikov, ki omogočajo gospodarske koristi, ali pa njene višine ni mogoče dovolj zanesljivo izmeriti.

Ali je neuspeh v sodnem postopku ali postopku DIN res mogoče šteti zgolj kot možen, povsem negotov dogodek v smislu prve od obeh opredelitev pogojnih obveznosti?[5] Odgovor na navedeno vprašanje ni preprost niti enoznačen, načeloma pa je mogoče zagovarjati pozitiven odgovor, saj je srž tovrstnih postopkov ravno v tem, da organizacija kot stranka postopka praviloma ne more nikoli računati, da bo v njem zanesljivo uspešna ali neuspešna.[6]

Vprašanje pojava negotovega prihodnjega dogodka je odvisno tudi od dejanskih okoliščin, ki jih mora poročajoča organizacija poznati oziroma opredeliti, saj sicer ni mogoče utemeljiti zaključka, da naj bi obenem na izvedbeni ravni šlo za dogodke, ki so (tudi) zunaj njenega nadzora in jih zato ne obvladuje v celoti. Kako torej ravnati v primerih, ko je podana zadostna, denimo nadpolovična verjetnost, da bo organizacija ob zaključku postopka utrpela negativne finančne posledice? Gre za specifično vprašanje, ki ga zakon kot splošni predpis ne ureja, pač pa računovodski stroki prepušča, da najde rešitve in jih kodificira v standardih ravnanja (SRS in MSRP), povzdignjenih na raven obveznih pravil (1. odstavek 54. člena ZGD-1), kjer je tudi treba, če naj organizacija o odprtih postopkih poroča kako drugače kot zunajbilančno, iskati odgovor na obravnavano vprašanje.

Celoten članek je dostopen za naročnike!

Novi predpisi
Spremenjeni predpisi
Novi predlogi zakonov
Opomnik, Lex-Koledar, Seminarnik

Ne pozabite spremljati Opomnika davčno-finančnih obveznosti ter Koledar veljavnosti pravnih aktov za dnevno obveščenost o pravnih aktih, ki so začeli ali prenehali veljati oz. se uporabljati. Aktualni seminarji s pravnega, davčnega in računovodsko-finančnega področja pa so zbrani v Seminarniku.

Prejšnje številke TFL Glasnika si lahko ogledate v Arhivu številk.