Uvodna beseda urednice h komentarju ZFPPIPP

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)[1] se uporablja od oktobra 2008, torej že skoraj devet let. Strokovno delo pri pripravi strokovnega besedila predloga zakona je po naročilu Ministrstva za pravosodje opravila Pravna fakulteta v Mariboru. Pri pripravi sem sodelovala na povabilo profesorja dr. Šimeta Ivanjka, ki je bil pri Pravni fakulteti v Mariboru vodja projekta za pripravo predloga zakona. Sodelovala sem tudi pri strokovni pripravi vseh predlogov novel.

Moje strokovno sodelovanje pri delu, ki je potrebno za pripravo besedila predloga zakona, je bilo v medijih pogosto napadano z različnimi populističnimi krilaticami in »špekulacijami« o mojih motivih za to delo. Te napade so včasih nekateri poslanci uporabili kot »kronski« argument za »aprioristično« nasprotovanje sprejetju predloga zakona, pri strokovni pripravi katerega sem sodelovala. Snovalci teh napadov izhajajo iz naivnega (sancta simplicitas) prepričanja, da je priprava strokovnega besedila zakona preprosto delo, ki naj bi bilo namenjeno »samopromociji« tistega, ki to delo opravlja.[2] To seveda ne drži. Vsak, ki je sodeloval pri strokovni pripravi kateregakoli zakona ali drugega predpisa in se je zavedal odgovornosti za končni rezultat, ve, da je strokovna priprava predloga zakona izjemno zahtevno delo. Vsem snovalcem teh napadov pa namenjam Konfucijevo misel: »Najpogosteje zaničuje delo drugega tisti, ki sam ni sposoben opraviti niti desetine tega dela.«

V laični javnosti še vedno pogosto slišimo stališča, da je ureditev v ZFPPIPP preveč zapletena in da bi jo bilo treba poenostaviti. Tem stališčem se pogosto nekritično pridružujejo tudi predstavniki izvršilne in zakonodajne oblasti.[3] Presoja potrebnega obsega pravnega urejanja, če seveda tako presojo opravi v skladu s pravili pravne stroke, je odvisna od števila (in kompleksnosti) različnih položajev, ki (objektivno) lahko nastanejo na področju, ki ga ureja zakon. Če sistematično analiziramo položaje, ki (objektivno) lahko nastanejo, če poslovni subjekt postane dolgoročno plačilno nesposoben (insolventen), ugotovimo, da so ti položaji številni. Načelo pravne varnosti (predvidljivosti pravnih posledic) pa zahteva, da zakon za vsakega od (objektivno) mogočih pravnih položajev določa ustrezna pravna pravila (ga pravno uredi). Zato (in navsezadnje) naša ureditev postopkov zaradi insolventnosti v ZFPPIPP ni nič obsežnejša ali kompleksnejša od pravnih ureditev v drugih državah (na primer v ameriškem Bankruptcy Code ali nemškem Insolvenzordnung – InsO).

Pravo ni samo sebi namen, temveč mora, če želi biti učinkovito (funkcionalno), na ustrezen način (tako v postopku nastajanja novih pravnih pravil kakor tudi v postopku njihove uporabe) upoštevati vsebino dejanskih (ekonomskih) razmerij, ki jih ureja. Vsak razumen, resen in zrel pravnik mora (in sme) pri presoji (in razlagi) pomena pravnih pravil, ki urejajo neko pravno področje, odmisliti (dati na stran) politične populizme in krilatice. Pri objektivni presoji (očiščeni populističnih krilatic) pomena ureditve postopkov zaradi insolventnosti za zagotovitev pogojev (učinkovitega) prestrukturiranja slovenskega gospodarstva se moramo tudi zavedati, da je (pozitivno) pravo razmeroma nemočno (»impotentno«). Učinkovito je lahko samo v obsegu, v katerem njegova pravila: (1) ustrezno upoštevajo resnične značilnosti družbenih razmerij, ki jih urejajo, (2) uravnoteženo upoštevajo morebitne nasprotne interese udeležencev teh razmerij in (3) za uresničitev interesov, ki jih varujejo, udeležencem teh razmerij dajejo upravičenja, s katerimi je mogoče te interese (objektivno, v resnici in učinkovito) uresničiti.

Od uveljavitve ZFPPIPP je nastala obsežna sodna praksa, ki z reševanjem resničnih konkretnih primerov opozarja na resnične konkretne probleme, ki pri uporabi zakonov nastajajo. Hkrati pa z (pogosto izredno poglobljeno) razlago svojih pravnih stališč pomembno prispeva tudi k razvoju pravne misli. Menim, da naloga pravne teorije ni reševanje hipotetičnih pravnih vprašanj in problemov, ki si jih v svojem »slonokoščenem stolpu« osamljen in oddaljen od resničnega življenja postavlja t. i. teoretik, torej oseba, ki meni, da je funkcija pravne teorije zgolj branje (in nekritično poveličevanje) tujih komentatorjev. V dolgoletni sodni praksi sem se pogosto srečevala s »teoretiki«, ki so se zaradi uporabe opisanega pristopa vzvišeno »distancirali« od domače »prakse«, pri čemer so bili pogosto povsem nemočni, ko je bilo treba razrešiti in jasno oblikovati stališče do konkretnega problema, ki je nastal v resničnem življenju.

Ta komentar je rezultat sedanje stopnje mojega razvoja na področju poznavanja in razumevanja prava. Pri tem razvoju so name pomembno vplivali posamezniki, ki se jim želim s tem komentarjem zahvaliti. Njihovega vpliva na končni rezultat (stopnjo mojega sedanjega znanja in razumevanja prava) seveda ni mogoče meriti s količinskimi metodami, poznanimi na področju naravoslovnih znanosti, zato se jim zahvaljujem po vrstnem redu, po katerem sem se z njimi srečala v posameznih obdobjih mojega razvoja, znotraj tega pa po abecednem vrstnem redu. V oklepajih pa so navedene njihove sedanje funkcije.

Za izoblikovanje mojega sedanjega pristopa k pravu je bilo izredno pomembno, da sem imela takoj po opravljenem pravosodnem izpitu kot strokovna sodelavka pri Vrhovnem sodišču SRS možnost sodelovati pri delu civilnega in gospodarskega senata tega sodišča. To sta mi omogočila takratna predsednica Vrhovnega sodišča SRS Francka Strmole-Hlastec (upokojena sodnica Vrhovnega sodišča RS) in pokojni dr. Janez Šinkovec (upokojeni sodnik Ustavnega sodišča), ki ju ni motilo niti to, da nisem izpolnjevala starostnih pogojev za to funkcijo, niti to, da že takrat nisem kazala pretiranega spoštovanja do »avtoritete« katerekoli funkcije. Prav dr. Janez Šinkovec me je naučil, da je edina resnična avtoriteta le avtoriteta znanja in strokovnega argumenta. V tem obdobju sta s svojo ostrino uma in človeško širino na moj strokovni razvoj najpomembneje vplivala in s tem začrtala njegovo nadaljnjo smer mentorja Janez Šlibar (upokojeni sodnik Vrhovnega sodišča RS) in prof. dr. Lojze Ude (upokojeni sodnik Ustavnega sodišča in redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani). Na moj strokovni razvoj in izoblikovanje mojega sistema vrednot so pomembno vplivali tudi drugi takratni sodniki civilnega in gospodarskega senata Vrhovnega sodišča: Jolanka Kuhar, Dušan Ogrizek, Tit Stanovnik in dr. Boris Strohsack. Enako pomembno vlogo je imela mag. Alenka Jelenc Puklavec (upokojena vrhovna sodnica svetnica Vrhovnega sodišča RS), ki je v tistem obdobju prevzela vodenje evidenčnega oddelka. Njena prodornost in sistematičen pristop k obravnavi problemov sta me usmerila k oblikovanju analitičnih pristopov, ki jih še zdaj uporabljam pri obravnavi in reševanju zapletenih pravnih problemov in analizi položajev, ki so predmet pravnega urejanja.

Kot sodnica Temeljnega sodišča v Ljubljani in pozneje Okrožnega sodišča v Ljubljani sem vodila (kot predsednica senata) oziroma sodelovala (kot stečajna sodnica oziroma članica senata) v postopkih prisilnih poravnav oziroma stečajnih postopkih. V tem obdobju sem ob reševanju konkretnih problemov začela razvijati pravna stališča in spoznanja, ki so bila izhodišče pristopa pri pripravi strokovnega besedila ZFPPIPP. Marsikatero stališče je nastalo oziroma se »izpililo« zaradi soočanja s stališči sodnikov - (so)člani senatov v teh postopkih. To so bili: Maruša Primožič (upokojena sodnica Višjega sodišča v Ljubljani), Drago Škerget (direktor in lastnik svetovalnega podjetja), Tadeja Zima (sodnica Višjega sodišča v Ljubljani) in Žarko Tatalovič (direktor in lastnik svetovalnega podjetja). Enako pomembni pri tem so bili tudi tisti, ki so v teh postopkih opravljali funkcijo (in nosili breme odgovornosti) stečajnega upravitelja, in sicer: Marjan Colja (direktor in lastnik svetovalnega podjetja), Srečo Jadek (odvetnik v Ljubljani), Barbara Nose (pooblaščena revizorka), Aleš Rojs (odvetnik v Ljubljani), Boris Slapnik (direktor finančnega podjetja), Andrej Toš (odvetnik v Ljubljani) in Stojan Zdolšek (odvetnik v Ljubljani). Mnogi med njimi so ostali in še vedno so moji tvorni partnerji za argumentirano izmenjavo stališč.

Za oblikovanje stališč o zahtevnejših pravnih vprašanjih in konsistentnih razlogov za taka stališča je zelo pomembno, da ima pravnik enakovredne sogovornike, s katerimi lahko sooča svoja razmišljanja in ki z nizanjem razlogov, ki bodisi utemeljujejo pravilnost določenega stališča bodisi ga izpodbijajo, pripomorejo k pravilnosti končnega sklepa o posameznem stališču. Moji partnerji v opisanem pomenu so bili (in so še) dr. Miha Juhart (dekan in redni profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani), dr. Marijan Kocbek (redni profesor na Pravni fakulteti v Mariboru) in dr. Renato Vrenčur (izredni profesor na Pravni fakulteti v Mariboru), ki so s svojo prodornostjo, globino znanja in jasnostjo pravnega argumentiranja pomembno prispevali (in seveda še prispevajo) h končnemu oblikovanju mojih stališč o zahtevnejših pravnih vprašanjih in razlogov zanje.

Za dosledno obravnavo pravnih problemov in oblikovanje konsistentnih pravnih stališč so potrebni (1) globina sistematičnega pravnega znanja, (2) obsežne izkušnje s položaji, ki nastajajo v resničnem življenju in (3) sposobnost kritično ovrednotiti posledice, ki jih bodo za resnične ljudi v resničnem življenju povzročile odločitve sodišča v posamezni zadevi. Dober sodnik mora imeti vse našteto, zlasti pa mora biti razumen, pokončen človek, ki je zadosti samokritičen, da ne dovoli, da bi trenutni »populizmi« vplivali na njegovo presojo in odločanje. To pomeni, da mora biti tudi človek z veliko začetnico. Vse te kvalitete imata sodnika gospodarskega oddelka Vrhovnega sodišča RS Vlado Balažic in Miodrag Đorđević,[4] ki sta z argumentiranimi stališči, izraženimi v odločbah Vrhovnega sodišča, pomembno prispevala k razvoju pravne stroke na področju insolvenčnega prava in širšem področju gospodarskega prava. Strokovne razprave in izmenjave argumentov z obema so mi bile (in mi še vedno so) pomembna opora pri oblikovanju mojih pravnih stališč in razlogov zanje.

V zadnjih letih se je krog mojih strokovnih »sparing« partnerjev razširil s pravniki mlajših generacij. Največ tvornih izmenjav stališč in argumentov zanje, ki so obogatili moje znanje in razumevanje prava, so mi omogočili Matej Erjavec (odvetnik v Ljubljani), Uroš Ilič (odvetnik v Ljubljani), Maja Lajevec (samozaposlena svetovalka za izvršilno in stečajno pravo), Mateja Levstek (sodnica Višjega sodišča v Ljubljani), mag. Damjan Orož (sodnik Višjega sodišča v Ljubljani), Aljaž Perme (sekretar na Ministrstvu za pravosodje), Bojan Podgoršek (notar v Ljubljani), Sara Regancin (sekretarka na Ministrstvu za pravosodje), Miha Verčko (sekretar na Ministrstvu za pravosodje), dr. Katarina Vodopivec (višja sodnica, dodeljena na Vrhovno sodišče RS), Marko Zaman (odvetnik v Ljubljani) in Maja Zorman Krč (sodnica Okrožnega sodišča v Kranju).

Ljubljana, avgust 2017

dr. Nina Plavšak



[1] Uradni list št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo, 10/15 – popr., 27/16, 31/16 – odl. US, 38/16 – odl. US in 63/16 – ZD-C).

[2] Tako naivno prepričanje je verjetno vodilo snovalca osnutka Zakona o sistemski razdolžitvi, ki ga je pravna stroka argumentirano »raztrgala« kot »neprimeren poskus«. K sreči je takratni minister za pravosodje dr. Senko Pličanič prisluhnil argumentom pravne stroke, zato je izdelek ostal v omari pravne zgodovine kot opomnik, kako k pripravi predpisa ni primerno pristopiti.

[3] Tako je na primer poslanka Maša Kociper pri obravnavi novele ZFPPIPP-E na Odboru za pravosodje v sveti preproščini (sancta simplicitas) razpravljala: »Še nekaj besed o kompleksnosti zakona, tudi to ste vsi pred menoj že opozorili. Sodnik, ugleden gospodarski sodnik, ki ga poznam, to večkrat rada povem, ta zakon imenuje 'tek čez minsko polje', ker pravi, da nikoli ne ve, pri katerem členu ga bo razneslo. In tudi sama mislim, da gre za izjemno in preveč zakompliciran zakon, ki uporabo v praksi po nekih običajnih ljudeh, podjetnikih, ki nimajo pravnega znanja, zelo otežuje. Tako da osnovna novela, ki je nastala leta 2008, da smo si o tem na jasnem, je res že bila velikokrat novelirana, ta skupna je nastala, o kateri danes govorimo, leta 2011, tako da bomo 'fair' do vseh ministrov. Ampak mislim, da prej kot slej bo pa res nastopil trenutek, o tem smo z ministrstvom že govorili, da bo kazalo razmisliti ali je mogoče sprejeti povsem nov zakon, ki bi bistveno enostavneje zapisal določbe, vezane na insolventne in stečajne postopke in tako omogočil uporabo v praksi in podjetnikom in gospodarstvenikom samim, ne pa samo pravnim strokovnjakom.« (Vir: magnetogram 11. redne seje Odbora za pravosodje z dne 8. maja 2013, www.dz-rs.si).

[4] Da ne bo nesporazuma, enake kvalitete ima po moji presoji večina sodnikov Vrhovnega sodišča RS.

Opomba uredništva:

Zadnja vključena sprememba, upoštevana v besedilu komentarja ZFPPPP, je novela ZFPPIPP-H s pričetkom veljavnosti 1.11.2023. Ključne novosti, ki jih uvaja, so:

Pomembnejše novosti pri ureditvi stečajnega postopka so:

Novela tudi pomembno (in nesorazmerno) zaostruje pogoje za odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja.