KAZALO

2.3.1. Ekocentrizem
Ekocentrična ontologija in etika
2.3.2. Načelo »trajnostnega razvoja«
2.4.1. »Impotentnost« prava varstva okolja
2.4.2. Oblikovanje ekocentrične pravne filozofije
Razširitev teorije pravic na živali in rastline ter neživi svet
Naravno ravnovesje kot temeljna pravna vrednota
Naravno ravnovesje kot skupna pravna vrednota
Razširitev teorije pravic na živali in rastline ter neživi svet
Vloga znanosti
Razmerje med pravnimi vrednotami
2.5.1. Nove funkcije države
2.5.2. Izhodišča ekocentrične politične filozofije
2.5.3. Bistvene značilnosti ekocentrične politične filozofije
2.5.4. Nove funkcije uprave
Izhodišča
Širitev obsega regulativne in servisne dejavnosti uprave
b. Upravni posamični in konkretni akti
c. Servisna dejavnost
Pomen institutov upravnega prava
Narava delovanja uprave
2.6.1. Izhodišča
2.6.2. Vključitev načela »naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja« v Ustavo
O pravni terminologiji
Splošno
Ekocentrična ali antropocentrična razlaga Ustave
2.6.3. Skrb za zdravo življenjsko okolje kot naloga države
Pravna narava
Naslovniki
Predmet varstva (»zdravo življenjsko okolje«)
»Skrb« oziroma »varstvo« – z določanjem pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti
2.6.4. Ekološka funkcija lastnine
Razmerje med določanjem vsebine in meje lastnine ter (dopustnim) posegom vanjo
Določanje vsebine in meje lastnine kot obveznost države
Obseg ekološke vezanosti lastnine
Ekološka vezanost lastnine kot podlaga ustavnopravnemu varstvu lastnine
Prostorski planski akt kot temeljni pravni instrument implementacije ekološke funkcije lastnine
2.6.5. Pravica do zdravega življenjskega okolja
b. Sodno varstvo v razmerju do države v primeru neizvajanja naloge iz drugega odstavka 72. člena
c. Sodno varstvo v razmerju do posameznikov
Vsebina pravice
a. Pravica do ohranjenega naravnega ravnovesja
b. Dolžnost ohranjati naravno ravnovesje (oziroma preživetje živalskih in rastlinskih vrst) – pravica živalskih in rastlinskih vrst?
2.6.6. Sklepno o ustavnopravnih temeljih ekološkega prava

2. Temelji prava varstva okolja (uvodna študija)

2.1. Uvod

Pravo varstva okolja, katerega pomemben del ureja ZVO-1, temelji na vrednotah, ki so bile dolga stoletja pozabljene. Zaradi boljšega pregleda in razumevanja prava varstva okolja je zato pomembno poznati in razumeti razloge, zaradi katerih se je to začelo razvijati, ter vrednote, na katerih temelji.

Prav tako je pomembno poznati in razumeti tudi ustavnopravno ureditev varstva okolja, saj je ta podlaga za vse druge predpise.

Zato bom v tem poglavju bralcu predstavil vrednostne (etične) in ustavnopravne temelje prava okolja.

Ljudje smo naravna bitja, smo del skupnosti življenja z živalmi, rastlinami in neživim svetom na našem planetu. To spoznanje je bistveno, ko se sprašujemo, kako učinkovito varovati okolje. Kako naj živimo in katere zakone naj spoštujemo, da bomo ohranili čudeže narave in bodo ptice in drevesa še naprej naši sopotniki v čudežu življenja?

Kako lahko k temu prispeva pravo?

Ljudje s pomočjo prava urejamo skoraj vse medsebojne odnose. V vsej zgodovini se prepletata razvoj civilizacije in prava na vseh ravneh človekovega življenja in delovanja. Pravo ima torej izjemno pomembno vlogo v našem življenju. Zato sem prepričan, da bo imelo čedalje pomembnejšo vlogo tudi pri spremembi našega pogleda na okolje.

Kot naravna bitja smo ljudje zavezani »zakonom narave«. Eden temeljnih »zakonov narave«, na katerega ljudje ne moremo vplivati, je ta, da druga bitja uporabljamo za prehranjevanje in zadovoljevanje nekaterih svojih življenjskih potreb. Vendar pa smo ljudje prav zato, ker smo naravna bitja, zavezani druga bitja tudi spoštovati. Ni torej sporno dejstvo, da ljudje posegamo v druge dele narave. Sporno je to, da pri tem nimamo nobene mere. Prav nasprotno, že nekaj stoletij se do živali, rastlin in neživega sveta obnašamo brezobzirno, lahko bi rekli uničevalsko.

Pravo, ki naj bi prispevalo k spremembi našega pogleda na sobitja tega planeta, mora zato izhajati iz »zakonov narave«. To pomeni, da človeka usmerja k spoštovanju drugih bitij in k ohranitvi naravnega ravnovesja na našem planetu.

2.2. Izhodišča

Uničevanje narave:

Danes je vse bolj jasno, da so stopinje, ki jih puščamo ljudje v naravi, pregloboke. Z zemeljskega površja vsak dan izginjajo bitja, s katerimi si delimo naš planet.[1] Za človekov odnos do živali in rastlini je značilna brezobzirnost in nezmernost. Prav tako tudi za njegovo ravnanje z neživim svetom, kot so voda, zrak, tla in mineralne snovi (nafta, plin, premog in druge). Brez pretiravanja lahko ugotovimo, da je uničevanje narave[2] ena od značilnosti sodobnega človeka.

Nujnost »uzakonitve zmernosti«

Zato postaja v človekovem odnosu do narave vse jasnejša zavest[3] (zahteva) o nujnosti uzakonitve zmernosti.[4] Ta zavest se opira tudi na znanstvena spoznanja o človekovi soodvisni vpetosti v »kozmično mrežo« živali, rastlin in neživega sveta.

Izpolnitev omenjene zahteve je povezana s precejšnjimi družbenimi spremembami. Lahko bi govorili celo o nujnosti celovite preobrazbe civilizacije, ki ji pripadamo, to je zahodne civilizacije.[5] Pri tem gre za preobrazbo njenega vrednostnega sistema in zlasti preobrazbo prava. Dosedanji normativni odzivi namreč niso vplivali na obuditev »uničene narave«.[6]

Ko razpravljamo o spremembah človekovega odnosa do narave in spremembah v pravu, moramo razumeti razloge, zaradi katerih je zahodni človek tako brezobziren v odnosu do narave. Zakaj se večini zdi popolnoma »naravno« pomečkati nadležno muho, ko brenči okrog ušes? Zakaj je enako »naravno« za zabavo pobijati kenguruje? Zakaj je prav tako »naravno« iztrebljati živalsko ali rastlinsko vrsto zaradi gradnje zabaviščnega centra?

Kaj je tisto, kar zahodnemu človeku narekuje takšno brezobzirnost? Kateri so torej razlogi za »uničevanje narave«, ki smo mu priča? Menim, da moramo razloge iskati v prevladujoči antropocentrični in v neomejen materialni napredek usmerjeni kulturni paradigmi[7] zahodne civilizacije. Morala, ki »nadzira« človekov odnos do živali, rastlin in neživega sveta, je (bila) namreč utilitaristična.[8]

Omenjeni značilnosti zahodne civilizacije sta tudi razloga za »impotenco«[9] dosedanjega prava, ki se je ukvarjalo z urejanjem človekovih odnosov z živalmi, rastlinami in neživim svetom. Filozofska podlaga tega prava izhaja iz prepričanja, da je človekovo onesnaževanje narave šlo predaleč, in se zato zavzema za omejevanje in preprečevanje onesnaženja narave, torej za racionalnejše izkoriščanje narave. Takšna usmeritev naj bi torej prinesla racionalnejše onesnaževanje narave, vendar pa morala, ki nadzira človekov odnos do živali, rastlin in neživega sveta, ostaja utilitaristična, človekov odnos pa brezobziren in uničevalski.

Zaradi globoke zakoreninjenosti antropocentrizma in vere v neomejen materialni napredek moramo z razpravo o preobrazbi prava poseči precej globoko. Vprašati se moramo, kateri so vzvodi, ki so našo (zahodno) civilizacijo pripeljali do uničujoče gospodovalnosti, ko gre za človekov odnos do živali, rastlin in neživega sveta. Od poznavanja vzvodov, ki v zahodni civilizaciji »vzdržujejo« človekovo brezobzirnost v razmerju do narave, je odvisna tudi učinkovitost »novega prava narave«, to je »ekološkega prava«.[10]

Cilj nastajajočega prava je spremeniti človekov odnos do živali, rastlin in neživega sveta v vsakdanjem življenju v bolj zmernega in bolj spoštljivega.

Nove vrednote

Človekov »sestop« v naravo predpostavlja obstoj drugačnega vrednostnega sistema, kot je ta, ki danes prevladuje. Bistvo novega vrednostnega sistema je spoštljivost do drugih oblik življenja na našem planetu, torej do živali in rastlin, pa tudi do neživega sveta (do vode, zraka, tal in mineralnih snovi, kot so nafta, plin. premog). Že na prvi pogled je jasno, da gre za vrednostni sistem, ki »nima korenin«[11] v naši civilizaciji.

Učinkovitost novega prava narave (ekološkega prava) je zato neposredno povezana z vključitvijo vrednot, ki jih prinaša nova zavest, v (pravni) vrednostni sistem. Temeljna vrednota »prihajajoče kulture« (z vidika razmerja med človekom in naravo) je pri tem ohranitev naravnega ravnovesja. Njena uveljavitev na ravni »vsakdanjega življenja«[12] terja prilagoditev obstoječe (v neomejeno izkoriščanje narave usmerjene) orientacije človekovega ravnanja z naravo. Glede na njihovo današnjo nezmernost, prilagoditev pomeni njihovo uokvirjenje oziroma omejitev. V tem pogledu so kritiki najbolj izpostavljene gospodarske dejavnosti, zlasti tiste, ki najbolj ogrožajo naravno ravnovesje.

Vloga države

Izpeljava načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja postavlja sodobne demokracije pred kompleksno »poslanstvo«: po eni strani še naprej razvijati demokracijo, po drugi pa »obuditi naravo.«

Zaradi »dinamike narave« in v nezmerne posege v naravo usmerjenega trga kot osrednjega »orodja« gospodarstva se pri uresničevanju omenjenega načela ni mogoče zanašati na magičnost »nevidne roke«. Ključnega pomena je torej poseganje države v zasebno sfero (predvsem v gospodarstvo). Pri tem je zaradi nujnosti spremljanja »dinamike narave« posebnega pomena vloga uprave.

2.3. Kako »uzakoniti zmernost« – usmeritev v trajnostni razvoj – filozofski in mednarodnopolitični temelji prava okolja

2.3.1. Ekocentrizem

»Ko Indijanci ubijemo žival, jo vso pojemo. Ko s kopanjem iščemo užitne korenine, naredimo majhne jamice. Prav tako, ko si urejamo bivališča. Ne sekamo dreves, za kurjavo uporabljamo le les odmrlih dreves. Beli ljudje pa vse posekajo in vse pobijejo. Belim ljudjem ni mar. Kako naj ima »duh zemlje« rad takšne ljudi?«

(Ženska iz naroda Wintu, 19. stoletje [13]

»Povejte svojim otrokom to, kar smo mi svojim: narava je njihova mati. Kar koli se zgodi Zemlji, se zgodi tudi njenim sinovom. Narava ne pripada človeku, človek pripada naravi. Človek ni ustvaril mreže življenja, človek je le nit v tej mreži. Kar koli naredi mreži življenja, naredi sebi.«

(Poglavar Seattle, narod Squamish, 1854)[14]

Izhodišča

Eno ključnih izhodišč »prihajajoče kulture«, civilizacije »tretjega vala«,[15] je sprememba človekovega odnosa do živali, rastlin in neživega sveta. Spoznanja naravoslovnih znanosti o položaju človeka v kozmosu in o nujnosti »obuditve narave« so, seveda ob vplivu ekoloških (materialnih) okoliščin (hitro povečevanje prebivalstva ter zaradi vse večjega obsega uničene narave vse težje življenjske razmere) v drugi polovici 20. stoletja, sprožila nastanek in vse hitrejšo širitev nove zavesti in novih vrednot, torej nove paradigme. V zadnjih desetletjih postaja vpliv nove paradigme[16] vse širši ne le v naravoslovnih znanostih,[17] temveč tudi v drugih delih družbe. Zato lahko govorimo o nastajanju nove kulturne paradigme.[18]

Ekocentrizem kot ena ključnih usmeritev nastajajoče kulturne paradigme postaja vse bolj razpoznaven tudi v okviru etablirane filozofije,[19] preobrazba prava pa eno ključnih vprašanj preobrazbe zahodne civilizacije v zadnjih desetletjih.[20]

Vprašanje (spremembe) človekovega odnosa do živali, rastlin in neživega sveta postaja vse pomembnejše tudi znotraj etablirane filozofije, ki je bila v vsej svoji zgodovini usmerjena prevladujoče antropocentrično (in antropomorfno).[21] Nastaja »nova filozofija narave«,[22] ki v okviru filozofskega osmišljanja ekološke zavesti izhaja tudi iz zahodne filozofske tradicije, torej iz predsokratske filozofije.[23] Z novo ontologijo in novo etiko postaja »nova filozofija narave« eno ključnih izhodišč preobrazbe prava, torej oblikovanja nove pravne in politične filozofije in novega »prava narave«. Preobrazba prava je ključnega pomena za uveljavitev spremenjenega človekovega odnosa do narave v vsakdanjem življenju zaradi vloge, ki jo ima v naši civilizaciji. Glede na stanje narave pomeni danes njegova preobrazba predvsem oblikovanje omejitev človekovega ravnanja z naravo. Njihovo merilo je ohranjanje naravnega ravnovesja.

Prebujanje ekološke zavesti je v tem stoletju sprožilo različne filozofske pristope v zvezi s spremembo človekovega odnosa do narave.

Ekološki položaj ob prelomu stoletij[24] je najprej spodbudil nastanek ekološke antropocentrične zavesti. Gre za t. i. plitko ekologijo.[25]Ta človeka vidi kot gospodarja narave, ki je le sredstvo za zadovoljevanje njegovih potreb. Če je preveč onesnažena, je ta njena funkcija ogrožena, zato jo je treba »očistiti«. Kriterij tega pristopa k vprašanjem uničenja narave je vprašanje človekovega zdravja in udobja, kar terja čiščenje okolja in skrbnejše izkoriščanje naravnih virov. Filozofski okvir tega pristopa je tako še vedno kartezijanski, izhaja torej iz antropocentrične ontologije in utilitaristične etike. Takšen (filozofski) pristop je bil izhodišče za prvi resnejši politični in pravni pristop k vprašanjem uničene narave, to je k varstvu okolja. Ta pristop razume vprašanja pretiranega obremenjevanja okolja popolnoma utilitaristično, torej antropocentrično. Naravo vidi kot človekovo »okolje«, ki ga je treba očistiti in tako človeku zagotoviti zdravje in udobje. Pri tem se ne ozira na širše probleme, ki jih je povzročila človekova nezmernost, torej na posledice, ki jih ima čezmerno onesnaževanje in izkoriščanje na živali in rastline. Ne vidi, da človek s svojo nezmernostjo ogroža naravno ravnovesje na planetu.

Ekocentrična ontologija in etika

Nekoliko kasneje je večja ekološka ozaveščenost spodbudila oblikovanje prvih zametkov ekološke ekocentrične zavesti, ki zavrača antropocentrično razumevanje človekovega odnosa do narave in, izhajajoč iz novih spoznanj znanosti, utemeljuje novo, ekocentrično ontologijo in etiko. Z ontološkega vidika človeka umešča v naravo, razume ga kot enakovreden in soodvisen del narave. Iz takšne, ekocentrične ontologije črpa tudi ekocentrično etiko, ki človeku zapoveduje spoštljive, naravno ravnovesje ohranjujoče odnose z drugimi deli narave. Ključna filozofska usmeritev pri tem je filozofija »globoke ekologije«.[26] Takšen pristop k vprašanjem človekovega odnosa do narave pomeni izhodišče za nadaljnji razvoj ekocentrične filozofije narave.

Bistvo ekocentrične ontologije je v tem, da človeka vidi (skupaj z drugimi bitji) kot sestavni del medsebojno povezanega sistema, v katerem je preživetje vsakega bitja, pa tudi kakovost življenja, določena ne le z materialnimi danostmi njegovega okolja, temveč tudi z njegovim odnosom do drugih živih bitij. Človek ni višji ali več vreden od preostalih živih bitij, temveč je sestavni del skupnosti življenja na planetu, tako kot so to tudi druga živa bitja.[27]

Bistvo ekocentrične etike je, da mora človek z drugimi bitji ravnati tako, da pri njihovi rabi (zlasti zaradi prehrane) ohranja njihovo celovitost, ravnovesje in lepoto. Posamezne živali in rastline mora pazljivo izbirati, jih čim bolj neboleče usmrtiti ter v celoti uporabiti.[28] »Človekovo ravnanje (v razmerju do narave) je torej pravilno, če ohranja celovitost, ravnovesje in lepoto živali, rastlin in neživega sveta.«[29]

Človekova vpetost v naravo, njegova soodvisnost in povezanost z živalmi, rastlinami in neživim svetom ga torej usmerja k temu, da mora pri poseganju v naravo (pri njeni rabi in onesnaževanju) spoštovati meje naravnega ravnovesja. To opredeljuje ravnovesje med človekom in živalskimi ter rastlinskimi vrstami (oziroma biotskimi skupnostmi). Takšen je prevladujoč pristop. Opozoriti pa moramo na radikalnejše pristope, iz katerih izhaja, da ekocentrična etika zahteva tudi spoštovanje posameznih pripadnikov živalskih in rastlinskih vrst (torej posameznih živali in rastlin). Še dlje gre pristop, po katerem ekocentrična etika zahteva tudi spoštovanje »neživljenja«, torej neživih delov narave.[30]

Glede na »stanje narave« pomeni uveljavitev omenjenega v vsakdanjem življenju omejevanje obstoječe nezmernosti pri ravnanju z naravo. Gre za to, da bomo morali naše posege v naravo bistveno spremeniti na vseh ravneh. Prilagoditi jih bomo morali mejam, ki jih narekuje naravno ravnovesje. Omenjena prilagoditev se seveda nanaša zlasti na ekonomijo (gospodarstvo).[31]

Nova »filozofija narave«[32], ki je bila sprva odrinjena na obrobje,[33] se zdaj postopoma uveljavlja znotraj etablirane zahodne filozofije.[34] Predstavlja filozofsko izhodišče nove, ekocentrične paradigme.[35] Z vidika moje razprave pa je ključna njena politična operacionalizacija, zajeta v načelu naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja (sustainable development), ki naj bi bilo izhodišče družbene preobrazbe na našem planetu.

2.3.2. Načelo »trajnostnega razvoja«

Vse bolj uničena narava na eni strani ter širjenje ekocentrične ekološke zavesti na drugi sta ob prelomu tisočletja pripeljala do oblikovanja globalnega političnega dogovora,[36]katerega bistvo je načelo naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja (sustainable development principle).[37] Cilj tega dogovora je doseči takšno družbeno preobrazbo, v kateri bi se ljudje še naprej materialno razvijali, hkrati pa zmerno posegali v naravo ter tako zagotavljali ohranjanje naravnega ravnovesja. Načelo torej sestavljata dva cilja.[38] Prvi je čim večji materialni razvoj vseh[39] ljudi na planetu, drugi pa ohranitev naravnega ravnovesja.

S sprejetjem Deklaracije Rio in nekaterih mednarodnih konvencij[40] so v človekov svet ponovno »vstopili« živali, rastline in neživi svet oziroma nekateri elementi ekocentrične filozofije. Kot izraz skupne politične volje pa pomeni to načelo tudi izhodišče za vstop živali, rastlin in neživega sveta v pravo.

Pri vključevanju omenjenega v pravo je treba upoštevati globoko pervazivnost antropocentrizma v zahodni civilizaciji.[41]

Gre pravzaprav za konflikt med vrednotami prihajajoče paradigme (ena temeljnih je prav ekocentrizem) in etabliranim vrednostnim sistemom stare paradigme. V procesu menjave paradigem se postopoma spreminja človekova socialna organiziranost, s tem pa tudi pravo kot eden njenih temeljnih ustanov (mehanizmov). Dosedanji razvoj in sploh nastanek prava okolja je neposredni odraz tega procesa. Prav tako tudi sedanji »čas preobrata«[42] v razvoju prava narave.

Iz ekocentrične ontologije, torej soodvisne človekove vpetosti v »ekološko skupnost«,[43] izhajajo pravila obnašanja, torej etične norme, katerih bistvo je: spoštuj druge naravne bitnosti; ko jih uporabljaš (se z njimi prehranjuješ), ravnaj z njimi spoštljivo in svoje (materialne) potrebe zadovoljuj v mejah naravnega ravnovesja. Ko torej uporabljaš živali, rastline in neživi svet (zaradi zadovoljevanja svojih potreb), nikoli ne prestopaj mej, ki jih postavlja naravno ravnovesje. Prihajajoča kultura prinaša kot temeljno vrednoto ohranjanje naravnega ravnovesja, njena uresničitev pa terja omejitev oziroma prilagoditev ene ključnih obstoječih vrednot to je materialnega napredka oziroma neomejenosti pri zadovoljevanju materialnih potreb. Omejitev zato, ker je prav neomejenost pri doseganju materialnega napredka pripeljala do uničenja narave. Gre preprosto za vrnitev človeka v okvire, ki jih določa naravno ravnovesje.

Uspešnost vkjučevanja omenjenega načela v pravo, torej uspešnost preobrazbe »prava varstva okolja« v ekološko pravo,[44] je torej neposredno pogojena z vstopom živali, rastlin in neživega sveta v pravni vrednostni sistem. Prvi korak preobrazbe nomosa je torej oblikovanje nove pravne in politične filozofije.

2.4. Pravno-filozofski temelji ekološkega prava (zdravje, počutje ljudi in drugih bitij)

2.4.1. »Impotentnost« prava varstva okolja

»Pravo narave ne more pripeljati do spremembe človekovega odnosa do narave, če vanj ne vključimo »svetosti narave«, kot ta izvira iz verovanja domorodnih ljudstev.«

(Vine Deloria, Jr., Standing Rock Sioux, 1991[45]

Čeprav je bilo onesnaževanje narave z industrijskimi odpadki dolgo razumljeno kot cena, ki jo je treba plačati za napredek človeštva, in zato dolgo (pravno in moralno) neomejeno, se je to spremenilo, ko je zaradi hitrega razvoja industrije vse bolj uničena narava začela ogrožati človekovo udobnost, zdravje in tudi življenje.[46]

Spoznanje o nujnosti pravnega omejevanja odlaganja industrijskih odpadkov v naravo (vode idr.) je kmalu vplivalo na oblikovanje prvih sistematičnih normativnih pristopov k vprašanjem onesnaževanja v zahodnih državah.[47] Vendar pa je treba prve obsežnejše normativne pristope k vprašanjem onesnaževanja okolja umestiti v obdobje druge polovice tega stoletja.[48] V obdobju 60. let je prišlo do eksplozije pravne ureditve onesnaževanja, ki je zajelo vse dele okolja (voda, zrak, tla).[49] Nastal je vse bolj zaokrožen sistem pravnih norm, namenjenih omejevanju onesnaževanja v človekovem okolju pravo varstva okolja.

V razmerju do kartezijanskega prava narave je sprožilo pravo varstva okolja nekatere pomembne premike. Prišlo je do napredka pri »prostorskem načrtovanju«, ko je začel v postopke usklajevanja interesov glede poseganja v prostor postopoma vstopati tudi »interes varstva okolja.«[50] Razvil se je sistem določanja standardov (dovoljenega) onesnaževanja, t. i »Command and Control« sistem,[51] uveljavila so se načela, kot načelo plačila za onesnaževanje (Poluters Pay Principle), načelo odškodninske odgovornosti za škodo, povzročeno okolju,[52] ter drugi pravni instituti omejevanja onesnaževanja.[53]

Cilj okoljskega prava je torej zagotoviti čisto človekovo okolje, in sicer zaradi človekovega zdravja in udobja. Kriterij varstva okolja je tako samo človek in njegovo udobje oziroma zdravje, in ne tudi naravno ravnovesje, cilj varstva okolja pa je zagotoviti nemoten materialni napredek. Okoljsko pravo je tako usmerjeno zgolj v omejevanje onesnaževanja. Ob tem pa je v okoljskem pravu ostalo nedotaknjeno vprašanje nezmernosti uporabe narave. Glede na pomembnost ne(nezmernosti) uporabe narave za doseganje materialnega napredka je takšna »ignoranca« logična. Omejitve uporabe narave, torej prepovedi in omejitve, ki bi človeku zapovedovale skrbno in spoštljivo uporabo živali, rastlin in neživega sveta za prehranjevanje in druge potrebe, bi namreč pomenile neposredno oviro za proizvajanje čim večjih količin materialnih dobrin, torej oviro za eno ključnih vrednot zahodnih kultur, to pa je večanje materialnega napredka.

Ob takšnih izhodiščih je logična »impotenca«[54] prava okolja, ko torej v okolju (naravi) ni opaziti izboljšanja, prav nasprotno obseg uničenja narave je vse večji. Če je namreč antropocentrizem kot vrednostna podlaga človekovih stikov z naravo pripeljal do »uničenja narave«, ni dvoma, da ekološki razlog, ki izhaja iz antropocentrične vrednostne podlage, ne more pripeljati do njene obuditve. Do tega pa lahko pripelje le pravo, ki bo izhajalo iz ekocentrične vrednostne podlage.Potrebujemo torej novo, iz ekocentrične ontologije in etike izhajajoče pravo narave.

2.4.2. Oblikovanje ekocentrične pravne filozofije

Naravnopravna izhodišča

Znanstveno spoznanje o človekovi vpetosti v mrežo soodvisnih bitij je nedvomno eno od temeljnih spoznanj naravnega, kozmičnega zakona »božanskega nomosa« (»nomos theios«), torej zakona, v katerem je zahodni človek v vsej zgodovini iskal merila in norme za svoje vedenje. Temeljni naravni zakon (Heraklitov Logos), ki je skupen vsem živim bitjem, je njihova soodvisnost in medsebojna povezanost. To pomeni, da ga morajo upoštevati vsa živa bitja. Gre torej za »kozmično formulo«, ki človeku kaže njegov položaj v kozmosu (naravi), drugo vprašanje pa je, kakšna naj bo »človeška formula.«

V zvezi s pravili obnašanja, ki naj jih človek upošteva pri svojih stikih z drugimi (predvsem živimi) bitji, tako ob omenjenem temeljnem spoznanju ni več mogoče govoriti o »nerazpoložljivosti«[55] narave, torej o problemu, zaradi katerega je naravnopravna filozofija prava[56] (bila) obsojena na neuspeh z iskanjem meril in norm za človeško vedenje, »za katere se izkaže, da so odporni proti človeški samovolji«.[57] Temeljno spoznanje je pridobljeno iz narave, iz katere človek lahko[58] razbere merila in norme za svoje vedenje do drugih (predvsem) živih bitij.[59] Temeljno spoznanje in iz nje izhajajoča pravila obnašanja predstavljajo torej spoznanje naravnega, kozmičnega zakona (prava) reda, ki ga mora človek upoštevati pri oblikovanju pozitivnega prava. So torej legitimacija pravilnega ali pravičnega prava (vsaj v razmerju do drugih živih bitij).[60]

Omenjeno temeljno spoznanje kaže človeku njegovo izhodiščno vpetost vpetost v naravo. Človek torej ni le socialno, politično bitje (zoon politikon), temveč je (in to najprej) naravno bitje (zoon physicon).[61] Temeljni naravni zakon, kozmični red, torej medsebojna povezanost in soodvisnost vseh naravnih bitnosti, je za zahodnega človeka, opredeljenega v kulturi kot antipodu divje narave,[62] dejstvo, ki ga zavezuje k skladnemu ravnanju s kozmičnim redom.

Podoba narave kot dinamične interakcije medsebojno povezanih in soodvisnih naravnih (živih in neživih) bitij tako pomeni obnovo organske podobe narave.[63]

Pravkar omenjeno filozofsko izhodišče prava je bilo tudi izhodišče predsokratske filozofije (jonskih naravoslovcev), ki pa je bilo s pohodom »homo mensura« in iz tega izhajajoče antropomorfizacije zahodne filozofske misli potisnjeno na »smetišče zgodovine«. O ujetosti zahodne civilizacije v ontološki antropocentrizem, izhajajoč iz ontološkega dualizma, se ni spraševal niti Kant, ko je (slavno) razrešil drugo (epistemološko) dualistično zanko Zahoda.[64]

Temeljno spoznanje je izhodišče, na katerem temeljita ekocentrična ontologija in etika. Obe imata daljnosežne posledice pri oblikovanju prava. Od človeka namreč zahteva oblikovanje takšnega prava (socialnega reda), ki bo skladen z omenjenim »naravnopravnim« izhodiščem. To pa pomeni predvsem izhod iz ujetosti v ontološki dualizem zahodnega človeka, ki le-tega izdvaja iz preostale narave. Človek mora torej pri oblikovanju svojega reda, svojih pravil obnašanja, svojega prava, upoštevati svoj položaj v naravi (je del narave in ne njen gospodar) in življenjsko povezanost z drugimi biotskimi skupnostmi.

Ali če parafraziramo A. Kaufmanna z optiko ekocentrizma, »pravo je sklop odnosov, v katere vstopajo ljudje med seboj in z drugimi naravnimi bitji.«[65] Omenjeno (znanstveno) spoznanje o temeljnem zakonu narave se, prevedeno v »filozofski jezik«, glasi: Gre za ontologijo razmerij (med ljudmi ter med človekom in ostalimi deli narave), to je »temeljna ontologija.«[66]

Če se je zahodna pravna filozofija doslej ukvarjala z zapolnjevanjem praznine, ki je nastala z »izgonom narave«[67] je zdaj narava s posredovanjem znanosti (znova) usmerjevalka človekovega vedenja v razmerju do drugih naravnih bitnosti. Pri tem pa se moramo zavedati, da pri iskanju naravnega zakona ne gre za iskanje vnaprej dane zbirke naravnih zakonov, ki naj bi določale pravila socialnega (človeškega) reda, temveč gre lahko le za iskanje tistega »kozmičnega reda«, ki naj človeku pokaže, kakšen je njegov položaj v stvarstvu, v naravi. Gre torej za vprašanje razmerja človeka do preostale narave, torej za vprašanje »kozmične formule«. Od tu naprej pa seveda gre za vprašanje »človeške formule«. Vendar pa je odgovor na vprašanje, kakšna naj bo »človeška formula«, odvisen od spoznanja »kozmične formule«. Vrednostna, ideološka naravnanost človeškega prava je odvisna prav od predhodnega ontološkega spoznanja o razmerju človeka do preostale narave, preostalega kozmosa.[68]

Če je torej v zahodni filozofiji prava prevladovala zavest, da pravzaprav ne vemo, kaj je (in kakšno naj bo) človeško pravo, je to bila, kot ugotavlja Kaufmann,[69] samo posledica globlje negotovosti, kaj človek sploh je. Ali kot je nekoč rekel Dostojevski: »Mravlja pozna formulo svojega mravljišča, čebela formulo svojega panja ne poznajo je sicer na človeški način, temveč na svoj toda več ne potrebujejo. Samo človek ne pozna svoje formule.«[70]

Izhodišče za iskanje človeške formule pa je prav »temeljno spoznanje«, torej spoznanje o enosti resničnosti, katere del je tudi človek. Subjektivno-objektivno pojmovana resničnost, v kateri človek »opazuje« preostalo naravo »od zgoraj« in se sprašuje o svojem lastnem bistvu, seveda ni okvir, v katerem bi lahko razrešili uganko človekove formule.

Omenjeno drugačno ontološko izhodišče človekovega položaja v kozmosu, torej »ontologijo razmerij«, ponuja tudi pomoč pri iskanju »pravilnega, pravičnega« človeškega prava. Le kozmično pravo obstaja objektivno (v naravi), medtem ko mora svoje pravo, svojo »formulo« človek poiskati sam.

Ekocentrična vrednostna orientacija se bo postopoma morala pokazati tudi znotraj tistega dela »človeške formule«, ki ureja medsebojno interakcijo človeške skupnosti (torej v »notranjem pravu« človeške skupnosti). Medsebojna povezanost vseh naravnih bitij (človeške in drugih biotskih skupnosti), torej medsebojna ekocentrična interakcija, kot ontološka značilnost človekovega položaja v kozmosu je tako (tudi) vrednostno izhodišče »notranjega človeškega prava.

Razširitev teorije pravic na živali in rastline ter neživi svet

Ob razpravi o oblikovanju ekocentrične pravne filozofije se postavlja vprašanje, ali izhaja dolžnost spoštovanja živali, rastlin in neživega sveta oziroma naravnega ravnovesja iz njihovih pravic. Ali torej ekocentrična ontologija terja razširitev teorije pravic na živali, rastline in neživi svet?

Pri odgovoru na zgornje vprašanje je treba izhajati iz koncepta širitve pravnih pravic, ki ga je razvil Christopher Stone,[71] in iz Levi-Straussovega predloga dopolnitve Deklaracije o človekovih pravicah.[72] Omenim naj še Univerzalno deklaracijo o pravicah živali iz leta 1978.[73]

Stone izhaja iz prepričanja, da »temeljno spoznanje« narekuje človeku razširitev pravic tudi na druga (živa in neživa) naravna bitja. To dokazuje s prikazom zgodovinske širitve pravic (od sužnjev do pravnih oseb) in utemeljuje razširitev pravnih pravic. Pri tem ga vodi zelo pragmatična usmeritev, namreč možnost zastopanja interesov drugih biotskih skupnosti pred sodišči. Bistvo Stonovega koncepta je v možnosti postavitve skrbnikov (guardians), ki bi zastopali pravice drugih biotskih skupnosti pred sodišči.

Levi-Straussova argumentacija je nekoliko ožja, predlaga namreč širitev pravic na skupnost življenja, pri čemer pa s priznanjem pravic meri višje, namreč na oblikovanje nove Deklaracije o pravicah. »Si potemtakem lahko predstavljamo tako podlago svoboščin, ki bi bila zadosti samoumevna, da bi veljala prav za vse? Opazili smo le eno, vendar ta zahteva, da človeka ne opredeljujemo več kot moralno bitje, ampak ker je to njegova najbolj očitna lastnost kot živo bitje. Če pa ima človek pravice predvsem kot živo bitje, iz tega neposredno izhaja, da so naravne meje teh pravic, ki jih priznamo človeštvu kot vrsti, hkrati pravice tudi drugih vrst. Pravice človeštva potemtakem prenehajo natanko takrat, ko njihovo izvajanje ogrozi obstoj kakšne druge vrste.[74]

Sistem (človekovih) pravic je eden osrednjih elementov socialne organizacije zahodne civilizacije. Pravica je pravzaprav materializacija pravičnosti. (Pravična je tista država, ki spoštuje pravice; medčloveški odnosi so pravični, če se pri tem spoštujejo pravice.) Če torej izhajamo iz omejenega, je mogoč en sam sklep. Pravičnost v razmerju do drugih (torej tudi naravnih bitij) je mogoča le, če imajo pravice.

Omenil sem že, da je človeštvo danes šele v prehodu iz »varstva okolja« v »ohranjanje naravnega ravnovesja«. Bistvena razlika med obema je prav v tem, da slednji od človeka zahteva tudi spoštovanjedrugih biotskih skupnosti. Menim, da takšno izhodišče terja priznanje pravic drugih biotskih skupnosti.[75]Čeprav se zdi kaj takega danes nemogoče, naj opozorim, da so se vrednotne nemožnosti glede pravic v zgodovini pokazale za prehodne (sužnji, ženske), torej lahko nekaj podobnega pričakujemo tudi glede pravic drugih naravnih bitnosti.[76]Vendar pa je kljub dozdevni nemožnosti vzpostavitve pravic drugih biotskih skupnosti de iure z nekaterimi pravnimi akti takšna podelitev opravljena de facto. Takšni so na primer predpisi, ki varujejo živalske in rastlinske vrste, opredeljene kot ogrožene (na primer ameriški Endangered Species Acta (ESA) in slovenski Zakon o ohranjanju narave).[77] Z različnimi varstvenimi ukrepi (na primer prepoved lova določenih živali) zakonodajalec pravzaprav (čeprav tega ne določa eksplicitno) priznava (de facto) posameznim živalskim ali rastlinskim vrstam pravico do obstoja.[78]

Če pravo opredeljuje ohranitev naravnega ravnovesja kot kriterij človekovega odnosa do drugih biotskih skupnosti, je to po mojem mnenju treba šteti za de facto priznanje njihovih pravic, in sicer pravice do obstoja. Spoštovanje naravnega ravnovesja torej pokriva tudi pravico drugih biotskih skupnosti do obstoja. Ogrožanje naravnega ravnovesja je torej treba šteti kot ogrožanje pravice drugih biotskih skupnosti do obstoja. Spoštljivost človekovega ravnanja z naravo torej izhaja iz pravic drugih biotskih skupnosti do obstoja in pomeni dolžnost ohranjanja naravnega ravnovesja.[79]

Naravno ravnovesje kot temeljna pravna vrednota

Vstop živali, rastlin in neživega sveta v samo bistvo prava neizogibno sproža proces spremembe pravnih vrednot. Ohranitev naravnega ravnovesja, predvsem ravnovesja življenja (vključno s človeškim) kot osrednje vrednote ekocentrične ekološke zavesti postaja tako pravna vrednota. V tem smislu bi lahko govorili o širitvi pravnega objekta, torej o širitvi vrednot, ki so objekt pravnega varstva. Vendar pa je pri tem ključnega pomena še dvoje. Naravno ravnovesje postaja temeljna in skupna pravna vrednota.

Če opredelimo ohranitev naravnega ravnovesja kot kriterij (pravičnega) pravilnega prava, ga hkrati opredelimo kot temeljno pravno vrednoto. Kot »kozmična formula« je torej izhodišče »človeške formule« in v tem okviru »prava narave«. Določa namreč okvir (pravičnega) človekovega odnosa do živali, rastlin in neživega sveta.

Če je torej ohranitev naravnega ravnovesja temeljnega pomena za človeško skupnost, to pomeni, da je z mejo naravnega ravnovesja določen okvir predvsem tistim človekovim posegom v naravo, ki so namenjeni zadovoljevanju (materialnih) potreb, to je ekonomskim odnosom. Človek tako pri zadovoljevanju svojih (materialnih) potreb ni več neomejen,[80] omejuje ga okvir, ki ga določa naravno ravnovesje.

Sprememba pravne filozofije tako neposredno omejuje človekovo brezobzirnost (neomejenost) pri tistih njegovih posegih v naravo, ki so namenjeni zadovoljevanju njegovih materialnih potreb. Ne omejuje pa zadovoljevanja materialnih potreb kot takega. Uveljavitev ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne pravne vrednote zato ne pomeni žrtvovanja ekonomskega napredka, pomeni pa njegovo uokvirjanje v meje naravnega ravnovesja.

Naravno ravnovesje kot skupna pravna vrednota

Ohranitev naravnega ravnovesja je tudi vrednota, ki je v skupnem, javnem interesu človeške skupnosti.[81] Ne gre namreč za vprašanje, kaj si želimo kot posamezniki, gre za vprašanje, kaj smo kot človeška skupnost.[82] Kolektivnost, skupnost (socialnost) ohranitve naravnega ravnovesja kot pravne vrednote je podlaga za oblikovanje ekocentrične socialne teorije (politične filozofije). Opredelitev ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne in skupne pravne vrednote torej pomeni opredelitev ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljnega javnega interesa.

Opredelitevohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne in skupne pravne vrednote postavlja državo v vlogo skrbnice interesov človeške skupnosti, pa tudi interesov (pravic) drugih biotskih skupnosti. Pomeni torej upravičenost državne intervencije v zasebno sfero[83] in s tem izhodišče za spremembe v prevladujoči politični filozofiji.

Ohranjeno naravno ravnovesje kot človekova pravica

Z opredelitvijo ohranitve naravnega ravnovesja kot pravne vrednote je povezana tudi opredelitev ohranjenega naravnega ravnovesja kot človekove pravice [84] Glede na nujnost, da se vzpostavi aktivna vloga države pri ohranjanju naravnega ravnovesja, bi morala država zagotavljati tudi to pravico. Menim, da bi morala ta pravica (okoljska pravica) zajemati na eni strani pravico do ohranjenega naravnega ravnovesja kot klasično človekovo pravico, po drugi strani pa pomeni tudi skrbništvo[85] nad drugimi biotskimi skupnostmi, torej možnost »državljanske« intervencije tudi v interesu drugih biotskih skupnosti.[86] Prav Stonov koncept »pravnega skrbništva« nad interesi drugih biotskih skupnosti je namreč (najprej) v ameriškem pravu (in kasneje tudi drugod) pripeljal (tudi na podlagi znanega ločenega mnenja sodnika Supreme Courta Williama O. Douglasa v primeru Sierra Club v. Morton) [87] najprej do liberalizacije t. i. standing doctrine[88] in kasneje do oblikovanja zakonske instrumentalizacije »pravnega skrbništva« s t. i. class-action.[89]

Vloga znanosti

Opredelitev ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne in skupne pravne vrednote odpira vprašanje vloge znanosti kot vira vedenja. Le znanost nam namreč lahko pove, kaj je naravno ravnovesje in kje so njegove meje.[90] Ker je pravo pri določanju te meje v celoti odvisno od znanosti, je logično, da se marsikomu porajajo dvomi o zanesljivosti znanstvenega vedenja.[91] Konec koncev se spoznanja znanosti glede različnih vprašanj ves čas spreminjajo. Večinoma gre za to, da se obseg vedenja o posameznih vprašanjih širi in poglablja. Po drugi strani pa so se spoznanja znanosti glede nekaterih temeljnih vprašanj v zgodovini pogosto »obrnila na glavo«. Ob vsej skepsi je jasno, da so lahko le znanstvena spoznanja podlaga za pravno določitev meje naravnega ravnovesja. Ob tako pomembni vlogi znanosti se poraja tudi bojazen, da bomo s prehodom v »ekološko demokracijo« dobili tudi vladavino tehnokracije. [92]

Menim, da imata sodobna demokracija in pravna država vse mehanizme, s katerimi lahko to preprečita.

Razmerje med pravnimi vrednotami

Opredelitev ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne pravne vrednote odpira vprašanje razmerja te (nove) pravne vrednote do že obstoječih temeljnih pravnih vrednot zahodne civilzacije. Gre predvsem za vprašanje njihove konfliktnosti. Ta postane očitna v tistem trenutku, ko njena vključitev v pravo terja prilagoditev (omejitev) nekaterih v pravni vrednostni sistem globoko »vsajenih« vrednot. V tem smislu je izpostavljena predvsem neomejenost človekove ekonomske interakcije z naravo in s tem povezano zavzemanje za čim večji materialni napredek. Ta je namreč ena temeljnih (pravnih) vrednot zahodne civilizacije.

Uveljavitev ohranjanja naravnega ravnovesja pa lahko terja tudi omejitev kakšne druge pravno varovane vrednote, na primer pravice do svobode gibanja ali kakšne druge človekove pravice. Tako je na primer upravno sodišče dežele Baden Wuertenberg ob presoji uredbe, ki je določala prepoved nočnega potapljanja v jezeru, ker le-to negativno vpliva na vodne organizme, zavrnilo pritožnika, ki je zatrjeval, da gre za nedopusten poseg v ustavno (človekovo) pravico do osebnega razvoja (prvi odstavek 2. člena nemške ustave). Upravno sodišče je ocenilo, da javni interes (ohranjanja »dobrega počutja« vodnih organizmov) upravičuje omenjeno omejitev.[93]

Opredelitev naravnega ravnovesja kot temeljne pravne vrednote ne pomeni, da je ta pravna vrednota absolutna, omejena je namreč z vitalnimi potrebami človeške skupnosti.[94]Vendar pa je treba kljub temu ob vsakokratnem posegu v naravo zaradi zadovoljevanja vitalnih potreb človeka kar najbolj upoštevati meje naravnega ravnovesja.[95]

2.5. Politično filozofski temelji ekološkega prava

2.5.1. Nove funkcije države

Če izhajamo iz ekocentrične ontologije in etike, je jasna tudi temeljna funkcija države kot človekove socialne tvorbe. Država naj zagotovi takšno človekovo obnašanje, ki bo z njima usklajena. Temeljna funkcija države se tako nanaša na področje stika človeka in preostale narave. Država mora torej zagotoviti harmonično vpetje človeka v kozmos (naravo), katerega del je tudi sam.

Nova pravna filozofija, torej opredelitev ohranjanja naravnega ravnovesja kot temeljne in skupne pravne vrednote, širi obseg in vsebino temeljnih funkcij države. Cilj države tako ni samo zagotavljanje zadovoljevanja človekovih potreb, ampak vse bolj tudi skrb za ohranjanje naravnega ravnovesja. Takšna usmeritev pa zahteva glede na obstoječe stanje narave in glede na »dinamiko narave« premik iz obstoječe pasivne vloge države v zvezi s človekovim odnosom do narave v njeno aktivnejšo vlogo.

2.5.2. Izhodišča ekocentrične politične filozofije

Danes večinoma ni sporno, da je v sodobnih tržnih gospodarstvih aktivna vloga države neizogibna[96] razlike so le v tem, kako obsežni so posegi državne intervencije.[97] Vprašanje obsega aktivne državne intervencije v trg, torej v človekovo zasebno sfero, izhaja iz širšega vprašanja uravnoteženja materialnega napredka in človekove svobode, ki jim je namenjena osrednja pozornost sodobnih socialnih teorij. Vendar pa so takšni, z vidika človekove osvoboditve še tako napredni pristopi, neizogibno »invalidni«, pravzaprav »usodno domišljavi«, če »pozabljajo« na človekovo umeščenost v naravo. Prav »napetost« med državno intervencijo in trgom se namreč vidi popolnoma drugače, ko v razpravo »vključimo« naravo oziroma ko pozornost preusmerimo na uravnoteženje materialnega napredka in človekove svobode na eni strani in naravnega ravnovesja na drugi.[98] Menim, da zato ni mogoče oblikovati konsistentne socialne teorije, ne da bi v razpravo vključili tudi vprašanje ohranitve naravnega ravnovesja.[99] Intelektualne tradicije zahodne (pravne in politične) filozofije se morajo soočiti z vprašanji razmerja človeške skupnosti do drugih biotskih skupnosti kot s tistimi vprašanji, ki so temeljni za človeško skupnost in njeno socialno organizacijo (torej tudi za politično filozofijo in socialno teorijo).[100] Ob prelomu tisočletja se tako sodobne demokracije soočajo z realizacijo kompleksne »misije«. Po eni strani še naprej razvijati projekt demokracije, po drugi pa »obuditi naravo«, torej razviti »ekološko demokracijo«.[101]

Ko torej v razpravo o obsegu državnega poseganja v zasebno sfero (na trg) vključimo »naravo«, ugotovimo, da pravzaprav ne gre več za razpravo o večjem ali manjšem obsegu poseganja oziroma za »delitev vlog« med trgom (kot samourejevalnim mehanizmom) in državo. Ključno je namreč spoznanje, da je za spremembo človekovega odnosa do narave bistvena aktivna vloga države. Prav tako pomembno je spoznanje, da je trg kot ključni instrument urejanja gospodarstva neučinkovit (»impotenten«), ko gre za spremembo človekovega odnosa do narave.

V zvezi z (ekonomsko) teoretično argumentacijo o razlogih »impotentnosti« trga naj omenim (zdaj že) klasično Hardinovo teorijo Tragedy of the Commons,[102] s katero avtor razgalja kartezijansko (ne)moralo aktualne ekonomije, ki izhaja iz klasične parabole o racionalnih posameznikih, katerih edini cilj je maksimiranje materialnega bogastva. Takšna racionalnost vodi posameznika pri njegovi interakciji z naravo, v zahodni civilizaciji razumljeno kot okolje, kot nekaj, kar je na razpolago za ne-omejeno izkoriščanje je torej skupni »pašnik« (Commons) (zrak, reke idr.). V družbi, ki verjame v neomejeno izkoriščanje narave in v maksimiranje materialnega bogastva kot glavni razlog svojega obstoja, je rezultat izkoriščevalske racionalnosti »uničenje narave«. Izkoriščevalska racionalnost namreč človekove odnose z naravo jemlje zgolj kot strošek, ki se mu poskuša izogniti. Tragedija narave kot pašnika je v tem, da je takšno obnašanje pravilo.[103]

Če torej želimo preprečiti »tragedijo skupnega pašnika«, torej nadaljnji propad narave, moramo doseči spremembo človekovih odnosov z naravo. Hardin je prepričan o ključni vlogi normativnega sistema in države pri takšni preobrazbi, pri čemer naj bi bil cilj preobrazbe prava »uzakonitev zmernosti« ob človekovih odnosih z naravo. Glede na »dinamiko narave« vidi Hardin pri izvedbi »uzakonitve zmernosti« ključno vlogo uprave oziroma institutov upravnega prava in, glede na problem quis qustodiet qustodes, v oblikovanju ustreznih nadzornih mehanizmov.[104]

Tragedija »skupnega pašnika« prepričljivo razgalja obstoječi okvir načina delovanja gospodarstva. Njegov izkoriščevalski okvir človeku kot posamezniku preprosto onemogoča ohranitev narave. Pri spremembi človekovega ravnanja z naravo bi se bilo zato naivno zanašati na »magičnost nevidne roke«.

Vendar je problem trga še globlji. Ko govorimo o spremembi človekovih (ekonomskih) posegov v naravo, govorimo o spremembi brezobzirnosti in nezmernosti (neomejenosti) pri tem. V tem smislu je ekonomija objekt ekocentrične deontologije.[105] Trg kot osrednji instrument ekonomije pa je pravzaprav »personifikacija« takšne njene (brezobzirne) usmerjenosti.[106] Trg sam je torej generator »uničenja narave«, saj kot instrument »racionalne alokacije resursov«[107] zagotavlja ekonomsko (torej materialno) udejanjanje izkoriščevalsko usmerjene zahodne civilizacije[108] in je kot tak torej »tarča« (objekt) normativne intervencije (spremembe). In čeprav projekt »naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja« ni naperjen zoper materialni napredek (zoper samo usmeritev v materialni napredek oziroma v razvoj), je vsekakor njegov temeljni cilj doseči omejitev oziroma uokvirjenje (v okvire naravnega ravnovesja) delujoče ekonomije. Trg je torej kot »ideološko« kontaminirana institucija človekovega ekonomskega obnašanja prav zaradi tega »izločen« kot možni instrument spremembe človekovih odnosov z naravo.

Aktivna vloga države izvira tudi iz potrebe po permanentnem prilagajanju človekovih (ekonomskih) interakcij »dinamiki narave[109] Pri tem gre tako za prilagajanje željenih (torej bodočih) interkacij kot tudi že delujočih interakcij človeka in narave. Gre torej za nujnost, v jeziku sistemske teorije, zavestnega usmerjanja sistemskih interakcij, kar lahko zagotovi samo država. Spontanost tržnega usmerjanja sistemskih interakcij je z vidika dinamike narave preprosto nezadostna.[110]

2.5.3. Bistvene značilnosti ekocentrične politične filozofije

Ekocentrična politična filozofija se zato ne ukvarja več z vprašanjem utemeljenosti državnega poseganja v ekonomijo (trg) ali njenim obsegom,[111] temveč z vprašanjem, kako državo[112] »usposobiti« za vlogo zastopnice narave oziroma skrbnice naravnega ravnovesja ter (zaradi preprečavanja možnih zlorab zaradi povečanega obsega funkcij) seveda tudi z vprašanjem ustreznega sistema »checks and balances.«

Bistvo nove, ekocentrične politične filozofije je torej v ključni vlogi države pri določitvi okvira, znotraj katerega lahko poteka ekonomska interakcija. Ta okvir je določen z mejo, ki jo je treba spoštovati, če želimo ohraniti naravno ravnovesje. Pri tem ekocentrična socialna teorija izhaja iz pravnofilozofske opredelitve naravnega ravnovesja kot temeljne in skupne pravne vrednote, ki jo kot javno dobrino v javnem interesu zagotavlja država.[113]

2.5.4. Nove funkcije uprave

Izhodišča

Za aktivno vlogo države, torej za načrtno usmerjanje prihodnjih človekovih stikov z naravo in usklajevanje že obstoječih z »dinamiko narave«, je značilna zahteva po operativnosti oziroma hitrem reagiranju. To pa postavlja v ospredje upravo kot operativni aparat države.[114] Gre za proces, ki poteka tako v okviru anglosaksonskih kot tudi kontinentalnih pravnih sistemov.[115]

Vse večja vloga uprave v sodobnih državah je nasploh značilnost sodobnih držav,[116] pri čemer je rastoča vloga uprave v sodobnih državah povezana že z dosedanjim pristopom k naravi, torej z varstvom okolja oziroma pravom varstva okolja, ki je v precejšnji meri upravno pravo. Oblikovanje novega pristopa, ki sloni na načelu naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja z državo kot zastopnico narave, pa nedvomno terja še povečan obseg njenih regulativnih in tudi servisnih pristojnosti in s tem tudi vse večjo vlogo uprave.

Širitev obsega regulativne in servisne dejavnosti uprave

a. Upravni splošni in abstraktni akti

Posebnega pomena je širitev obsega regulativne dejavnosti, predvsem izdaja upravnih predpisov.[117] Že v okviru dosedanjega pristopa k naravi so eden ključnih pravnih instrumentov prav upravni predpisi.[118]

Premik iz pasivne v aktivno vlogo države pomeni poleg preoblikovanja obstoječih (upravnopravnih) »okoljevarstvenih« institutov predvsem oblikovanje nekaterih novih, v ohranjanje naravnega ravnovesja usmerjenih (upravno)pravnih instrumentov. Središčnost uprave kot zastopnice narave se kaže torej v vse večjem obsegu upravnih predpisov, pri čemer imajo ti pogosto značilnosti zakonodajne oblasti, gre torej za t. i. »delegirano zakonodajo«.[119] Visoka stopnja »delegacije« je splošna usmeritev, [120] ki jo narekuje (pogosto prevladujoča) znanstvena narava »okoljskih« vprašanj ter seveda »dinamika narave«.[121]

Vključitev ekocentrizma v politično filozofijo sodobnih držav torej posega v eno njenih osrednjih idej, v idejo delitve oblasti. Ta je v času od njenega pojava na filozofski in praktični ravni[122] doživela precejšnjo preobrazbo, tako da v zvezi z danes prevladujočimi (zahodnimi) modeli demokracije pravzaprav ni več mogoče govoriti o ideji delitve oblasti v smislu popolne ločenosti treh vej oblasti.[123] Usmerjanje človekovih odnosov z naravo skladno z »dinamiko narave« pa nedvomno terja nadaljnjo preobrazbo klasičnega modela delitve oblasti, saj vpliva na širitev strokovnih pristojnosti uprave. Upravljanje države postaja namreč z vidika ohranjanja naravnega ravnovesja vse manj politična in vse bolj strokovna kategorija.[124]

Pri tem pa kritiki takšne usmeritve, ki v krepitvi uprave vidijo ogrožanje demokracije, [125] ne dojemajo, da v obstoječi socialni organizaciji preprosto ni alternative. [126] Nova vrednostna usmeritev človeštva zato zahteva drugačen pristop k vprašanjem razmerja med vejami državne oblasti.

Obravnavana vrednota (ohranjanje naravnega ravnovesja) je za človeštvo tako pomembna, da je potrebno rešitve vprašanja quis qustodiet qustodes v okviru kontinentalnega prava iskati v obstoječih nadzornih sistemih, torej predvsem v okviru ustavnosodnega nadzora, drugih nadzornih mehanizmov [127] ter v uvedbi postopka za sprejemanje upravnih predpisov in ne v omejevanju pristojnosti uprave. [128]

b. Upravni posamični in konkretni akti

Ohranitev naravnega ravnovesja zahteva krepitev vloge uprave tudi pri izdajanju posamičnih upravnih aktov. To pomeni širitev »diskrecije« oziroma odločanja po »prostem preudarku«, [129] ker »dinamika narave" preprosto ne prenese vezanosti uprave na toge (in statične) zakonske pogoje. [130]

Po drugi strani pa zahteva po nenehnem prilagajanju že obstoječih človekovih stikov z naravo njeni »dinamiki« prav tako krepi vlogo uprave kot udeleženke v (avtoritativnih in neavtoritativnih) konkretnih pravnih razmerjih. Sistem dovoljevanja posegov v naravo mora zato dopuščati enostranske upravne posege v že potekajoče posege, če to zahteva javni interes ohranjanja naravnega ravnovesja. »Dinamika narave« zahteva tudi dovolj široke pristojnosti inšpekcijskega nadzorstva, predvsem seveda možnost takojšnjih avtoritativnih inšpekcijskih ukrepov.

c. Servisna dejavnost

Ob širitvi obsega regulativnih dejavnosti uprave pa imperativ ohranitve naravnega ravnovesja vpliva tudi na povečevanje servisnih dejavnosti uprave. Pri tem prihaja do povečanja realnih aktov uprave, torej do povečanega obsega neposredne dejavnosti uprave oziroma javnih služb. Ključnega pomena pri tem je monitoring narave, ker zagotavlja podatke o »stanju narave«, ki so najprej predmet znanstvene obdelave. Znanstvena spoznanja o mejah naravnega ravnovesja pa so temelj za državne (upravne) intervencije. [131] Uprava zagotavlja (kot javne službe) tudi dejavnosti, ki se nanašajo na ravnanje s komunalnimi ter radioaktivnimi in drugimi nevarnimi odpadki ter komunalnimi odpadnimi vodami, ter druge dejavnosti, ki so usmerjene v ohranitev naravnega ravnovesja. [132]

Pomen institutov upravnega prava

Opredelitev ohranjanja naravnega ravnovesja kot javne dobrine, ki jo v javnem interesu zagotavlja država, ter »dinamika narave« postavljata v ospredje upravo, kar vpliva na vse bolj upravnopravno podobo novega prava narave.[133] Razvoj v tej smeri usmerja dejstvo, da premik iz »varstva okolja« v »ohranjanje naravnega ravnovesja« pomeni predvsem krepitev preventivne normativne intervencije.[134] V tem okviru se ekološko pravo ukvarja tako z neposredno regulacijo[135] kot tudi s spodbujanjem ekocentričnih, torej naravno ravnovesje ohranjujočih (predvsem ekonomskih) odnosov. [136] Večina preventivnih pravnih institutov postavlja upravo v položaj izvrševalca,[137] pogosto pa tudi predpisovalca,[138] zaradi česar prevladujejo upravnopravni instituti.[139]

Pomemben del novega prava narave ostajajo tudi klasične ustanove civilnega prava (predvsem odškodninska odgovornost),[140] vendar pa usmeritev v aktivno zagotavljanje ohranitve naravnega ravnovesja postavlja v ospredje pravne institute upravnega prava.[141]

Narava delovanja uprave

Ohranitev naravnega ravnovesja kot cilj novega prava narave (ekološkega prava) bistveno vpliva tudi na spremembo v dojemanju upravno-izvršilne veje oblasti. Ta je, ker razpolaga z represivnim aparatom, v sodobnih državah poosebljenje represivne države, represivne državne oblasti. Vendar pa nova vloga, ki izhaja iz ekocentrične pravne in politične filozofije (načrtno /zavestno/ usmerjanje človekovih posegov v naravo in usklajevanje že obstoječih z »dinamiko narave«), daje upravi novo, nerepresivno (neavtoritativno) vsebino, saj za opravljanje te vloge uporaba represivnega aparata ni bistvenega pomena.

2.5.5. Vloga javnosti

Ob »usposabljanju« uprave je z vidika »obuditve« narave posebnega pomena tudi »državljanska intervencija«. Pri tem gre po eni strani za ustrezno pravno ureditev zgoraj omenjene pravice do ohranjenega naravnega ravnovesja, po drugi pa za institucionalizacijo sodelovanja javnosti pri normativni intervenciji države, torej v postopku izdaje (upravnih) predpisov in v postopku odločanja o konkretnih posegih v naravo.

Ob že uveljavljenih oblikah sodelovanja javnosti pri normativni intervenciji države,[142] ki se nanašajo predvsem na sodelovanje javnosti pri sprejemanju prostorskih planskih aktov, se v zadnjem času v kontinentalnem pravu širi obseg institucionaliziranega sodelovanja javnosti pri izdaji (okoljevarstvenih) predpisov.[143] Hkrati se širi tudi obseg sodelovanja organizirane okoljevarstvene javnosti v postopkih sprejemanja načrtov uporabe narave.[144]

Javnost (civilna družba) torej postaja v procesu preobrazbe zahodnih družb v »ekološke demokracije« vse bolj enakovreden partner državi. Vse večja vloga javnosti vpliva na vse bolj »servisno« naravo države (uprave), ki pa ostaja osrednji dejavnik usmerjanja človekovih odnosov z naravo.[145]

2.6. Ustavnopravni temelji ekološkega prava

2.6.1. Izhodišča

Cilj ekološkega prava je oblikovanje sistemskega ekocentrizma, torej celovitega sistema pravil obnašanja v razmerju do drugih biotskih skupnosti. [146] Gre preprosto za zapolnitev praznine, ki jo je v vrednostnem in normativnem sistemu pustil človekov izstop iz narave. Če je torej bila v pravu narave doslej narava zgolj surovina brez vrednosti, orodje in sredstvo za povečevanje lastnega materialnega ugodja, postaja v novem pravu narave – v ekološkem pravu narava oziroma naravno ravnovesje izhodišče oziroma okvir človekovega ravnanja z naravo. Vrednostna in socialnofilozofska izhodišča ekološkega prava zato narekujejo oblikovanje ustreznih pravnih institutov, ki naj državi (upravi) omogoči ohranitev naravnega ravnovesja.

2.6.2. Vključitev načela »naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja« v Ustavo

O pravni terminologiji

Ko govorimo o ekološkem pravu, se moramo zavedati, da smo v obdobju prehoda iz »prava varstva okolja« v »ekološko pravo«. Zaradi tega v pozitivnem pravu, torej tudi v ustavnih aktih, še prevladuje »okoljevarstvena« terminologija, čeprav je novonastajajoče pravo usmerjeno širše, torej v ohranitev naravnega ravnovesja.

Splošno

Določbe nekaterih ustavnih aktov govorijo o pomembnih premikih pri opredeljevanju ohranitve naravnega ravnovesja kot temeljne pravne vrednote, prav tako tudi o ustrezni opredelitvi vloge države v zvezi z zagotavljanjem naravnega ravnovesja.

Ustava Republike Sejšeli[147] iz leta 1993 je zgled ustave z eksplicitno umestitvijo načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja v ustavni okvir. Takšno orientacijo ta ustava nakazuje že v preambuli. Sejšelska ustava ohranitev naravnega ravnovesja določa kot človekovo pravico – kot pravico do življenja v skupnosti, uravnovešeni z naravo. Iz tega izpeljuje tudi funkcije države kot skrbnice naravnega ravnovesja. Pri tem pa sejšelska ustava ohranitev naravnega ravnovesja opredeljuje tudi kot temeljno državljansko dolžnost.

Tudi slovensko ustavo je mogoče uvrstiti v sklop tistih (redkih) ustav, ki so z vidika ustavnopravnega zajetja načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja z obema ključnima atributoma (ohranitev naravnega ravnovesja in aktivna vloga države pri tem) izrazito sodobne. V nadaljevanju bomo analizirali tri temeljne ustavnopravne kategorije, s katerimi je bila v veliki meri izpeljana vključitev novega (filozofsko-političnega) pogleda v temeljni pravni akt države. Gre za določbo drugega odstavka 72. člena v povezavi z določbo 5. člena, ki govori o skrbi za zdravo življenjsko okolje kot o nalogi države; določbo 67. člena, ki govori o ekološki funkciji lastnine, in določbo prvega odstavka 72. člena, ki govori o pravici do zdravega življenjskega okolja.

Gre za temeljne ustavnopravne kategorije, na katerih sloni razvoj ekološkega prava.

Ekocentrična ali antropocentrična razlaga Ustave

Naj opozorim, da nekateri ustavnopravni teoretiki odrekajo možnost vstopa ekocentrične usmeritve v ustavo (in nasploh v pravo). To večinoma utemeljujejo z argumenti, da je govoriti o etiki, ki človeku zapoveduje spoštljiv odnos do drugih delov narave, kot o ekocentrični etiki, nesmiselno, saj je treba nagib k spremembi človekovega odnosa do drugih (zlasti živih) bitij z namenom njihove ohranitve iskati v človekovem interesu po zdravem življenju in seveda po preživetju (sedanjih in zlasti bodočih rodov). To naj bi pomenilo, da je takšen pristop v svojem jedru lahko le antropocentričen.[148]

Kot sem že omenil, ekocentrična usmeritev zajema na eni strani ekocentrično ontologijo in na drugi ekocentrično etiko. Ekocentrična ontologija vidi človeka kot soodvisni in enakovredni del narave. Pri tem izhaja zlasti iz sodobnih znanstvenih spoznanj o človekovi vpetosti v mrežo soodvisnih bitij. Ta spoznanja nam kažejo, da človek ni le socialno oziroma politično bitje (zoon politikon), temveč je (in to najprej) naravno bitje (zoon physicon). Dejstvo, da so vsa bitja med seboj povezana in soodvisna, (zahodnega) človeka, opredeljenega v kulturi kot anipodu divje narave, zavezuje k ravnanju, ki bo upoštevalo omenjeno vpetost in soodvisnost. Človek mora torej upoštevati svoj položaj v naravi in svojo življenjsko povezanost z drugimi biotskimi skupnostmi ter, sledeč temu spoznanju, tudi ustrezno ravnati v razmerju do drugih bitij. Z vprašanjem, kakšno naj bo to ravnanje, se ukvarja ekocentrična etika. Njeno bistvo je v prepričanju, da mora človek z živalmi, rastlinami in neživim svetom ravnati spoštljivo ter biti pri njihovi uporabi zmeren. Meja, do katere lahko človek posega v druge naravne bitnosti, je naravno ravnovesje. Pri uporabi oziroma drugačnem poseganju v naravo torej človek ne sme porušiti naravnega ravnovesja. Danes prevladuje prav nasprotna (antropocentrična) etika, po kateri človeku v odnosu do narave ni treba ohranjati naravnega ravnovesja oziroma prav obratno, ta etika ga pravzaprav spodbuja k nezmernemu in brezobzirnemu ravnanju z naravo. Zato je jasno, da uveljavitev ekocentrične usmeritve pomeni omejevanje oziroma prilagajanje vseh človekovih dejavnosti, zlasti pa njegove ekonomske dejavnosti. Pri tem gre to za človekovo vrnitev v okvire, ki jih določa naravno ravnovesje. Ključno je torej ohranjanje naravnega ravnovesja in ne zgolj varstvo človekovega neposrednega okolja. To je tudi bistvena razlika med pristopom, ki temelji na načelu »naravno okolje ohranjujočega razvoja«, in dosedanjim pristopom »varstva okolja«, ki se je ukvarjal zgolj s »čiščenjem« človekovega neposrednega okolja.

Bistvenega pomena za uveljavitev ekocentrične usmeritve je tako uveljavitev ekocentrične ontologije (to je ohranitev naravnega ravnovesja). Nagib k takšni uveljavitvi pa je lahko še vedno antropocentričen. Naravno ravnovesje v tem primeru ohranjamo zaradi človekovih koristi, ne pa zato, ker bi živalim ali rastlinam priznavali vrednost že samo po sebi, in ne zgolj v razmerju do človekovih potreb in koristi. Vendar je bistven premik od »varstva neposrednega človekovega okolja« k »ohranjanju naravnega ravnovesja«, ne glede na to, kaj je človeka napotilo k takšnemu premiku.

Če razmišljamo, kot je opisano, pomeni, da želimo ohraniti naravno ravnovesje (torej ohraniti druge oblike življenja) zaradi svojega (človekovega) interesa. Glede na obstoječo usmeritev k uničevanju drugih oblik življenja je jasno, da do spremembe lahko pripelje le korenit preobrat v vrednostnem sistemu. [149] In v tem je smisel ekocentrične usmerjenosti.

Zato je pomembno v tej smeri razlagati tudi slovensko ustavo. Ob tem naj omenim, da se slovensko pravo tudi sicer razvija v smeri opisane razlage. Zakon o varstvu okolja[150] že v določbah 1. člena precej jasno kaže ekocentrično usmerjenost. V drugem odstavku 1. člena določa, da mora usmerjanje razvojnih procesov, posegov v prostor in drugih posegov v okolje izhajati iz uravnoteženosti razvojnih in okoljskih potreb. V četrtem odstavku navedenega člena pa določa, da je merilo vseh ravnanj in norm varstva okolja poleg človekovega zdravja tudi zdravje in počutje drugih živih organizmov.

2.6.3. Skrb za zdravo življenjsko okolje kot naloga države

Ustava v drugem odstavku 72. člena določa, da država skrbi za zdravo življenjsko okolje ter da v ta namen zakon določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti. S takšno določbo je Ustava v celoti zajela eno od obeh temeljnih usmeritev, ki jo prinaša načelo naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja, to je aktivno vlogo države pri varstvu okolja oziroma ohranjanju naravnega ravnovesja.

Z navedeno določbo daje Ustava državi novo funkcijo, to je skrb za zdravo življenjsko okolje. Menim, da je uvrstitev takšne določbe v Ustavo zadostna podlaga za oceno, da je s tem dana ustavnopravna podlaga za razvoj »ekološke države«. Podobno določbo vsebuje tudi nemška ustava (na podlagi amandmaja iz leta 1994[151]), ki v 20.a členu določa, da je dolžnost države, tudi zaradi odgovornosti do bodočih rodov, da varuje naravne danosti življenja v okviru ustavnega reda, in sicer preko zakonodajne, izvršilno-upravne in sodne veje oblasti.

Pravna narava

Z določbo drugega odstavka 72. člena je Ustava državi naložila novo nalogo in nosilce državne oblasti zavezala, da jo vsak s svojimi instrumenti implementira v »vsakdanjem življenju«. Tu je nemška ustava bolj ekplicitna, s tem ko določa, da država to svojo nalogo izpolnjuje preko instrumentov zakonodajne, izvršilno-upravne in sodne veje oblasti. Menimo, da ne gre za programsko, temveč za pravno obvezujočo normo, ki zavezuje nosilce državne oblasti (zakonodajne, izvršilno-upravne in sodne) ter tudi druge osebe javnega prava (na primer lokalne skupnosti).[152] Neizvajanje te naloge, kar pomeni opustitev normativnega urejanja pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, bi bilo neustavno. [153]

Vprašanje pa je, ali oseba zasebnega prava v primeru, da ji je bila zaradi opustitve omenjene naloge povzročena škoda na njeni lastnini ali je bilo prizadeto (telesno ali duševno) njeno zdravje, od države lahko zahteva odškodnino. Menim, da Ustava z obravnavano določbo državnih organov ne zavezuje k izključitvi nobenega ekološkega rizika, ki bi lahko imel za človeka škodljive posledice. Kloepfer predlaga, da bi podobno določbo nemške ustave razlagali tako, da je država dolžna zagotoviti t. i. minimalni ekološki standard, ki bi ga bilo seveda treba z zakonom opredeliti. Opustitev zagotovitve omenjenega standarda pa bi lahko imela za posledico odškodninsko odgovornost države, če bi zaradi takšne opustitve osebi zasebnega prava nastala škoda.[154]

Naslovniki

Naslovnik obravnavane ustavne določbe je država, vendar je po mojem mnenju to določbo treba razumeti v najširšem pomenu te besede. Pojem »države« tako zajema državne organe (zakonodajne, izvršilno-upravne in sodne) in vse druge osebe javnega prava. To so zlasti osebe javnega prava, ki jih je ustanovila vlada, nosilci javnih pooblastil, pa tudi občine. Jasno pa je, da Ustava z navedeno določbo ne naslavlja oseb zasebnega prava.[155] Ustava sicer še posebej pooblašča zakonodajalca (da določa pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti), kar je, glede na to, da določanje pogojev in načinov opravljanja dejavnosti pogosto pomeni (dopustno) poseganje v (tudi ustavno zavarovane) pravice, logično. Vendar pa menim, da se obveznost skrbeti za zdravo življenjsko okolje (ohranitev naravnega ravnovesja) v enaki meri (v okviru njihovih pristojnosti) nanaša tudi na druge državne organe in tudi vse druge osebe javnega prava.

Predmet varstva (»zdravo življenjsko okolje«)

Menim, da moramo mednarodne deklaracije (Deklaracija Rio) in ratificirane mednarodne pogodbe (na primer Konvencija o biološki raznovrstnosti) upoštevati tudi pri razlagi slovenskega prava, tudi Ustave. Temeljno interpretacijsko načelo je tako načelo naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja, ki je tudi temelj omenjenih mednarodnih aktov. To pomeni, da predmet ustavnega varstva ni zgolj človekovo (neposredno) okolje, temveč celotna narava, torej vse, kar človeka na tem planetu obkroža. Gre za živa bitja (živali in rastline), prav tako pa tudi za neživo naravo (vode, mineralne snovi, zrak, zemljišča). Prav tako cilj varstva ni le človekovo zdravje, temveč tudi zdravje drugih živih bitij[156] oziroma ohranjanje naravnega ravnovesja.

»Skrb« oziroma »varstvo« – z določanjem pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti

Skrb za zdravo življenjsko okolje (ohranitev naravnega ravnovesja) mora država uresničevati aktivno. Ne gre torej le za ustavno pooblastilo zakonodajalcu, da lahko določa pogoje opravljanja gospodarskih in drugih dejavnost – menim, da jih država mora določati, ker Ustava to določa kot njeno nalogo.

Ustava z določbo drugega stavka drugega odstavka 72. člena razvidno uveljavlja enega od obeh ključnih atributov načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja, to je aktivno vlogo države pri uveljavljanju omenjenega načela, skupaj z določbo drugega odstavka 74. člena[157] Ustava ekonomijo umešča v okvir naravnega ravnovesja, državi pa daje pooblastilo za (potrebno) normativno intervencijo v ekonomijo. Posegi, do katerih prihaja zaradi izvrševanja obravnavane naloge države, so usmerjeni zlasti v tiste pravice, ki so povezane z opravljanjem (gospodarskih in drugih) dejavnosti. Najbolj je izpostavljena pravica do svobodne gospodarske pobude, ki jo Ustava določa v prvem odstavku 74. člena. Ustavno sodišče se je tako že postavilo na stališče,[158] da izvrševanje naloge iz drugega odstavka 72. člena, zaradi katere sta zakonodajalec in vlada predpisala obratovalni čas gostinskih lokalov, ne pomeni kršitve svobodne gospodarske pobude. Ob tehtanju dveh z Ustavo zavarovanih vrednot (svoboda gospodarske pobude in zdravo življenjsko okolje) se je ustavno sodišče postavilo na »stran« okolja tudi zato, ker je ocenilo, da bi opustitev tovrstnega normiranja lahko bila neustavna.

V zvezi z določanjem pogojev in načinov opravljanja gospodarskih in drugih dejavnosti zaradi ohranjanja zdravega življenjskega okolja (ohranitve naravnega ravnovesja) naj poudarim, da je prav to poglavitno izhodišče sodobnega ekološkega prava. Vprašanje »uzakonitve zmernosti« se namreč nanaša predvsem na oblikovanje ustreznih pravnih institutov, ki naj državi omogočijo izvrševanje naloge, ki ji jo nalaga Ustava, torej uveljavljanje načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja. Govorimo torej o pravnih normah zakonskega (in podzakonskega) prava, ki so se v Sloveniji oblikovale z uveljavitvijo Zakona o varstvu okolja, v obdobju po njegovi uveljavitvi pa tudi z drugimi t. i. »področnimi« zakoni, ki urejajo posamezne dele okolja (vode, gozdovi, mineralne snovi, naravne vrednote, živali, zrak in tla), ter z zakoni, ki urejajo posamezne vrste človekovih dejavnosti in ravnanj (ravnanje z nevarnimi snovmi; objekti in napravami, ki oddajajo ionizirajoče sevanje; z napravami, ki oddajajo elektromagnetno sevanje; z objekti in napravami, ki oddajajo hrup ali svetlobno onesnažujejo okolje; ravnanje z odpadki ter odpadnimi vodami).

V sklopu pravnih institutov ekološkega prava razvite države namenjajo vse večjo pozornost oblikovanju »sistema aktivnega uokvirjanja«, ki bi na podlagi spremljanja stanja narave državi omogočal zavestno in načrtno usmerjanje človekovih posegov v naravo. Pri tem je ključnega pomena oblikovanje učinkovitega sistema permanentnega in načrtnega usklajevanja (ekonomskih) odnosov z naravo z mejami naravnega ravnovesja. Gre za t. i. okoljske načrte, s katerimi država na podlagi znanstvenih spoznanj o mejah naravnega ravnovesja določa ukrepe, potrebne za ohranjanje naravnega ravnovesja, in ukrepe, potrebne za njegovo ponovno vzpostavljanje.

Ustava pa od države (od zakonodajalca) zahteva, da zaradi zagotavljanja zdravega življenjskega okolja (ohranitve naravnega ravnovesja) opredeli tudi meje lastninske svobode. To določa prvi odstavek 67. člena. Uresničevanje te naloge pa pogosto pomeni omejevanje lastninske pravice in drugih premoženjskih pravic.

2.6.4. Ekološka funkcija lastnine

Glede na pomen, ki ga ima zasebna lastnina v zahodnih civilizacijah, je vezanje lastnine (ob že uveljavljeni socialni vezanosti)[159] še na ekološki vidik, vsekakor velik napredek. Slovenska ustava je glede tega popolnoma jasna,[160] drugače kot na primer nemška, ki v drugem odstavku 14. člena samo na splošno določa, da lastnina zavezuje ter da mora njena uporaba služiti javni koristi, in ne govori posebej tudi o ekološki vezanosti lastnine. Tudi ta določba Ustave torej jasno kaže na »vstop narave« v ustavnopravno sfero.

Razmerje med določanjem vsebine in meje lastnine ter (dopustnim) posegom vanjo

Omenjena določba Ustave ima za uveljavitev načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja v pravnem redu in seveda v realnem življenju izjemen pomen. Skladno z ustavnim pooblastilom zakonodajalec namreč določa vsebino in meje lastnine, pri čemer izhaja iz temeljnega kriterija, to je ohranitve naravnega ravnovesja.

Zakonodajalčevo določanje vsebine in meje lastnine pa pogosto pomeni celo vrsto omejitev lastninske svobode, ki se lahko nanašajo na obveznost nekaj trpeti[161] ali pa od lastnika zahtevajo aktivno ravnanje.[162]

V zvezi z določanjem vsebine in meje lastnine naj posebej opozorimo na razmerje med zakonskim določanjem načina uživanja lastnine ter dopustnimi posegi vanjo. Zakonsko določanje načina uživanja lastnine še ne pomeni posega vanjo, čeprav ima pogosto za posledico takšno ali drugačno omejevanje lastninske svobode oziroma krčenje lastnikovega »manevrskega« prostora. Ker ne gre za poseg v lastnino, lastnik ni upravičen do odškodnine. Vprašanje, ki se v zvezi s tem postavlja, je vprašanje meje. Zakonodajalčevo pooblastilo določanja načina uživanja lastnine, ki ima za posledico omejitve lastninske svobode in jih mora lastnik trpeti brez odškodnine, ima neko mejo. Ko pa je ta meja presežena, gre za poseg v lastnino (t. i. razlaščujoči poseg), ki je lahko dopusten, če izpolnjuje stroge kriterije, ki jih je razvila ustavnosodna praksa.[163] Ustava sama omenjene meje ne določa. V nemški ustavnosodni doktrini prevladujeta pri določanju omenjene meje dve teoriji, in sicer teorija posebne žrtve, ki jo je razvilo Zvezno sodišče (Sonderopfertheorie), in teorija primernosti, ki jo zastopa Zvezno upravno sodišče (Zumutbarkeitstheorie). Po prvi gre za razlastitev v primeru, ko zakonodajalec posamezniku ali omejljivi skupini v primerjavi z drugimi primerljivimi skupinami naloži posebno breme. To posebno breme je lahko posebno po svoji teži ali v primerjavi z drugimi lastniki. Prednost te teorije je v njeni prepričljivosti: posameznika primerja z drugimi posamezniki. Pomislek zoper njo pa je naslednji: če zakonodajalec razmeji skupine na podlagi dovoljenih meril in nekatere izmed njih težje obremeni – s kom jih potem primerjati? Kot odgovor na to pomanjkljivost si je Zvezno upravno sodišče pomagalo z drugim merilom: posamezniku nikakor ni mogoče naložiti čezmernih obremenitev. Vendar pa tudi to merilo ne pove, kje je – kvantitativno – meja še dopustnih omejitev. Sodni praksi torej ostaja presoja za vsak primer posebej.[164]

Določanje vsebine in meje lastnine kot obveznost države

Ustava z uvedbo ekološke vezanosti lastnine ni le razširila polja možne vezanosti lastnine (še) z razlogi varstva okolja (ohranitve naravnega ravnovesja), temveč v povezavi z določbo drugega odstavka 72. člena Ustave (ki državi nalaga skrb za zdravo življenjsko okolje oziroma skrb za ohranitev naravnega ravnovesja) državi pravzaprav nalaga obveznost, da (tudi) z določanjem načina uživanja lastnine skrbi za zdravo življenjsko okolje oziroma ohranitev naravnega ravnovesja. Ne gre torej zgolj za pooblastilo zakonodalcu, da lahko določi način uživanja lastnine zaradi interesov varstva okolja (ohranitve naravnega ravnovesja), temveč za njegovo obveznost. Glede na zgoraj omenjena izhodišča glede vloge države pri implementaciji načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja je po mojem mnenju nujna takšna razlaga te določbe Ustave. Naloga države je torej aktivno določati okvire človekovega odnosa do drugih delov narave. To pa poleg določanja pogojev za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, kar smo obravnavali zgoraj, pomeni tudi določanje načinov uživanja lastnine oziroma omejevanje njene absolutnosti v razmerju do živali, rastlin in neživega sveta.

Obseg ekološke vezanosti lastnine

Logika vezanosti lastnine temelji na prepričanju, da lastninska pravica kot posebna oblika materialnega varstva človekove svobode mora imeti ustrezno ustavno varstvo, da pa posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika – lastnika, temveč se morajo pri izpolnjevanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti.[165] V zvezi z ekološko vezanostjo lastnine se postavlja vprašanje, ali gre pri njej le za posebno obliko socialne vezanosti z razlago, po kateri je eden od interesov drugih članov skupnosti, ki jih je treba upoštevati, tudi interes po zdravem okolju oziroma po ohranjenem naravnem ravnovesju.

Menim, da bi bila takšna razlaga preozka – v takšnem primeru bi v ustavi zadoščala le določba o socialni (in gospodarski) vezanosti lastnine. Zato je določbo o ekološki funkciji lastnine treba razumeti širše – nanaša se tudi na upoštevanje interesov drugih delov narave(zlasti seveda živih bitij, torej živali in rastlin). Zavzemam se torej za ekocentrično interpretacijo te ustavne določbe. Interes drugih delov narave, ki je torej ustavnopravno varovan, je preživetje vrste. Potrditev za takšno razlago so tudi nekatere mednarodne pogodbe (nanašajo se na varstvo posameznih živalskih vrst), ki jih je Slovenija ratificirala in ki – z namenom ohranjanja posameznih živalskih in rastlinskih vrst – omejujejo človekovo interakcijo z njimi.[166] Zakonodajalec je torej dolžan pri določanju vsebine in meje lastnine upoštevati tudi z mednarodnimi pogodbami opredeljene »interese« drugih delov narave. Takšna ustavnopravna razlaga seveda lahko pomeni še večji obseg omejevanja lastninske svobode. Zakonodajalec namreč ni dolžan upoštevati le interesov drugih ljudi, temveč tudi »interese« drugih živih bitij (živali, rastlin).

Ekološka vezanost lastnine kot podlaga ustavnopravnemu varstvu lastnine

Ob do sedaj obravnavani »negativni« plati medalje, torej omejevanju lastninske svobode, pa ponuja ta določba Ustave tudi »pozitivno« plat. S takšno določbo namreč Ustava zagotavlja varstvo novega elementa lastnine, to je lastnikovega pričakovanja, da bo njegova lastnina (ta element lastnine se nanaša na zemljišča) ostala neonesnažena oziroma da bo ostala v zdravem življenjskem okolju. V tem okviru lahko lastnik zemljišča, ki je onesnaženo, pričakuje tudi, da se bo stanje popravilo. Po mojem mnenju gre pravzaprav za posebno lastninsko upravičenje, ki ga lastniku daje obravnavana določba Ustave. Država pa je tista, ki mora poskrbeti, da bo to upravičenje tudi dejansko zavarovala. Tudi v tem primeru gre za povezanost med obravnavano ustavno določbo in določbo drugega odstavka 72. člena Ustave, ki državo postavlja za skrbnico zdravega življenjskega okolja. V tej funkciji je država dolžna ne le določati pogoje in načine za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti, temveč tudi z zakonom določati ekološko funkcijo lastnine. Ustavno sodišče se je že postavilo na stališče, da bi bila opustitev določanja pogojev in načinov za opravljanje gospodarskih in drugih dejavnosti neustavno.[167] Po mojem mnenju velja ista logika tudi tedaj, ko gre za opustitev zakonskega urejanja ekološke vezanosti lastnine. Tudi takšna opustitev bi torej bila neustavna.

Ob tem se postavlja vprašanje, ali ima lastnik v primeru posega v omenjeno lastninsko upravičenje zagotovljeno sodno varstvo. Ali drugače, ali je država odgovorna ali vsaj soodgovorna za škodo, ki jo ima lastnik zaradi pretiranih obremenitev okolja. Glede na novejšo nemško teorijo in sodno prakso naj bi bila država v takšnem primeru odgovorna predvsem zaradi opustitve potrebnih ukrepov, usmerjenih v preprečevanje pretiranih obremenitev okolja. Gre za dejavnosti, ki jih država ne bi smela dopustiti na podlagi svojih predpisov.[168] Nadaljnje vprašanje je, ali je lastnik ustavnopravno varovan tudi, če nastane škoda zaradi pretiranih obremenitev, do teh pa je prišlo, ker je zakonodajalec opustil zakonsko določitev vsebine in meja lastnine oziroma ker vlada (uprava) na podlagi zakonske ureditve ni izdala ustreznih v preprečevanje pretiranega obremenjevanja usmerjenih predpisov. Menim, da bi moral imeti lastnik ustavnopravno varstvo tudi v tem primeru, seveda z upoštevanjem zgoraj omenjene kategorije »minimalnega ekološkega standarda«.

Prostorski planski akt kot temeljni pravni instrument implementacije ekološke funkcije lastnine

Temeljni pravni instrument uveljavitve ekološke funkcije lastnine v realnosti je prostorski planski akt. Ta je namreč tisti pravni akt, ki je podlaga za gradnje oziroma za »posege v prostor«. Prav gradnje različnih objektov in njihovo delovanje so danes ključni vir pretiranega obremenjevanja okolja. Zato je prostorski planski akt tisti pravni akt, v katerega bi se morali glede konkretne lastnine prenesti z zakonom določeni načini in meje uživanja lastnine, ki jih narekuje varstvo okolja oziroma ohranitev naravnega ravnovesja. Ugotovili smo že, da se skrb za zdravo življenjsko okolje (ohranjanje naravnega ravnovesja) razteza na vse tri nosilce državne oblasti, pa tudi na lokalne skupnosti. Vsi prostorski planski akti bi torej ne glede na to, ali jih sprejemajo Državni zbor, Vlada ali lokalne skupnosti, glede na svojo vlogo v pravnem sistemu (dajejo pravno podlago za gradnje) morali biti eden temeljnih instrumentov za izpolnjevanje omenjene naloge.

Zato menim, da bi morala biti predmet ustavnosodne presoje prostorskih planskih aktov tudi njihova skladnost z določbo prvega odstavka 67. člena. Prostorski planski akt bi bil neustaven, če bi bil v nasprotju z zakonskimi določbami (o ekološki funkciji lastnine). Neusklajen s tovrstnimi zakonskimi določbami pa bi bil prostorski planski akt tedaj, če bi opustil njihovo konkretizacijo ali bi njihovo konkretizacijo izvedel drugače, kot to določa zakon. Prostorski planski akt bi bil v takšnem primeru neustaven zato, ker bi posegel v zgoraj omenjeno lastninsko upravičenje, ki izhaja iz navedene ustavne določbe.

2.6.5. Pravica do zdravega življenjskega okolja

Ustava v prvem odstavku 72. člena določa, da ima vsakdo v skladu z zakonom pravico do zdravega življenjskega okolja. Tudi takšna določba Ustave je v primerjalnem merilu redka.[169]

Pravna narava pravice in njeno sodno varstvo

a. Pravna narava in ustavno varstvo

V zvezi s to pravico pa se postavlja vprašanje, ali gre za eno temeljnih človekovih pravic, ki jim Ustava zagotavlja ustavno varstvo. To vprašanje se pojavlja le zato, ker ta pravica ni uvrščena v II. poglavje Ustave, v katerem ta sicer ureja človekove pravice in temeljne svoboščine, temveč v III. poglavje, v katerem Ustava ureja gospodarska in socialna razmerja. Nekateri avtorji ji odrekajo naravo temeljne človekove pravice tudi zato, ker Ustava zakonodajalcu nalaga, da predpiše način njenega uresničevanja.[170]

Stališče Ustavnega sodišča je, da je mogoče z ustavno pritožbo varovati tudi ustavne pravice, ki niso uvrščene v poglavje o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah.[171] Ne glede na to, ali obravnavano pravico uvrstimo v sklop temeljnih pravic, ji torej glede na ustavnosodno prakso ustava zagotavlja varstvo. Ustava v drugem odstavku 15. člena določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V obravnavanem primeru je torej Ustava sama predvidela, da bo zakon predpisal način uresničevanja te pravice. Ker Ustava tudi za nekatere pravice iz II. poglavja predvideva zakonsko ureditev načina njihovega uresničevanja,[172] takšna določba prvega odstavka 72. člena Ustave ne more biti argument proti uvrstitvi obravnavane pravice v sklop človekovih pravic.

Glede na omenjeno torej lahko ugotovimo, da gre pri pravici do zdravega življenjskega okolja za ustavno varovano pravico.

Glede na določbo drugega odstavka 72. člena Ustave, ki državi nalaga skrb za zdravo in čisto okolje, lahko nadalje ugotovimo, da gre za t. i. pravico »pozitivnega statusa«. To pomeni, da je to pravico dolžna zagotavljati država s svojim aktivnim delovanjem, ki smo ga opisali zgoraj. Takšno stališče je Ustavno sodišče zavzelo tudi v že omenjenem primeru, ki se nanaša na pravno ureditev obratovalnega časa gostinskih lokalov.[173] Po mnenju ustavnega sodišča pripada na podlagi določbe prvega odstavka 72. člena ustave vsakomur pravica do zdravega življenjskega okolja, država pa jo je dolžna zagotavljati. Tak cilj je ne le ustavno dopusten, temveč tudi zaželjen. S pravno ureditvijo obratovalnega časa gostinskih obratov je zakonodajalec želel uskladiti nasprotujoče si interese gostincev in stanovalcev v bivalnih okoljih ter s tem zagotoviti stanovalcem pravico do zdravega življenjskega okolja.

b. Sodno varstvo v razmerju do države v primeru neizvajanja naloge iz drugega odstavka 72. člena

Seveda omenjena določba Ustave ne pomeni, da je dolžnost države vsakomur zagotoviti »zdravo življenjsko okolje«, kar bi pomenilo izključiti vse rizike, ki izvirajo iz človekovega odnosa do narave. Kot smo že ugotavljali zgoraj, bi bilo smiselno, kot obveznost države opredeliti »minimalni ekološki standard«,[174] ki ga je dolžna zagotavljati država. Takšna opredelitev bi se lahko z razvojem spreminjala (širila!). S takšno opredelitvijo bi bil določen sodno iztožljiv obseg pravice do zdravega življenjskega okolja. Posamezniki bi imeli v tem obsegu sodno varstvo v razmerju do države, in sicer varstvo rednega sodstva, če bi bila posamezniku povzročena škoda, ker država ne bi zagotavljala »minimalnega ekološkega standarda«.

c. Sodno varstvo v razmerju do posameznikov

V primeru, ko posameznikovo pravico do zdravega življenjskega okolja ogrožajo drugi posamezniki, pa ima posameznik zagotovljeno sodno varstvo skladno s 15. členom Zakona o varstvu okolja (s tožbo lahko slovenski državljan ali organizacija zahteva od nosilca čezmernega posega v okolje, zaradi katerega je okolje ogroženo, da ustavi poseg vanj); stvarnopravno sodno varstvo pred emisijami v okviru sosedskega prava, skladno s 75. členom Stvarnopravnega zakonika[175] (s tožbo lahko lastnik zemljišča od lastnika sosednjega zemljišča zahteva opustitev imisij) in obligacijskopravno varstvo, skladno s 133. členom Obligacijskega zakonika[176] (s tožbo lahko vsakdo zahteva od obratovalca, da odstrani vir škodne nevarnosti za okolje).[177]

Vsebina pravice

a. Pravica do ohranjenega naravnega ravnovesja

Kot sem že omenil, je po mojem mnenju treba določbo prvega odstavka 72. člena razlagati širše – ne zajema le »zdravega življenjskega okolja«, temveč »ohranjeno naravno ravnovesje«. Vsebinska »napolnitev« obeh pojmov je predmet zakonske ureditve. Ustava namreč zakonodajalca po mojem mnenju (z dikcijo v prvem odstavku 72. člena: »... v skladu z zakonom ...«) pooblašča tudi za to, da opredeli vsebino pravice, in ne le način njenega izpolnjevanja.

Naravno ravnovesje opredeljuje Zakon o ohranjanju narave[178] v 3. členu kot stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati. Zakon še določa, da je naravno ravnovesje porušeno, če poseg uniči številčno ali kakovostno strukturo življenjske združbe rastlinskih ali živalskih vrst, okrni ali uniči njihove habitate, uniči ali spremeni sposobnost delovanja ekosistemov, pretrga medsebojno povezanost posameznih ekosistemov ali povzroči precejšnjo osamitev posameznih populacij.

Navedena zakonska določba tvori skupaj z drugimi določbami navedenega zakona, z zakonom o varstvu okolja in drugimi zakonskimi predpisi temelj za določitev vsebine oziroma obsega obravnavane pravice. Menim, da je vsebina obravnavane pravice na ta način določljiva.

b. Dolžnost ohranjati naravno ravnovesje (oziroma preživetje živalskih in rastlinskih vrst) – pravica živalskih in rastlinskih vrst?

Iz pravice do zdravega življenjskega okolja (ohranjenega naravnega ravnovesja) izhaja človekova dolžnost ohranjati zdravo življenjsko okolje (naravno ravnovesje). Ustava sicer v zvezi z »zdravim življenjskim okoljem« takšne dolžnosti ne določa, drugače kot na primer sejšelska ustava, določa pa neke vrste zoženo (ker se nanaša le na del narave) ekološko dolžnost v prvem odstavku 73. člena.[179] Kljub temu menim, da je treba Ustavo razlagati tako, da ima posameznik dolžnost ohranjati tudi zdravo življenjsko okolje (naravno ravnovesje).

V zvezi z učinkovitejšim uveljavljanjem omenjene človekove dolžnosti se postavlja vprašanje, ali bi bilo smiselno pravice podeliti tudi živalskim in rastlinskim vrstam. Ob tem naj opozorimo, da nekatere ratificirane mednarodne pogodbe, na primer o varstvu posameznih ogroženih živalskih vrst, prepovedujejo njihovo ubijanje. Iz takšne opredelitve torej vsaj de facto že izhaja njihova pravica,in sicer pravica do življenja (do preživetja).

Pri vprašanju pravic živali in rastlin gre za koncept širitve pravnih pravic, ki sta ga razvila Christopher Stone in Levi-Strauss. Opisal sem ju zgoraj v (…) poglavju. Tu bi rad opozoril še na določbe 118. in 137. člena Zakona o ohranjanju narave, iz katerih posredno prav tako izhaja priznanje pravic drugim delom narave. Zakon v 118. členu pooblašča Zavod za varstvo narave (organizacija, pristojna za opravljanje obsežnega sklopa nalog, povezanih z ohranjanjem narave), da zastopa »interese ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot« v vseh upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet so sestavine biotske raznovrstnosti, naravne vrednote ali zavarovana območja. Podobna je določba tretjega odstavka 137. člena, ki društva s statusom društva v javnem interesu pooblašča za zastopanje »interesov ohranjanja narave« v vseh upravnih in sodnih postopkih. Posebnega pomena je možnost zastopanja »interesov narave« v sodnih postopkih, torej tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem. S tem je zakonodajalec tudi živalskim in rastlinskim vrstam zagotovil ustavnosodno varstvo. Pri tem je manj pomembno, ali imajo živalske in rastlinske vrste ustavnosodno varstvo zato, ker jim priznavamo »pravice« ali zgolj »interese«.

2.6.6. Sklepno o ustavnopravnih temeljih ekološkega prava

Razprava o ustavnopravnem zajetju temeljnih atributov načela naravno ravnovesje ohranjujočega razvoja je pokazala, da je njegova temeljna vrednota, to je ohranitev zdravega življenjskega okolja (naravnega ravnovesja), v hierarhijo ustavno varovanih vrednot uvrščena razmeroma visoko. Lahko bi rekli, da najmanj tako visoko kot pravica lastnine oziroma varstvo lastnine. Takšna umestitev naravnega ravnovesja v ustavni sistem je ključnega pomena za oblikovanje ustreznih pravnih instititov ekološkega prava, ki naj zagotovijo implementacijo omenjenega načela na ravni »vsakdanjega življenja«. Slovenska ustava ponuja pri tem zadostno podlago, še posebej, če jo primerjamo z ustavami razvitega Zahoda. Vendar pa takšna ocena zdrži le ob dovolj široki razlagi navedenih določb.



[1] O »stanju narave« glej podrobneje v: Lester R. Brown et alt., Zemlja 1996.

[2] Izraz uporablja Carolyn Merchant (The Death of Nature).

[3] Gre za paradigmo »prihajajoče kulture«, pri čemer kot njen neposredni odraz razumem globalni politični konsenz o nujnosti preobrazbe zahodne civilizacije, izražen z načelom »naravno ravnovesje ohranjajočega razvoja« (angl. sustainable development).

[4] Gre za Hardinov izraz (Garett Hardin, The Tragedy of Commons).

[5] Z oznako »zahodna civilizacija« označujem kulture zahodne poloble, ki so se oblikovale na podlagi izročil starogrške civilizacije in krščanstva na (najprej) evropski celini v obdobju med razpadom zahodnorimskega imperija in 1492 ter kasneje tudi v drugih delih sveta. (Sanderson, A General Theory of Historical Development).

[6] O naraščanju »uničenja narave« v tem stoletju glej podrobneje I. G. Simmons, Environmental History in C. Ponting, A Green History of the World.

[7] Izraz paradigma izvira iz starogrščine (paradeigma) in pomeni vzorec, model. S pojmom paradigma razumem v knjigi splet prepričanj, zaznav in vrednot, ki tvorijo določeno predstavo o realnosti v znanosti, filozofiji in nasploh v neki družbi oziroma kulturi (glej podrobneje o znanstvenih paradigmah v: T. Kuhn, Struktura naučnih revolucija in T. Kuhn, Dodatne misli o paradigmah, str. 53–61).

[8] Ključna je torej uporabna vrednost narave (use value of nature). Naravo razumemo in doživljamo kot objekt za zadovoljevanje človekovih potreb.

[9] Izraz je Ederjev (Klaus Eder, The Social Construction of Nature).

[10] O značilnostih prevladujoče kulturne paradigme zahodne civilizacije z vidika razmerja med človekom in naravo ter o razlogih, zaradi katerih je prišlo in še prihaja do uničevanja narave (antropocentrizem in vero v neomejenost materialnega napredka), ter o vzvodih, ki so vplivali na njuno oblikovanje glej podrobneje v: Pličanič, Senko, 2004, Temelji ekološkega prava, str. 17–53.

[11] Izraz uporablja Tarlock (A. Dan Tarlock, Environmental Law, But Not Environmental Protection v: Natural Resources Policy and Law, ed. L. J. MacDonnell & S. F. Bates).

[12] Izraz uporablja Braudel (Fernand Braudel, Strukture vsakdanjega življenja).

[13] Wintu so severnoameriški Indijanci (navedeno po Norbert Hill, Voices from Indian America, str. 27).

[14] Squamish so severnoameriški Indijanci (navedeno po Ponting, op. cit., str. 150).

[15] A. Toffler, Treći talas.

[16] Četudi je okvir nove paradigme širši od vprašanj razmerij človeka in drugih delov narave (pomembna so na primer tudi vprašanja razmerij med moškim in žensko), pa ta vprašanja predstavljajo njeno jedro – odtod tudi oznaka ekocentrična paradigma. Glej podrobneje o ključnih elementih nove paradigme v: Capra, The Turning Point, str. 21–49 in 265–430; Capra, The Tao of the Physics; Capra, The Web of Life; Zimmermann, Contesting Earth’s Future (Radical Ecology and Postmodernity).

[17] Glej podrobneje o vplivu nove paradigme na naravoslovne znanosti v: Capra, The Tao of the Physics, str. 328–325.

[18] O novi paradigmi in njenem vplivu na družbene sisteme (zdravstvo, šolstvo, itn.) glej podrobneje v: Capra, The turning point.

[19] O etabliranosti ekocentrične ontologije in etike oziroma o filozofiji, ki poskuša filozofsko osmisliti novo zavest (t. i. environmental philosophy), je mogoče govoriti šele v zadnjih dveh desetletjih. Pred tem (v precejšnji meri pa tudi danes) je bila odrinjena na obrobje »counterculture«, zaradi nesposobnosti etablirane (postmoderne) filozofije, ujete v kartezijanski (moderni) dualizem in predvsem antropocentrizem, doumeti, da so vprašanja, ki jih odpira filozofija narave, izhodiščna filozofska vprašanja. Glej o razmerju med filozofijo narave in etablirano postmoderno filozofijo v: Zimmerman, 1994, in v zborniku Philosophy and the Natural Environment (Ettfiled & Belsey, 1994, Cambridge University Press).

[20] Glej podrobneje o izhodiščih ekocentrizma: o spoznanjih znanosti; izročilih »primitivnih kultur«, taoizma in »heretikov« Zahoda v: Pličanič, Senko, 2004, Temelji ekološkega prava, str. 53–66.

[21] Vprašanje človekovega odnosa do narave je bilo v okviru sodobne zahodne filozofije deležno minimalne pozornosti. Od novejših filozofov »stricto sensu« naj omenim le Heideggerja (o njegovem filozofskem ekocentrizmu glej podrobneje v: Michael E. Zimmerman, Contesting Earth’s Future, str. 91–150, in Zoran Kinđić, Hajdegerova kritika antropocentrizma, str. 109–123); pomembna je tudi Levi-Straussova ekocentrična praktična filozofija (glej podrobneje L. Strauss, Oddaljeni pogled). Posredno sta zoper racionalistični antropocentrizem nastopila tudi Nietzsche in Bergson (podrobneje o tem glej M. E. Zimmerman, op. cit., str. 57–91).

[22] Uveljavljen izraz je Environmental Philosophy.

[23] O tem glej podrobneje Andrew Belsey, Chaos and Order, Environment and Anarchy, v zborniku Philosophy and the Natural Environment (ed. Robin Attfield and Andrew Belsey), str. 157–167.

[24] Glej o stanju narave ob prehodu iz 19. v 20. stoletje v: John McCormick, The Global Environmental Movement, str. 1–20, in Ponting, op. cit., str. 346–393.

[25] V angl. Shallow Ecology.

[26] V angl. Deep Ecology. Gre torej za nasprotje zgoraj omenjeni shallow ecology. Njen utemeljitelj je norveški filozof Arne Naess. Glej podrobneje A. Naess, The Deep Ecological Movement: Some Philosophical Aspects, v zborniku Law and the Environment (ed. Percival & Alevizatos), str. 91–96; M. Zimmerman, op. cit. in A. Naes, Sustainable Development and the deep ecology movement, v zborniku The Politics of Sustainable Development (ed. Susan Baker et alt.), str. 61–71.

[27] Paul W. Taylor, Respect for Nature: A Theory of Environmental Ethics, v zborniku The Foundations of Environmental Policy and Law, str. 29–30.

[28] Wendy Donner, Inherent Value and Moral Standing in Environmental Change, v zborniku Earthly Goods (ed. Osler Hampson & Judith Reppy), str. 61–62.

[29] Aldo Leopold, A Sand County Almanac, v zborniku Law and the Environment (ed. R. V. Percival & D. C. Alevizatos), str. 4.

[30] O tem glej podrobneje v: Richard L. Revesz, Foudations of Environmetal Law and Policy, str. 39–44.

[31] Primerjaj tudi Hazel Henderson, Ethical Implications of Agenda 21, v: Ethics & Agenda 21, str. 28.

[32] Ali ekozofija (filozofija ekološke harmonije). Glej o tem v slovenski filozofiji: Tine Hribar, Ekologija in ekozofija, Glasnik Slovenske matice, št. 1–2/1991, str. 11–16.

[33] Glej obsežno razpravo o razmerju sodobne postmoderne filozofije (predvsem Derride in Foucaulta) do globoke ekologije v:R. E. Zimermann, op. cit., str. 91–150.

[34] Glej o tem R.Attfield&A.Belsey, Philosophy and the Natural Environment.

[35] Capra, The Web of Life, str. 6. Glej tudi Lovro Šturm, Iskanje nove paradigme.

[36] Ta dogovor je zajet v t. i. Deklaraciji Rio, sprejeti leta 1992 v Rio de Janeiru (Declaration of the UN Conference on Environment and Development).

[37] Angl. izvirnik »sustainable development« prevajam kot »naravno ravnovesje ohranjujoč razvoj«. Menim, da drugi prevodi, ki jih najdemo v slovenskem jeziku (na primer trajnostni razvoj, obstojni razvoj ipd.), ne odražajo najbolje pomena angleškega izvirnika. Pomembno je, katera vrednota naj se (kljub človekovemu razvoju) ohranja, naj bo obstojna oziroma trajnostna. Ta vrednota je naravno ravnovesje.

[38] Na podlagi omenjene deklaracije je bil pripravljen tudi akcijski program za doseganje ciljev iz deklaracije, t. i. Agenda 21.

[39] Eden ključnih vprašanj naše civilizacije je delitev sveta na razvite in nerazvite. Zato je v omenjeno načelo zajeto tudi prizadevanje po zmanjševanju teh razlik, ki so hkrati razlike med bogatimi in revnimi.

[40] Ključna je Konvencija o biološki raznovrstnosti (Convention on Biological Diversity 1992).

[41] Eder ugotavlja, da nas pervazivnost antropocentrizma v zahodni civilizaciji dobesedno »sili« v izkoriščanje narave (Eder, op. cit, str. vii).

[42] D. Tarlock, Environmental Law, But Not Environmental Protection v: Natural Resources Policy and Law (ed. L. J. MacDonnell & S.F. Bates), str. 189.

[43] Izraz je Gottliebov (Ecological Community).

[44] Ontološka in etična izhodišča »prava varstva okolja« so kljub skrbi za okolje antropocentrično naravnana. Cilj »prava varstva okolja« je namreč zgolj varovanje človekovega zdravja oziroma je nasploh utilitaristično naravnano. Gre mu torej zgolj za varstvo (človekovega) okolja pred onesnaževanjem (t. i. pollution control) in za bolj racionalno rabo narave (zaradi nadaljnjega izkoriščanja). Nasprotno pa novo »pravo narave«, to je ekološko pravo, izhaja iz ekocentrične ontologije in etike, njegov cilj je spremeniti človekov odnos do narave v bolj obzirnega in zmernega.

[45] Siouxi so severnoameriški Indijanci (navedeno po Norbert Hill, Voices from Indian America, str. 27).

[46] Glej podrobno o ekoloških razmerah zahodnega človeka ob prehodu iz 19. v 20. stoletje v: Ponting, op. cit., str. 346–392.

[47] V ameriškem pravu je bilo na primer prav vprašanje omejevanja onesnaževanja voda prvo deležno obširnejše normativne obravnave leta 1948 s sprejemom Water Quality Acta. Podrobneje glej Robert V. Percival et alt., Environmental Regulation: Law, Science, and Policy, v zborniku Law and the Environment, str. 206–208.

[48] Primerjaj D. A. Tarlock, Environmental Law, But Not Environmental Protection, v: Natural Resources Law and Policy, str. 169.

[49] R.V. Percival et alt., op. cit., str. 208.

[50] Podrobneje glej McCormick, The Global Environmental Movement. Primerjaj tudi Buckingham-Hatfield & Evans, Environmental Planning and Sustainability.

[51] O tem glej pregledno v: Bruce Ackerman&Richard B. Stewart, Refroming Environmental Law, v: Foundations of Environmental Law and Policy, str. 133–139.

[52] O razvoju obeh pravnih ustanov glej podrobneje v: Steven Shavell, Liability for Harm Versus Regulation of Safety, v: ibidem, str. 144–149.

[53] Posebnega pomena je na primer pravni institut »presoje vplivov na okolje« na projektni ravni (PVO), ki je nastal v ameriškem pravu (Environmental Impact Assesment – EIA). Podrobneje o tem glej Buck, Understanding Environmental Law and Administration, str. 18–33.

[54] Izraz je Ederjev. (Eder, op. cit.).

[55] Kaufmann, op. cit., str. 50.

[56] Kot edina substancialna filozofija prava.

[57] Kaufmann, op. cit., str. 50.

[58] Gre za znanstvena, torej umska (racionalna) spoznanja o kozmičnem zakonu. Kant je sicer zavrnil možnost racionalnega spoznavanja objektivnega sveta, vendar ne v celoti. Razumu pripisuje možnost apriornega spoznanja objektivnega sveta (torej ne preko čutnosti) v okviru matematično podprtega naravoslovja. Kant torej dopušča tudi možnost racionalnega spoznanja pravičnega prava, če se do teh spoznanj dokopljemo s pomočjo znanosti (primerjaj Kaufmann, op. cit., str. 83–86). Tako tudi Richard O. Brooks, Can and Should Law Mandate Environmentally Sensitive Life Styles, 1986 The American Journal of Jursiprudence 21 (1986), str. 36.

[59] Primerjaj H. L. A. Hart, Koncept prava, str. 178.

[60] Naravno pravo je bilo vedno mišljeno kot kriterij pozitivnega prava, kot kriterij njegove legitimnosti. Po klasičnem pristopu je naravno pravo temelj pozitivnega prava (podrobneje glej Stres, op. cit., str. 64).

[61] Primerjaj Cifrić, Socialna ekologija, str. 301.

[62] Kultura kot svet urejenosti kot antipod naravi kot svetu neurejenosti, kaosa izhaja iz že obravnavane podobe narave kot kaotičnega sveta, ki ga mora človek zapustiti (primerjaj J. Riha-Šumič, Pravo in razsodna moč, str. 32–35).

[63] Posner ob razpravi o povezanosti naravnega prava s podobo narave ugotavlja usodnost spremembe podobe narave. Eno je bilo govoriti o naravnem pravu v času, ko so naravo dojemali kot izraz božje ljubezni in reda. Povsem nekaj drugega pa v času mehanicizma. Naravno pravo se ni nikoli pobralo od tistega, kar je Nietzsche imenoval »smrt Bogov«. (Posner, op. cit., str. 14).

[64] Kljub temu da po Kantovi filozofiji (epistemologiji), kot ugotavlja Kaufmann, na področju filozofske epistemologije ni bilo več poti nazaj, je treba poudariti, da se je Kant, čeprav njegova ontologija oziroma kozmologija ostaja znotraj antropocentrično naravnane zahodne filozofije (človek je gospodar narave), zavedal harmoničnosti »zvezdnatega neba nad nami«, vendar (glede na duhovni okvir svojega obdobja, to je osvoboditev človeka) ga je videl zgolj kot svet religiozno-umetniške intuicije in ne kot vodilo za človekovo ravnanje v razmerju do drugih naravnih bitij. O tem glej podrobneje Solomon & Higgins, op. cit., str. 213–214.

[65] Kaufmann, op. cit., str. 32.

[66] »Namesto ontologije substance je treba razviti ontologijo odnosov.« (ibidem, str. 32).

[67] Jelka Šumič-Riha v spremni študiji k Hartovemu Konceptu prava, str. 254.

[68] Glej podrobneje o povezanosti človekovih razmerij do narave z razmerji znotraj človeške skupnosti Wenzovo študijo, Environmentalism and Human Oppression, v zborniku The Ecological Community (ed. R. Gottlieb), str. 2–21. Opirajoč se na antropološke vire, Wenz dokazuje neposredno povezanost »pohoda« nad naravo z željo po nadzoru in obladovanju sočloveka, ali, kot bi rekel Derrida, nadzornemu impulzu. Človekovo izkoriščanje je bilo v veliki meri povezano s tehnologijo in institucijami, ki so se razvili na podlagi prevladujočega antropocentrizma. Uničenje narave torej ni povezano le z razvojem poljedelstva in povečanjem družbene kompleksnosti, temveč tudi z željo po obvladovanju in nadzoru. (ibidem, str. 4)

[69] Kaufmann, op. cit., str. 134.

[70] Ibidem, str. 134.

[71] C. Stone, Should Trees Have Standing? – Toward Legal Rights for Natural Objects, 45 Southern California Law Review, 450 (1972).

[72] C. Levi-Strauss, Oddaljeni pogled, str. 340–346.

[73] Ta deklaracija (sprejela jo je Mednarodna zveza za pravice živali ob podpori Unesca) prinaša nekatera izhodišča za oblikovanje pravnih pravic živali. Po tej deklaraciji bi živali morale imeti naslednje pravice: pravico do ohranitve vrste; do nedotakljivosti svobode, ki ustreza vsaki vrsti; do nastanitve, ki ustreza vsaki vrsti; da jim človek ne zadaja nepotrebnih bolečin ter ne povzroča trpljenja, in pravico do človekovega skrbništva v motenih ekoloških razmerah.

[74] Levi-Strauss, op. cit., str. 342.

[75] Primerjaj tudi Ortolano, op. cit., str. 37–39. Primerjaj tudi Rowlands, 1998.

[76] Kirn, op. cit., str. 24–25.

[77] Uradni list RS, št. (…).

[78] Priznanje pravic drugim biotskim skupnostim seveda ne pomeni, da bi te imele enake pravice kot ljudje, pa tudi ne, da bi vse biotske skupnosti imele enake pravice. Merilo obsega in vrste pravic je ohranitev naravnega ravnovesja. Podrobneje glej C. Stone, The Environment in Moral Thought; S. Toulmin, The Case for Cosmic Prudence; D. Tarlock, Earth and Other Ethics: The Institutional Issues, v: 56 Tennessee Law Review, vii-234 (1988).

[79] Seveda pri tem ne gre za absolutnost. Dolžnost ohranjanja naravnega ravnovesja (spoštovanja pravic drugih biotskih skupnosti do obstoja) je omejena s t. i. bazičnimi (vitalnimi) potrebami človeka (glej več v: op. št. (…) 450).

[80] Neomejenost (brezobzirnost) pri ekonomskih odnosih z naravo je, kot sem že omenil, povezana s prepričanjem naše civilizacije o neomejenosti (materialnega) razvoja. Ta pa izhaja iz prepričanja o progresivnosti človeške (planetarne) zgodovine, torej o neprestanem napredovanju – prehajanju iz slabšega v boljše. Primerjaj tudi Mitcham, The Sustainability Question, v zborniku The Ecological Community, str. 362.

[81] Sagoff vidi razliko med skupnim, javnim interesom (skupno vrednoto) in zasebnimi interesi (vrednotami) posameznikov v odnosu do narave kot razliko med interesi človeka kot potrošnika in interesi človeka kot državljana. »Kot potrošniki se ukvarjamo z zadovoljevanjem naših osebnih potreb, kot državljani pa težimo k skupnim interesom (Sagoff, The Economy of the Earth, v zborniku Foundations of Environmental Law and Policy, str.18).

[82] Ibidem, str. 22.

[83] Primerjaj Levi-Strauss, op. cit., str. 391.

[84] Primerjaj J. Sax, The Search for Environmental Rights, 1 Journal of Land Use and Environmental Law, 93 (1990).

[85] Gre za Stonov koncept skrbništva (guardianship concept), podrobneje glej v: C. Stone, Should Trees Have Standing? – Toward Legal Rights for Natural Objects, 45 Southern California Law Review, 450 (1972).

[86] Kot sem že omenil, gre za varstvo interesov živalskih in rastlinskih vrst(ne pa posameznih naravnih bitnosti).

[87] Supreme Court of the United States, 1972 405 U. S. 727, navedeno po T. J. Schoenbaum & Ronald H. Rosenberg, Environmental Policy Law, str. 23–25.

[88] Sodišča so vse bolj pogosto in široko dopuščala vložitev tožbe zaradi varstva interesov drugih biotskih skupnosti. Podrobneje glej Ortolano, op. cit., str. 43–44.

[89] Glej podrobneje Schoenbaum, op. cit., str. 28–33; Parcival et alt., op. cit., str. 285; Leonardo Ortolano, op. cit., str. 43–44 in Kiss & Shelton, op. cit., str. 480.

[90] O razmerju med (naravoslovno) znanostjo in pravom glej podrobneje Mark Sagoff, Ethics, Ecology, and the Environment: Integrating Science and Law, 56 Tennessee Law Review 1, 77 (1988).

[91] O tem glej podrobneje Tarlock, The Nonequilibrium Paradigm in Ecology and the Partial Unraveling of Environmenmtal Law, v: Law and the Environment, str. 29–31.

[92] O tem glej podrobneje Arthur P. Mol & Gert Spaargaren, Apokaliktična obzorja ekološke reforme, Časopis za kritiko znanosti, št. 166–167/1994, str. 203–216.

[93] VGH Mannheim, NVwZ 1988, 168.

[94] Vitalna je človekova potreba po ohranitvi zdravja in po prehranjevanju. Glej podrobneje D. Richardson, op. cit., str. 50–51, in A. Naess, op. cit., str. 62, ter Paul W. Taylor, Respect for Nature: A Theory of Environmental Ethics, v: Foundations of Environmental Law and Policy (ed. R. L. Revesz), str. 29–44.

[95] Gre za t. i. načelo najmanjše poškodbe naravnega ravnovesja (podrobneje glej Taylor, op. cit., str. 36).

[96] Glej podrobneje Breyer, Regulation and Its Reform, str. 15–35, in Przeworski (ed.), Sustainable Democracy. Glej tudi Bugarič, From Plan to Market: One Way or Alternative Paths?, str. 10.

[97] V zvezi z različnimi socialnimi teorijami naj omenimo neoliberalizem (ki teži k zmanjšanju vloge države), ki je danes (v zahodnih in tudi tranzicijskih državah) prevladujoč, in različne alternative neoliberalizmu, od katerih naj opozorimo na t. i. anti-necessity socialno teorijo oziroma projekt enpowered democracy. Podrobneje o tem glej Unger, Democratic Experimentalism in Bugarič, op. cit.

[98] Več avtorjev (predvsem v ZDA) je (predvsem v zadnjem desetletju) prepričljivo pokazalo, da je dilema materialni napredek – človekova svoboda lažna dilema. Prava dilema človeštva ob prelomu tisočletja je uravnoteženje človeške skupnosti z mejami naravnega ravnovesja. (Primerjaj de-Shalit, Is Liberalism Environment-Friendly?; Sagoff, The Economy of the Earth; Dryzek, The Politics of the Earth; Eder, Social Construction of Nature; Tarlock, Earth and Other Ethics: The Institutional Issues in Gottlieb, Ecological Community).

[99] Primerjaj Michael Kloepfer, Umweltrecht, str. 49–50.

[100] Eden vodilnih ameriških ekocentričnih (socialnih) teoretikov, R. Gottlieb, opozarja na težavno rojevanje novega ter na še vedno prevladujočo ignoranco narave. »Še vedno je prevladujoče zanikanje uničevanja narave. Precej znanstvenikov še naprej izhaja iz predpostavke, da bodo naši otroci imeli čist zrak, da bodo sončni žarki še zdravi in da ni pomembno, da zahodne države proizvedejo na tone strupenih odpadkov po osebi vsako leto. Vendar pa se je v zadnjih dvajsetih letih kljub temu oblikovalo spoznanje, še ne zelo razširjeno, pa vendar dovolj, da se moramo soočiti s popolnoma novimi vprašanji in odgovori nanje.« (Gottlieb, v zborniku Ecological Community, str. xiv)

[101] Dryzek, op. cit, str. 200–201.

[102] G. Hardin, The Tragedy of the Commons, v: Foundations of Environmental Law and Policy, str. 58.

[103] »Racionalni človek ugotavlja, da je njegov strošek odlaganja neočiščenih odpadkov na »skupni pašnik« manjši od stroškov, ki bi jih imel s čiščenjem odpadkov, preden bi jih odložil. Ker je to res, smo vsi ujeti v trganje lastne mreže tako dolgo, dokler se obnašamo le kot neodvisni, racionalni in svobodni posamezniki.« (Hardin, op. cit., v: Foundations of Environmental Law and Policy, str. 6)

[104] Ibidem, str. 7.

[105] Mislim seveda na delujočo ekonomijo, na gospodarjenje, na oikos (oikonomikos). Ob tem naj poudarimo, da prevladujoča ekonomska teorija ohranja svoje kartezijansko (Adam Smith) poreklo (cilj oikosa je torej neomejeno maksimiranje materialnega bogastva, ki je, ob veri v progresivnost razvoja, ekvivalent izboljšanju), čeprav ob preobrazbi zahodne civilizacije, nastaja tudi nova, ekocentrična ekonomska teorija. Začetnika sta E. F. Schumacher, Small Is Beautiful (Buddhist Economics) in Hazel Handerson, Creating Alternative Futures. Glej tudi Ponting, op. cit., str. 159.

[106] J. Dryzek poudarja mehanicistično strukturo zahodnih ekonomij, ki zato preprosto ne more zajeti kompleksnosti narave. Zato zavrača trg oziroma možnost tržne avtoregulacije. John S. Dryzek, The Politics of the Earth, str. 118.

[107] In kot instrument, ki se ohranjanja naravnega ravnovesja loteva zgolj kot vprašanja ekonomskih stroškov oziroma pripravljenosti posameznikov (večine) plačati za ohranitev naravnega ravnovesja. Gre torej za načelo »cost-benefit« kot »ideološko« jedro zahodne ekonomije. V omenjeni okvir kartezijanske ekonomije je ujet tudi Ronald Coase, ki je prepričan o učinkovitosti tržnega mehanizma. Njegov pristop, ki v naravi vidi zgolj vir produkcije materialnih dobrin, izhaja iz prepričanja, da je treba onesnaženje narave ovrednotiti, pri čemer bi pogajanja med onesnaževalci in prizadetimi nujno pripeljala k optimalnim rezultatom. (Podrobneje glej Ronald Coase, the Problem of Social Cost, v zborniku Law and the Environment (ed. Parcival & Alevizatos), str. 46–48). Vendar pa je z vidika ekocentrizma zgrešena že temeljna predpostavka Coasejevega teorema, to je maksimiranje materialnega bogastva. Ne gre namreč zgolj za tržno avtoregulacijo pri zagotavljanju »čiščenja okolja«, za kar se zavzema Coase, temveč za ohranjanje naravnega ravnovesja. To pa pomeni predvsem preobrazbo zahodne ekonomije kot take, torej ekonomije, ki je usmerjena v en sam cilj, namreč v čim večji (neomejen) materialni napredek.

[108] Gre za trgu imanentno, globoko zakoreninjeno, orientacijo, ki je povezana z omenjeno idejo trga – torej načelom »cost-benefit« in »grow or die« (glej podrobneje de-Shalit, op. cit., str. 89).

[109] Primerjaj A. Dan Tarlock, The Nonequilibrium Paradigm in Ecology, v zborniku Law and the Environment (ed. Percival), str. 5, 30 in 31.

[110] Primerjaj Rose-Ackerman, op. cit., str. 19.

[111] V okviru liberalistične tradicije, ki gradi na svobodi posameznika, je osnovna skrb namenjena vprašanju razmerja med državo in svobodo posameznika, pri čemer je osrednja pozornost seveda namenjena »obrambi« individualnega. Vprašanje naravnega ravnovesja pa je po drugi strani vprašanje javnega, skupnega, zato se socialni modeli, ki gradijo na klasični liberalistični »ideologiji«, soočajo z nepremostljivim nasprotjem. (podrobneje glej ibidem, str. 99)

[112] Z »državo« razumem predvsem državno upravo ter tudi lokalno samoupravo, hkrati pa poleg različnih oseb javnega prava tudi splet »paradržavnih« organizacij (PGO), ki opravljajo posamezne državne funkcije.

[113] Gre torej za to, da moramo naše cilje, to je manj onesnažena zrak in voda, ohranitev biotske raznovrstnosti itd. opredeliti kot javne interese in ne kot zasebne interese, ovrednotene na podlagi »cost-benefit« analize (M. Sagoff, op. cit., str. 24).

[114] Primerjaj Rose-Ackermann, Controlling Environmental Policy (The Limits of Public Law in Germany and the United States), str. 2.

[115] Primerjaj Janicke & Weidner, op. cit.

[116] Primerjaj Christopher F. Edley, Jr., Administrative Law, str. ix.

[117] Z upravnimi predpisi razumemo splošne in abstrakne upravne akte, ki jih izdajata Vlada ali minister. Glej podrobneje Rajko Pirnat, Razmišljanje o postopku sprejemanja splošnih upravnih aktov, str. 242–246.

[118] Gre na primer za predpise, s katerimi uprava določa standarde (mejne vrednosti) dovoljenega onesnaževanja narave (t. i. command and control system).

[119] Delegirana zakonodaja je nujnost sodobnih upravnih sistemov, pri tem je glede na idejo delitve oblasti treba poiskati izvedljivo ravnotežje med vsebinsko in procesno zakonitostjo upravnih predpisov (Pirnat, op. cit., str. 2).

[120] Podrobneje o vse večjem obsegu »delegirane zakonodaje« na področju varstva okolja (ohranjanja naravnega ravnovesja) v ZDA in Nemčiji glej v: Rose-Ackerman, op. cit., str. 16–17 in 57–140.

[121] Ibidem, str. 17.

[122] Glej o tem Lovro Šturm, Nove oblike delitve oblasti, str. 9–13.

[123] V sodobnih parlamentarnih demokracijah je prišlo do odstopa od delitve oblasti, ker sistem parlamentarne demokracije vključuje sodelovanje izvršilno-upravne veje (Vlade) z zakodonodajno vejo (parlamentarno večino) (glej ibidem, str. 13–21).

[124] Primerjaj J. Dryzek, op. cit., str. 63–83 in Rose-Ackerman, op. cit., str. 17.

[125] Gre za različne orientacije kritike rastoče vloge uprave. Kritika prihaja tako s strani zagovornikov tržne avtoregulacije (pristop, ki ga Dryzek imenuje Leave It to the Market; primerjaj J. Dryzek, op. cit., str. 102–119) kot s strani zagovornikov državne intervencije, ki zagovarjajo prerazporeditve pristojnosti v korist zakododajnega telesa (pristop, ki ga Dryzek imenuje Leave It to the People; primerjaj ibidem, str. 84–101). Glede kritike posebej v ameriški teoriji glej Rose-Ackerman, op. cit., str. 133–140.

[126] Primerjaj Hardin, op. cit., str. 7.

[127] Gre na primer za ombudsmana in druge pomožne nadzorne mehanizme. Podrobneje glej Šturm, op. cit., str. 18–19.

[128] Primerjaj Howard A. Latin, Ideal Versus Real Regulatory Efficiency: Implementation of Uniform Standards and »Fine-Tuning« Regulatory Reforms, 37 Stanford Law Review 1267 (1985); Howard A. Latin, Regulatory Failure, Administrative Incentives and the New Clean Air Act, v zborniku Law and the Environment (ed. Percival & Alevizatos), str. 328–334 in Rose-Ackerman, op. cit.

[129] Glej o tem splošno Lovro Šturm, Vezanost uprave pri prostem preudarku, Javna Uprava, št. 2/96.

[130] Primerjaj Rose-Ackerman, op. cit., str. 84–86.

[131] Primerjaj Dan Tarlock, op. cit., str. 30–31.

[132] V zadnjem času predvsem v Nemčiji in ZDA vse obsežnejše dejavnosti t. i. renaturacij, torej vzpostavljanja prejšnjega stanja (pred uničenjem narave), zlasti na področju voda.

[133] Primerjaj Rose-Ackerman, op. cit. in Schoenbaum, op. cit.

[134] Izhodišče novega prava narave, to je ekološkega prava, je načelo prevencije (precautionary principle; Vorsorgeprinzip). Primerjaj Steven Shavell, Liability for Harm Versus Regulation of Safety v: Foundations of Environmental Law and Policy (ed. Revesz), str. 144–149.

[135] V tem okviru gre predvsem za oblikovanje sistema (državnega) načrtovanja ohranitve naravnega ravnovesja; za sistem izdaje dovoljenj za obremenjevanje narave; za ekološko presojo posegov v okolje; za določanje mejnih emisijskih in imisijskih vrednosti; za določanje pravil ravnanja, ki jih morajo upoštevati obremenjevalci, ter za nadzorne in intervencijske institute.

[136] Gre za sklop različnih institutov spodbujanja omejevanja onesnaževanja in skrbnejše in spoštljivejše uporabe narave. Takšni instituti so zlasti cena za obremenjevanje narave in trgovanje z dovoljenji za onesnaževanje.

[137] Tipičen je primer odločanja o konkretnih posegih v naravo, torej izdaja dovoljenj za obremenjevanje narave.

[138] Gre za izdajo predpisov, s katerimi uprava določa mejne emisijske in imisijske vrednosti ali pa predpisuje ceno za obremenjevanje narave.

[139] Z vidika popolnosti normativne intervencije so seveda pomembni tudi kazenskopravni instituti (odgovornost za kaznivo dejanje ter odgovornost za prekršek).

[140] Odgovornost za škodo, povzročeno naravi, t. i. okoljska odgovornost, postaja v zadnjih letih vse bolj kompleksna in je deležna posebne (poleg klasične civilne) pravne regulacije. V ameriškem pravu je bil tako leta 1980 sprejet Comprehensive Environmental Response, Compensation, an Liability Act (CERCLA). (podrobneje glej Buck, op. cit., str. 110–113, in Revesz, The Supefund Debate, v zborniku Foundations of Environmental Law and Policy (ed. Revesz), str. 249–256); v nemškem pravu pa leta 1991 Umwelthaftungsgesetz (UmweltHG) (podrobneje glej Peter Schimikowski, Haftung fur Umweltrisiken, 1991, Asgard-Verlag Dr. Werner Hippe KG-Sankt Augustin, Koln in Kiss & Shelton, op. cit., str. 66–67). Glede ureditve okoljske odgovornosti v nekaterih drugih srednjeevropskih državah glej Gretta Goldenman, Environmental Liability and Privatization in Central and Eastern Europe, A Report for the Environmental Action programme for Central and Eastern Europe.

[141] Primerjaj Schoenbaum, op. cit., str. 41.

[142] Sodelovanje javnosti v ameriškem pravu je institucionalizirano z omenjenim Administrative Procedudure Act (APA).

[143] Rose-Ackermanova predlaga, da se v kontinentalnem pravu oblikuje poseben postopek sprejemanja upravnih predpisov na področju varstva okolja na podlagi ameriškega APA (Administrative Procedure Act), ki se v ameriškem pravu uporablja tako za postopek izdajanja upravnih predpisov (rulemaking) kot tudi za postopek odločanja v posamičnih stvareh (adjudication) (glej podrobneje Rose-Ackerman, op. cit., str. 82–86). Ob tem naj omenim še institut t. i. regulatory negotiation, ko upravni organ izda upravni predpis s pogajanjem. Ta institut se je v ameriškem pravu razvil zaradi velikega obsega sodnih postopkov, v katerih fizične ali pravne osebe izpodbijajo zakonitost upravnih predpisov (približno 80 odstotkov vseh zveznih upravnih predpisov je napadenih pred sodiščem). Rose-Ackermanova ugotavlja vse širšo uporabo tega instituta v nemškem pravu pri izdaji upravnih predpisov s področja varstva okolja (Rose-Ackerman, op. cit., str. 102–107).

[144] Glede širitve sodelovanja javnosti pri načrtovanju uporabe voda glej David H. Getches, Water Resources: A Wider World, v zborniku Natural Resources Policy and Law (Trends and Directions) (ed. L. MacDonnell & S. F. Bates), str. 124–147.

[145] Primerjaj Eder, op. cit., str. 210.

[146] Primerjaj Richard O. Brooks, Coercion to Environmental Virtue: Can and Should Law Mandate Environmentally Sensitive Lifestyles?, 1986 The American Journal of Jurisprudence 21 (1986), str. 30.

[147] Constitution of the Republic of Seychelles (1993), Oceana Publications, Inc., Dobbs Ferry, New York.

[148] Kloepfer, 1996, str. 29 in 30.

[149] Do takšnega zaključka je prišel tudi Kloepfer (op. cit, str. 30), ki zavrača »instrumentalno« vrednotenje drugih delov narave in se zavzema za celovito spremembo človekovega odnosa do narave.

[150] Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96.

[151] O nastajanju tega amandmaja k nemški ustavi glej podrobneje Kloepfer, 1996, str. 3–9.

[152] Tako tudi Kloepfer glede določbe 20.a člena nemške ustave (Kloepfer, op. cit., str. 12 in 13). Primerjaj tudi Breuer, 1988, Umweltscutz, v zborniku Besonderes Verwaltungsrecht, str. 615 in 616.

[153] Takšno stališče je Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustavno sodišče) zavzelo v odločbi U-I-263/95.

[154] Kloepfer, op. cit., str. 22 in 23.

[155] Primerjaj Kloepfer, op. cit., str. 16–18.

[156] V tem smislu ustavno določbo opredeljuje tudi že navedeni četrti odstavek Zakona o varstvu okolja.

[157] Ta določa, da se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo.

[158] V že omenjeni odločbi U-I-263/95.

[159] O socialni vezanosti lastnine na teoretični ravni ter o slovenski ustavnosodni praksi glej zlasti Virant, 1998.

[160] Ustava v prvem odstavku 67. člena določa: »Zakon določa način pridobivanja in uživanja lastnine tako, da je zagotovljena njegova gospodarska, socialna in ekološka funkcija.«

[161] Zakon o vodah (Ur. l. RS, št. 67/02) v 39. členu določa, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča zaradi izvajanja javne službe varstva voda izvajalcu te javne službe dovoliti izvajanje z javno službo povezanih del in omogočiti neškodljiv dostop na svoje zemljišče. Primer takšne zakonske določbe je tudi določba 27. člena Zakona o varstvu okolja, ki določa, da morajo izvajalci različnih gospodarskih dejavnosti omejiti izpuste različnih, za okolje obremenjujočih snovi v vode, zrak ali tla, glede na meje, ki so predpisane z vladno uredbo.

[162] Primer takšne situacije je določba 100. člena Zakona o vodah, ki določa, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega ali priobalnega zemljišča zagotavljati košnjo in odstranjevanje čezmerne zarasti na bregovih, odstranjevanje plavja, odpadkov in drugih opuščenih ali odvrženih predmetov in snovi z vodnih in priobalnih zemljišč ob vodah 2. reda.

[163] Gre predvsem za upoštevanje »načela sorazmernosti«. O tem (v primerjalni ustavnosodni doktrini, zlasti nemški) glej podrobneje v Orehar, 1997, str. 101–103, in Virant, 1998, str. 241–244. Tudi slovenska ustavnosodna praksa, povezana s posegi v ustavne pravice nasploh, izhaja iz omenjenega načela. Posegi v ustavne pravice so tako podvrženi strogi ustavnosodni presoji po t. i. testu sorazmernosti. Po tem testu je poseg dopusten samo v primeru, da je nujen (neizogiben) za varstvo drugih človekovih pravic. Poseg tudi ne sme biti čezmeren, kar pomeni, da je dopusten le najblažji izmed možnih posegov, s katerimi se lahko zagotovi ustavno dopustni in zaželeni cilj, to je varstvo enako pomembnih pravic drugih.

[164] Orehar, 1997, str. 102 in 103. Posebej o ustavnosodni presoji določanja uživanja lastnine na naravnih dobrinah in določanju meje med zakonodajalčevim določanjem načina uživanja lastnine ter (dopustnim) posegom vanjo glej Čebulj, 1999, str. 121–128.

[165] Odločba US, št. U-I-234/96.

[166] Na primer Konvencija o biološki raznovrstnosti (Uradni list RS, št. 7/96 in 30/96) in Konvencija o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali (Uradni list RS, št. 88/98).

[167] V odločbi US, št. U-I-263/95.

[168] Steiger, 1982, Verfassungsrechtliche Grundlagen, v zborniku: Grundzuege des Umweltrects (navedeno po Šinkovec, 1994, str. 49).

[169] Nemška ustava na primer ne vsebuje takšne določbe.

[170] Glej na primer Strehovec, 1996, in Šinkovec, 1994, str. 30.

[171] Ustavno sodišče je v svojem sklepu Up 41/94 štelo kot predmet varstva v postopku odločanja o ustavni pritožbi tudi pravico do svobodne gospodarske pobude, ki je opredeljena v III. poglavju Ustave. V tem poglavju pa je opredeljena tudi pravica do zdravega življenjskega okolja.

[172] Na primer za pravico državljana, da sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Ustava v 44. členu določa, da imajo slovenski državljani pravico, da v skladu z zakonom sodelujejo pri upravljanju javnih zadev.

[173] Odločba US, št. U-I-263/95.

[174] Tako tudi Sax, 1990, str. 95.

[175] Uradni list RS, št. 87/02.

[176] Uradni list RS, št. 83/01.

[177] Podrobneje o omenjenih treh načinih uveljavljanja pravice do zdravega življenjskega okolja pred sodišči glej v: Ude, 1996, str. 10–17, in Rijavec, 1996, str. 19–32.

[178] Uradni list RS, št. 56/99 in 119/02.

[179] Ta določa, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike.