denacionalizacija stanovanjskih in poslovnih stavb - bistveno povečana vrednost zaradi vlaganj
V denacionalizacijskem postopku mora zavezanec sam predložiti dokaze, da se je vrednost nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije, zaradi njegovih vlaganj bistveno povečala.
Med pravdnima strankama je bila dne 9.7.1991 sklenjena pogodba o sofinanciranju novih delovnih mest z namenom zaposlovanja brezposelnih oseb. Na podlagi te pogodbe bi moral toženec v roku šestih mesecev po njenem podpisu, za nedoločen čas zaposliti dve osebi, ki sta bili kot brezposelni prijavljeni pri enoti tožeče stranke v Mariboru. Po ugotovitvah nižjih sodišč te pogodbene obveznosti ni izpolnil. Ob upoštevanju 4. člena pogodbe z dne 9.7.1991 sta obe sodišči materialnopravno pravilno odločili, da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti prejete zneske obračunane na način, kakršen je bil med strankama dogovorjen v 4.členu pogodbe.
tožba na izpraznitev stanovanja - nezakonita uporaba stanovanja - vojaško stanovanje
Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli pravilno stališče, da odločba Komande garnizona M. z dne 5.9. 1991 ni predstavljala veljavnega pravnega naslova za toženčevo vselitev v sporno stanovanje. Po 25.6.1991 komande garnizonov in drugi organi, ki so upravljali vojaški stanovanjski sklad, namreč niso bili več upravičeni razpolagati s stanovanji nekdanje JLA. Dne 25.6.1991 je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo Republike Slovenije in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti pa je bil urejen z Ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 1/91 - v nadaljevanju ustavni zakon. Po 1. odst. 9. člena ustavnega zakona je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Pravica razpolaganja JLA s tem premoženjem je tako prenehala že z dnem, ko je Republika Slovenija z navedenim ustavnim predpisom prevzela premoženje v svoje upravljanje. Odločba Komande garnizona Maribor z dne 5.9.1991, s katero je bilo tožencu dodeljeno sporno stanovanje, je tako nezakonita, toženec pa zaseda stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Čeprav toženec za sporno stanovanje nima veljavnega pravnega naslova, pa v konkretnem primeru tožbenemu zahtevku na izpraznitev stanovanja v M., ni mogoče ugoditi brezpogojno. Iz ugotovitev nižjih sodišč namreč izhaja, da je toženec pred dodelitvijo spornega stanovanja stanoval v drugem stanovanju iz vojaškega stanovanjskega fonda (enosobno stanovanje v M., M.), glede katerega je bil imetnik stanovanjske pravice. Stanovanjsko pravico na stanovanju v M. v M. pa je lahko pridobil ali izgubil le na način in pod pogoji, ki jih je določal zakon. Po 6.1.1991 (ko je začel veljati zakon o zagotavljanju stanovanj v JLA, Ur. l. SFRJ, št. 84/90, h kateremu Skupščina RS ni dala soglasja) pa do 25.6.1991 sta bila to zakon o stanovanjskih razmerjih - ZSR (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84) in kot specialni predpis zakon o sredstvih in financiranju JLA - Ur. l. SFRJ, št.
Podan je obnovitveni razlog (9. točka 249. člena ZUP) že s samim dejstvom, da organ, ki je vodil upravni postopek, ni sam vključil v ta postopek osebe (soseda), in je imela pravico udeleževati se upravnega postopka kot stranka. Taka oseba lahko po preteku roka za pritožbo - v razmerju do strank, ki so bile udeležene v upravnem postopku - zahteva obnovo končanega postopka iz navedenega obnovitvenega razloga, ne more pa vložiti pritožbe zoper dokončni akt.
pristojnost sodišča - sodna pristojnost - zahteva za denacionalizacijo
Iz izpodbijanih odločb sodišča prve in druge stopnje izhaja, da v obravnavanem primeru ni prišlo do podržavljenja na podlagi pravnega posla, temveč na podlagi upravnih odločb izdanih v razlastitvenem postopku. Odločanje o predlagateljičinem predlogu zato ne spada v sodno pristojnost ampak v upravno pristojnost.
V času sklenitve leasing pogodbe dne 23.5.1991 pogodbeni stranki nista mogli vezati obračuna cene leasinga, določenega v DEM, na borzni devizni tečaj, saj je bil ta uveden šele po sklenitvi pogodbe o leasingu in sicer z Zakonom o deviznem poslovanju (2. odstavek 14. člena, Ur. l. RS, št. 1/91), ki je začel veljati 25.6.1991.
Za vezanost obračuna obrokov leasinga na drug devizni tečaj, kot je bil dogovorjen s pogodbo, je vsekakor potrebna njena sprememba, za katero sta stranki v pogodbi predvideli tudi obličnost. Vendar pa tožena stranka - nasprotna tožeča stranka - te možnosti ni uporabila. Ob takšni njeni neaktivnosti pa ni mogoče računati s tem, da bo nasprotna pogodbena stranka sama obračunala in izpolnila svojo pogodbeno obveznost plačila po drugem tečaju, kot je predviden v pogodbi, pa čeprav naj bi bil ta drug tečaj realnejši.
Za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičnini, od katere se plača davek na promet nepremičnin, gre tudi v primeru, ko vlagatelj, v zameno za vložena sredstva v podjetje, postane solastnik idealnega deleža poslovnega objekta, kjer je v zemljiški knjigi kot lastnik vknjiženo podjetje, v katero so bila sredstva vložena.
Če se na podlagi storjenih kaznivih dejanj in prekrškov ugotavlja, da bi sprejem prosilca v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, so lahko podlaga za tako ugotovitev le pravnomočne obsodbe, ki v času odločanja niso izbrisane iz kazenske evidence in pravnomočne odločbe sodnika za prekrške.
pogodba o delu - odgovornost za napake - nevarnost - če je dal material prevzemnik - če je dal material naročnik
Kolikor se odškodnina pokriva s katerim od jamčevalnih zahtevkov, veljajo zanjo roki kot za ostale jamčevalne zahtevke. Če gre torej za škodo na stvari, ki je predmet pogodbe, in ki jo je treba nadomestiti kot odpravo napake z delom, opravljenim v celoti znova, je povrnitev stroškov za odpravo napak en od jamčevalnih zahtevkov in nima narave samostojnega odškodninskega zahtevka (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v Poročilu o sodni praksi II/86 str.47). Drugače pa je, kadar škoda izvira iz napake ne pokriva napake same. V takem primeru gre za odškodninski zahtevek po pravilih odškodninskega prava.
Iz upravnih spisov izhaja pravilna ugotovitev drugostopnega organa, da je tožeča stranka dala popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja, ko je stranka predložila dokazilo o lastništvu in dokazilo o služnosti (30.4.1993) in ne kot navaja tožeča stranka (23.4.1992), ko je vložila zahtevo za izdajo lokacijskega dovoljenja in bi po navedbah tožeče stranke na ta dan (23.4.1992) moral prvostopni organ obračunati vrednost točke.
S pobijano sodbo, zoper katero je vložila revizijo le tožena stranka, je bila zavrnjena le pritožba tožeče stranke. Za izpodbijanje take, na drugi stopnji potrjene sodbe sodišča prve stopnje, zoper katero se toženec ni pritožil, glede na obstoječe procesno stanje toženec ne izpolnjuje predpostavk iz 2. odstavka 389. člena ZPP za uveljavljanje revizije. Namreč po prevladajočem stališču pravne prakse stranka, ki se ni pritožila zoper sodbo sodišča prve stopnje, nima pravice do revizije zoper pravnomočno sodbo, s katero je sodišče druge stopnje, ko je odločalo o pritožbi nasprotne stranke, to pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo pa mora revizijsko sodišče po določbi 392. člena ZPP zavreči.
Ker je tožnik v predlogu za obnovo postopka ponovno predlagal zaslišanje prič, katerih zaslišanje je sodišče v postopku zavrnilo, prič, ki jim razmere pri toženi stranki niso bile poznane oziroma izvedbo dokazov, do katerih se je sodišče že opredelilo, za te priče oziroma dokaze pa je vedel ves čas postopka, je pravilen tudi zaključek, da v tožnikovem primeru niso podani obnovitveni razlogi, kot jih zahteva 7. točka 39. člena zakona o sodiščih združenega dela.
glavna obravnava - redna pravna sredstva - pritožba - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - kršitev načela neposrednosti
Sodišče krši določbe 7. čl., 297., 298. in 299. čl. ZPP, če vzame za temelj svoje odločbe dejstva, ki jih v dokaznem postopku ni ugotovilo, in je svojo odločitev oprlo na odločilna dejstva, o katerih ni razpravljalo. To pomeni bistveno kršitev postopka po 1. tč. 1. odst. 385. čl. ZPP v zvezi s 7. tč. in 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP.
ZDR (1990) člen 100, 100/1, 100/1-6. ZPP (1977) člen 395, 395/2.
delovno razmerje pri delodajalcih - prenehanje delovnega razmerja - neopravičen izostanek z dela
Sodišče prve stopnje je potrdilo sklepa prvostopnih organov organizacije, na podlagi katerih je delavcu prenehalo delovno razmerje, zaradi neupravičenega izostanka z dela pet zaporednih delovnih dni. Bolniški stalež je bil zaključen. Specialist medicine dela je ugotovil, da je delavec sposoben za opravljanje dela, ki mu je bilo ponudeno. Delavec dela ni nastopil, ampak je šel k osebnemu zdravniku, ki ga je napotil na specialistične preglede, vendar mu ni naknadno odobril bolniškega staleža. Pritožbeno sodišče je potrdilo odločbo prvega sodišča. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in je razveljavilo odločbi nižjih sodišč. Podvomilo je v pravilnost uporabe materialnega prava, ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zdravniški karton ni bil vpogledan, delavec in osebni zdravnik nista bila zaslišana ter je ostal dvom ali je delavec vedel, da ni bil v bolniškem staležu.
Po zaključkih, do katerih sta na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja prišli obe nižji sodišči, je v tožnikovem primeru šlo za takšne kršitve delovnih obveznosti, za katere je možno izreči najstrožji ukrep, še posebej ob upoštevanju dejstva, da ta postopek ni bil tožnikov prvi disciplinski postopek, zato tožnikovi revizijski očitki glede zmotne uporabe materialnega prava niso sprejemljivi.
56. člena zakona o industrijski lastnini, po katerem se prijava zavrže, če prijavitelj ne odpravi vseh pomanjkljivosti in zato ni mogoče ravnati po prijavi, ni mogoče razlagati tako, da se prijava, v kateri se zahteva varstvo blagovne znamke za več razredov, zavrže tudi za tiste razrede oz. v tistem delu, v katerem niso bile ugotovljene nikakršne pomanjkljivosti. Če je mogoče zahtevi za priznanje pravice tudi deloma ugoditi, je glede neugodenega dela zahteve nepomembno, ali je v tem delu bila zahteva zavržena ali zavrnjena.
Pravilno je tudi stališče izpodbijane sodbe, da je s smrtjo pogodbenika - tožnikovega prednika prenehala prevzeta obveznost. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v 359. členu, da s smrtjo dolžnika ali upnika preneha obveznost samo, če je nastala glede na osebne lastnosti katere izmed pogodbenih strank ali glede na osebne sposobnosti dolžnika. Prav za takšen primer pa gre pri obravnavani pogodbi, kjer so pogodbeniki nastopali hkrati v vlogi upnikov in dolžnikov. Pri tožnikovem predniku je šlo za osebo, ki si je zaradi svojih fizičnih (ne)sposobnosti izgovorila osebno oskrbo zase pri skupni mizi in v skupni hiši in oskrbo za svojo živino, toženci osebno pa so se zavezali ta specifični način oskrbe nuditi. S smrtjo prvega je sprejemanje in izpolnjevanje dogovorjenih strogo osebnih obveznosti postalo nemogoče in zato je tudi prenehala obveznost prednika tožnika in tako tudi ni mogla preiti na slednjega.
2. odstavek 96. člena zakona o splošnem upravnem postopku organu, ki vodi postopek, ne nalaga poizvedovanja za novim naslovom stranke, ki med postopkom spremeni stalno prebivališče ali stanovanje. Vročevalec in organ, ki vodi postopek, namreč nista ista oseba.