OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0061972
OZ člen 766, 766/3, 779, 779/2.
pogodba o delu - mandatna pogodba - odškodninska odgovornost mandatarja - napake posla - vsebina pogodbe - uporaba pogodbenega materialnega prava
Prevzemnikova pravica do plačila ni odvisna od tega, ali so opravljeni posli obrodili zaželene učinke/rezultate, temveč le od tega, ali so bili naročeni posli pravilno opravljeni. V kolikor je prevzemnik naročila posel nepravilno izpolnil, je naročniku odškodninsko odgovoren. Pri tem je treba upoštevati, da OZ posebnih pravil o odgovornosti za škodo, katere vzrok je nepravilna izpolnitev storitvene obveznosti, ki ima značilnosti obligacije prizadevanja, ne določa, zato je to odgovornost treba presojati z analogno (smiselno) uporabo pravil o splošni odškodninski odgovornosti.
Uporaba pogodbenega materialnega prava (drugače kot uporaba zakonskega materialnega prava) ni mogoča, preden preko zatrjevanja njegove vsebine to pravo ni ugotovljeno („kaj v pogodbi piše“). Ker na vsebino pogodbenega materialnega prava sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, se morajo stranke nanj izrecno sklicevati in ga jasno in določno opredeliti.
Sodišče prve stopnje je določilo preizkusno obdobje, upoštevaje starost dolžnice, v okviru z zakonom predpisane dolžine preizkusnega obdobja glede na podatke, s katerimi je razpolagalo. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi z okoliščinami, ki so pomembne za določitev dolžine preizkusnega obdobja, pa so pritožbene novote, ki jih sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati, pritožbeno sodišče pa jih ni upoštevalo, saj dolžnica ni navedla, zakaj teh dejstev ni navajala v postopku pred sodiščem prve stopnje, in ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti v predlogu za odpust dolga.
Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo v obliki inventurnega manka ni utemeljen, ker tožeča stranka ni dokazala vseh elementov odškodninske obveznosti tožene stranke. Tožena stranka kot delavka za škodo ne odgovarja objektivno (četudi je opravljala delo poslovodje), krivde pa tožeča stranka ni dokazala, saj ni dokazala, da je tožena stranka ravnala naklepno oziroma iz hude malomarnost.
Pri ugovoru pasivne legitimacije (drugotožene stranke) gre za materialnopravno vprašanje, ki se nanaša na tožbeno podlago. Iz tega razloga se ob ugotovitvi, da je ugovor utemeljen, tožba (zoper drugotoženo stranko) ne zavrže, ampak se o ugovoru odloča skupaj z odločanjem o glavni stvari, tožbeni zahtevek (za plačilo odškodnine zaradi diskriminacije zoper drugotoženo stranko – stečajno upraviteljico nekdanjega delodajalca tožnika) pa se zavrne.
Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, ni mogoče opredeliti kot ustrezno denarno nadomestilo, saj je glede na omejitve pravice tožene stranke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni pa ni utemeljen.
Tožnik bi tožbo moral vložiti v roku 30-ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njegovi zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštoval, ampak je tožbo vložil po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
Iz priloženega dokazila je tako razvidno, da je bil na prehodni račun sodišča, določen za plačevanje sodnih taks, 2. 3. 2010 nakazano pravilni znesek dolžne sodne takse, pri čemer je tožeča stranka le napačno označila referenco, zato o plačilu dolžne sodne takse v obravnavanem primeru ni možno dvomiti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – izostanek z dela – obveščanje delodajalca
Tožnik je zadnjega dne, ko je bil na delu, toženi stranki povedal, da je polomljen, da ne more delati in da gre k zdravniku po bolniški stalež. S tem je toženo stranko seznanil s svojim zdravstvenim stanjem oziroma predvidenim bolniškim staležem, zaradi česar očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da pet dni zaporedoma ni prišel na delo in da o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog - utemeljen razlog
Tožena stranka je zaradi racionalizacije proizvodnje razporedila opravila iz tožnikovega delokroga na druge izvajalce, določene postopke pa je tudi poenostavila in jih začela izvajati z računalniškimi programi. Iz tega razloga je zakonito ugotovila, da tožnikovega dela ne potrebuje več, in mu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, čeprav njegovega delovnega mesta ni formalno ukinila.
Tožena stranka je pravilnosti vročitve ugovarjala, navedla je, da je pisanje prevzela druga oseba (mati tožene stranke). Predlagala je izvedbo dokaza s primerjavo podpisov, ki ga sodišče utemeljeno ni izvedlo. Za ugotavljanje pristnosti podpisa na vročilnici je potrebno strokovno znanje, tožena stranka pa ni predlagala izvedbe dokaza s postavitvijo sodnega izvedenca grafologa. Iz tega razloga je treba šteti, da domneve o pravilni vročitvi ni izpodbila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vpliva dejstvo, da se je delo delavca, kateremu je bila podana odpoved, razdelilo med ostale sodelavce. Delodajalec ima namreč pravico odločati o tem, kako organizirati delovni proces, prav tako ima pravico odločati, kako bo zmanjšal stroške poslovanja in posledično stroške dela za zaposlene.
spor o pristojnosti – stvarna pristojnost – gospodarski spor – fizična oseba
V obravnavanem primeru gre za spor v zvezi z obveznostmi lastnika poslovnih prostorov tožene stranke kot fizične osebe, za tako vrsto spora pa ne veljajo pravila, ki so določena za postopek v gospodarskih sporih, temveč splošna pravila glede stvarne pristojnosti.
Res je popis oddanih pošiljk z dne 25. 11. 2008 brez poštnega žiga. Vendar pa je v konkretnem primeru Pošta Slovenije potrdila, da razpolaga s kopijo podpisa oddanih pošiljk z dne 25. 11. 2008, ki je identična popisu tožeče stranke. Glede na navedeno ni razloga za dvom v trditev tožene stranke, da je tožena stranka dne 25. 11. 2008 na Okrožno sodišče v Ljubljani s priporočeno pošto poslala tri poštne pošiljke.
plačilni nalog - nadomestitev globe - naloge v splošno korist
Zakon o prekrških (ZP-1) storilcem ne omogoča, da bi lahko namesto plačila globe, ki jim je bila izrečena s plačilnim nalogom prekrškovnega organa, predlagali opravo konkretne naloge v splošno korist ali v korist samoupravne lokalne skupnosti. Zato takšnemu predlogu ni mogoče ugoditi ne glede na razloge, s katerimi ga storilec utemeljuje.
Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061958
SPZ člen 115.
stroški ogrevanja – obratovalni stroški - odgovornost za plačilo obratovalnih stroškov – spor majhne vrednosti – relativni učinek pogodbe – pasivna legitimacija najemnika v sporih upravnika za plačilo obratovalnih stroškov
SPZ kot zavezanca za plačilo obratovalnih stroškov (kar stroški ogrevanja so) določa etažnega lastnika in ne najemnika. Upoštevaje, da gre pri najemnem razmerju za relativno razmerje, ki učinkuje samo med strankama tega razmerja, ob izostanku drugačnega zakonskega predpisa, dogovor med lastnikom in najemnikom o obveznostih plačila stroškov obratovanja ne učinkuje v razmerju do tretjih (dobavitelji, upravnik...), ampak navzven kot zavezanec za plačilo še vedno nastopa etažni lastnik.
Drugače pa je v primeru, ko lastnik materialnopravna upravičenja do najemnika prenese na upravnika in ga s tem pooblasti za izterjavo. Takšen materialnopravni prenos mora biti izkazan.
določitev vrednosti spornega predmeta – pritožba zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta – dopustnost pritožbe zoper sklep o določitvi vrednosti spornega predmeta
Pritožba zoper izpodbijani sklep, upoštevaje določilo 2. odstavka 31. člena ZST-1, ni dovoljena, saj se bo tožeča stranka zoper odločitev o ugotovitvi prave vrednosti spornega predmeta v obravnavanem primeru lahko pritožila v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari, oziroma v pritožbi zoper sklep o umiku tožbe, če sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje glede na novo določeno vrednost spornega predmeta ne bo plačala.
Ker tožnik ni dokazal, da se je s toženo stranko dogovoril za plačilo mesečne plače v znesku, ki ga je enostransko vpisal v prilogo k pogodbi o zaposlitvi, njegov tožbeni zahtevek za plačilo razlike do tega zneska ni utemeljen.
stroški vzdrževanja skupnih delov - obratovalni stroški – stroški vzdrževanja – najemno razmerje – dolžnost plačevanja stroškov obratovanja in stroškov vzdrževanja
Zavezanec za plačilo vseh stroškov vzdrževanja skupnih delov je lastnik, ne glede na to, kakšen je dogovor med njim in najemnikom. Upravnik lahko plačilo teh stroškov zahteva neposredno le od etažnega lastnika, ta pa jih – odvisno od medsebojne pogodbe, lahko nato terja od najemnika. Glede stroškov obratovanja stanovanja pa je osnovni dolžnik najemnik, če z najemno pogodbo ni dogovorjeno drugače.