ZPIZ-1 člen 36, 41, 41-2, 207, 207/2, 394. ZPIZ92 člen 229, 229/2.
starostna pokojnina - odmera - višina - nadomestilo plače za čas čakanja na drugo delovno mesto - pokojninska osnova - invalid III. kategorije invalidnosti
Tožnik v času uživanja nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno zaposlitev ni bil obvezno zavarovan, zato nadomestila ni mogoče upoštevati v pokojninsko osnovo in s tem pri odmeri starostne pokojnine. Obvezno zavarovanje je namreč pogoj, da se nadomestilo upošteva pri odmeri pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na odpravo upravnih odločb tožene stranke ni utemeljen, saj za odmero starostne pokojnine v višjem znesku ni pravne podlage.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015448
ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 150, 153/3, 179, 182.
odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nevarna stvar - mesoreznica - objektivna odgovornost - krivdna odgovornost
Ob ugotovitvi, da je sestavni del rokovanja z mesoreznico, ki jo poganja elektrika, tudi čiščenje notranjosti stroja in rezil, je pravilna presoja sodišča sodišča prve stopnje, da za škodni dogodek objektivno odgovarja drugotožena stranka.
Na podlagi ugotovitev izvedenca, da mesoreznica v času škodnega dogodka ni izpolnjevala vseh pogojev za varno uporabo in ni ustrezala varnostnim predpisom, ker ni delovalo varnostno stikalo kot dodatni varnostni mehanizem, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana tudi krivdna odgovornost drugotožene stranke in da ravnanje tožnice zanjo ni bilo nepričakovano.
Ker tožnica ni izklopila glavnega stikala oziroma izvlekla vtikača iz vtičnice in po rutinski pomoti pritisnila gumb za ročni vklop, namesto da bi premaknila ročico za odstranitev polža, je ravnala neskrbno in s tem delno (v obsegu 30 %) prispevala k nastanku škode.
Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da je navidezna pogodba takšna pogodba, glede katere vlada soglasje strank, da naj pogodba zanje ne bi veljala, pa takšnega soglasja volj sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Sodišče prve stopnje, kot to pravilno izpostavlja pritožba, bi navedene okoliščine moralo presojati v luči določb 50. člena OZ glede soglasja volj tožeče in tožene stranke ter družb L.I.I. d.o.o. in P. d.o.o. o navideznosti sklenjenih pravnih poslov oziroma o njihovem soglasju, da pogodbe zanje ne veljajo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015290
ZPIZ-1 člen 189, 189/1. ZZZDR člen 103.
priznanje zavarovalne dobe - skrb za otroka v prvem letu otrokove starosti - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - dejanska skrb za otroka
ZPIZ-1 v prvem odstavku 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas skrbi za otroka v prvem letu otrokove starosti, do uveljavitve tega zakona, če v tem času mati ali oče ni bil zavarovan (a) na drugi podlagi in če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da dejanske skrbi za otroka ni potrebno dokazovati, saj je skrb očeta za svojega otroka že zakonska dolžnost staršev, kot to izhaja tudi iz 103. člena ZZZDR. Takšno stališče je zmotno. Iz 103. člena ZZZDR izhaja dolžnost staršev, da skrbijo za otroke. Zakon govori o dolžnosti, torej staršem nalaga dolžno ravnanje. Od konkretnega primera pa je odvisno, ali se ta dolžnost v praksi tudi izvaja, torej ali gre za dejansko skrb staršev za svoje otroke. Tako je potrebno tolmačiti tudi 1. alinejo 189. člena ZPIZ-1, kajti le v primeru, če je izkazana tudi skrb starša za otroka, se temu staršu ob izpolnjevanju ostalih z zakonom določenih pogojev lahko v zavarovalno dobo šteje čas zunaj zavarovanja, ko je skrbel za otroka v prvem letu njegove starosti. Stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati dejanske skrbi za otroka je torej zmotno, posledično pa je tudi dejansko stanje glede omenjenega ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - VARSTVO KONKURENCE - PRAVO OMEJEVANJA KONKURENCE
VSL0066281
ZP-1 člen 8, 66, 66/2. KZ-1 člen 31, 31/2, 32, 32/2. ZPOmK-1 člen 43, 44, 74, 74/1, 74/1-1, 74/1-2, 74/2.
koncentracija - priglasitev koncentracije - rok za priglasitev koncentracije - zadržanje izvrševanja koncentracije - pravna zmota - skrajna sila - dovoljenost pritožbe - zahteva za sodno varstvo - pritožba zoper odločitev o zahtevi za sodno varstvo
Ker je bila odločba prekrškovnega organa glede odgovorne osebe s sodbo spremenjena tako, da ji je bila za prvi prekršek določena in izrečena globa na spodnji predpisani meji, za drugega pa opomin, in ji z odločbo in sodbo bila izrečena odvzem predmetov ali odvzem premoženjske koristi nad 400,00 EUR, pritožba odgovorne osebe glede na drugi odstavek 66. člena ZP-1 ni dovoljena.
Pritožbene navedbe, da odgovorna oseba ni pravna strokovnjakinja in da je zaupala notarju, ki je ni opozoril na kogentna določila ZPOmK-1, ne vzbujajo dvoma o morebitni nepravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede pravne osebe, da uporaba inštituta pravne zmote iz drugega odstavka 31. člena KZ-1 ob upoštevanju določil 8. člena ZP-1 v zvezi z uporabo določil KZ-1) ne pride v poštev.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0016091
ZIZ člen 272.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - začasna odredba - verjetnost obstoja terjatve
Tožnik je predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je med drugim zahteval, da mu tožena stranka omogoči opravljanje dela tudi po izteku odpovednega roka ter mu zagotovi uresničevanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga, glede katere mu je tožena stranka omogočila zagovor, pred podajo odpovedi pa ga je tudi pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi. Tožena stranka pri podaji odpovedi ni storila formalnih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bilo možno ugotoviti nezakonitost odpovedi že v tej fazi postopka. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo kakšnih drugih okoliščin, zaradi katerih bi bila odpoved očitno nezakonita. Presoja zakonitosti izpodbijane odpovedi tudi ni odvisna npr. zgolj od kakšnega pravnega vprašanja, na katero bi bilo možno odgovoriti neodvisno od dokazov, ampak je ključna presoja odpovedi po vsebini, kar pa je že dejansko vprašanje. Ugotovitev o tem, ali je tožena stranka tožniku v pisnem opozorilu in odpovedi neutemeljeno očitala več kršitev delovnih obveznosti, je odvisna od dokazne ocene, katero je možno sprejeti šele po izvedenem dokaznemu postopku. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve, to je, da upnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali bo nastala (272. člen ZIZ). Zato je sodišče utemeljeno zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe.
Pogodba s posredovanjem je lahko sklenjena tudi v ustni obliki, vendar mora sodišče v tem primeru ugotoviti tudi vse bistvene sestavine iz člena 837 OZ.
Po 2. točki 1. odstavka 13. člena ZUPJS se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Za zmanjšanje dohodka morata biti tako izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je oseba prenehala prejemati periodični dohodek in da ni začela prejemati drugega periodičnega dohodka, pri čemer morata biti oba pogoja izpolnjena kumulativno. Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije, ki ga je tožnik začel prejemati po prenehanju prejemanja plače, je skladno z 2. odstavkom 13. člena ZUPJS periodični dohodek. To pomeni, da je tožnik po prenehanju prejemanja plače prejemal drug periodični dohodek, zato niso izpolnjeni pogoji po 2. točki 13. člena ZUJPS za zmanjšanje dohodka, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Ker je bila zaradi nasprotnih navedb o višini že opravljenih plačil tožba delno nesklepčna, bi moralo sodišče tožnika pred zavrnitvijo dela zahtevka brez obravnavanja pozvati k odpravi nesklepčnosti. Šele če se tožnik ne bi odzval, bi bili podani pogoji za zavrnitev zahtevka.
ZIZ člen 107, 107/2. Uredba Sveta ES številka 44/2001 z dne 22.12.2000, o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 22, 22-5. Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12.12.2012, o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 24, 24-5.
novo sredstvo izvršbe - terjatev dolžnika v tujini - pristojnost slovenskega sodišča - rubež terjatve - neposredno dejanje izvršbe
Čeprav dolžnikov dolžnik zoper sklep o rubežu terjatve ne more uveljavljati pravnih sredstev in je ta sklep šteti kot obvestilo o prenosu terjatve, ki zadošča za prehod obveznosti na novega upnika v primeru pogodbenega prenosa terjatve, je vendarle s tem že opravljeno neposredno dejanje izvršbe, saj ima vročitev sklepa o rubežu učinek rubeža. Tako opravljeno neposredno dejanje pa nedvomno posega v suverenost druge države članice, ki ima izključno pristojnost za izvajanje sodne oblasti na svojem ozemlju.
Čeprav je terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, del dolžnikovega premoženja oziroma sodi v njegovo premoženjsko sfero, je potrebno upoštevati, da se to dolžnikovo premoženje, na katerega je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe, nahaja v tujini. Res je sicer, da se predmetna izvršba vodi zoper dolžnika in da je upnik upravičen predlagati izvršbo zoper dolžnika tudi na njegove terjatve zoper njegove dolžnike, vendar ima slovensko sodišče pristojnost dovoliti izvršbo le na tisti del dolžnikovega premoženja, ki se nahaja na ozemlju Republike Slovenije.
ZJU člen 23, 23/, 23/2, 23/3, 23/4, 156, 156/5, 158. ZDR-1 člen 10, 10/6. ZLS člen 29, 66. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog- reorganizacija - objava spremembe sistemizacije
Pogoj za veljavnost Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je njegova pravilna objava. Po 66. členu ZLS morajo biti statut in drugi predpisi občine objavljeni, veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno. V 26. členu Pravilnika je bilo določeno, da se objavi na oglasni deski občinske uprave in začne veljati 16. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil Pravilnik objavljen na način, ki je omogočil seznanitev s sprejetjem sprememb sistemizacije – skladno z zahtevo iz 5. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je Pravilnik bil objavljen na oglasni deski, četudi sta očitno pri toženi stranki obstajali dve oglasni deski, ena v nadstropju, ena v pritličju. Nova županja je, za razliko od bivšega župana, ki je uporabljal oglasno desko v nadstropju, uporabila oglasno desko v pritličju. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je dalo večjo težo izpovedi županje in dveh prič, ki sta potrdili objavo Pravilnika v pritličju, kot pa izpovedi tožnice ter dveh prič (ki ju tožnica izpostavlja v pritožbi), da Pravilnik sploh ni bil objavljen, saj so tožnica in priči očitno spremljali le objave na oglasni deski v nadstropju.
zakonski znaki prekrška - vožnja po cestninski cesti brez veljavne vinjete - cestninski razred
Iz opisa dejanskega stanja, priloženega plačilnemu nalogu, izhaja, da storilec na vetrobranskem steklu vozila ni imel nameščene pravilne vinjete za njegov cestninski razred. S tem so po oceni pritožbenega sodišča podani vsi zakonski znaki storilcu očitanega prekrška po tretji alineji prvega odstavka 77.a člena ZJC.
sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih – sprejem na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa
Temeljni predpogoj za zdravljenje osebe brez njene privolitve (z omejitvijo svobode gibanja oziroma preprečitvijo stikov z okolico) je ogrožanje življenja ali zdravja oziroma povzročanje hude premoženjske škode (sebi ali drugim).
plačilo nadur - regres za letni dopust - dokazno breme
Listina „specifikacija opravljenega dela preko polnega delovnega časa“ vsebuje s strani tožnika sestavljeno evidenco nadur. Vtoževane nadure so v tej listini po mesecih in letih podrobneje razčlenjene. Navedba tožnika, da naj se podatki iz te listine štejejo za del tožbenih navedb, sama po sebi še ne pomeni, da listina ni bila predložena kot dokaz ali da ne more predstavljati dokaza. Vprašanje vsakega konkretnega primera je, kako presodi sodišče vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, upoštevaje trditveno in dokazno breme strank. Kot je razbrati iz sodbe sodišča prve stopnje, je imela posebno težo listina, ki se nanaša na marec 2013 (računalniški izpis prisotnosti tožnika v prostoru naročnika A.), s predložitvijo katere je tožnik dokazal, da so se pri toženi stranki opravljale nadure, ki v plačilni listi niso bile zajete.
razlika v plači - pravnomočna sodba - nov plačni sistem v javnem sektorju
Za odločitev o tem, ali je tožnik (kateremu je morala tožena stranka na podlagi pravnomočne sodbe delovnega sodišča izplačati odškodnino v višini razlike med plačo, ki bi jo tožnik prejemal po pogodbi o zaposlitvi z dne 24. 12. 1991, ki je bila odpovedana 29. 5. 2007 in sklenjeno novo pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 6. 2007), tudi za čas po 1. 8. 2008 upravičen do plačila razlike v plači po pravnomočni sodbi, so relevantne določbe 3. in 3. a člena ZSPJS, po katerih delodajalec ne sme javnemu uslužbencu določiti in obračunavati drugačne plače, kot je določena v ZSPJS ter določbe Pogodbe o zaposlitvi, sklenjene po uveljavitvi ZSPJS za čas od 1. 8. 2008 dalje. Tožnik ima namreč od 1. 8. 2008 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto in plačo v skladu z ZSPJS.
ZDR člen 86, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. KZ-1 člen 211, 240.
znaki kaznivega dejanja - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
Sodišče v delovnem sporu ne odloča o kazenski odgovornosti, niti ni potrebno, da čaka na pravnomočno obsodilno sodbo v kazenskem postopku, pač pa glede na določila 111. člena ZDR ugotavlja, ali je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Ker je tožena stranka osnovna šola, ki je javni zavod, kršitve ne morejo imeti znakov kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1, saj gospodarske dejavnosti ne opravlja, pač pa gre za znake kaznivega dejanja goljufije iz 211. člena KZ-1, ker je tožnica kot pooblaščena oseba tožene stranke ZPIZ-u naklepoma posredovala zase bistveno višje dohodke in vplačane prispevke - za 39 %, pri čemer bi pridobila višjo odmero pokojnine kor premoženjsko korist, kot bi ji sicer dejansko pripadala. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je tako zakonita, saj je tožena stranka v odpovedi ustrezno pisno obrazložila odpovedni razlog, kot to določa 86. člen ZDR.
ZPP člen 77, 80, 81, 81/2. ZZZDR člen 181, 183, 211.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - skrbnik za poseben primer - pravdna sposobnost stranke - nasprotje med interesi
Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da predhodno soglasje centra za socialno delo, če ga sodišče postavi za skrbnika za posebni primer, ni potrebno, vendar pa je v konkretnem primeru potrebno upoštevati, da je med centrom in tožnico zaradi postopkov, ki jih je vodil center (odvzema otroka, nastanitve otroka v zavod in prepovedi stikov tožnice z otrokom) porušeno medsebojno zaupanje, kar kaže na to, da zaradi navzkrižja interesov ne bi bilo smiselno postaviti Center za socialno delo B. za začasnega skrbnika tožnice za posebne primere. Postavljen skrbnik mora ščititi varovančeve pravice, koristi in interese in mu mora varovanec zaupati oziroma mora varovanec zaupati, da skrbnik ščiti njegove interese. Po določbi 183. člena ZZZDR center za socialno delo pri imenovanju skrbnika upošteva željo varovanca, če jih je zmožen izraziti ter želje njegovih najbližjih sorodnikov, če je to v korist varovanca. Po izrecni določbi 181. člena ZZZDR skrbnik ne more biti oseba, katere koristi so v navskrižju s koristmi varovanca. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep o postavitvi centra za socialno delo kot skrbnika za posebni primer (v individualnem delovnem sporu, ki teče na tožbo tožnice zaradi ugotovitve nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.
Tožnik ima dopolnjenih 24 let, 11 mesecev in 14 dni pokojninske dobe, z upoštevanjem dodane dobe iz naslova služenja vojaškega roka in prijavljenosti na Zavodu RS za zaposlovanje pa skupno 38 let, 1 mesec in 29 dni. Ob takšni dobi bi moral tožnik na dan 31. 12. 2012 dopolniti 63 let starosti oz. z znižanjem starosti zaradi povečane zavarovalne dobe najmanj 61 let ter 4 mesece starosti, da bi izpolnjeval oba pogoja (pokojninska doba in starost) za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Na dan 31. 12. 2012 pa je tožnik dopolnil šele 59, let 3 mesece in 17 dni starosti. To pomeni, da tožnik ni izpolnjeval pogoja starosti iz 36. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Zato tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1 ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalid I. kategorije invalidnosti - gostota zavarovanja
V skladu z določbo 41. člena ZPIZ-2 lahko pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, vendar mora ta za dejansko pridobitev pravice do invalidske pokojnine, če je vzrok nastanka invalidnosti bolezen, v skladu z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2 poleg pogojev iz 41. člena ZPIZ-2 izpolnjevati tudi pogoj, da je ob nastanku invalidnosti dopolnil pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino obdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti (delovna leta) šteto delovna leta kot polna leta. Glede na dan nastanka invalidnosti (3. 11. 2011), upoštevajoč tožnikovo starost (68 let starosti), znašajo pritožnikova delovna leta 48 let. Ena tretjina delovnih let, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, v tem primeru znaša 16 let. Tožnik je do dneva invalidnosti dopolnil zgolj 14 let 2 meseca in 21 dni, tako da ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje 42. člena ZPIZ-2. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožnik je pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine izpolnil po ZPIZ-1, to je po zakonu, veljavnem do 31. 12. 2012, pravico pa je uveljavljal v času, ko je že veljal ZPIZ-2. Zato se pri odločanju o pravici in odmeri starostne pokojnine uporabi prehodna določba 391. člena ZPIZ-2, ki v 3. odstavku določa, da se pri odmeri pokojnine pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom, in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Toženec je utemeljeno uporabil valorizacijske količnike iz 37. člena ZPIZ-2 in nato še faktor 0,732, zato tožnik neutemeljeno uveljavlja uporabo valorizacijskih količnikov iz 47. člena ZPIZ-1.