ZJU člen 23, 23/, 23/2, 23/3, 23/4, 156, 156/5, 158. ZDR-1 člen 10, 10/6. ZLS člen 29, 66. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog- reorganizacija - objava spremembe sistemizacije
Pogoj za veljavnost Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je njegova pravilna objava. Po 66. členu ZLS morajo biti statut in drugi predpisi občine objavljeni, veljati pa začnejo petnajsti dan po objavi, če ni v njih drugače določeno. V 26. členu Pravilnika je bilo določeno, da se objavi na oglasni deski občinske uprave in začne veljati 16. 12. 2014. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil Pravilnik objavljen na način, ki je omogočil seznanitev s sprejetjem sprememb sistemizacije – skladno z zahtevo iz 5. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je Pravilnik bil objavljen na oglasni deski, četudi sta očitno pri toženi stranki obstajali dve oglasni deski, ena v nadstropju, ena v pritličju. Nova županja je, za razliko od bivšega župana, ki je uporabljal oglasno desko v nadstropju, uporabila oglasno desko v pritličju. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, zakaj je dalo večjo težo izpovedi županje in dveh prič, ki sta potrdili objavo Pravilnika v pritličju, kot pa izpovedi tožnice ter dveh prič (ki ju tožnica izpostavlja v pritožbi), da Pravilnik sploh ni bil objavljen, saj so tožnica in priči očitno spremljali le objave na oglasni deski v nadstropju.
odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov – izpraznitev stanovanja in izročitev v posest – porušenje zgradbe – neobstoj stanovanja – pravni interes za vložitev tožbe
Ker stanovanje, na katerega se nanaša tožba, ne obstaja več, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik nima več pravnega interesa za odpoved najemne pogodbe in izpraznitev ter izročitev stanovanja, ki ne obstaja zaradi porušenja zgradbe, v kateri se je nahajalo.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081563
URS člen 125. Prva direktiva Sveta z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (89/104/EGS) člen 4, 4/3, 4/4, 5, 5/2. ZIL-1 člen 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-c, 47, 47/1, 119, 119/1, 119/1-b. ZPP člen 13, 13/1.
tožba za izbris znamke iz registra - enakost ali podobnost - enakost ali podobnost blaga ali storitev - razredi po nicejski klasifikaciji - verjetnost zmede v javnosti - verjetnost zamenjave - verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko - izkoriščanje oziroma oškodovanje razlikovalnega značaja ali ugleda prejšnje znamke - besedna podobnost - slikovna podobnost - zvočna podobnost - povprečni porabnik - splošna javnost - strokovna javnost - vezanost sodišč na odločbe upravnih organov - odločba urada za harmonizacijo na notranjem trgu evropske unije
Verjetnost zmede v javnosti obstaja, če obstaja nevarnost zamenjave znamk.
Nevarnost zmede je treba presojati ob upoštevanju vseh okoliščin primera. Pri presoji je treba upoštevati vzajemno učinkovanje med stopnjo podobnosti znamk, stopnjo podobnosti blaga in storitev in razlikovalnim učinkom starejše znamke. To na primer pomeni, da večji ko je na primer razlikovalni učinek starejše znamke, bolj se mora nova znamka razlikovati od stare. Pri presoji podobnosti znamk je odločilen celotni vtis na povprečnega porabnika. Tega je potrebno določiti glede na vrsto blaga ali storitev.
Nevarnost zamenjave se presoja pri vseh znamkah enako, in sicer predvsem, ali obstaja nevarnost zamenjave pri porabniku, ki ne ve, da obstajata dve različni znamki. Porabnik, ki ve, da obstajata dve različni znamki, namreč ni toliko izpostavljen nevarnosti, da bo eno znamko zamenjal za drugo. Prav medmrežje ponuja tehnične možnosti, da se lahko porabnik, ki ne ve za obstoj dveh znamk, lažje izogne nevarnosti zamenjave.
Uglednost znamke se lahko dokazuje z raziskavami javnega mnenja ali podatki o tržnem deležu.
Za odločanje o podelitvi znamke po slovenskem nacionalnem pravu sta pristojna izključno slovenska uprava in v primeru spora še slovensko sodstvo. Urad za harmonizacijo na notranjem trgu je upravni organ EU. Odloča o registraciji znamke po pravu EU. Njegove odločitve za slovensko sodišče, ko odloča o znamki po slovenskem nacionalnem pravu, nimajo nikakršnega pomena. Nanje torej katerokoli slovensko sodišče ni vezano. Prvostopenjsko sodišče ni kršilo določb pravdnega postopka, ker v procesnem smislu nepomembnega dejstva, to je odločbe Urada za harmonizacijo na notranjem trgu, ni navedlo v svoji obrazložitvi.
stečaj zapuščine – obresti od obresti – stroški postopka – prijava terjatve v stečaju – nepopolna prijava
Tožeča stranka je obresti (oziroma pravico do njihovega izplačila) prejela, namesto dejanskega izplačila pa jih je ponovno „izročila“ zapustniku (oziroma jih pri njem pustila), kot novo glavnico. Situacija je enaka, kot če bi zapustnik tožeči stranki dejansko izplačal znesek, ki predstavlja obresti, nato pa bi mu ta isti znesek tožeča stranka ponovno posodila. Za takšno (novo) posojilo bi bila, v primeru zamude z vračilom, seveda upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od nove glavnice.
Določilo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP se uporabi, če je prijava terjatve nepopolna, če ne vsebuje (vseh) dejstev in ji niso predloženi (vsi) dokazi, na podlagi katerih bi jo bilo mogoče preizkusiti in odločiti o njeni utemeljenosti. Gre za sankcioniranje upnika, ki je z nepopolno prijavo povzročil situacijo, da se stečajni upravitelj o tej terjatvi, prav zaradi njene nepopolnosti in vsebinskih pomanjkljivosti, ni mogel izjaviti in jo je iz tega razloga tudi prerekal.
IZVRŠILNO PRAVO – DRUŽINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0069209
ZIZ člen 43. ZZZDR člen 192, 192/1, 213. ZPP člen 343, 343/4, 409, 409/1.
skrbnik za posebni primer – kolizijski skrbnik – izvršilni postopek – umik predloga za izvršbo
Višje sodišče ugotavlja, da je bil upniku za zastopanje v tem postopku postavljen posebne oblike skrbnik, to je skrbnik za posebni primer oziroma kolizijski skrbnik po 213. členu ZZZDR. Pritožnik v tem postopku ne more več zastopati upnika in je bilo potrebno iz tega razloga njegovo pritožbo zavreči.
Da ni bilo razlogov za postavitev kolizijskega skrbnika, bi moral pritožnik uveljavljati v postopku, v katerem je bil kolizijski skrbnik postavljen.
Sodišče prve stopnje izvršilnega postopka ni ustavilo na podlagi upnikovega umika predloga za izvršbo, temveč na podlagi umika predloga za izvršbo, vloženega po kolizijskem skrbniku.
znižanje preživnine – zmožnosti preživninskega zavezanca – spremenjene okoliščine – izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog za odpoved
Če preživninski zavezanec izgubi zaposlitev po svoji krivdi, ne gre za pravno upoštevne spremenjene preživninske zmožnosti zavezanca, ki bi ga v smislu 132. člena ZZZDR opravičevale do zniževanja preživnine.
izostanek z naroka - zaslišanje strank - pravočasno grajanje procesnih kršitev - nekonkretizirane trditve - nedovoljen pritožbeni razlog - spor majhne vrednosti
Ker gre za pavšalne in nekonkretizirane očitke, ki jih tožeča stranka ni v ničemer pojasnila oziroma zanje ni navedla razlogov, jih pritožbeno sodišče ni upoštevalo, saj na njih niti ni moglo konkretizirano odgovoriti.
Tožena stranka, ki je bila pravilno vabljena na prvi narok za glavno obravnavo, se le tega ni udeležila in svojega izostanka ni opravičila. Skladno z drugim odstavkom 258. člena ZPP lahko v takem primeru sodišče zasliši zgolj stranko, ki je prišla na narok, torej v konkretnem primeru tožečo stranko. Tudi sicer pa bi morala tožena stranka kršitve določb pravdnega postopka, torej tudi po njenem neutemeljeno zavrnitev dokaznih predlogov, grajati takoj, ko je to mogoče. Slednjemu zaradi neutemeljene odsotnosti na prvem naroku za glavno obravnavo ni zadostila.
Za očitno računsko pomoto bi šlo lahko samo v primeru, če bi se sodišče prve stopnje na primer zmotilo pri seštevanju priznanih stroškov. V obravnavanem primeru temu ni bilo tako, pač pa je sodišče prve stopnje priglašen strošek sodnih taks očitno spregledalo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - IZVRŠILNO PRAVO
VSL0058637
ZGD-1 člen 12, 12/1, 12/2, 13. ZPP člen 139, 139/3.
vročanje - predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti - sedež pravne osebe - firma - dejavnost
Neustrezna označba dejavnosti v firmi (nazivu) dolžnika ob hkratnem pravilnem zapisu njegovega fantazijskega imena in pravnoorganizacijske oblike na sodni pošiljki ni okoliščina, ki bi bila vplivala na pravilnost vročitve sklepa o izvršbi dolžniku.
zavrženje pritožbe - pooblaščenci - pooblastilo - opravljen pravniški državni izpit - potrdilo o opravljenem pravniškem državnem izpitu - zastopanje pred višjim sodiščem - nepopolna pritožba - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev
V kolikor pritožnik trdi, da bi moralo sodišče pritožbo dolžnika, vloženo po pooblaščenki, obravnavati kot nepopolno in dolžnika oziroma pooblaščenko pozvati, da predloži potrdilo o pravniškem državnem izpitu, višje sodišče dodaja, da je to pravno stališče pritožnika napačno.
Na strani pooblaščenca dolžnika je, da izkaže, da je oseba iz tretjega odstavka 87. člena ZPP, to pa lahko izkaže le s predloženim potrdilom o opravi pravniškega državnega izpita in ne zgolj z navajanjem, da oseba – pooblaščenka ima opravljen pravniški državni izpit.
tožba zaradi vznemirjanja služnostne pravice – zavarovanje nedenarne terjatve – regulacijska začasna odredba – pogoji za izdajo začasne odredbe – verjetnost obstoja terjatve – služnostna pot – onemogočen dostop do hiše zaradi ovire – nastanek težko nadomestljive škode – denarna kazen
Tožeča stranka vlaga tožbo na prepoved vznemirjanja pravice vožnje in hoje po služečem zemljišču. Za zavarovanje te terjatve predlaga regulacijsko začasno odredbo, da sodišče naloži tožencu, da umakne svoje vozilo s služnostne poti. Dejstvo, da toženec zatrjuje, da naj bi tožnik imel na voljo še kakšno drugo pot, ni pravno relevantno in ne more ovirati izdaje regulacijske začasne odredbe, da mora tožena stranka umakniti avtomobil in s tem omogočiti tožniku dostop do hiše po služnostni poti.
OBLIGACIJSKO PRAVO – DEDNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071186
OZ člen 538. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
prenakazilo pokojnikovih denarnih sredstev – nalog za prenakazilo denarnih sredstev – darilna pogodba – oblika – obstoj darilne pogodbe – trditveno in dokazno breme – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Darilna pogodba ne nastane z golim konsenzom pogodbenih strank, ampak samo, če je sklenjena v strogi obliki ali če je darilo dejansko izročeno. Če darovalec premično stvar ali pravico prenese na obdarjenca tako, da lahko ta z njo prosto razpolaga, obličnost v pisni obliki ni potrebna.
Tožena stranka sicer pravilno zatrjuje, da je bilo (materialno) dokazno breme v zvezi s pravilno izpolnitvijo obveznosti po podjemni pogodbi na strani tožeče stranke, vendar pa se med dokaznim postopkom lahko premešča procesno dokazno breme.
Podjemnik je dolžan opozoriti naročnika na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo. Tožena stranka bi morala v zvezi s tem zatrjevati konkretno opustitve podjemnikove pojasnilne dolžnosti, česar pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni storila (prav tako pa tudi ne v pritožbenem postopku), saj svojemu trditvenemu bremenu ne more zadostiti zgolj s sklicevanjem na to, da izdelek tožeče stranke ni v skladu s pričakovanji tožene stranke, kot tudi ne s trditvami, da je tožeča stranka sodelovala pri izdelavi sprememb in dopolnitev zazidalnega načrta.
Ob upoštevanju Splošnih pogojev AO bi tožnik domnevo alkoholiziranosti lahko izpodbil samo na način, ki je bil s pogodbo dogovorjen – to je z odvzemom krvi, ki bi časovno sovpadal z opravljenim alkotestom. Splošni pogoji kasnejšega (drugačnega) dokazovanja nealkoholiziranosti (na primer z izvedenskim mnenjem) ne predvidevajo.
OZ člen 45, 45/1. ZDR-1 člen 13, 13/1, 81. ZPP člen 355.
sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi - napake volje - grožnja
Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je urejen v 81. členu ZDR-1. Glede veljavnosti sporazuma se uporabljajo določbe ZDR-1 o ničnosti in izpodbojnosti (14. in 15. člen ZDR-1) ter ob upoštevanju prvega odstavka 13. člena ZDR-1 smiselno splošna pravila civilnega prava, ki jih vsebuje OZ. Tožnik v predmetni zadevi ni dokazal, da bi bil sporazum z dne 22. 10. 2014 izpodbojen zaradi napake volje – grožnje. Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Skladno z ustaljeno sodno prakso predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter možnost kazenskega pregona ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ (prim. s sodbami Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 279/2011 z dne 4. 6. 2012, št. VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997 in drugimi).
Za veljavno sklenitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe potrebna tudi svobodna in prava volja, ki pa jo lahko izrazi le oseba, ki se svojega ravnanja zaveda in razume njegove posledice. Tožnik je med postopkom trdil, da zaradi jemanja močnih protibolečinskih zdravil v času podpisa sporazuma ni mogel oblikovati prave volje. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišča prve stopnje, da tožnikovo psihično stanje v času sklepanja sporazuma ni odločilno, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).
ugotovitev obsega skupnega premoženja zakoncev - posebno premoženje - določitev deležev na skupnem premoženju - stanovanje
Toženka je dokazovala, da je sporno stanovanje kupila iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje. Posebno premoženje po sklenitvi zakonske zveze (enako pa tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti) ne preide v skupno premoženje.
IZVRŠILNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO
VSL0077482
ZIZ člen 44, 44/3. ZPP člen 18, 29, 440. ZMZPP člen 63.
predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine – pristojnost sodišč v sporih z mednarodnim elementom – (ne)pristojnost sodišča Republike Slovenije – tuja pravna oseba – prebivališče dolžnika v tujini – razveljavitev sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine – zavrženje predloga za izvršbo
Glede na to, da gre pri izvršbi na podlagi verodostojne listine za kombiniran postopek, pri katerem sta njegova vsebinska dela neločljivo povezana, ni mogoče odločanje o predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine pred sodiščem Republike Slovenije, če ni podana pristojnost slovenskega sodišča tako za odločanje o dovolitvi izvršbe kot tudi za odločanje o plačilnem nalogu. V zvezi z delom predloga za izvršbo, ki se nanaša na izdajo plačilnega naloga, je treba upoštevati, da dolžnik v Republiki Sloveniji nima prijavljenega ne stalnega in ne začasnega prebivališča, temveč ima prijavljeno bivališče v Republiki Italiji, prav tako pa je upnik pravna oseba s sedežem v Republiki Italiji. To pomeni, da pristojnost slovenskega sodišča ni podana, saj ne obstoji nobena navezna okoliščina iz določbe 29. člena ZPP, ki se v tem primeru uporabi na podlagi 15. člena ZIZ, ki bi takšno pristojnost utemeljevala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – SODNE TAKSE – DEDNO PRAVO
VSL0071110
ZPP člen 105a, 337, 337/1. ZST-1 člen 8. ZD člen 224.
plačilo nadomestila za uporabo nepremičnin – vmesna sodba – uveljavljanje novih dejstev in dokazov v pritožbenem postopku – kupoprodajna pogodba – lastništvo nepremičnine – skrbnost pri pregledu listin – listina iz sfere intervenienta – plačilo sodne takse kot procesna predpostavka – sprememba tožbe – doplačilo sodne takse
V pritožbenem postopku, v katerem sta tožena stranka in intervenient uveljavljala novo dejstvo, s katerim sta se seznanila po zaključku glavne obravnave, in predložila nove dokaze, mora pritožbeno sodišče presoditi dvoje: – ali gre za novo dejstvo in nove dokaze, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ni mogla navesti pred sodiščem prve stopnje; – ali bi novo dejstvo, če bi ga toženi stranki uspelo dokazati, pripeljalo do ugotovitve pravno odločilnih dejstev in posledično drugačne ugotovitve dejanskega stanja.