Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.
invalidnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - III. kategorija invalidnosti
Pri oceni delovne zmožnosti zavarovanca je potrebno upoštevati tako medicinsko dokumentacijo oziroma zdravstveno stanje zavarovanca kot pogoje dela, ki se zahtevajo za posamezno delovno mesto, vključno z vsemi specifičnimi zahtevami. Ker gre v tožničinem primeru za delo z otroci (učitelj), kar predstavlja zahtevno in specifično delo, je pri oceni tožničine delovne zmožnosti potrebno upoštevati njeno obolenje (Aspergerjev sindrom), naravo in težo obolenja ter vse značilnosti tega obolenja ter kako vpliva to obolenje na sposobnosti prilagajanja na spremembe, sposobnost socialnega kontakta, sposobnost organizacije, nadzorovanja in drugo, to je na vse sposobnosti, ki se zahtevajo pri učenju in poleg učenja (vzgoja in varnost), ki izhajajo iz opisov dela učitelja v podaljšanjem bivanju in profesorja matematike in fizike. Ta vprašanja v obravnavani zadevi še niso dovolj razčiščena. Posledično tudi ni popolno ugotovljeno, ali je tožnica glede na svojo bolezen in naravo te bolezni zmožna s polnim delovnim časom opravljati delo profesorja oziroma učitelja matematike in fizike ter aktivnega poučevanja oziroma ali je (lahko) prišlo do takšnega izboljšanja zdravstvenega stanja, da pri njej ni več podana invalidnost v smislu III. kategorije invalidnosti in zmožnosti za drugo delo (učitelja v podaljšanjem bivanju) s skrajšanim delovnim časom 4 ure dnevno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
odvzem lastninske pravice – vknjižba na napačno osebo – neurejeno zemljiškoknjižno stanje – povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – protipravnost ravnanja – nastanek škode – višina kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela – vzročna zveza
Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.
ODŠKODNINSKO PRAVO - KORPORACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM0022930
Zban-1 člen 108, 109, 113, 113/2, 173, 177, 177/4, 177/5. ZGD-1 člen 263, 263/1, 265, 265/1. ZPP člen 226. ZUKSB člen 2, 10.
odškodninska odgovornost poslovodstva (uprave) - dolžnost upravljanja s (kreditnimi) tveganji - kreditiranje kot posel vodenja družbe (banke) - odgovornost uprave za zakonitost posameznega posla - obnova kredita - aktivna legitimacija - prenos premoženja na DUTB
Zaključek, ali je bila poslovna odločitev KOB (njegova člana sta bila po funkciji tudi toženca), da se naložba odobri (pa čeprav je bila napačna), strokovno utemeljena, ali so torej bile izpolnjene predpostavke za uporabo pravila podjetniške presoje, bo mogoče sprejeti šele po tem, ko se bodo kritično presodile tudi pravno odločilne navedbe tožencev in izvedli dokazi, ki sta jih predlagala in za katere bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je njihova izvedba za sprejem pravilne odločitve (ob upoštevanju trditvene podlage pravdnih strank) potrebna.
- Le tako bo mogoče presoditi celotno kreditno razmerje, tudi kakšne bi bile za banko posledice v primeru zavrnitve spornih odobritev. Šele, če se bo ugotovilo, da je KOB ravnal protipravno, pa bo treba v nadaljevanju najprej presoditi utemeljenost trditev tožencev, da ni šlo za posle, ki so imeli za banko poseben pomen ali je bilo z njimi povezano neobičajno tveganje in zato ne spadajo med posle vodenja družbe, za katere je (neposredno) odgovorna uprava. Če se bo izkazalo, da ni šlo za takšne posle, pa bo moralo sodišče prve stopnje (v okviru ponujene trditvene podlage) presoditi, ali sta toženca, ki sta bila v spornem obdobju člana uprave in hkrati člana KOB, v povezavi s temi posli opustila dolžni nadzor nad izvajanjem prenesenih nalog. O tem več v nadaljevanju obrazložitve.
- Dolžnost uprave gospodarske družbe, tudi banke, ki je določena (že) z zakonom, dolžnost upravljanja s tveganji (kaj zajema upravljanje s tveganji, izhaja iz 108. člena ZBan-1), predvsem dolžnost upravljanja s kreditnim tveganjem (109. člen ZBan-1). Odgovornost uprave za spoštovanje pravil o upravljanju s tveganji je izrecno določena v 173. členu ZBan-1. ZBan-1 je predpis, ki v nakazani smeri (le) na splošnem nivoju definira dolžnosti uprave v zvezi s tveganji, ki jim je banka pri poslovanju izpostavljena. Katere so (bile) konkretne dolžnosti uprave (tožencev) oziroma kaj konkretno toženca, kot člana uprave, v zvezi z njuno odgovornostjo iz 173. člena ZBan-1, v povezavi s spornimi posli, v okviru dolžnega nadzora nista storila, pa bi to morala storiti, pa je treba, ob upoštevanju trditvene podlage, v vsakem posameznem primeru šele ugotoviti.
- V primeru opustitvenih ravnanj (ko se odgovornemu očita, kaj ni storil, pa bi moral storiti) je vselej treba najti pravilo, ki domnevno odgovorni osebi nalaga konkretno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek škode. Če takšnega zapisanega pravila ni, ga glede na okoliščine obravnavanega primera (v okviru trditvene podlage) vzpostavi sodišče. Zagotovo pa v tej smeri, aplicirano na obravnavano zadevo, ne zadošča (splošna) trditev tožnice, da toženca kot člana uprave nista poskrbela, da bi se v postopku odobravanja kreditov upoštevali interni predpisi, takšne kršitve, s katerim sta bila seznanjena, pa sta dopuščala na nivoju sistema.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
Prima facie je vsak posel kavzalen in če stranka meni, da kavze ni, mora to dokazati. Zakonska presumpcija v tretjem odstavku 39. člena OZ nalaga dokazno breme toženki, ki zatrjuje, da posel ni veljaven, in ne tožnici, ki zatrjuje, da je veljaven. O neobstoječi kavzi govorimo le, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezovanje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
odškodninska odgovornost - vzročna zveza - padec delavca - dela na elektrodistribucijskem drogu - obvestilo o predvidenih delih
S tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke
obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila, je bila pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo,
ker bi morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi, pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, med njimi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil.
denarna socialna pomoč - premoženje - varstveni dodatek - kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Vrednost tožničinega premoženja presega z zakonom določeno mejo 13.780,00 EUR, ki predstavlja izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči iz 1. odstavka 27. člena ZSVarPre, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
Na tožniku je materialno dokazno breme za izkaz obstoja najemnega razmerja ter višine dajatve iz omenjenega razmerja, toženec, ki zatrjuje, da je pogodbene obveznosti izpolnil, pa mora izkazati njihovo plačilo.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
Ker izvršilni postopek za izvršitev sodne poravnave še teče in še ni jasno ali res ne bo izvršena, ima pritožba prav, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper njo vložila preuranjeno, saj bodo pogoji za vzpostavitev poroštvene zaveze po sodni poravnavi nastopili šele, ko bo dokončno jasno, da tudi zoper dolžnika tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana.
odškodninska odgovornost izvršitelja - prodaja stvari v izvršbi - prodaja tuje stvari - potrebna skrbnost - povrnitev premoženjske škode - vrednost stvari - oddajanje v najem - izguba zaslužka - nedopustna pritožbena novota
Po določbah Pravilnika mora izvršitelj izvršilna dejanja opravljati na način, s katerim se najhitreje in najučinkoviteje doseže poplačilo upnika in to ne glede na s strani upnika ali kogar drugega zatrjevane dejanske in pravne ovire, razen če pristojni organ določi drugače, vendar to ne pomeni, da mu ni treba upoštevati (z Ustavo zavarovane) lastninske pravice tretjih. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, po katerih bi v situaciji, ko obstaja velika verjetnost, da premičnina ni last dolžnika, izvršitelj moral ravnati posebej skrbno in storiti vse potrebno, da prepreči nastanek škode, ki bi nastala s prodajo stvari, ki ni dolžnikova, in tretjemu omogoči učinkovito zavarovanje v izvršilnem postopku.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pravnomočnost - zavrženje zahteve
Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bila v predsodnem postopku, ki je že pravnomočno zaključen, zavrnjena. Pred tem je bila na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino prav tako pravnomočno zavrnjena prevedba sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker pri tožniku invalidnost I. kategorije ni bila ugotovljena. To pomeni, da je ostala invalidska denarna dajatev trajna obveznost nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz Bosne in Hercegovine, ki je priznal pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe. Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tako ni več mogoče uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine.
določitev obsega skupnega premoženja – sodba na podlagi pripoznave – umik tožbe – soglasje toženca – spustitev v obravnavanje – stroški postopka
Toženec se je spustil v obravnavanje spremenjenega tožbenega zahtevka in v tem delu ni privolil v umik tožbe. Tožnica zato ni mogla več umakniti tožbe brez soglasja toženca.