Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
Sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja dejanskega stanja izvaja dokazni postopek le glede pravno odločilnih dejstev. Če so določena dejstva med strankama sporna, pa niso pravno odločilna za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke, sodišče ne izvaja dokaznega postopka (213. člen ZPP). Sodišče je tisto, ki v razlogih svoje odločbe pojasni, katera dejstva so med strankama sporna in katera ne, pri tem pa si pomaga tudi z 214. členom ZPP.
zavrženje tožbe - procesna predpostavka - rok za vložitev tožbe
V konkretnem primeru je po vložitvi tožnikove zahteve za ugotovitev telesne okvare in za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo z dne 13. 9. 2013 nastopil molk organa prve stopnje in je tožnik postopal pravilno, ko je dne 3. 4. 2015 vložil pritožbo na organ druge stopnje in zahteval odločitev o zahtevi. V skladu z določbo 256. člena ZUP ima upravni organ druge stopnje na razpolago dvomesečni rok, v katerem mora sprejeti odločitev o pritožbi. Glede na vložitev pritožbe na drugostopenjski organ je rok za sprejem odločitve drugostopenjskega organa pričel teči dne 4. 4. 2015 in se je iztekel dne 4. 6. 2015. Šele po tem datumu, če o pritožbi drugostopenjski organ toženke ne bi odločil, bi bil tožnik upravičen podati zahtevo po 72. členu ZDSS-1 in če tožena stranka niti v tem dodatnem 7 dnevnem roku ne bi sprejela odločitve, bi lahko vložil tožbo zaradi molka organa. Ker tožnik ni ravnal v skladu z določbo 72. člena ZDSS-1 in je vložil tožbo v času, ko še ni potekel rok za izdajo odločbe pri organu na drugi stopnji, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo tožbo kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pravnomočnost - zavrženje zahteve
Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bila v predsodnem postopku, ki je že pravnomočno zaključen, zavrnjena. Pred tem je bila na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino prav tako pravnomočno zavrnjena prevedba sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker pri tožniku invalidnost I. kategorije ni bila ugotovljena. To pomeni, da je ostala invalidska denarna dajatev trajna obveznost nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz Bosne in Hercegovine, ki je priznal pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe. Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tako ni več mogoče uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine.
premoženjsko zavarovanje - višina zavarovalne vsote - vrednost stroja
Zavarovalna vsota je enaka škodi, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi uničenja stroja, pri čemer je dogovorjena zavarovalna vsota tudi ustrezala resnični (tržni) vrednosti zavarovane stvari.
Sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ne bi smelo upoštevati prometne (knjigovodske) vrednosti stroja (z upoštevanjem amortizacije ter fizičnega in funkcionalnega zastaranja), ki jo je opravil sodni izvedenec A.J.. Resnična vrednost stroja je bila namreč v konkretnem primeru enaka njegovi tržni vrednosti, saj je tožeča stranka uspela za stroj doseči prodajno ceno v višini 55.000,00 EUR.
Če tožena stranka v izvršilnem postopku najprej nasprotuje ugovoru tretjega, tako da mora tretji vložiti tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, potem pa tožena stranka umakne predlog za izvršbo in tožeča stranka nato nemudoma umakne tožbo, mora tožena stranka nositi pravdne stroške tožeče stranke.
ZAVAROVALNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0078012
ZOZP člen 22. OZ člen 961, 961/4. ZPP člen 324, 324/4, 496.
plačilo zavarovalne premije – odjava vozila – prodaja vozila – prenehanje zavarovalne pogodbe – zavarovalna pogodba – napoved pritožbe
Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da sama odjava oziroma prodaja vozila, brez ustrezne odpovedi oziroma sporočila tožeči stranki, nima učnikov na prenehanje zavarovalne pogodbe.
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožnik uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 1. 8. 2014 do 5. 6. 2015, ker je bila za ta del obdobja že priznana začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni v predsodnem postopku. Zato v tem delu ni izkazan pravni interes za ugotovitveno tožbo v smislu 181. člena ZPP.
USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.
denarna socialna pomoč - prepozna pritožba zoper odločbo
Toženec je zavrgel tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot prepozno, pri čemer je štel, da je bila odločba vročena, ko jo je tožnik dejansko prejel. Glede na pravni pouk, vsebovan v izpodbijani odločbi, da se šteje odločba za vročeno 21. dan od dneva odpreme in da lahko vloži pritožbo v 15 dneh od prejema odločbe, je bila pritožba pravočasna, zato je izpodbijani sklep nezakonit in ga je treba odpraviti ter vrniti tožencu v nadaljnji upravni postopek.
odškodninska odgovornost - vzročna zveza - padec delavca - dela na elektrodistribucijskem drogu - obvestilo o predvidenih delih
S tem, ko zavarovanec tožeče stranke ni tožene stranke
obvestil o tem, da bo na elektroinstalacijski infrastrukturi tožene stranke opravljal popravila, je bila pretrgana vzročna zveza med dejstvom, da objekt elektroinstalacijske infrastrukture ni bil pravilno vzdrževan, in med nastankom škodnega dogodka, to je padcem delavca zavarovanca tožeče stranke. Če bi dogodki potekali tako, kot je bilo dogovorjeno med toženo stranko in zavarovancem tožeče stranke in bi bila tožena stranka obveščena o predvidenih delih na elektrodistribucijskem drogu, bi do takšne posledice, kot je nastala, ne prišlo,
ker bi morala izdati dovoljenje za delo na njeni infrastrukturi, pred njegovo izdajo pa bi morala zagotoviti varnostne ukrepe, med njimi kontrolo trdnosti stojnih mest za opravljanje popravil.
denarna socialna pomoč - premoženje - varstveni dodatek - kritje prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje
Vrednost tožničinega premoženja presega z zakonom določeno mejo 13.780,00 EUR, ki predstavlja izključitveni razlog za dodelitev denarne socialne pomoči iz 1. odstavka 27. člena ZSVarPre, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do denarne socialne pomoči, varstvenega dodatka, kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00000923
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/2.
pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obtoženi bi moral vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešen, vendar tega ni izkazal. Zgolj s stališčem, da izvajanje dodatnih dokazov za dokazovanje nedolžnosti ne bi bilo odveč, pa ponovnega izvedenstva in izdelave mnenja o najdenih sledeh ni upravičil.
vdovska pokojnina - prenehanje pravice - odpad družinskih članov
Tožnici je bila skupaj z otrokoma priznana pravica do družinske pokojnine od 1. 11. 1996 do 31. 8. 2005, ko ji je pravica prenehala, saj se je otrok prenehal šolati, tožnica pa je na ta dan dopolnila le 44 let starosti. Ob odpadu otroka pri tožnici ni bil izpolnjen pogoj starosti za nastop čakalne dobe iz 72. člena ZPIZ-92, saj tožnica ni dopolnila 45 let starosti, da bi lahko ponovno pridobila pravico do družinske pokojnine, ko bi dopolnila 50 let starosti. Izpolnjeni pa niso niti pogoji iz 6. odstavka 110. člena ZPIZ-1, po katerem je lahko vdova po odpadu otrok znova pridobila pravico do vdovske pokojnine, če je ob odpadu otrok že dopolnila 48 let starosti, in sicer ob dopolnitvi 53 let starosti. Ker v obravnavani zadevi takšno dejansko stanje ni podano, je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih upravnih odločb utemeljeno zavrnjen.
V zvezi s terjatvijo ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava. Na toženi stranki je breme dokazovanja vseh elementov odškodninske obveznosti, razen glede krivde, ki bremeni oškodovalca. Tožena stranka postavitve izvedenca finančne stroke ni predlagala glede temelja oziroma za ugotovitev samega nastanka škode, temveč le glede ocene višine škode. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je v bistvenem delu sodbe natančno obrazložilo ugotovitev, da škoda ni dokazana, iz česar jasno izhaja, da ugotavljanje višine škode ne bi bilo smiselno.
izplačilo plač - plačilo za delo - stroški v zvezi z delom - regres za letni dopust - odtegnitev pri plači
V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Tožena stranka je tožniku stroške nastanitve odtegnila pri regresu za letni dopust, za takšno ravnanje tožene stranke pa ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu ZDR lahko delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Sodna praksa je v preteklosti res dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.
Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
otroški dodatek - dohodek - izračun dohodka - dohodek družine
Med podatki, ki jih je center za socialno delo upošteval pri izračunu dohodka družine in dohodka na osebo, in podatki, kot izhajajo iz davčne evidence, so odstopanja o višini plačanih prispevkov in odmerjeni dohodnini, kar bi lahko vplivalo na priznanje pravice do otroškega dodatka. Izpodbijani odločbi o zavrnitvi priznanja te pravice zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa sta zato nepravilni in nezakoniti in bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju preveriti podatke o plači ter nato v zadevi ponovno odločiti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.