USTAVNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023400
EKČP člen 10. URS člen 39. KZ-1 člen 20, 20/2, 160, 160/1, 160/2, 160/4. ZKP člen 273, 277, 277/1, 277/1-1, 402, 402/3.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime – žaljiva obdolžitev – zavrženje zasebne tožbe – opis kaznivega dejanja – konkretizacija zakonskih znakov – udeležba pri kaznivem dejanju – preizkus v mejah pritožbenih navedb – naklep – malomarnost – utemeljenost razlogov verjeti v izjave – preizkus obtožnega akta – novinarski prispevek – svoboda izražanja – zavrnitev pritožbe
Ker zunajobravnavni senat v procesni fazi preizkusa obtožnega akta ne izvaja dokaznega postopka, ki je pridržan za fazo glavne obravnave, so nepomembne pritožbene navedbe, da obdolženci niso imeli utemeljenih razlogov verjeti v izjave, ki so jih podali. Prvenstveno to velja prav v primerih, ko očitano dejanje ni kaznivo dejanje že na ravni spisa zasebne tožbe.
Ker je tožena stranka izvedla kanalizacijo pravilno, ni povzročila plazenja tal tožeče stranke in zato ni podana protipravnost njenega ravnanja in zato terena ni dolžna sanirati.
kupoprodajna pogodba – samostojni del večstanovanjske stavbe – plačilo kupnine – pobotni ugovor – povrnitev stroškov – nujna vzdrževalna dela na skupnih delih stavbe – rezervni sklad – uporaba sredstev rezervnega sklada – upravnik
Tožnik, ki je hkrati etažni lastnik in upravnik, je po posebnem zakonskem pooblastilu (4. alineja četrtega odstavka 118. člena SPZ) pooblaščen upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem ter zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja, ni pa pasivno legitimiran za povračilo takšnih stroškov, kot jih s pobotnim ugovorom uveljavlja toženec.
Stranski intervenientki je pri bivšem delodajalcu (tožeči stranki) delovno razmerje prenehalo 6. 8. 2011, to je s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela in je bila s tem dnem tudi odjavljena iz obveznih socialnih zavarovanj. V predsodnem postopku tako ni bilo nobene podlage za ugotovitev, da je imela stranska intervenientka od 6. 8. 2011 do 8. 9. 2011 lastnost zavarovanke na temelju 13. člena ZPIZ-1, ki določa vključitev zaposlenih v obvezno zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakonito drugostopenjsko odločbo in razsodilo, da stranska intervenientka od 7. 8. 2011 do 8. 9. 2011 nima lastnosti zavarovanke na podlagi 13. člena ZPIZ-1.
Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Odškodnine je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Ker je tožniku nastala škoda, je v skladu s splošnim načelom odškodninskega prava potrebno z odškodnino vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če mu tožena stranka ne bi onemogočila izrabe tedenskega počitka. V tem smislu je torej tožnik upravičen do neto zneska, ki pa ni nič drugega kot znesek neto plače za 8-urni delovnik. S prisojenim neto zneskom plače za 8 ur dela se torej vzpostavi stanje, kakršno bi bilo, če tožena stranka tožniku ne bi onemogočala izrabe tedenskega počitka. Vendar pa tožnik v pritožbi zmotno meni, da mu pripada neto znesek odškodnine, ker so bili ob izplačilu plače že plačani prispevki in davki v skladu z Uredbo. Neto plača, ki jo tožnik prejema na misiji v skladu z Uredbo, predstavlja zgolj osnovo za izračun odškodnine, do katere je upravičen zaradi neizrabe tedenskega počitka. Tožniku pripada neto znesek, ker je potrebno vzpostaviti stanje pred nastankom škode in torej ne zato, ker je tožena stranka od plače že odvedla prispevke in davek (akontacijo dohodnine).
Pripadnik SV je upravičen do zneska odškodnine, ki predstavlja neto znesek plače, pomnožen s številom neizkoriščenih dni tedenskega počitka, po predhodnem odvodu prispevkov in davka. Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da tožnik v primarnem tožbenem zahtevku ni zahteval predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov na (neto) znesek oziroma od zneska, ki ga je uveljavljal v plačilo. Zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ni moglo ugoditi, saj tožniku ni moglo dosoditi (neto) zneska brez predhodnega obračuna in odvoda davka in prispevkov, ker tožnik tega ni zahteval. Pritožbeno sodišče bi torej s takšno odločitvijo tožniku priznalo več, kot je zahteval. Zato kljub temu, da je tožnik upravičen do neto zneska odškodnine v višini 3.657,60 EUR in ne bruto zneska v tej višini, tožniku ni moglo prisoditi neto zneska, saj bi moralo toženi stranki v takem primeru naložiti tudi obračun in odvod davka in prispevkov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.
ZPIZ-1 člen 36, 36/1, 36/2, 193. ZPIZ-2 člen 391, 391/5.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pogoj starosti - pokojninska doba
Tožnica je na dan 31. 12. 2012 dopolnila 56 let, 11 mesecev in 26 dni starosti ter imela 30 let, 7 mesecev in 21 dni pokojninske dobe. Tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1. Po 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1 bi morala tožnica v letu 2012 dopolniti 37 let in 9 mesecev pokojninske dobe, dopolnila pa je le 35 let, 3 mesece in 16 dni, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj določen v 1. odstavku 36. člena ZPIZ-1, enako tudi ne pogoj, določen v 2. odstavku 36. člena ZPIZ-1, saj tožnica 31. 12. 2012 še ni bila stara 59 let, 7 mesecev in 22 dni, kolikor bi morala dopolniti v primeru, da se upošteva tudi znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje otrok v trajanju 1 leto, 4 mesece in 8 dni. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
Določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS-S ni mogoče razlagati tako, da ta določba odkazuje na uporabo 190. in 191.člena OZ. Ker so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju (zlasti glede na 3. člen) prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično, nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka.
Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače (položajni dodatek) oziroma višjega izplačila plač, ki presega plačo določeno v skladu z ZSJPS. V tem primeru določba 191. člena OZ ne pride v poštev, saj lahko javni uslužbenec dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti (npr. uredbe) ali kolektivne pogodbe, če pa mu je bila izplačana višja plača od tako določene, pa mora razliko vrniti.
POGODBENO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0071179
OZ člen 564, 565. ZZZDR člen 44, 50, 62.
pogodba o preužitku - darilna pogodba - prevzemnikove obveznosti - prepustitev nepremičnine v uživanje preužitkarju
Tožnica zatrjuje, da je bila sklenjena pogodba o preužitku. Pogodba o preužitku predstavlja aleatorno pogodbo, pri kateri ima načelo ekvivalence v obligacijskih razmerjih svoje posebne značilnosti. Vrednost prevzetih obveznosti ni mogoče oceniti zgolj po vrednosti nepremičnine, ki je predmet prenosa lastninske pravice od preužitkarja na prevzemnika, v primerjavi z vrednostjo prevzetih obveznosti prevzemnika, ker se te obveznosti po svoji vsebini težko vrednostno ocenijo, ker so glede na trajanje in obseg negotove. Ocenjevanje vrednosti izpolnitvenega ravnanja prevzemnika pri teh pogodbah največkrat zahteva, da se ugotovijo tudi njegova pretekla izpolnitvena ravnanja do preužitkarja, ki so pogosto odločilni razlog, zaradi katerega se sklene pogodba o preužitku.
ZPP člen 274. ZDR-1 člen 118, 118/1, 118/2, 118/3.
rok za vložitev tožbe - denarno povračilo zaradi nezakonite odpovedi
Za postavitev zahtevka iz naslova denarnega povračila namesto reintegracije ni določen rok do zaključka glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje v postopku, v katerem se odloča o prenehanju pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe. V 3. odstavku 118. člena Zakona o delovnih razmerjih je določen le rok, do kdaj lahko delavec ali delodajalec sodišču prve stopnje predlagata sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, kar pa ne pomeni tudi roka za postavitev denarnega zahtevka iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Obravnavana terjatev (čeprav je odvisna od sodne razveze pogodbe o zaposlitvi) je čista denarna terjatev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00000923
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/2.
pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obtoženi bi moral vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešen, vendar tega ni izkazal. Zgolj s stališčem, da izvajanje dodatnih dokazov za dokazovanje nedolžnosti ne bi bilo odveč, pa ponovnega izvedenstva in izdelave mnenja o najdenih sledeh ni upravičil.
Dejstvo, da je družba kasneje, po že uvedenem davčnem postopku, poravnala odmerjeni davčni dolg, za obstoj zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja ni odločilno. Navedena okoliščina se upošteva kot olajševalna okoliščina pri odmeri kazni, to je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru storilo.
Tožba je bila vložena po izteku 30-dnevnega roka od vročitve izpodbijane odločbe. Prepozno tožbo je zato sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
OZ člen 154, 154/4, 188, 188/2, 346, 352, 352/1, 352/2, 357, 357/6.
zastaranje zahtevka - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - vrsta zahtevka - odškodninski zahtevek - odškodnina iz zavarovanja
V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072487
OZ člen 633, 633/1, 637, 637/1, 639, 639/3. ZPP člen 212.
podjemna pogodba – grajanje napak – rok za odpravo napak – znižanje plačila – določno zatrjevanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno; takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka. Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.
odvzem lastninske pravice – vknjižba na napačno osebo – neurejeno zemljiškoknjižno stanje – povrnitev škode – premoženjska škoda – nepremoženjska škoda – protipravnost ravnanja – nastanek škode – višina kredita in najemnine, ki bi ju lahko prejela – vzročna zveza
Iz dejstev, ki jih je navedla tožnica, ne izhaja, da je bilo zemljiškoknjižno stanje neurejeno zaradi nedopustnega ravnanja ali opustitve dolžnega ravnanja toženke in tudi ni bilo izkazano, da v postopku vknjižbe etažne lastnine glede vpisa lastninske pravice tožnice na predmetnem stanovanju, tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo in še manj, da bi namerno povzročila neustrezno vknjižbo lastninske pravice.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
Vodilo za odločitev o nadaljnjih stroških je potrebnost stroškov za konkretno izvršbo (ne pa morebiti njihova koristnost za upnika, vzgojnost plačila stroškov za dolžnika, čas trajanja izvršilnega postopka itd.). Poleg tega morajo biti stroški, ki se naložijo v plačilo dolžniku, tudi v pravilnem razmerju s procesnim ciljem - biti morajo smotrni.
- Odhod dolžnika v zapor še ne pomeni, da je dolžnik s tem avtomatično izgubil lastninsko pravico na premičnih stvareh, ki jih je do takrat uporabljal in na katere bi bilo mogoče poseči v izvršilnem postopku.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
preplačilo - vračilo preveč izplačanih zneskov pokojnin
Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravilo odločbi tožeče stranke, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila toženi stranki starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb vrnila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in da ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala vračilo zneska 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.