OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084127
OZ člen 131, 147, 147/1. ZPP člen 72, 72/2, 99, 99/4, 124, 124/1, 124/2, 224, 224/1, 234, 291, 291/1.
odškodnina – odgovornost delodajalcev – nestrokovno zdravljenje – izvedensko mnenje – postavitev novega izvedenca – predujem za izvedenca – neplačilo predujma – izločitev sodnika – pravočasnost vložitve zahteve za izločitev sodnika – zapisnik o glavni obravnavi – javna listina – ugovor zoper zapisnik o glavni obravnavi – trenutek končanja glavne obravnave
Če stranka meni, da je sodnik nepravilno povzel vsebino dejanj, ki so bila na naroku opravljena ali če meni, da je sodnik vsebino dejanj na nareku sicer pravilno povzel, da pa je zapisnikar narekovano vsebino nepravilno zapisal, ima zoper zapisnik pravico ugovarjati. Če je tožnica glede na način vodenja glavne obravnave sklepala na nepristranskost sodnice, bi morala ugovor o tem podati do zaključka glavne obravnave.
OZ člen 154, 154/4, 188, 188/2, 346, 352, 352/1, 352/2, 357, 357/6.
zastaranje zahtevka - zastaralni rok - začetek teka zastaralnega roka - vrsta zahtevka - odškodninski zahtevek - odškodnina iz zavarovanja
V skladu s šestim odstavkom 357. člena OZ začne teči zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tistemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera takrat, ko začne teči proti tej odgovorni osebi zastaranje zavarovančeve terjatve in se v tem roku tudi konča. Za presojo, kakšen je bil zastaralni rok zavarovanca za njegovo odškodninsko terjatev do povzročitelja škode, se torej uporabi določba 352. člena OZ.
Ker izvršilni postopek za izvršitev sodne poravnave še teče in še ni jasno ali res ne bo izvršena, ima pritožba prav, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper njo vložila preuranjeno, saj bodo pogoji za vzpostavitev poroštvene zaveze po sodni poravnavi nastopili šele, ko bo dokončno jasno, da tudi zoper dolžnika tožeča stranka v izvršilnem postopku ne bo poplačana.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00000923
ZKP člen 18, 18/1, 355, 355/2, 371, 371/2.
pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznih predlogov obrambe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Obtoženi bi moral vsaj s potrebno stopnjo verjetnosti izkazati, da bo s predlaganim dokazom uspešen, vendar tega ni izkazal. Zgolj s stališčem, da izvajanje dodatnih dokazov za dokazovanje nedolžnosti ne bi bilo odveč, pa ponovnega izvedenstva in izdelave mnenja o najdenih sledeh ni upravičil.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0072487
OZ člen 633, 633/1, 637, 637/1, 639, 639/3. ZPP člen 212.
podjemna pogodba – grajanje napak – rok za odpravo napak – znižanje plačila – določno zatrjevanje dejstev – materialno procesno vodstvo
Dejstva, na katera se sklicujeta stranki, morajo biti zatrjevana določno; takšno pa zatrjevanje dejstev glede znižanja plačila s strani tožene stranke v konkretnem primeru ni bilo. Pavšalno zatrjevanje dejstev je torej izenačeno z opustitvijo navajanja relevantnih dejstev. Sodišče pa tudi ni bilo dolžno izvajati materialnega procesnega vodstva, s katerim bi toženo stranko spodbudilo h konkretizaciji navedb, saj je ta vidik spora izpostavila sama in je (ob ustrezni skrbnosti) morala računati na obveznost postavitve zadostnih trditev. Materialno procesno vodstvo namreč ni potrebno, ko gre za povsem jasne pravne položaje ali vidike, ki jih izpostavi že druga stranka. Slednje pa velja še toliko bolj, ko jih izpostavi že stranka sama.
Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnik je zatrjeval neizplačilo dnevnic, torej negativno dejstvo, dokazovanje katerega je že samo po sebi oteženo, medtem ko je bilo na toženi stranki breme dokazovanja dejstva izpolnitve.
ZPIZ-1 člen 275, 275/1. OZ člen 190, 190/1, 190/3, 191.
preplačilo - vračilo preveč izplačanih zneskov pokojnin
Sodišče prve stopnje je s pravnomočno sodbo kot nezakoniti odpravilo odločbi tožeče stranke, s katerima je tožeča stranka ugotovila, da je bila toženi stranki starostna pokojnina v času od 15. 10. 2009 do 31. 1. 2011 preveč izplačana v znesku 9.036,21 EUR in da se bo preplačilo pobotalo z dospelimi prejemki tožene stranke v 24 mesečnih obrokih po 376,50 EUR od 1. 5. 2011 dalje. Tožeča stranka je preplačilo starostne pokojnine 9.036,21 EUR pobotala s pripadajočimi zneski pokojnine in jih po odpravi odločb vrnila toženi stranki. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ni prišlo do kasnejšega odpada pravne podlage za izplačilo zneska 9.036,21 EUR iz naslova starostne pokojnine in da ne obstaja obveznost vračila tožene stranke v skladu z 190. členom OZ, saj za izplačevanje pokojnine obstaja veljavna pravna podlaga v pravnomočni odločbi tožeče stranke, s katero je bila toženi stranki priznana pravica do starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke uveljavljala vračilo zneska 9.036,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
sodne takse - oprostitev plačila sodnih taks - spor o stroških in nagradi odvetnika za zagovarjanje obdolžencev po uradni dolžnosti - ugovor zoper plačilni nalog - pritožba
Postopek za priznanje nagrade in stroškov zagovornika, ki je postavljen osumljencu oziroma obdolžencu po uradni dolžnosti po Zakonu o kazenskem postopku je primerljiv s postopkom priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči po Zakonu o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Glede dolžnosti plačila sodne takse, ki se nanaša na postopek priznanja nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pravne pomoči je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že zavzelo stališče v treh sklepih: I Up 146/2011, I Up 121/2011 (oba z dne 31.3.2011) in I Up 126/2011 z dne 20.7.2011. V prej navedenih sklepih je Vrhovno sodišče poudarilo, da je osnovno pravilo Zakona o sodnih taksah, da se ustrezne takse plačujejo v vseh postopkih, ki se vodijo pred sodišči. Postopki oziroma pravna dejanja, za katere zakon določa taksno oprostitev, ZST-1 ureja v četrtem odstavku 10. člena, pri čemer tega določila ni mogoče širiti tudi na spor o višini priznane nagrade in stroškov odvetnika, ki je izvajal brezplačno pravno pomoč. Vrhovno sodišče je v prej navedenih sklepih še poudarilo, da je namen oziroma cilj spora, ki se nanaša na višino priznane nagrade in stroškov za nudenje brezplačne pomoči drugačen in je v presoji pravilnosti odmere oziroma plačila opravljenih odvetniških storitev, ki jih je odvetnik ob zasledovanju svoje finančne koristi opravil v okviru izvajanja brezplačne pravne pomoči. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za enako pravno situacijo, saj gre, kot že zgoraj navedeno, zagovarjanje osumljencev (obdolžencev) po uradni dolžnosti enačiti z nudenje brezplačne pravne pomoči, zato pritožbeno sodišče tudi iz tega razloga ocenjuje pritožbene navedbe kot neutemeljene, razloge izpodbijanega sklepa pa kot pravilne.
otroški dodatek - dohodek - izračun dohodka - dohodek družine
Med podatki, ki jih je center za socialno delo upošteval pri izračunu dohodka družine in dohodka na osebo, in podatki, kot izhajajo iz davčne evidence, so odstopanja o višini plačanih prispevkov in odmerjeni dohodnini, kar bi lahko vplivalo na priznanje pravice do otroškega dodatka. Izpodbijani odločbi o zavrnitvi priznanja te pravice zaradi preseganja dohodkovnega cenzusa sta zato nepravilni in nezakoniti in bo moral toženec v ponovljenem upravnem odločanju preveriti podatke o plači ter nato v zadevi ponovno odločiti.
STVARNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – DEDNO PRAVO – LASTNINJENJE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071138
ZTLR člen 23, 24, 25. ZD člen 32. ZLNDL člen 2, 7. ZPP člen 337.
vrednost spornega predmeta – nedovoljene pritožbene novote – preuranjena tožba – zavrženje – dogovor o skupni gradnji – pridobitev lastninske pravice – pravica do uporabe – družbena lastnina – gradnja na tujem svetu – izločitev iz zapuščine – odločitev o stroških postopka
Kadar lastnik z gradnjo soglaša, govorimo o skupni gradnji, ki je poseben pravni temelj za pridobitev lastnine graditeljev.
Iz vsebine 5. člena darilne pogodbe izhaja, da je šlo za dogovorjeno skupno gradnjo, zaradi česar določila ZTLR o originarni pridobitvi lastninske pravice ne pridejo v poštev.
Glede na to, da tožnik z delom svojega zahtevka ni uspel (sodišče je zavrnilo zahtevek, da se mu prizna pravica do dela v krajšem delovnem času od polnega), je pa sodišče prve stopnje tudi s tem v zvezi razčiščevalo dejansko stanje, med drugim z zaslišanjem sodnega izvedenca, je odločitev, da je tožnik z zahtevkom uspel v pretežnem delu (70 %), pravilna. Zato ni upravičen do povrnitve vseh stroškov postopka, temveč le sorazmerno, upoštevaje uspeh v sporu.
Ker je tožena stranka izvedla kanalizacijo pravilno, ni povzročila plazenja tal tožeče stranke in zato ni podana protipravnost njenega ravnanja in zato terena ni dolžna sanirati.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0023437
KZ-1 člen 57, 57/3, 228, 228/1. ZKP člen 105, 105/3, 506. ZFPPIPP člen 396, 396/4, 408, 408/2, 408/2-2, 410, 410/5. OZ člen 1035, 1036, 1040, 1040/1.
kaznivo dejanje poslovne goljufije – čas storitve kaznivega dejanja – trajajoče kaznivo dejanje – dokončanje kaznivega dejanja – nakazilo (asignacija) – pogojna obsodba – posebni pogoj – povrnitev škode – premoženjskopravni zahtevek oškodovanca – napotitev oškodovanca na pravdo – pravnomočen izvršilni naslov – sklep o končanju postopka osebnega stečaja kot izvršilni naslov – ne bis in idem – terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti
Oškodovana družba že razpolaga s pravnomočnim izvršilnim naslovom za izterjavo s kaznivim dejanjem povzročene škode. V končanem postopku osebnega stečaja Okrožnega sodišča v Novem mestu je bila terjatev iz tega kazenskega postopka oškodovani družbi v celoti priznana. Po četrtem odstavku 396. člena ZFPPIPP pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja pomeni izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev, razen če je prišlo do odpusta obveznosti (peti odstavek 410. člena ZFPPIPP). Toda kot pravilno ugotavlja že prvo sodišče, ni obtoženec v končanem postopku osebnega stečaja odpusta obveznosti niti predlagal. Ker že obstoječ izvršilni naslov po načelu ne bis in idem pomeni oviro za (nov) adhezijski postopek tekom kazenskega postopka, bi moralo sodišče prve stopnje oškodovano družbo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. čelna ZKP napotiti na pravdo.
ločitev zapuščine od dedičevega premoženja – pogoji za ločitev zapuščine – verjetnost obstoja terjatve – prezadolženost dediča
Določba 143. člena ZD posebej ne določa, kaj mora upnik zatrjevati, da se mu prizna položaj ločitvenega upnika. Novejša sodna praksa kot pogoj za ugoditev takemu predlogu določa, da zadostuje, če upnik verjetno izkaže svojo terjatev proti zapustniku, kar mora v skladu s prvim odstavkom 143. člena ZD storiti v roku treh mesecev od uvedbe dedovanja. Upniku pa ni treba izkazovati prezadolženosti dediča, saj bi to pomenilo neupravičeno široko razlago 143. člena ZD. Ugotavljanje prezadolženosti dediča tudi ne sodi v zapuščinski postopek.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0023404
KZ člen 3, 41, 41/2, 218, 218/3. KZ-1 člen 7, 86, 86/3. ZKP člen 372, 372-5, 383, 383/1, 383/1-2.
kršitev kazenskega zakona v korist obtoženca – krivdorek – odločba o kazenski sankciji – alternativni način izvršitve kazni zapora – zapor ob koncu tedna – veljavnost zakona ob storitvi kaznivega dejanja – uporaba poznejšega, za storilca milejšega zakona – uporaba zakona v celoti – kombinirana uporaba dveh zakonov – zavrnitev priznanja krivde – meje preizkusa sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti – ni pritožbe tožilstva – splošna pravila za odmero kazni – prejšnje življenje storilca – povratek
V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - osnova za odmero nadomestila - plača - zavarovanje za primer brezposelnosti
Osnova za odmero denarnega nadomestila je po 1. odstavku 61. člena ZUTD povprečna mesečna plača zavarovanca, prejeta v obdobju osmih mesecev pred mesecem nastanka brezposelnosti. Zavarovancu, ki v obdobju iz 1. odstavka tega člena ni prejemal plače niti nadomestila plače, se v osnovo za odmero denarnega nadomestila po 4. odstavku 61. člena ZUTD upošteva plača, prejeta za zadnjih osem mesecev, oziroma se, če je plačo prejemal krajše obdobje, za manjkajoče mesece upošteva njegova osnovna plača, povečana za dodatek za delovno dobo, ki bi jo zavarovanec prejel, če bi delal. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je potrebno za mesec februar 2013 skladno s 4. odstavkom 61. člena ZUTD izračunati
plačo, ki bi jo tožnik v tem mesecu prejel, če bi delal, in jo povečati za dodatek za delovno dobo. Takšna presoja sodišča prve stopnje je zmotna, saj tožnik v mesecu februarju 2013 ni bil vključen v obvezno zavarovanje. V tem mesecu tožnik ni bil v delovnem razmerju niti ni bil prostovoljno zavarovan za primer brezposelnosti. Skladno s 16. točko 5. člena ZUTD je zavarovanec oseba, ki je obvezno ali prostovoljno vključena v zavarovanje za primer brezposelnosti. Zato v konkretnem primeru za mesec februar 2013 ni mogoče uporabiti 4. odstavka 61. člena ZUTD. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb toženca in priznanje višjega nadomestila za primer brezposelnosti zavrnilo.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pravnomočnost - zavrženje zahteve
Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je bila v predsodnem postopku, ki je že pravnomočno zaključen, zavrnjena. Pred tem je bila na temelju 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino prav tako pravnomočno zavrnjena prevedba sorazmernega dela invalidske pokojnine, ker pri tožniku invalidnost I. kategorije ni bila ugotovljena. To pomeni, da je ostala invalidska denarna dajatev trajna obveznost nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz Bosne in Hercegovine, ki je priznal pravico do invalidske pokojnine ob upoštevanju tudi slovenske pokojninske dobe. Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tako ni več mogoče uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski sklep o zavrženju zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine.
V zvezi s terjatvijo ki jo tožena stranka uveljavlja v pobot, niso podani vsi elementi odškodninske obveznosti po splošnih pravilih civilnega prava. Na toženi stranki je breme dokazovanja vseh elementov odškodninske obveznosti, razen glede krivde, ki bremeni oškodovalca. Tožena stranka postavitve izvedenca finančne stroke ni predlagala glede temelja oziroma za ugotovitev samega nastanka škode, temveč le glede ocene višine škode. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog pravilno zavrnilo kot nepotreben, saj je v bistvenem delu sodbe natančno obrazložilo ugotovitev, da škoda ni dokazana, iz česar jasno izhaja, da ugotavljanje višine škode ne bi bilo smiselno.
izplačilo plač - plačilo za delo - stroški v zvezi z delom - regres za letni dopust - odtegnitev pri plači
V pogodbi o zaposlitvi je bilo dogovorjeno, da lahko tožena stranka tožniku pri izplačilu plače odtegne stroške bivanja, ki jih je plačala za tožnika. Tožena stranka je tožniku stroške nastanitve odtegnila pri regresu za letni dopust, za takšno ravnanje tožene stranke pa ni podlage ne v pogodbi o zaposlitvi ne v zakonu. Po 136. členu ZDR lahko delodajalec zadrži izplačevanja plače delavcu samo v zakonsko določenih primerih, določila pogodbe o zaposlitvi, ki določajo druge načine zadrževanja izplačila, pa so neveljavna.
Delodajalec svoje terjatve do delavca ne sme pobotati s svojo obveznostjo plačila brez delavčevega pisnega soglasja, pri čemer delavec takšnega soglasja ne more dati vnaprej, še pred nastankom delodajalčeve terjatve. Namen te določbe je v varstvu delavca kot šibkejše stranke, da ne bi vnaprej, npr. že ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, kot je to storil tožnik, pristal na pogoje, zaradi katerih bi bil prikrajšan za pravice iz delovnega razmerja, ki mu gredo po zakonu. Sodna praksa je v preteklosti res dopuščala, da se je delavec lahko odrekel pravicam, ki mu gredo po zakonu, a se je sodna praksa po izdaji odločbe Ustavnega sodišča RS Up-63/2003 z dne 27. 1. 2005 spremenila in ustalila v korist delavca, da se pravicam, ki mu pripadajo po zakonu, ne more veljavno odpovedati.
Iz postavljenega tožbenega zahtevka ni jasno, kaj tožnica uveljavlja, zlasti pa, kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot primaren in kaj z njim uveljavlja, ter kakšen tožbeni zahtevek postavlja kot podreden. V posledici nejasnega zahtevka je nejasen in nerazumljiv tudi izrek sodbe. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.