KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSL0023443
ZKP člen 52, 52/1, 53, 53/2. KZ-1 člen 223.
oškodovanec – predlog za pregon – rok za vložitev predloga za pregon – pravočasnost predloga za pregon pri predlagalnih kaznivih dejanjih – kazenska ovadba zoper neznanega storilca – predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku – premoženjskopravni zahtevek pooblaščenca oškodovanca – oškodovanje tujih pravic
Če je vložena kazenska ovadba zoper neznanega storilca, časa vložitve takšne ovadbe ni mogoče šteti kot začetek roka iz prvega odstavka 52. člena ZKP.
ZPP člen 481, 481/1, 481/1-1. ZZ člen 1, 1/2, 3, 3/3, 12. Zakon o ustanovama (ZU) člen 2, 2/4, 9.
spor o pristojnosti – ustanova po hrvaškem pravu – zavod – gospodarski spor – personalni kriterij
Ustanova, kot je definirana v slovenskem pravu, res predstavlja pravno osebo zasebnega prava, ki subjektivnega kriterija za sojenje v gospodarskih sporih ne izpolnjuje. Pri tožeči stranki pa gre dejansko za pravno organizacijsko obliko, ki je po slovenskih predpisih urejena kot javni zavod.
Sodišče prve stopnje je dalo soglasje za odstop od dvostransko neizpolnjenih pogodb. Zakonsko določbo je sodišče pravilno povzelo, vendar svoje odločitve ni obrazložilo. Predvsem ni ugotavljalo (in posledično tudi ne pojasnilo), ali gre za dvostransko neizpolnjene pogodbe, prav tako tudi ne, ali bo z odstopno pravico dosežen njen namen, to pa je, da se dosežejo ugodnejši pogoji za poplačilo upnikov v skladu z namenom stečajnega postopka. Zgolj pavšalna navedba, da bo tak namen z odstopom od pogodb dosežen, ne more zadostovati.
obseg zapuščine – nedovoljene pritožbene novote – prekluzivni rok
Dedinji sta imeli možnost navajati dejstva v danem (prekluzivnem) roku, tudi v zvezi z obsegom zapuščine. Navedbe dedinj je sodišče pretehtalo in jim dalo ustrezno težo.
Dejstev, ki jih glede zapuščine dedinji navajata šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati, ker gre za nedovoljene pritožbene novote.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00063948
ZZZDR člen 58, 59.. OZ člen 190.. ZPP člen 184, 185.
zakonska zveza - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - skupno premoženje zakoncev - izpodbijanje domneve o enakih deležih zakoncev - delež na skupnem premoženju - vlaganje v nepremičnino drugega zakonca - vlaganje v nepremičnino - neupravičena obogatitev - neupravičena obogatitev zaradi vlaganj v hišo - obogatitveni princip - vrnitveni princip - trditveno breme - materialno procesno vodstvo - informativni dokaz z izvedencem - objektivna sprememba tožbe - nedovoljena sprememba tožbe - dvom o nepristranskosti razpravljajočega sodnika
V zvezi z zatrjevanimi vlaganji tožnika v toženkino nepremičnino pred poroko gre za civilnopravni spor in se uporabljajo določbe o neupravičeni obogatitvi. Vendar pa tožnik svoje trditve o toženkini obogatitvi na račun njegovega dela in plačil ni razčlenil in substanciral na način, da bi jih bilo mogoče dokazno oceniti z izvedencem. Moral bi jih oblikovati tako, da bi izvedenec lahko ta ovrednotil, ali ta vlaganja v delu in denarju predstavljajo korist za toženko in v kakšni višini. Izvedenec bi torej le potrdil ali pa ne tožnikove trditve, ne pa da bi izvedenec v bistvu dopolnjeval potrebne manjkajoče trditve tožnika. Tožnik bi moral navesti (vsaj okvirno) število ur oz. porabljeni čas, ki ga je on porabil za posamezna dela, za katera trdi, da jih je opravil, sploh, ker toženka to zanika in trdi, da so jih izvajali drugi, pa tudi, ker sam tožnik navaja, da je določena dela opravljal z drugimi izvajalci. Prav tako bi moral navesti katere račune je plačal on iz svojega posebnega premoženja, saj ne zadostuje zgolj trditev, da je on plačal vse manjše račune in polovico večjih. Ni na sodišču, da iz njegovih dokazov samo določi, kateri računi so "večji" in kateri "manjši". Tožnik bi torej moral jasno navesti katere račune je plačal v celoti in katere v polovičnem znesku in zato predložiti dokaze, dokaz bi moral biti substanciran. To je bila naloga tožnika, na njem je bilo trdtiveno in dokazno breme. Tudi trditev, da je v hišo vložil vse svoje prihranke, ne da bi to zneskovno opredelil, je presplošna, ko tudi trditev, da je praktično 17 let večino popoldnevov, vikendov, praznikov, dopustov "pustil" na obravnavani hiši.
stečajni postopek – soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe – sklenitev prodajne pogodbe – odložni pogoj – razvezni pogoj
Po določbi prvega odstavka 341. člena ZFPPIPP (soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe) je prodajna pogodba sklenjena pod odložnim pogojem, da bo sodišče k njej dalo soglasje, in pod razveznim pogojem, ki se uresniči, če sodišče zavrne soglasje. V tej zadevi je edini zakonsko določen razvezni pogoj prodajne pogodbe v zvezi z nakupom nepremičnine torej lahko samo ta, da sodišče pravnomočno zavrne izdajo soglasja k sklenitvi pogodbe. To pomeni, da se sodišče odločanju o tem, ali bo soglasje izdalo ali ne, ne more izogniti na način, da upravitelja pozove, da predlog za soglasje umakne.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0081550
OZ člen 3, 86, 86/1, 92. ZFPPIPP člen 151, 272, 272/1, 272/1-3.
prosto urejanje obligacijskih razmerij – ničnost – uveljavljanje ničnosti – izpodbojnost – izpodbojna pravna dejanja – domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje – omejitev dolžnikovih poslov
ZFPPIPP v primeru dejanja, opravljenega med postopkom prisilne poravnave v nasprotju s 151. členom istega zakona, predpisuje domnevo objektivnega pogoja izpodbojnosti.
odškodnina zaradi malomarnega in nestrokovnega zdravljenja - nepogodbena odgovornost za škodo - krajevna pristojnost - zavarovalna pogodba - dogovor o krajeveni pristojnosti - materialno sosporništvo
Prva in druga toženka sta materialni sospornici, sta torej tožnikovi solidarni dolžnici, kar pomeni, da sta obe glavni dolžnici in ne gre za situacijo glavnega in stranskega zavezanca, kot to želi prikazati pritožba. In ker je za prvo toženko krajevno pristojno Okrožno sodišče v Kopru (48. člen ZPP), je upoštevaje 49. člen ZPP tudi za pritožnico krajevno pristojno isto sodišče.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STEČAJNO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0073726
OZ člen 417, 417/4, 419, 420, 421, 631. SPZ člen 206, 206/2, 207, 207/2, 209. ZFPPIPP člen 46.
fiduciarna cesija – dopustnost fiduciarne cesije – konkurenca zahtev za plačilo – plačilo podizvajalcev – neposredna zahteva podjemnikovih sodelavcev od naročnika – pogoji po 631. členu OZ – pisnost zahteve – začetek stečajnega postopka – obvestilo prevzemnika o odstopu terjatve – razmerje med prevzemnikom in dolžnikom
Po začetku stečajnega postopka nad fiduciantom fiduciar ne more več zahtevati plačila neplačane terjatve od dolžnika, temveč to lahko stori le fiduciant.
Res zakon ne določa izrecno, da morajo biti zahteve podizvajalcev pisne. Vendar pa mora podizvajalec naročniku dokazati, da ima pripoznano obveznost do podjemnika – glavnega izvajalca in da so ta dela, za katera podizvajalec zahteva plačilo, vključena v še neplačano začasno situacijo. Tega pa se ne da uspešno storiti ustno, če naj bo zahteva postavljena v skladu s 631. členom OZ.
Višje sodišče verjame, da so se dogovorili, da bodo podizvajalci plačani iz tega, kar bo tožena stranka dolgovala X d. d. Vendar pa gre tu lahko le za načelen dogovor, ki je potreboval še izpeljavo – ali postavitev zahtevkov po 631. členu OZ skupaj z vso potrebno dokumentacijo ali pa sklenitev asignacijskih pogodb, s katerimi bi X d. d. naročil toženi stranki, da naj odprte terjatve namesto njemu plača podizvajalcem, skupaj z obvestilom toženi stranki o sklenjenih asignacijskih pogodbah.
Pravica oziroma dolžnost preverjanja v primeru obvestila prevzemnika o odstopu terjatve lahko seže le do preverjanja, ali je taka pogodba sklenjena, ne pa tudi, ali je morda neveljavna.
POKOPALIŠČA – GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE – KOMUNALNA DEJAVNOST – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073396
Uredba o ravnanju z odpadnimi nagrobnimi svečami člen 11, 11/1.
spor majhne vrednosti – prevoz odpadnih nagrobnih sveč s pokopališč na zbirno mesto – obveznost plačila prevoza – neprerekane trditve – neoprava naroka za glavno obravnavo
Zbiranja odpadnih nagrobnih sveč si ni mogoče predstavljati brez njihovega prevoza na mesto zbiranja ali mesto, kjer se predelava opravlja, zato je njegovo financiranje v konkretnem primeru dolžna zagotoviti tožena stranka.
sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa – demenca
Nasprotni udeleženki, rojeni 1927, je bila že ob sprejemu v socialno varstveni zavod v letu 2012 postavljena diagnoza napredovane demence, da je pri vseh življenjskih aktivnostih, vključno s hranjenjem, pitjem in higieno, povsem odvisna od pomoči in tuje nege in da potrebuje celodnevni nadzor. Izvedenec je navedel, da je potrebno pomoč mogoče zagotoviti izključno na varovanem oddelku s 24-urno prisotnostjo varovalnega oddelka (po vsej verjetnosti mišljeno osebja). Te ugotovitve tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da nasprotna udeleženka zaradi ugotovljene trajne duševne motnje, katere posledica je hudo motena sposobnost obvladovanja svojega ravnanja, ne more skrbeti sama zase, opustitev – v tem primeru nezmožnost – skrbi za hranjenje in higieno pa predstavlja hudo ogrožanje ne le svojega zdravja, ampak tudi življenja.
sprejem v varovani oddelek brez privolitve – pogoji za izrek ukrepa – demenca
Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da varovanka rabi 24-urno nego in pomoč, saj je sicer ogroženo njeno življenje, in da ima hudo demenco ter ni sposobna podati privolitve, je pravilno podaljšalo njeno zadržanje v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda še za eno leto.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.
ZP-1 člen 58, 58/1, 64, 144, 144/5, 147. ZUP člen 100, 100/2, 101.
zahteva za sodno varstvo - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - smiselna uporaba ZUP - roki - štetje rokov - navadna poštna pošiljka - iztek roka - preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču - stroški postopka - stroški v postopku s pravnimi sredstvi - oprostitev povrnitve stroškov postopka - sodna taksa
Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi
Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZZVZZ člen 12, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 78, 78/1.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - podlaga za zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožena stranka ugotavljala, v kakšnem statusu zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik v spornem obdobju. Ker tožnik ni bil zavarovanec iz drugega naslova, je pa državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je tožena stranka njegov status pravilno opredelila kot status po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 178. ZPIZ-2 člen 16, 429, 429/15.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - vključitev v zavarovanje
V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo. Posledično je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Tožena stranka za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 172, 174.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolna zloraba slabotne osebe - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - odklonitev soglasja - materialna ogroženost
Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožničina odklonitev soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke z namenom, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice), pomeni, da se je tožnica zaradi lastnega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Takšno stališče je zmotno. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Podaja soglasja po 19. členu ZSVarPre ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.