ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 85. URS člen 50, 50/2, 51, 51/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 129, 132, 135. OZ člen 299. ZUP člen 113.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja - ustavna odločba
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja za porod v tujini. Toženka je povrnitvi stroškov nasprotovala, ker je šlo v tožničinem primeru za načrtovano zdravljenje v tujini ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in zato, ker zdravstvenih storitev v tujini tožnica ne more uveljavljati mimo 127. do 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo zdravljenje v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini, kot so urejene v X. poglavju Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (135. člen, 127. do 133. člena), avtonomno urejajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini, v primerih, ko zavarovana oseba dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujini, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Te določbe torej mimo 23. člena ZZVZZ, s katerim je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v primeru zdravljenja v tujini, na originalen način urejajo področje, za katero te pristojnosti nimajo in je ta pristojnost prepuščena zakonodajalcu. Zato sodišče prve stopnje teh določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravilno ni uporabilo in se je pri odločitvi oprlo zgolj na zakonske določbe in določbe Ustave RS. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke s priznanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih v tujini.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – pravočasnost odpovedi
Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba
Tožnica je na dan vložitve zahteve (18. 2. 2014) dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1.Tožnica ne izpolnjuje nobenega od zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1. Določba 394. člena ZPIZ-2 ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, pri čemer tožnica ne spada v navedene kategorije. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi
Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik kljub umiku tožbe ni dolžan toženi stranki povrniti stroškov postopka in mu je njegove stroške dolžna povrniti tožena stranka, je pravilna. Tožnik je do povračila stroškov sodnega postopka upravičen na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP, ker je bila tožba v konkretnem primeru potrebna, tožena stranka pa je izpolnila tožbeni zahtevek po vložitvi tožbe.
Glede na določbo prvega odstavka 158. člena ZPP pa tožniku ni treba povrniti stroškov postopka toženi stranki, ker je tožbo umaknil takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Skladno z ustaljeno sodno prakso je umik takojšen, četudi je opravljen celo mesece po izpolnitvi zahtevka, če nobena od strank ni opravila pravdnih dejanj in tako niso nastali v tem času nobeni stroški. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da tožniku ni mogoče očitati, da je zamudil z umikom tožbe, saj je bila umaknjena, še preden je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo oziroma toženi stranki v zvezi s tem niso nastali dodatni stroški.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066222
ZP-1 člen 67, 202e, 202e/2. ZKP člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 88, 88/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za vložitev pritožbe - pravočasnost pritožbe - roki - smiselna uporaba ZKP - iztek roka - pravni pouk
Pritožba je pravočasna, če se izroči sodišču prve stopnje pred pretekom roka; če se pošlje po pošti priporočeno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Rok za vložitev pritožbe se izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika le, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
ZPP člen 142, 142/3, 142/4, 318, 339, 339/2, 339/2-7.
zamudna sodba - vročanje
Glede na posledice, ki jih ima zamudna sodba, ne sme biti nobenih pomislekov, ali so pogoji iz 1. do 4. točke prvega odstavka 318. člena ZPP za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ima na naslovu, na katerem je bila opravljena vročitev tožbe, urejen predalčnik, kamor prejema pošto in da je v istem obdobju uspešno prejela svoj predalčnik na navedenem naslovu druga pisanja sodišča. V dokaz svojih navedb je predlagala zaslišanje prokuristke, ogled na kraju samem, fotografijo predalčnikov in seznam pisanj sodišča iz istega obdobja. Razjasnitev navedenih okoliščin glede obstoja hišnega predalčnika pri toženi stranki je odločilnega pomena za ugotovitev, ali je bila vročitev opravljena pravilno, to je skladno z določbami tretjega in četrtega odstavka 142. člena ZPP, kot pogoj za izdajo zamudne sodbe. Ker glede na navedeno pravilna vročitev tožbe ni zanesljivo ugotovljena, je sodišče prve stopnje preuranjeno štelo, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo zamudne sodbe, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006533
Ustava RS člen 25. ZKP člen 388, 388/2.
pravica do pravnega sredstva – pritožba – odločitev o več pritožbah zoper isto sodbo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1. ZPPDFT člen 40, 41, 42, 43.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove
Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ima delo po pooblastilih na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma podlago v zakonu, da se je torej to delo po pooblastilih izvajalo pod pogoji iz ZPPDFT, ne pa pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je napačno zaključilo, da do prenehanja potrebe po opravljanju tožničinega dela pod pogoji iz njene pogodbe o zaposlitvi niti ni moglo priti. Zaradi takšnega napačnega izhodišča je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da organizacijska sprememba ne izkazuje prenehanja potrebe po opravljanju dela pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja, temveč kvečjemu spremenjeno sistemizacijo v smislu spremenjenega naziva delovnega mesta. Ker je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je pritožbeno sodišče sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.