KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks – premoženjsko stanje – občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje – nedovoljene pritožbene novote – prepoved odtujitve in obremenitve premoženja
Neprepričljiva je trditev o neupoštevnosti obstoječega premoženja. Zgolj dejstvo, da naj bi bila v zvezi z njim izrečena (začasna) prepoved odtujitve in obremenitve, seveda še zdaleč ne pomeni, da je ta zato brez vrednosti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 91, 91/6. ZOFVI člen 115. ZDoh-2 člen 41. ZDSS-1 člen 41, 41/5.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - kriteriji za ugotavljanje presežnih delavcev - samohranilec - odmera stroškov - odpravnina
Zaradi zmanjšanja števila vpisanih dijakov in sistema financiranja na udeležence izobraževanja (dijaka, študenta) je bil pri toženi stranki obseg sredstev za izvajanje dejavnosti zmanjšan, zato se je v zavodu (šoli) oblikovalo manjše število oddelkov, posledično pa so nastali razlogi za prenehanje potreb po delu učiteljev. Navedeno predstavlja utemeljen in resen odpovedni razlog po 115. členu ZOFVI, zato je tožena stranka tožnici utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
Tožena stranka in tožnica sta sklenili dogovor o odpravnini, v katerem sta se dogovorili, da delodajalec delavki zaradi neustreznosti nove pogodbe o zaposlitvi izplača odpravnino v znesku 8.825,24 EUR. Glede na to, da se je delodajalec zavezal ta znesek tožnici izplačati, je očitno, da je bil dogovorjen neto znesek odpravnine. Tožnica zato utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti obračun in plačilo davka in prispevkov od bruto zneska, izračunanega glede na sporazumno dogovorjeno (neto) odpravnino.
ZSVarPre člen 19, 28, 28/2, 28/2-8. 49, 49/1, 49/2, 52.
varstveni dodatek - izpolnjevanje pogojev - sporazum o preživljanju - poziv
V 8. točki drugega odstavka 28. člena ZSVarPre se kot krivdni razlog na strani upravičenca za zavrnitev denarne socialne pomoči šteje tudi tudi nepripravljenost za poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju iz 19. člena tega zakona, ki določa, da Center za socialno delo s soglasjem upravičenca pozove osebe, ki so ga dolžne preživljati, k sklenitvi ali izvrševanju sporazuma ali dogovora o preživljanju. Toženec od tožnika ni pridobil niti ni poskušal pridobiti soglasja za poziv osebe, ki ga je dolžna preživljati, za sklenitev ali izvrševanje sporazuma ali dogovora o preživljanju. V kolikor bi toženec postopal v skladu z 19. členom ZSVarPre in pridobil soglasje tožnika za poziv njegove hčerke za sklenitev sporazuma o preživljanju, bi lahko pojasnila (še pred izdajo prvostopne odločbe), kakšne so njene sposobnosti preživljanja. Tako pa se je tožnikova hčerka pri Centru za socialno delo zglasila tri dni po izdaji prvostopne odločbe in tedaj pojasnila, da je dne 30. 4. 2013 ostala brez zaposlitve. Gre torej za situacijo, ko hčerka, ki bi bila sicer po zakonu dolžna tožnika preživljati, tega zaradi brezposelnosti ni sposobna. Ker je bila prvostopna odločba s strani toženca izdana preuranjeno, saj tožnik še ni predložil vseh dokazil, pomembnih za samo odločitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo izpodbijani odločbi za nezakoniti in ju je pravilno odpravilo ter tožniku priznalo pravico do varstvenega dodatka za sporno obdobje in naložilo toženi stranki izdajo novega upravnega akta.
ZDR člen 15, 15/1, 15/4, 29, 29/1, 92, 109, 109/2, 109/2-1, 112, 112/1, 112/1-3, 112/2, 126. ZPP člen 286, 286/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - bistveno zmanjšano plačilo - razlog za izredno odpoved na strani delodajalca - subjektivni razlog
Delodajalec je delavcu vsaj dva meseca izplačeval bistveno zmanjšano plačo. Pri presoji, ali je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca je po sodni praksi tako Vrhovnega sodišča RS kot Višjega delovnega in socialnega sodišča odločilno le, da je podan razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca, kar pomeni, da se subjektivni razlog v primeru izredne odpovedi delavca predpostavlja, kadar je podan dejanski stan po prvem odstavku 112. člena ZDR in se ne ugotavlja posebej (prim. npr. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006 in sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 530/2015 z dne 11. 6. 2015.
Ker lahko delavec kadarkoli, z upoštevanjem odpovednega roka, poda (redno) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ne da bi za to podal razloge, ni ovire za to, da v odpovednem roku poda še izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 112. členu ZDR, če so za to podani pogoji. Na podlagi navedenega je torej delavec lahko podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter takoj prenehal z delom pri delodajalcu, ne glede na prejšnjo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - odklonitev soglasja - materialna ogroženost
Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožničina odklonitev soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke z namenom, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice), pomeni, da se je tožnica zaradi lastnega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Takšno stališče je zmotno. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Podaja soglasja po 19. členu ZSVarPre ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.
znižanje plačila vrtca - sostarševstvo - upoštevanje otroka pri ugotavljanju materialnega položaja
V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka.
transformacija pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela
Ker je bila potreba po delu tožnice stalna, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. začasno povečan obseg dela, v resnici ni obstajal. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 101. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije invalidnosti - ukinitev podružnice
Uprava tožene stranke je s sprejemom Pravilnika o organizaciji reorganizirala in racionalizirala poslovanje ter izvedla kadrovske prilagoditve z namenom optimalnega izvajanja poslovnih procesov. V tem okviru je združila glavne podružnice v okviru posamezne regije, med drugim A. ter B., ukinili pa so podružnico D.. Zaradi ukinitve organizacijske enote Vodstva podružnice A. je prenehala potreba po zasedbi delovnih mest v Vodstvu te glavne podružnice, in s tem tudi po delu tožnice na delovnem mestu „Komercialist I“ z omejitvami, na katerega je bila tožnica prerazporejena po pridobitvi statusa invalida III. kategorije. Sklop opravil, ki se je opravljal v okviru delovnega mesta „Komercialist I“ (ki ga je zasedala tožnica), se je prenesel v ostale organizacijske dele podružnice med obstoječe zaposlene. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožnica ni bila sposobna opravljati del in nalog delovnega mesta „Komercialist I“ brez omejitev, tožena stranka pa tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, saj so bila ustrezna delovna mesta zasedena, hkrati pa so se administrativna dela opravljala poleg rednih delovnih nalog in zato ni bilo odprtega posebnega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - pokojninska doba
Tožnica je na dan vložitve zahteve (18. 2. 2014) dopolnila 59 let in 3 mesece starosti. Skupna pokojninska doba znaša 25 let, 6 mesecev in 28 dni, od tega 23 let, 8 mesecev in 4 dni, dopolnjene v Republiki Sloveniji, 1 leto, 10 mesecev in 25 dni, ki je bila dopolnjena v Republiki Srbiji in 6 mesecev in 28 dni, dopolnjene v Republiki Hrvaški. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica z dopolnjeno starostjo in pokojninsko dobo na dan 31. 12. 2012 (torej še v času veljavnosti ZPIZ-1) ni izpolnila pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah ZPIZ-1.Tožnica ne izpolnjuje nobenega od zakonsko določenih pogojev, da bi se v času veljavnosti ZPIZ-2 upokojila pod pogoji, kot jih je določal ZPIZ-1. Določba 394. člena ZPIZ-2 ureja varstvo pričakovanih pravic za brezposelne, delovne invalide in prejemnike poklicne pokojnine, pri čemer tožnica ne spada v navedene kategorije. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
stroški postopka - pravica do prenosa pokojninskih pravic - plačilo prispevkov - uspeh v postopku
Glede na vtoževane in ugotovljene zneske plačanih prispevkov za posamezno leto ter na novo določen znesek za prenos pokojninskih pravic iz pokojninskega sistema Republike Slovenije v sistem pokojninskega zavarovanja EU ob odpravi obeh izpodbijanih odločb tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem sporu uspela v višini 60 %. Skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP je zato tožnica upravičena do ustreznega dela stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek stroškov.
Tožnik je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da mu za opravljeno delo in polni delovni čas (40 ur na teden) glede na predvidene rezultate in normalne delovne pogoje pripada bruto plača v višini 800,00 EUR, v primeru dela v državi EU, pa je urna postavka delavca 11,50 EUR bruto. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o reparaciji ni upoštevalo, da je tožnik le v delu spornega obdobja delal v Nemčiji, kasneje pa v Sloveniji, ter mu je za celotno naveden obdobje priznalo višjo urno postavko, je pritožbeno sodišče znesek reparacije znižalo tako, da je za čas dela v Sloveniji upoštevalo nižjo urno postavko, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi za delo v Sloveniji.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna poravnava - povračilo stroškov - uspeh v postopku
Tožeča stranka je s tožbo vtoževala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke in plačilo denarnih terjatev iz naslova regresa za letni dopust, stroškov za zdravstveni pregled, razlike v plači in plače, razlike v stroških za prehrano in stroškov prevoza na delo, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravdni stranki sta na naroku o celotnem spornem razmerju sklenili sodno poravnavo in sodišču predlagali, da odloči o pravdnih stroških. Glede denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v višini 58 %, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tar. št. 2312, ki med drugim pod točko 3 določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, taksna tarifa po št. 2311 (količnik 2,0) zniža na količnik 0,7. Ker sodišče prve stopnje te določbe taksne tarife ni upoštevalo, temveč je odmerilo takso na podlagi tar. št. 2311 postopek na splošno v količniku 2,0, namesto pravilno po tar. št. 2312 v višini 0,7 količnika, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je pri svoji odločitvi uporabilo tar. št. 2312, saj se je postopek na prvi stopnji končal s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 85. URS člen 50, 50/2, 51, 51/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 129, 132, 135. OZ člen 299. ZUP člen 113.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja - ustavna odločba
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja za porod v tujini. Toženka je povrnitvi stroškov nasprotovala, ker je šlo v tožničinem primeru za načrtovano zdravljenje v tujini ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in zato, ker zdravstvenih storitev v tujini tožnica ne more uveljavljati mimo 127. do 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo zdravljenje v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini, kot so urejene v X. poglavju Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (135. člen, 127. do 133. člena), avtonomno urejajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini, v primerih, ko zavarovana oseba dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujini, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Te določbe torej mimo 23. člena ZZVZZ, s katerim je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v primeru zdravljenja v tujini, na originalen način urejajo področje, za katero te pristojnosti nimajo in je ta pristojnost prepuščena zakonodajalcu. Zato sodišče prve stopnje teh določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravilno ni uporabilo in se je pri odločitvi oprlo zgolj na zakonske določbe in določbe Ustave RS. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke s priznanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih v tujini.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/2. ZPIZ-2 člen 390.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - seštevanje zavarovalnih dob - tuj državljan
Tožnik ima kot državljan ene države pogodbenice - Srbije pokojninsko dobo dopolnjeno v drugi državi pogodbenici - Sloveniji, poleg tega pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju , to je Nemčijo in Hrvaško. Ker je tožnik državljan Srbije in je bil zavarovan v Sloveniji, je treba tudi glede na 3. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic, upoštevati 20. člen o seštevanju zavarovalnih dob, čeprav kot državljan Srbije, v tej državi ni dopolnil pokojninske dobe. Zato je zmotno stališče toženca, da ta določba za tožnika ni uporabljiva, ker tožnik v Srbiji ni dopolnil pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb toženca in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, tožencu pa naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.
izločitev predsednice senata - rok za vložitev zahteve - zavrženje zahteve
Tožnik je predlog za izločitev predsednice senata vložil dne 24. 6. 2015 oz. 29. 6. 2015, ko je bila obravnava že zaključena in ko je bila že izdana sodna odločba, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo kot prepoznega (6. odstavek 72. člena ZPP).