Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva člen 39, 39/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 91, 164. ZGD-1 člen 286. OZ člen 18, 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodja - odpravnina - odpoklic - neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poskusno delo – pravočasnost odpovedi
Četrti odstavek 125. člena ZDR določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob poteku poskusnega dela ugotovi, da poskusnega dela ni uspešno opravil. Po 2. odstavku 110. člena ZDR se mora izredno odpoved podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Sodišče prve stopnje je v zvezi s to določbo napačno zapisalo ''od seznanitve'' namesto ''od ugotovitve'', vendar to ne vpliva na pravilnost zaključka o pravočasni odpovedi. Rok za podajo odpovedi je namreč lahko začel teči šele ob poteku poskusnega dela in glede na to, da je bila odpoved podana takoj ob poteku poskusnega obdobja, ne more biti prepozna. Pri tem ni odločilno, da je sodišče prve stopnje štelo, da je začel teči rok za podajo odpovedi že 16. 7. 2012, ko naj bi tožena stranka tožnika ustno seznanila z negativno oceno poskusnega dela, saj je bila tudi ob upoštevanju tega datuma izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana pravočasno.
Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 101. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije invalidnosti - ukinitev podružnice
Uprava tožene stranke je s sprejemom Pravilnika o organizaciji reorganizirala in racionalizirala poslovanje ter izvedla kadrovske prilagoditve z namenom optimalnega izvajanja poslovnih procesov. V tem okviru je združila glavne podružnice v okviru posamezne regije, med drugim A. ter B., ukinili pa so podružnico D.. Zaradi ukinitve organizacijske enote Vodstva podružnice A. je prenehala potreba po zasedbi delovnih mest v Vodstvu te glavne podružnice, in s tem tudi po delu tožnice na delovnem mestu „Komercialist I“ z omejitvami, na katerega je bila tožnica prerazporejena po pridobitvi statusa invalida III. kategorije. Sklop opravil, ki se je opravljal v okviru delovnega mesta „Komercialist I“ (ki ga je zasedala tožnica), se je prenesel v ostale organizacijske dele podružnice med obstoječe zaposlene. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožnica ni bila sposobna opravljati del in nalog delovnega mesta „Komercialist I“ brez omejitev, tožena stranka pa tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, saj so bila ustrezna delovna mesta zasedena, hkrati pa so se administrativna dela opravljala poleg rednih delovnih nalog in zato ni bilo odprtega posebnega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
ZPP člen 213, 278, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dokazni sklep - načelo kontradiktornosti - pravica do pritožbe
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi.
Ker sodišče prve stopnje ni na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev, je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.
delovna nesreča - prometna nesreča - uporaba viličarja v funkciji delovnega stroja
Viličar se je premikal, vendar ni šlo za premikanje z namenom prestaviti tovor na določeno mesto, temveč je bil namen operacije le ta, da kovinski komad, ki so ga delavci barvali, obrne še na drugo stran. Povedano pomeni, da je šlo za uporabo viličarja v funkciji delovnega stroja in ne v funkciji vozila.
Načeloma je res, da mora sodišče izvesti predlagane dokaze obrambe, če je verjetno, da so le-ti v korist obdolžencu. Ustavno sodna praksa se je namreč že večkrat izrekla, da bo sodišče tak dokaz izvedlo le, če je materialnopravno relevanten in da obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Prav slednji pogoj pa v pritožbi zavrača že obdolženec sam.
Sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mora vsebovati pravnorelevantna dejstva in pravno podlago, ki je pomembna za presojo, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
začasna nezmožnost za delo - prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Tožnica v tem sporu izpodbija odločbe o začasni nezmožnosti za delo oziroma bolniškem staležu ter njegovem vzroku. Začasna nezmožnost za delo in njen vzrok sta pravno relevantni dejstvi, od katerih so odvisne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o katerih se tako v predsodnem upravnem postopku kot v sodnem postopku vedno odloča sočasno. Vzrok začasne nezmožnosti za delo zato ne more biti predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, saj ne gre za obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi moralo odločati drugo stvarno pristojno sodišče ali kak drug organ. Dejstvo, da pred prvostopenjskim sodiščem teče istovrstni spor (za priznanje bolniškega staleža) za druga obdobja, v katerem je v skupno obravnavanje združenih več tožb, samo po sebi ni razlog za prekinitev postopka.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 51, 51/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravni standard zelo zahtevnega mnenja podan, ko zadana naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanja z drugimi strokovnjaki, ipd. Ker pisno mnenje izvedenskega organa v sestavi štirih članov obsega 10 strani, zaključki pa v bistvu pritrjujejo oceni invalidskih komisij iz predsodnega postopka, poleg tega pa ni razvidno, kakšna strokovna literatura naj bi bila uporabljena, gre za zahtevno, ne pa za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 15, 15/2, 36, 36, 37/1, 156, 191, 191/1, 399. ZMEPIZ člen 45, 47. OZ člen 131.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - prenehanje zavarovanja - družbenik in direktor podjetja - odškodninska odgovornost
Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
obratovalec - napotitev delavca na delo k drugi družbi - odškodninska odgovornost delodajalca
Drugotožena stranka (tožnikov delodajalec) ni ravnala protipravno, ko je svojega delavca napotila na delo k drugi družbi, pri kateri je tožnik utrpel poškodbo, prav tako njene dejavnosti same po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Za odločitev o temelju je pomembno, ali je bila drugotožena stranka obratovalka. Ker je ugotovljeno, da drugotožena stranka ni obratovalka, ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, ki je tožnika napotila na delo k drugi družbi. Obratovalec je tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, zlasti pa ima koristi od opravljenega dela.
stroški v zvezi z delom - prevoz na delo in z dela
Ker tožena stranka tožnici ni izplačevala stroškov za prevoz na delo in z dela, je tožnica upravičena do povračila teh stroškov, v skladu s 130. členom ZDR-1
transformacija pogodbe o zaposlitvi - začasno povečan obseg dela
Ker je bila potreba po delu tožnice stalna, razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tj. začasno povečan obseg dela, v resnici ni obstajal. Sodišče prve stopnje je zato tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna poravnava - povračilo stroškov - uspeh v postopku
Tožeča stranka je s tožbo vtoževala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke in plačilo denarnih terjatev iz naslova regresa za letni dopust, stroškov za zdravstveni pregled, razlike v plači in plače, razlike v stroških za prehrano in stroškov prevoza na delo, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravdni stranki sta na naroku o celotnem spornem razmerju sklenili sodno poravnavo in sodišču predlagali, da odloči o pravdnih stroških. Glede denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v višini 58 %, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tar. št. 2312, ki med drugim pod točko 3 določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, taksna tarifa po št. 2311 (količnik 2,0) zniža na količnik 0,7. Ker sodišče prve stopnje te določbe taksne tarife ni upoštevalo, temveč je odmerilo takso na podlagi tar. št. 2311 postopek na splošno v količniku 2,0, namesto pravilno po tar. št. 2312 v višini 0,7 količnika, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je pri svoji odločitvi uporabilo tar. št. 2312, saj se je postopek na prvi stopnji končal s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.