ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/1, 263/1-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - pravnomočnost odločitve - zavrženje nove vloge
Tožnik je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za isto obdobje, kot že pravnomočno končanem socialnem sporu. Toženec je novo vlogo tožnika utemeljeno zavrgel, ker je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek, že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
Tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je verjetnosti obstoja terjatve. Tožnik je navajal, da je tožena stranka kršila določbe postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je postopek izvedla ob sodelovanju tretjih oseb, vendar je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da sta predsednik uprave in članica uprave tožene stranke pooblastila določeno odvetniško družbo za uvedbo in vodenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zoper tožnika. Poleg tega tožena stranka ni kršila pravice do zagovora, ker tožniku ni omogočila predložitve vseh listinskih dokazov in ni zaslišala predlaganih prič. Zagovor delavca v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formalen postopek in ga ni mogoče šteti za dokazni postopek, niti ga ni mogoče primerjati s takšnim postopkom. Ker tožnik ni verjetno izkazal, da terjatev obstoji ali da mu bo nastala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval zadržanje učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tej zadevi in da ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ves čas zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
ZP-1 člen 58, 58/1, 64, 144, 144/5, 147. ZUP člen 100, 100/2, 101.
zahteva za sodno varstvo - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - smiselna uporaba ZUP - roki - štetje rokov - navadna poštna pošiljka - iztek roka - preizkus pravočasnosti in dovoljenosti zahteve pri sodišču - stroški postopka - stroški v postopku s pravnimi sredstvi - oprostitev povrnitve stroškov postopka - sodna taksa
Če je rok določen po dnevih, se vzame za začetek roka prvi naslednji dan ter začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji, temveč ti lahko vplivajo le na iztek roka, sicer pa šteje vloga za pravočasno vloženo le, če znotraj osemdnevnega roka prispe k naslovnemu organu.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
ZPP člen 213, 278, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dokazni sklep - načelo kontradiktornosti - pravica do pritožbe
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi.
Ker sodišče prve stopnje ni na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev, je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.
ZPIZ83 člen 46, 51, 52. ZPIZ-1 člen 252. ZDSS-1 člen 72, 72/1. ZPIZ-2 člen 183.
invalid II. kategorije invalidnosti - nadomestilo plače za delo v skrajšanem delovnem času - sodno varstvo - zavrženje tožbe
Izplačila nadomestila plače za delo v skrajšanem delovnem času iz invalidskega zavarovanja ni mogoče vtoževati z direktno tožbo pred socialnim sodiščem. Sodno varstvo je d t. i. izpodbojno tožbo mogoče uveljavljati zoper drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne posamične uprave akte (252. člen ZPIZ-1 v povezavi z 1. odstavkom 72. člena ZDSS-1). Za neposredno tožbo na obračun nadomestila plače za sporno obdobje ni zakonske podlage. Ker ni procesne predpostavke za vsebinsko sojenje o primarnem tožbenem zahtevku, je sodišče prve stopnje tožba v tem delu zakonito zavrglo.
Dogovor o tem, da tožnik do tožene stranke iz naslova delovnega razmerja nima neporavnanih obveznosti, pomeni po vsebini splošen odpust dolga, ki je urejen v 322. členu OZ. Ker tožnik ob podpisu sporazuma še ni vedel, da so mu bile premalo obračunane in izplačane plače, te njegove terjatve do tožene stranke niso ugasnile.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi
Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva člen 39, 39/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 91, 164. ZGD-1 člen 286. OZ člen 18, 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodja - odpravnina - odpoklic - neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
načelo materialne resnice - zaslišanje obdolženca - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazni postopek - izvajanje dokazov
Že zaradi načela materialne resnice mora sodišče izvesti vse razpoložljive in pravno relevantne dokaze ter šele nato oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter ugotoviti, ali je obdolženec storil očitani mu prekršek.
Če je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in če se je policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, gre za prekrška, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar sta še kljub temu podana znaka obeh prekrškov.
ZJU člen 68. ZDR člen 53, 53/3, 118. ZUTD člen 65, 140.
transformacija delovnega razmerja - javni uslužbenec - razlog za sklenitev - projektno delo - pogodba o zaposlitvi za določen čas
Pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi oprave projektnega dela se lahko sklene za več kot dve leti samo, če se sklene za ves čas trajanja projekta. V nasprotnem primeru je presežena časovna omejitev, ki jo določa tretji odstavek 53. člena ZDR, čeprav je podan zakoniti razlog za sklenitev.
Pogodba o zaposlitvi za določen čas iz razloga opravljanja projektnega dela je bila s tožnikom sklenjena za več kot 2 leti, vendar ne za ves čas trajanja projekta A. Tožnik je opravljal kontrole v okviru projekta A., ki so se financirale iz tehnične pomoči A.. V pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da se ta sklepa za čas trajanja projekta, ki se financira iz tehnične pomoči A. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil ukrep „tehnična pomoč“ kakršenkoli projekt znotraj projekta A. Tehnična pomoč je finančni instrument, ki zagotavlja uspešno implementacijo A.. in ni samostojni projekt. Takšen status tehnične pomoči pa ne more biti zakonita podlaga za sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom, se šteje, da je bilo delovno razmerje med strankama sklenjeno za nedoločen čas.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006533
Ustava RS člen 25. ZKP člen 388, 388/2.
pravica do pravnega sredstva – pritožba – odločitev o več pritožbah zoper isto sodbo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.
ZDR člen 11, 13, 13/1, 13/3, 21, 21/1, 119, 119/2. OZ člen 39, 39/4, 50, 50/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - delovno dovoljenje - tujec - nična pogodba o zaposlitvi - navidezna pogodba
Pogodba o zaposlitvi je bila navidezna, saj je bila sklenjena zato, da bi tožnica lahko pridobila nostrifikacijo diplome ter licenco Zdravniške zbornice Slovenije za delo zdravnika v Republiki Sloveniji, zato nima učinkov med strankama in v času izredne odpovedi ni veljala. Ker v času izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni veljala in bila dejansko realizirana kakšna (ustna) pogodba o zaposlitvi za kakršnokoli drugo delo in ker ni veljala niti prej veljavna pogodba o zaposlitvi (ta je prenehala veljati s samim zakonom z dnem prenehanja veljavnosti delovnega dovoljenja), je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, saj je bila podana takrat, ko delovnega razmerja med pravnima strankama ni bilo več. Iz tega razloga reintegracijski in reparacijski zahtevek nista utemeljena.