Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 156, 156/1, 156/1-1. ZJRM-1 člen 6, 6/2.
prekrški zoper javni red in mir - nasilno in drzno vedenje - plačilni nalog - sestavine plačilnega naloga - opis prekrška - kršitev materialnih določb zakona - zakonski znaki prekrška - pravica do obrambe
Historični dogodek, ki je predmet obravnavanega postopka, je zamejen in je bila storilcu dana tudi možnost učinkovite obrambe, saj je prekrškovni organ obravnaval storilca v prisotnosti oškodovanca, poimenoval ga je z inicialkami in v prilogi še z vsemi osebnimi podatki, ter je storilec točno vedel, kaj se mu očita, kar je razvidno tudi iz njegove izjave in iz vložene zahteve za sodno varstvo ter izhaja tudi iz pritožbenih navedb.
ZDR-1 člen 33, 14, 37, 109, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 204.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delodajalca - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - tatvina
Tožena stranka je tožnici, zaposleni na delovnem mestu „dietni kuhar IV“, očitala, da je iz kuhinje odnesla različne stvari (5 kg starega kruha, 2 PVC 10-litrski vedri bioloških odpadkov, 2 kg limon, 1,5 kg jabolk, ...). Tožena stranka je dokazala, da je tožnica storila očitano kršitev, zato ji je utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
plačilo plač - obveznost plačila - regres za letni dopust - dodatek za delovno dobo
Pravica do dodatka za delovno dobo je zakonska pravica delavca, glede katere velja določba 32. člena ZDR-1, ki določa neveljavnost določil pogodbe o zaposlitvi, če so ta v nasprotju s splošnimi določbami o minimalnih pravicah in obveznostih pogodbenih strank, določenih z zakonom, kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. V takem primeru se namesto določbe pogodbe o zaposlitvi neposredno uporabi določba zakona, kolektivne pogodbe oziroma splošnega akta delodajalca. Ker gre za zakonsko pravico, se ji delavec ne more odpovedati, niti se stranki v pogodbi o zaposlitvi ne moreta dogovoriti, da mu pravica ne pripada. Zato je sodišče prve stopnje na ugovor tožene stranke zahtevek za plačilo dodatka za delovno dobo nepravilno zavrnilo. Dejstvo, da je bila osnovna plača tožnika višja, ne utemeljuje zaključka, da je bil vanjo vštet tudi dodatek za delovno dobo. Gre zgolj za osnovno plačo, v katero dodatek za delovno dobo ne more biti zajet. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
načelo materialne resnice - zaslišanje obdolženca - zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazni postopek - izvajanje dokazov
Že zaradi načela materialne resnice mora sodišče izvesti vse razpoložljive in pravno relevantne dokaze ter šele nato oceniti vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi ter ugotoviti, ali je obdolženec storil očitani mu prekršek.
Če je obdolženec vozil brez veljavnega vozniškega dovoljenja in če se je policistom izkazal z neveljavnim vozniškim dovoljenjem, gre za prekrška, ki izvirata iz istega historičnega dogodka, vendar sta še kljub temu podana znaka obeh prekrškov.
stroški postopka - pravica do prenosa pokojninskih pravic - plačilo prispevkov - uspeh v postopku
Glede na vtoževane in ugotovljene zneske plačanih prispevkov za posamezno leto ter na novo določen znesek za prenos pokojninskih pravic iz pokojninskega sistema Republike Slovenije v sistem pokojninskega zavarovanja EU ob odpravi obeh izpodbijanih odločb tožene stranke, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožnica v tem sporu uspela v višini 60 %. Skladno z določbo 2. odstavka 154. člena ZPP je zato tožnica upravičena do ustreznega dela stroškov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep glede stroškov postopka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek stroškov.
Tožnik je imel s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno, da mu za opravljeno delo in polni delovni čas (40 ur na teden) glede na predvidene rezultate in normalne delovne pogoje pripada bruto plača v višini 800,00 EUR, v primeru dela v državi EU, pa je urna postavka delavca 11,50 EUR bruto. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju o reparaciji ni upoštevalo, da je tožnik le v delu spornega obdobja delal v Nemčiji, kasneje pa v Sloveniji, ter mu je za celotno naveden obdobje priznalo višjo urno postavko, je pritožbeno sodišče znesek reparacije znižalo tako, da je za čas dela v Sloveniji upoštevalo nižjo urno postavko, dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi za delo v Sloveniji.
ZUJF člen 168, 168/1, 168/2, 168/7. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti člen 5, 5/1, 5/2, 5/4.
povračilo stroškov prevoza na delo in iz dela - vozni red - delovni čas
Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.
regulacijska začasna odredba - zavarovanje nedenarne terjatve - protispisnost - izbris podatkov na IT sistemu - nedostopnost do podatkov - težko nadomestljiva škoda
Sodišče izda (regulacijsko) začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji (prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), in če izkaže za verjetno, da je začasna odredba nujna za preprečitev uporabe sile ali nastanek težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča, Up 275/97).
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že večkrat zavzelo stališče, da je zakonodajalec z ZOPRZUJF vprašanje odprave posledic protiustavne negativne uskladitve pokojnin uredil na način, da se znižani del pokojninskih dajatev izplača v dveh delih v nominalni višini. Torej glede na 2. člen ZOPRZUJF-a brez obresti.
Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva člen 39, 39/2. ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-2, 91, 164. ZGD-1 člen 286. OZ člen 18, 319.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - poslovodja - odpravnina - odpoklic - neizrabljen letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Odpoklic s funkcije poslovodje pomeni, da tožnik za opravljanje dela poslovodje po pogodbi o zaposlitvi ne izpolnjuje več predpisanih pogojev in da zato ne more izpolnjevati obveznosti iz delovnega razmerja, kar predstavlja odpovedni razlog nesposobnosti po določbi 2. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1.
V pogodbi o zaposlitvi, v kateri sta pravdni stranki uredili medsebojne pravice in obveznosti v času opravljanja funkcije poslovodje, je bilo dogovorjeno, da je tožnik upravičen do odpravnine v znesku šestkratnega osnovnega mesečnega plačila poslovodje, in sicer (med drugim) v primeru, če je odpoklican iz „drugih ekonomsko poslovnih razlogov“. Tožnik je bil odpoklican, ker je tožena stranka (oziroma skupščina tožene stranke) izgubila zaupanje vanj, in sicer v zvezi z neustreznimi informacijami glede dveh komitentov tožene stranke. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izguba zaupanja v tožnika kot poslovodjo ne predstavlja „drugega ekonomsko poslovnega razloga“, saj so ti objektivne narave, medtem ko je „izguba zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani poslovodje (tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnost pri vodenju poslov). Zato sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo odpravnine ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - prenehanje potrebe po delu - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je prišlo do zmanjšanega obsega dela na določenem geografskem področju zaradi prenehanja izvajanja storitev čiščenja pri določenih naročnikih, za katere je bila zadolžena tožnica. Preostale delovne naloge tožnice pa je tožena stranka prerazporedila na dve drugi vodji poslovnih enot. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu 1. alinee prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 85. URS člen 50, 50/2, 51, 51/1. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 129, 132, 135. OZ člen 299. ZUP člen 113.
povrnitev stroškov zdravljenja v tujini - pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja - ustavna odločba
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja za porod v tujini. Toženka je povrnitvi stroškov nasprotovala, ker je šlo v tožničinem primeru za načrtovano zdravljenje v tujini ter tako niso izpolnjeni pogoji iz 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja in zato, ker zdravstvenih storitev v tujini tožnica ne more uveljavljati mimo 127. do 133. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki podrobneje urejajo zdravljenje v tujini. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pravice do zdravstvenih storitev med potovanjem in bivanjem v tujini, kot so urejene v X. poglavju Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (135. člen, 127. do 133. člena), avtonomno urejajo pravico do zdravstvenih storitev v tujini, v primerih, ko zavarovana oseba dela v tujini, med službenim ali zasebnim potovanjem v tujini, če je na strokovnem izpopolnjevanju v tujini ali tam študira in če se za stalno naseli v tujini. Te določbe torej mimo 23. člena ZZVZZ, s katerim je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v primeru zdravljenja v tujini, na originalen način urejajo področje, za katero te pristojnosti nimajo in je ta pristojnost prepuščena zakonodajalcu. Zato sodišče prve stopnje teh določb Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja pravilno ni uporabilo in se je pri odločitvi oprlo zgolj na zakonske določbe in določbe Ustave RS. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica uveljavljala odpravo odločb tožene stranke s priznanjem plačila zdravstvenih storitev, opravljenih v tujini.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
pristojnosti Državnega pravobranilstva RS - kazenski pregon - interes države
Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).
ugovor zoper sklep o izvršbi – judikatna terjatev – zastaranje – obresti
V zvezi z ugovorom zastaranja obresti, ki izhajajo iz judikatnih terjatev, je potrebno uporabiti določilo drugega odstavka 356. člena OZ, ki določa, da vse občasne terjatve, ki izvirajo iz judikatnih odločb in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. 347. člen OZ pa določa, da terjatev občasnih dajatev, ki dospevajo letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve, kar se nanaša tudi na terjatev obresti (podobno sklep VS RS II Ips 70/2011). V konkretnem primeru torej za tiste obresti, ki so zapadle do izdaje sklepa o izvršbi opr. št. I 2003/01183 z dne 12. 9. 2003, to je od 31. 1. 2003 do 12. 9. 2003 od zneska 366,49 EUR, velja 10-letni zastaralni rok in je ugovor v tem delu neutemeljen. Za izterjavo vseh ostalih zakonskih zamudnih obresti, ki zapadejo v plačilo po izdaji sklepa o izvršbi z dne 12. 9. 2003 (torej v bodoče), pa je potrebno upoštevati glede na ugovor zastaranja drugi odstavek 356. člena OZ v zvezi s 347. členom OZ.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006533
Ustava RS člen 25. ZKP člen 388, 388/2.
pravica do pravnega sredstva – pritožba – odločitev o več pritožbah zoper isto sodbo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.