Sodišče prve stopnje je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv do te mere, da njen preizkus ni mogoč. Z izrekom izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje sicer v celoti zavrnilo postavljen tožbeni zahtevek, vendar ni jasno, kaj je tožnica uveljavljala in katere odločbe toženca je presojalo sodišče prve stopnje v zvezi s tem, kar tožnica uveljavlja. O zakonitosti in pravilnosti dokončne odločbe toženca v zvezi s prvostopenjsko odločbo, s katero je že bilo dokončno odločeno o tožničini pravici, pa sploh ni bilo odločeno. Poleg tega je sodišče odločalo o primarnem in podrednem tožbenem zahtevku, čeprav sploh ne gre za (objektivno) eventualno kumulacijo zahtevkov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 7, 7/5, 15, 15/2, 36, 36, 37/1, 156, 191, 191/1, 399. ZMEPIZ člen 45, 47. OZ člen 131.
starostna pokojnina - izpolnjevanje pogojev - prenehanje zavarovanja - družbenik in direktor podjetja - odškodninska odgovornost
Tožnik je na dan vložitve zahteve dopolnil 21 let, 10 mesecev in 17 dni pokojninske dobe in starost 60 let in 11 mesecev, tako da je z upoštevanjem znižanja starosti po določbi 37. člena ZPIZ-1 za vzgojo treh otrok, izpolnil pogoj starosti (od 63 let znižana starost za 2 leti in 5 mesecev) in pogoj pokojninske dobe (najmanj 20 let), določen v 36. členu ZPIZ-1 za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ob izpolnjenih pogojih starosti in pokojninske dobe pa tožnik ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za priznanje pravice do starostne pokojnine, to je prenehanja obveznega zavarovanja. Tožnik je namreč od 11. 10. 2009 dalje neprekinjeno obvezno zavarovan kot družbenik in direktor podjetja po 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da sta zavrnilni odločbi toženca za pravilni in zakoniti in je tožbeni zahtevek za priznanje pravice do starostne pokojnine utemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ člen 12, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 78, 78/1.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - podlaga za zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožena stranka ugotavljala, v kakšnem statusu zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik v spornem obdobju. Ker tožnik ni bil zavarovanec iz drugega naslova, je pa državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je tožena stranka njegov status pravilno opredelila kot status po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47, 47/1, 51, 51/1.
izvedenina - zahtevnost izvedenskega mnenja
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je pravni standard zelo zahtevnega mnenja podan, ko zadana naloga zahteva dodaten poglobljen študij, obsežne analize in preiskave, študij strokovne literature, posvetovanja z drugimi strokovnjaki, ipd. Ker pisno mnenje izvedenskega organa v sestavi štirih članov obsega 10 strani, zaključki pa v bistvu pritrjujejo oceni invalidskih komisij iz predsodnega postopka, poleg tega pa ni razvidno, kakšna strokovna literatura naj bi bila uporabljena, gre za zahtevno, ne pa za zelo zahtevno izvedensko mnenje.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4, 263, 263/1, 263/1-1.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - pravnomočnost odločitve - zavrženje nove vloge
Tožnik je uveljavljal ugotovitev začasne nezmožnosti za delo za isto obdobje, kot že pravnomočno končanem socialnem sporu. Toženec je novo vlogo tožnika utemeljeno zavrgel, ker je bila v zvezi z istim dejanskim stanjem in pravno podlago, na katero opira nov zahtevek, že izdana zavrnilna odločba in je o zadevi bilo že pravnomočno odločeno.
PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0066222
ZP-1 člen 67, 202e, 202e/2. ZKP člen 87, 87/1, 87/2, 87/3, 88, 88/4.
preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - rok za vložitev pritožbe - pravočasnost pritožbe - roki - smiselna uporaba ZKP - iztek roka - pravni pouk
Pritožba je pravočasna, če se izroči sodišču prve stopnje pred pretekom roka; če se pošlje po pošti priporočeno, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Rok za vložitev pritožbe se izteče s pretekom prvega prihodnjega delavnika le, če je zadnji dan roka državni praznik, sobota ali nedelja ali kakšen drug dan, ko se pri državnem organu ne dela.
pristojnosti Državnega pravobranilstva RS - kazenski pregon - interes države
Pritožbeno sodišče se povsem strinja s prvostopenjskim sodiščem, da v Republiki Sloveniji funkcijo pregona v interesu države opravlja izključno in samo državni tožilec, ki opravlja v javnem interesu kazenski pregon kaznivih dejanj, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Zato državno pravobranilstvo nima pristojnosti za zastopanje Republike Slovenije kot subsidiarnega tožilca. V kolikor bi takšna pooblastila imelo, bi le ta bila določena v ZDPra. Iz 1. člena tega zakona izhaja, da je državno pravobranilstvo zastopnik Republike Slovenije in drugih subjektov, določenih s tem zakonom, pred sodiščem in upravnimi organi. Državno pravobranilstvo opravlja tudi druge naloge, določene z zakonom. Pristojnosti državnega pravobranilstva so določene v 2. poglavju tega zakona. Tako 7. člen ZDPra določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Pred upravnimi organi zastopa državno pravobranilstvo subjekte iz prejšnjega odstavka na podlagi pooblastila. Nobenega dvoma torej ni, da interese države državno pravobranilstvo vedno zastopa na podlagi pooblastila. V zvezi s kazenskimi zadevami pa je državno pravobranilstvo (na sedežu - v Ljubljani - drugi odstavek 17. člena ZDPra) pristojno za izvajanje postopka po 32. (XXXII) poglavju ZKP, torej v postopkih za povrnitev škode, rehabilitacijo in uveljavitev drugih pravic oseb, ki so bile neupravičeno obsojene ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost - členi 538 - 546. Tudi po določbah 60. člena ZKP državni organ, ki je oškodovan s kaznivim dejanjem, ne more kot subsidiarni tožilec prevzeti kazenskega pregona, saj funkcijo pregona v interesu države opravlja samo državni tožilec. Prav tako ne more kazenskega pregona v interesu države prevzeti državno pravobranilstvo, ki zastopa državo in njene organe pred sodišči, vendar samo glede premoženjskih vprašanj (7. in 8. člen ZDPra).
ZPP člen 181, 181/1. ZSPJS člen 3a, 3a/1, 3a/4, 13. ZDR člen 204, 204/1, 204/2. Aneks h kolektivni pogodbi za zaposlene v zdravstveni negi člen 3, 3/3. Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju člen 5.
uvrstitev v plačilni razred - razlike v plači - nedovoljen ugotovitveni zahtevek - relativna bistvena kršitev postopka - rok za vložitev tožbe
Tožnica je bila v vtoževanem obdobju, upoštevaje tretji odstavek 3. člena Aneksa in splošne akte tožene stranke, upravičena do plače za 41. oziroma 43. plačni razred. Na podlagi tretjega odstavka 3. člena Aneksa, ki je bil sklenjen na podlagi drugega odstavka 13. člena ZSPJS, se je namreč dosedanja glavna medicinska sestra zavoda (in na tem delovnem mestu je bila razporejena tožnica), uvrstila v plačni razred skladno z Uredbo o plačah direktorjev v javnem sektorju in sicer v plačni razred delovnega mesta pomočnika direktorja v zdravstvenih zavodih. Aneks je določil le višino plačnega razreda, v katerega se je uvrstila dosedanja glavna medicinska sestra (torej v plačni razred, določen za pomočnika direktorja) in ne razporeditve glavne medicinske sestre na to delovno mesto. Namen 3. odstavka 3. člena Aneksa je bila določitev in uvrstitev delovnih mest v plačne razrede in nazive plačnih podskupin, za katere je Aneks veljal.
ZSDS-1 člen 72, 72/1. ZPP člen 112, 136, 274, 274/1.
zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka
Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20, 20/1, 20/3, 21, 37, 37/2. ZPIZ-1 člen 5, 36, 36/2, 156, 156/2. URS člen 50, 50/1.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - izpolnjevanje pogojev
Pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je mogoče upoštevati le zavarovalno dobo, dopolnjeno pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini, ne pa tudi posebne dobe, niti beneficiranega staža, dopolnjenega pri nosilcu zavarovanja v Bosni in Hercegovini. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ob seštetju zavarovalnih dob, dopolnjenih v obeh pogodbenicah na temelju 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po slovenski zakonodaji ni pogojev za priznanje sorazmernega dela starostne pokojnine. Zavarovanec namreč lahko v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do starostne pokojnine pri starosti 63 let, če dopolni najmanj 20 let pokojninske dobe. Tožnik, ki je na dan 31. 12. 2012 dopolnil le 58 let starosti, ne izpolnjuje pogoja starosti za priznanje sorazmernega dela slovenske starostne pokojnine. Zato sta zavrnilna upravna akta tožene stranke pravilna in zakonita ter je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njuno odpravo utemeljeno zavrnilo.
ZPIZ-1 člen 15, 15/2, 17, 17/2, 178. ZPIZ-2 člen 16, 429, 429/15.
lastnost zavarovanca - zmotna uporaba materialnega prava - družbenik in poslovodna oseba - vključitev v zavarovanje
V 2. odstavku 15. člena ZPIZ-1 je določeno, da se obvezno zavarujejo družbeniki zasebnih družb in zavodov v Republiki Sloveniji, ki so poslovodne osebe in niso zavarovane na drugi podlagi. Tožnik je bil v zavarovanje že vključen po drugi pravni podlagi, in sicer na podlagi delovnega razmerja. Pri tem ni odločilno, da je bil v omenjeno zavarovanje vključen za krajši delovni čas, torej za 20 ur tedensko. Iz 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1 ne izhaja, da bi moral biti zavarovanec, ki je vključen v zavarovanje po drugi pravni podlagi za polovični delovni čas, za preostali delovni čas vključen v zavarovanje kot družbenik in poslovodna oseba. Ker je bil torej tožnik že vključen v zavarovanje na drugi podlagi (pa čeprav le za polovični delovni čas), ni nobene pravne podlage, da bi ga tožena stranka vključila v obvezno zavarovanje (za preostali delovni čas) po določbi 2. odstavka 15. člena ZPIZ-1, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Zato sta odločbi tožene stranke nezakoniti. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odločbi tožene stranke odpravilo. Posledično je bilo potrebno odpraviti tudi odločbi tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da tožnik v spornem obdobju nima pravice do izplačila polovice starostne pokojnine. Tožena stranka za ustavitev izplačevanja dela pokojnine v 178. členu ZPIZ-1 ni imela pravne podlage.
ZDR-1 člen 33, 34, 37, 85, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2. KZ-1 člen 172, 174.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti - znaki kaznivega dejanja - spolna zloraba slabotne osebe - kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Tožnik, zaposlen na delovnem mestu diplomirane medicinske sestre v anesteziji, se je spornega dne pri opravljanju dela v prebujevalnici po nepotrebnem dotikal pacientke, ki je bila v prebujevalnico prepeljana po abdominalnem operativnem posegu in je bila pod vplivom zdravil ter v občutljivem psihofizičnem stanju, in sicer po telesu in po intimnih delih. Na njene prošnje, da naj z verbalnim in fizičnim spolnim nadlegovanjem preneha, pa ni reagiral. S tem ravnanjem je kršil svoje delovne obveznosti, njegovo ravnanje pa ima tudi vse zakonske znake kaznivega dejanja spolne zlorabe slabotne osebe po 172. členu KZ-1 in kaznivega dejanja kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po 174. členu KZ-1. Glede na svojo dejavnost tožena stranka takega ravnanja ne more tolerirati, zato so izpolnjeni tudi pogoji iz 1. odstavka 109. člena ZDR-1, saj delovnega razmerja med strankama ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 213, 278, 339, 339/2, 339/2-8. URS člen 22, 25.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - dokazni sklep - načelo kontradiktornosti - pravica do pritožbe
Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Na podlagi določb 278. člena ZPP sodišče z dokaznim sklepom sprejme ali zavrne dokazne predloge strank, pri čemer mora v sklepu jasno navesti, zakaj je predlagani dokaz zavrnilo (drugi odstavek 278. člena ZPP). Če tega sodišče ne stori v sklepu, sprejetem na naroku za glavno obravnavo, je dolžno razloge za zavrnitev predlaganega dokaza pojasniti v končni sodbi.
Ker sodišče prve stopnje ni na naroku za glavno obravnavo niti v končni sodbi, v kateri je zavrnilo „ostale dokazne predloge“, podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in je zgolj pavšalno navedlo, da je ugotovilo vsa odločilna dejstva za odločitev, je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče v primeru pomanjkljivosti razlogov sodišča prve stopnje ne more sanirati z dopolnjevanjem teh razlogov v sodbi pritožbenega sodišča. Opisano ravnanje bi predstavljalo kršitev pravice do izjave, izhajajoče iz 22. člena Ustave RS in bi pritožbeno sodišče za drugačno odločitvijo tožniku vzelo tudi pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave RS.
družinska pokojnina - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - negativna uskladitev pokojnin
Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo pravnomočne sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, s katero sta bili odpravljeni odločbi tožene stranke o negativni uskladitvi pokojnine. Ob odpravi odločb tožene stranke, s katerima je bila pokojnina „negativno“ usklajena na podlagi določb ZUJF, ostane tako v celoti v veljavi odločba o vdovski pokojnini kot pravna podlaga, na podlagi katere je tožena stranka dolžna tožnici izplačevati vdovsko pokojnino. Ker je s pravnomočno sodbo prišlo do odpada pravne podlage, da se je vdovska pokojnina tožnici znižala in uskladila od 1. 6. 2012 po določbah ZUJF, tudi ni več pravne podlage za izdajo izpodbijanih odločb tožene stranke po določbah ZOPRZUJF. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo upravni odločbi tožene stranke.
ZDR člen 6, 84, 84/1, 88, 88/1, 88/1-1, 88/2, 88/3, 88/6. ZPP člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - vročitev odpovedi - odklonitev sprejema - ekonomski razlog
Pri toženi stranki so obstajale finančne težave, saj je imela v letu 2013 in 2014 več kot 200.000,00 EUR zapadlih terjatev, odplačevala je kredit, na njenem bančnem računu pa je bilo ves čas negativno stanje. Zato je sprejela določene ukrepe, med drugim zmanjšanje števila zaposlenih za enega delavca, pri čemer se je odločila, da odpusti tožnika, njegovo delo pa razporedi med preostale tri delavce. Tožena stranka je tako dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Tožena stranka vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni opravila skladno z ZDR oziroma ZPP, katerega določbe se smiselno uporabljajo glede odklonitve sprejema pisanja. Vročevalec bi moral na vročilnico navesti dan, uro in razlog odklonitve ter kraj, kjer je pustil pisanje, namesto, da je navedel le datum ter da tožnik noče podpisati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku vročena 25. 3. 2014. Tožnik je odpoved s priporočeno pošiljko po pošti prejel 20. 5. 2014 in šele ta vročitev je bila skladna z določbami ZDR in ZPP. Zmoten je zato zaključek sodišča prve stopnje, da te druge vročitve odpovedi z dne 20. 5. 2014 ne more sprejeti kot vročitev odpovedi, ker naj bi bila ta že predhodno opravljena dne 25. 3. 2014. Ker je bila odpoved pravilno vročena 20. 5. 2014, je bil tožnik nezakonito odjavljen iz zavarovanj že dne 30. 4. 2014. Odpovedni rok 36 dni je namreč pričel teči šele 21. 5. 2014, kar pomeni, da se je iztekel dne 25. 6. 2014. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku dne 30. 4. 2014 prenehalo nezakonito, in da je trajalo do dne 25. 6. 2014, med tem časom pa je tožnik upravičen do vseh pravic iz delovnega razmerja.
OZ člen 598. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih člen 42, 51, 51/3. Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja člen 22.
Predmet najema, to je odlagališče nenevarnih odpadkov v S., še vedno obstoji in tudi obratuje. Po določbi tretjega odstavka 51. člena v spornem obdobju veljavne Uredbe o odlaganju odpadkov na odlagališčih (v nadaljevanju: Uredba) se namreč odlagališče šteje za zaprto šele, ko je tako odločilo pristojno ministrstvo (ni sporno, da je bil zahtevek tožene stranke za zaprtje odlagališča zavrnjen). Po določbah 50. do 53. člena Uredbe pa postopek zapiranja odlagališča izvaja upravljalec. Taka ureditev je logična zaradi dolgoročnih posledic, ki jih ima odlagališče na okolje. Ne glede na prepoved odlaganja odpadkov torej predmet najema še vedno obstaja. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka še vedno upravljalec odlagališča. Dejstvo, da je bila podpisana pogodba o odvozu odpadkov na P. samo po sebi še ne pomeni (zlasti glede na prej citirane določbe in njihov namen, to je zagotavljanje varstva okolja), da je bila spremenjena koncesijska pogodba, tako da tožena stranka ne bi bila več upravljalec odlagališča odpadkov v S.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - razlika v plači - vročitev odpovedi
Na tožniku je bilo breme, da predlaga dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze tožene stranke v zvezi z njegovim podpisom na redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker za razjasnitev predmetne okoliščine izvedenca grafologa ni predlagal in tudi sicer ni ponudil drugih dokazov, ki bi izpodbili verodostojnost dokazne listine redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno dokazno zaključilo, da je bila tožniku sporna odpoved vročena tistega dne, ki je poleg podpisa tožnika ročno zapisan na odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
V povratnici je polje, kjer bi moral biti datum in podpis naslovnika (tožnika in pritožnika), prazno. Iz poizvednice je razvidno, da je bila pošiljka tožniku vročena 1. 4. 2015. Ker ni dokazano, da bi bila prvostopenjska sodba tožniku vročena 28. 3. 2015, je pritožba zoper sodbo, ki je priporočeno na pošto oddana 14. 4. 2015, vložena pravočasno. Sodišče prve stopnje jo je zato neutemeljeno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006532
ZKP člen 39, 39/1-6, 358, 358/1-4, 371, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – izločitev sodnika – dvom v nepristranskost – dejanje majhnega pomena – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Res je nadalje, kar izpostavlja pritožnica, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do treh let zapora, vendar predpisana kazen sama po sebi še ne izključuje uporabe tako imenovanega instituta dejanja majhnega pomena oziroma uporabe 4. točke 358. člena ZKP. Družbena nevarnost obravnavanega kaznivega dejanja na splošno oz. v abstraktnem smislu res ni majhna, vendar je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo tehtne okoliščine, ki so tudi po oceni pritožbenega sodišča terjale uporabo tega instituta.
Pritožnica trdi, da je predsednica sodišča prve stopnje ravnala narobe, ko je zavrnila predlog za izločitev okrajne sodnice svetnice M. Č. iz sojenja v obravnavani zadevi. Pritožnica je predlagala izločitev sodnice iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ker je slednja podala kazensko ovadbo na državno tožilstvo zoper oškodovanko kot tožilko zaradi suma storitve kaznivega dejanja goljufije (listovna št. 304 spisa). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo o tem pravilno odločeno, saj je sodnici tako postopanje nalagal 145. člen ZKP. S tem sodnica ni izrazila „svojega elementarnega stališča o zadevi“ in ni šlo „za prejudiciranje zadeve“ kot trdi pritožnica, saj se naznanilo nanaša na drugo kaznivo dejanje in gre za dolžnostno ravnanje sodišča v skladu z zgoraj navedeno določbo.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.