Sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja mora vsebovati pravnorelevantna dejstva in pravno podlago, ki je pomembna za presojo, ali je storilec v času preizkusne dobe storil hujši prekršek.
delovna nesreča - prometna nesreča - uporaba viličarja v funkciji delovnega stroja
Viličar se je premikal, vendar ni šlo za premikanje z namenom prestaviti tovor na določeno mesto, temveč je bil namen operacije le ta, da kovinski komad, ki so ga delavci barvali, obrne še na drugo stran. Povedano pomeni, da je šlo za uporabo viličarja v funkciji delovnega stroja in ne v funkciji vozila.
Načeloma je res, da mora sodišče izvesti predlagane dokaze obrambe, če je verjetno, da so le-ti v korist obdolžencu. Ustavno sodna praksa se je namreč že večkrat izrekla, da bo sodišče tak dokaz izvedlo le, če je materialnopravno relevanten in da obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemelji s potrebno stopnjo verjetnosti. Prav slednji pogoj pa v pritožbi zavrača že obdolženec sam.
reparacija - obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje - tožbeni zahtevek - materialno procesno vodstvo
Tožnik, ki je uspel v sporu zaradi napredovanja oziroma uvrstitve v višji količnik, je glede zahtevka za obračun in plačilo razlike v mesečnih prispevkih za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje ter razlike v donosnosti v tej zvezi, za čas od 1. 10. 2008 dalje, tožbeni zahtevek pomotoma oblikoval tako, da je zahteval plačilo „tožniku“, namesto „v sklad“. Ker je do tega prišlo pomotoma, saj je v vseh preostalih točkah tožnik postavil zahtevek, ki se glasi na plačilo tožniku, v obrazložitvi oziroma trditveni podlagi v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka pa je jasno navedel, da delodajalec to plačilo za delavce (policiste) vplačuje v sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja Slovenije (SODPZ), je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter tudi v tem delu ugodilo reparacijskemu zahtevku tožnika, saj je šlo v konkretnem primeru za delno zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer je upoštevaje zakonske podlage jasno, da je tožena stranka dolžna za tožnika plačati - na račun Sklada, upoštevaje pri tem pokojninske načrte SODPZ na podlagi ZPIZ-1 in ZPIZ-2, oziroma, da tožena stranka ni dolžna plačati zneskov tožniku, kot je tožnik zmotno navedel v postavitvi tožbenega zahtevka, pri čemer je postavil pravilno trditveno podlago.
pravica do izjave – predlog za preložitev naroka – bolezen zakonite zastopnice – dokazni predlog – informativni dokaz – nedovoljen dokaz
Pri tem je odločilno dejstvo, da gre za poslovni prostor v poslovni stavbi, zato uporaba določb SZ-1 ne pride v poštev. Sodišče prve stopnje je s tem, ko se je sklicevalo na določbe Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih in Stvarnopravnega zakonika pravilno uporabilo materialno pravo. Noben od teh zakonov namreč ne določa obveznosti najemnikov.
POGODBENO PRAVO – STVARNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073380
ZPP člen 182, 182/4, 184, 184/2, 184/3. SPZ člen 67, 67/3, 67/5, 115, 116, 116/1, 116/1-1.
spor majhne vrednosti – upravljanje s stvarjo – razmerja med etažnimi lastniki – pravice in obveznosti na skupnih delih – stroški obratovanja in vzdrževanja – ključ delitve stroškov – pogodba o medsebojnih razmerjih – pogodba o delitvi stroškov – soglasje vseh lastnikov – sprememba tožbe – eventualna kumulacija – sprememba pravne kvalifikacije
115. člen SPZ določa, da so pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih sorazmerne z njihovim solastniškim deležem, če zakon ali pogodba ne določa drugače. V kolikor želijo etažni lastniki drugače opredeliti stroške in obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike, morajo to dogovoriti v pogodbi o medsebojnih razmerjih (prva alineja prvega odstavka 116. člena SPZ). V obravnavanem primeru je večina etažnih lastnikov dogovorila drugačen ključ delitve stroškov s Pogodbo o delitvi stroškov, ne pa v pogodbi o ureditvi medsebojnih razmerij. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tako določen ključ delitve stroškov ni veljaven.
Ko tožeča stranka najprej zahteva določen denarni znesek za povračilo stroškov na pogodbeni podlagi, podrejeno, za primer neveljavnosti pogodbe, pa zahtevo povračilo istega denarja (v sicer nižjem znesku) na zakonski podlagi, je teorija enotnega mnenja, da gre le za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, zato pomeni sklicevanje na drugo vrsto pravne podlage samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka, ki pa ni sprememba tožbe.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 101. ZZRZI člen 40, 40/6.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - invalid III. kategorije invalidnosti - ukinitev podružnice
Uprava tožene stranke je s sprejemom Pravilnika o organizaciji reorganizirala in racionalizirala poslovanje ter izvedla kadrovske prilagoditve z namenom optimalnega izvajanja poslovnih procesov. V tem okviru je združila glavne podružnice v okviru posamezne regije, med drugim A. ter B., ukinili pa so podružnico D.. Zaradi ukinitve organizacijske enote Vodstva podružnice A. je prenehala potreba po zasedbi delovnih mest v Vodstvu te glavne podružnice, in s tem tudi po delu tožnice na delovnem mestu „Komercialist I“ z omejitvami, na katerega je bila tožnica prerazporejena po pridobitvi statusa invalida III. kategorije. Sklop opravil, ki se je opravljal v okviru delovnega mesta „Komercialist I“ (ki ga je zasedala tožnica), se je prenesel v ostale organizacijske dele podružnice med obstoječe zaposlene. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1, saj je onemogočeno nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tožnica ni bila sposobna opravljati del in nalog delovnega mesta „Komercialist I“ brez omejitev, tožena stranka pa tožnici ni mogla ponuditi ustreznega delovnega mesta, saj so bila ustrezna delovna mesta zasedena, hkrati pa so se administrativna dela opravljala poleg rednih delovnih nalog in zato ni bilo odprtega posebnega delovnega mesta. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZZVZZ člen 12, 15, 15/1, 15/1-20, 15/1-21, 78, 78/1.
lastnost zavarovanca - zdravstveno zavarovanje - podlaga za zavarovanje
Tožnik v spornem obdobju ni imel urejenega obveznega zdravstvenega zavarovanja, zato je tožena stranka ugotavljala, v kakšnem statusu zavarovanca iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik v spornem obdobju. Ker tožnik ni bil zavarovanec iz drugega naslova, je pa državljan Republike Slovenije, s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, je tožena stranka njegov status pravilno opredelila kot status po 20. točki prvega odstavka 15. člena ZZVZZ. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0006533
Ustava RS člen 25. ZKP člen 388, 388/2.
pravica do pravnega sredstva – pritožba – odločitev o več pritožbah zoper isto sodbo – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
V obravnavani zadevi je prišlo do procesne situacije, ko je pritožbeno sodišče že odločilo o pritožbi obtoženca na seji pritožbenega senata 21.1.2016 in je bila o tem že izdana sodba opr. št. II Kp 61696/2013 z dne 21.1.2016, s katero je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter je odločilo, da je dolžan plačati sodno takso za pritožbo v višini 252,00 EUR. Ta sodba strankam še ni bila vročena, saj je sodišče prve stopnje, ko je prejelo spis, zadevo ponovno vrnilo pritožbenemu sodišču, da odloči še o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Res je, da drugi odstavek 388. člena ZKP določa, da sodišče druge stopnje odloči z eno odločbo o vseh pritožbah in je bila torej v obravnavani zadevi ta določba kršena, vendar bi bilo v dani situaciji nevzdržno, da pritožbeno sodišče ne bi odločilo tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice, saj s tem, ko je že bilo odločeno o pritožbi obtoženca, sodba sodišča prve stopnje dejansko še ni postala pravnomočna, ker je ostalo odprto odločanje o pritožbi obtoženčeve zagovornice. Glede na navedeno je potrebno dati prednost obtoženčevi ustavni pravici do obrambe in pravici do pritožbe, zato je pritožbeno sodišče moralo ponovno preizkusiti izpodbijano sodbo in odločiti tudi o pritožbi obtoženčeve zagovornice.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi
Glede na to, da tožena stranka ni podala predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v pritožbi neutemeljeno ugovarja reintegraciji, sklicujoč se na to, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njenih navedb o tem, da je zaupanje v tožnika porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni več mogoče nadaljevati. Te navedbe so bile očitno podane v zvezi s 1. odstavkom 109. člena ZDR-1, ki poleg razloga iz 1. odstavka 110. člena ZDR-1 predpisuje še nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi. Ker pa že sam odpovedni razlog po prvi alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, uporaba te določbe niti ne pride v poštev.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - sodna poravnava - povračilo stroškov - uspeh v postopku
Tožeča stranka je s tožbo vtoževala nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane s strani tožene stranke in plačilo denarnih terjatev iz naslova regresa za letni dopust, stroškov za zdravstveni pregled, razlike v plači in plače, razlike v stroških za prehrano in stroškov prevoza na delo, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2014 in 2015 in odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu. Pravdni stranki sta na naroku o celotnem spornem razmerju sklenili sodno poravnavo in sodišču predlagali, da odloči o pravdnih stroških. Glede denarnega dela tožbenega zahtevka je sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka uspela v višini 58 %, kolikor je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki na podlagi sodne poravnave. Sodišče prve stopnje bi moralo pri svoji odločitvi uporabiti tar. št. 2312, ki med drugim pod točko 3 določa, da se v primeru, če se postopek konča s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, taksna tarifa po št. 2311 (količnik 2,0) zniža na količnik 0,7. Ker sodišče prve stopnje te določbe taksne tarife ni upoštevalo, temveč je odmerilo takso na podlagi tar. št. 2311 postopek na splošno v količniku 2,0, namesto pravilno po tar. št. 2312 v višini 0,7 količnika, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je pri svoji odločitvi uporabilo tar. št. 2312, saj se je postopek na prvi stopnji končal s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/2. ZPIZ-2 člen 390.
starostna pokojnina - sorazmerni del - mednarodni sporazum - seštevanje zavarovalnih dob - tuj državljan
Tožnik ima kot državljan ene države pogodbenice - Srbije pokojninsko dobo dopolnjeno v drugi državi pogodbenici - Sloveniji, poleg tega pa izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine z upoštevanjem zavarovalne dobe, dopolnjene v tretjih državah, s katerimi sta obe pogodbenici sklenili sporazume o socialnem zavarovanju , to je Nemčijo in Hrvaško. Ker je tožnik državljan Srbije in je bil zavarovan v Sloveniji, je treba tudi glede na 3. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo, ki določa, da se sporazum uporablja za osebe, za katere veljajo ali so veljali pravni predpisi ene ali obeh pogodbenic, upoštevati 20. člen o seštevanju zavarovalnih dob, čeprav kot državljan Srbije, v tej državi ni dopolnil pokojninske dobe. Zato je zmotno stališče toženca, da ta določba za tožnika ni uporabljiva, ker tožnik v Srbiji ni dopolnil pokojninske dobe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik upoštevaje določila 20. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o seštevanju zavarovalne dobe, ki jo je dopolnil v Sloveniji ter v tretjih državah, s katerimi imata obe državi pogodbenici sklenjene sporazume o socialnem zavarovanju, izpolnjuje minimalne pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine iz 36. člena ZPIZ-1. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb toženca in tožniku priznalo pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine, tožencu pa naložilo, da izda odločbo o odmeri in izplačevanju sorazmernega dela starostne pokojnine.
izločitev predsednice senata - rok za vložitev zahteve - zavrženje zahteve
Tožnik je predlog za izločitev predsednice senata vložil dne 24. 6. 2015 oz. 29. 6. 2015, ko je bila obravnava že zaključena in ko je bila že izdana sodna odločba, zato je sodišče prve stopnje predlog pravilno zavrglo kot prepoznega (6. odstavek 72. člena ZPP).
začasna nezmožnost za delo - prekinitev postopka - predhodno vprašanje
Tožnica v tem sporu izpodbija odločbe o začasni nezmožnosti za delo oziroma bolniškem staležu ter njegovem vzroku. Začasna nezmožnost za delo in njen vzrok sta pravno relevantni dejstvi, od katerih so odvisne pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, o katerih se tako v predsodnem upravnem postopku kot v sodnem postopku vedno odloča sočasno. Vzrok začasne nezmožnosti za delo zato ne more biti predhodno vprašanje v smislu 13. člena ZPP, saj ne gre za obstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja, o katerem bi moralo odločati drugo stvarno pristojno sodišče ali kak drug organ. Dejstvo, da pred prvostopenjskim sodiščem teče istovrstni spor (za priznanje bolniškega staleža) za druga obdobja, v katerem je v skupno obravnavanje združenih več tožb, samo po sebi ni razlog za prekinitev postopka.
Tožnik je zoper sklep, s katerim je bil obveščen, da ni izbran, pri toženi stranki vložil pritožbo. Pravno varstvo take vrste v zvezi z izbiro kandidata ni predvideno. V petem odstavku 200. člena ZDR-1 je namreč določeno, da lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V konkretnem primeru pa je tožena stranka o tožnikovi pritožbi odločala s sklepom z dne 7. 1. 2014 in pritožbo zavrnila ter navedla, da ima delavec možnost v roku 30 dni zahtevati sodno varstvo zoper ta sklep pred Delovnim sodiščem, za kar prav tako ni imela zakonske podlage. To ravnanje tožene stranke ni predstavljalo takšnega zavajanja tožnika, da bi ta zamudil rok za vložitev tožbe iz razloga prepovedi diskriminacije pri izbiri kandidata, saj je ves postopek, ki ni imel podlage v zakonu, potekal potem, ko je bilo obvestilo o neizbiri kandidata že izdano in vročeno tožniku. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da ne obstoji pravni temelj za plačilo odškodnine tožene stranke zaradi napačno podanega pravnega pouka v sklepu z dne 7. 1. 2014, saj ta na pravico tožnika, da vloži tožbo po petem odstavku 200. člena ZDR-1 na podlagi obvestila o nezbiri kandidata, ni mogel vplivati.
znižanje plačila vrtca - sostarševstvo - upoštevanje otroka pri ugotavljanju materialnega položaja
V primeru sostarševstva se pri ugotavljanju materialnega položaja v zvezi z uveljavljanjem pravic iz javnih sredstev otrok primarno upošteva pri tistem od staršev, za katerega se starši tako dogovorijo. Če tak dogovor ni sklenjen, potem se otrok upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem ima prijavljeno stalno prebivališče. Dogovor iz izreka sodbe, s katero je sodišče razvezalo zakonsko zvezo, sklenjeno med tožnikom in njegovo bivšo ženo in na podlagi njunega dogovora oziroma poravnave mladoletna otroka dodelilo v varstvo, vzgojo in oskrbo obema staršema, se ne nanaša na uveljavljanje vseh pravic iz javnih sredstev po ZUPJS. Zato nima narave dogovora o tem, pri katerem od staršev se bosta otroka upoštevala pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev iz 9. odstavka 10. člena ZUPJS. Ker tožnik in njegova bivša žena nista sklenila dogovora o tem, da se bosta njuna skupna otroka pri ugotavljanju materialnega položaja za uveljavljanje pravic iz javnih sredstev upoštevala pri tožnikovi bivši ženi, k čemur ju ZUPJS ne zavezuje, se skupna otroka upošteva pri tistem izmed staršev, pri katerem imata prijavljeno stalno prebivališče. To pa je pri očetu, ki je tudi uveljavljal znižano plačilo vrtca, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za odpravo upravnih odločb in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje ter mu naložilo, da izda nov upravni akt o določitvi plačila za program vrtca za tožnikovega otroka.
obratovalec - napotitev delavca na delo k drugi družbi - odškodninska odgovornost delodajalca
Drugotožena stranka (tožnikov delodajalec) ni ravnala protipravno, ko je svojega delavca napotila na delo k drugi družbi, pri kateri je tožnik utrpel poškodbo, prav tako njene dejavnosti same po sebi ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Za odločitev o temelju je pomembno, ali je bila drugotožena stranka obratovalka. Ker je ugotovljeno, da drugotožena stranka ni obratovalka, ni podana odškodninska odgovornost drugotožene stranke, ki je tožnika napotila na delo k drugi družbi. Obratovalec je tisti, ki organizira delovni proces, usmerja posamezne aktivnosti, ima vpliv na način opravljanja dela in na tveganja, povezana z deli, zlasti pa ima koristi od opravljenega dela.
stroški v zvezi z delom - prevoz na delo in z dela
Ker tožena stranka tožnici ni izplačevala stroškov za prevoz na delo in z dela, je tožnica upravičena do povračila teh stroškov, v skladu s 130. členom ZDR-1
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu
Tožena stranka je dokazala, da očitana ravnanja (neupoštevanje tožnikovega zdravstvenega stanja pri zagotavljanju dela; siljenje k opravilom, ki bi škodovala njegovemu zdravstvenemu stanju; da je tožena stranka plačo določala enostransko in v nasprotju z ZDR; da mu tožena stranka ni zagotovila enakega obravnavanja pri nagrajevanju, itd.) bodisi niso resnična ali jih ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.