Preiskava mobilnega telefona oškodovanca je bila opravljena na podlagi njegove vnaprejšnje pisne privolitve, zato zapisnik o preiskavi elektronske naprave ne predstavlja dokaza na katerega sodišče ne sme opreti svoje odločbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za predmetno odločitev ni relevantno.
Pri izjavljanju volje druge toženke bi morali sodelovati predsednica uprave in še en član banke, sicer pravni posel, ki ga sklene zgolj predsednica uprave banke ni veljaven (prvi odstavek 62. člena ZBan-1).
Bistvena razlika med dosegljivostjo in pripravljenostjo za delo je v tem, da se pri dosegljivosti praviloma lahko problemi rešijo preko telefona, v primeru pripravljenosti za delo pa je potrebno delo opraviti na delovnem mestu.
Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 20 let in sicer najprej od 17. 7. 1974 do 31. 8. 1987, potem pa ponovno od 12. 7. 2005 do 27. 12. 2012.Tožniku je v letu 1987 delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo zaradi hujše kršitve delovne obveznosti in sicer neupravičenega izostanka. Zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja ni ugovarjal. Tožnik torej po prenehanju delovnega razmerja v letu 1987 ni imel do tožene stranke nobenih obveznosti in nobenih pravic iz končanega delovnega razmerja. Pravice do odpravnine ni pridobil. Razlog prenehanja prejšnjega delovnega razmerja torej kaže, da pravice, ki so predmet izpodbijane sodbe (odpravnina), niso mogle preiti na novo delovno razmerje, ker jih tožnik ni pridobil. To pomeni, da ni stvarne zveze med prejšnjim in sedanjim delovnim razmerjem in ni mogoče pri določanju višine odpravnine upoštevati prejšnjega delovnega razmerja.
ZDR člen 4, 4/1, 33, 33/1, 34, 34/1, 213, 214. OZ člen 814, 815.
elementi delovnega razmerja – ekonomska odvisnost
Tožnice, ki je zoper toženo stranko uveljavljala obstoj delovnega razmerja, v razmerju do tožene stranke ni mogoče opredeliti kot ekonomske odvisne osebe. Ekonomska odvisnost pomeni, da oseba najmanj 80 odstotkov svojih letnih dohodkov pridobi od istega naročnika (213. člen ZDR-1). Tudi sicer je nelogično zavzemanje tožnice, da bi jo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti za ekonomsko odvisno osebo. Takšna ugotovitev bi namreč avtomatsko izključevala možnost ugotovitve obstoja delovnega razmerja (in tudi pristojnost delovnega sodišča), saj je ekonomsko odvisni osebi zagotovljeno le omejeno pravno varstvo, kot ga predvideva 214. člen ZDR-1, ki pa ne zajema ugotovitve obstoja delovnega razmerja. Dopustna je npr. presoja odpovedi pogodbe o sodelovanju v primeru neutemeljenih odpovednih razlogov, a je tudi upravičenost do tega pogojevana z obveščanjem naročnika po zaključku vsakega koledarskega ali poslovnega leta, a tudi do tega v spornem primeru (še) ni prišlo. Navedeno ne more biti predmet delovnega spora.
Tožnica, ki je imela s toženo stranko sklenjeno zastopniško pogodbo, ni bila v odnosu podrejenosti v razmerju do tožene stranke, pač pa je bila samostojna, oziroma je šlo za enakopraven poslovni odnos med tožnico in toženo stranko. Ker je podrejenost delavca tista ključna lastnost, ki posebej označuje razmerje med delavcem in delodajalcem, izvedena pa je iz delavčeve obveznosti opravljanja dela pod nadzorom delodajalca, je bil zaradi pomanjkanja tega elementa delovnega razmerja pravilno zavrnjen tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je bila v delovnem razmerju pri toženi stranki.
habilitacija - izvolitev v naziv - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Habilitacija se dodeli z odločbo, in šele ko je z odločbo ugotovljeno, da se delavec ne izvoli ponovno v naziv, nastane utemeljen razlog za odpoved. Zato je s pravnomočnostjo odločbe o neizvolitvi v naziv (docent) v konkretnem primeru nastopil utemeljen razlog, zaradi katerega je po 3. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 mogoče podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožena stranka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je kot vodja dejavnosti svojim podrejenim delavcem odredil oziroma odobril prevoz materiala, ki ni bil naročen pri toženi stranki, zato za ta prevoz ni bil izdan ustrezen račun, da je odredil odvoz odpadkov na tehtanje in v nadaljnjo obdelavo, čeprav te storitve niso bile naročene, da je naročil oziroma odobril skladiščenje akvaristike in regalov, katerih skladiščenje ni bilo odobreno niti o njem niso bile obveščene pristojne osebe. Zaradi takšnega ravnanja je podan utemeljen odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal plačilo odškodnine v zvezi z nesrečo pri delu, do katere je prišlo v policijski akciji izsleditve in prijetja osebe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ravnanja iskane osebe in ljudi v romski skupnosti ni mogel nadzorovati, tako da je sam dogodek predstavljal povečano nevarnost. Policijsko delo sledenja in prijetja nevarne iskane osebe, za katero obstaja sum, da je oborožena, pri čemer prijetje poteka v romskem naselju, je dejavnost s povečanim tveganjem, torej nevarna dejavnost, za škodo od te dejavnosti pa odgovarja drugotožena stranka, ki se s to dejavnostjo ukvarja (150. člen OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklenilo, da je drugotožena stranka prosta odgovornosti, ker je škoda nastala izključno zaradi tožnikovih nepravilnosti pri izvrševanju delovnih obveznosti v zvezi z akcijo prijetja iskane osebe in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede t. i. skupnega prijetja iskane osebe. Skupno prijetje pomeni, da v akciji sledenja in morebitnega pregona ter končne aretacije sodeluje več policistov, ki so teritorialno razporejeni v obroč, ki se nato oži, tako da se iskanemu prepreči beg. Tožnik s tem, ko je tekel za iskano osebo, le-te ni poskušal prijeti sam, kot je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč je ravnal skladno s svojo vlogo pri skupnem prijetju in v okviru danih okoliščin (lastnosti iskane osebe, okoliščine prijetja, organizacija policijske akcije, značilnosti terena) opravljal odrejeno policijsko delo. Tudi tožnikovo nadaljevanje zasledovanja iskane osebe ne pomeni ravnanja, ki bi lahko v celoti izključilo odgovornost drugotožene stranke. Enako velja za ugotovitev o neobveščanju policijske uprave, še posebej glede na dejstvo, da radijske zveze niso delovale brezhibno ter o izjemno hitrem razvoju dogodkov, pri katerem je šlo za sekunde. Ob skrbnosti, ki se zahteva od drugotožene stranke pri policijskem delu, kakršnega je v predmetnem primeru opravljal tožnik, tožnikovega ravnanja ni mogoče šteti kot takšnega, ki ga drugotožena stranka ni mogla pričakovati in se posledicam takšnega dejanja ne izogniti ali jih odstraniti. Drugotožena stranka se tako ni uspela razbremeniti celotne odgovornosti za škodo iz dejavnosti s povečanim tveganjem na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da je tožnik sam odgovoren za nastanek škode, ni ugotavljalo, ali je drugotožena stranka tudi krivdno odgovorna za nastanek škode. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Zgolj splošno zatrjevanje zdravstvenega stanja, da se počuti slabo, ker plačuje stroške za stanovanje in ker težko živi, ni zadosten razlog, ob pomanjkanju medicinskih izvidov, da bi sodišče sprejelo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke. Dokazni predlogi morajo biti določni. Tožnik bi moral določno navesti, katere zdravstvene težave ima in kako vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Ker tega ni navajal, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokaz s pridobitvijo izvedenskega mnenja.
Vendar pa je glede plačila tega zneska na podlagi iz 631. člena OZ soglašati s pritožbenim stališčem, da je predložitev v podpis pogodbe o asignaciji, s katero je tožeča stranka pozivala toženo stranko, da izvede plačilo namesto svojemu dolžniku (podjemniku) neposredno njej (kot asignatarju), mogoče šteti za poziv, ki ga v smislu 631. člena OZ da podizvajalec naročniku, saj so učinki asignacijske pogodbe vsebinsko povsem primerljivi s pravno situacijo iz 631. člena OZ.
ZUP člen 129. ZPIZ-2A člen 3, 6. ZPIZ-1 člen 34, 34/1, 34/1-7, 3.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožnica je bila v prostovoljno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključena na podlagi 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1 od 28. 9. 2009 dalje kot brezposelna oseba, vpisana v evidenco pri Zavodu RS za zaposlovanje. Po uveljaviti ZPIZ-2A s 1. 1. 2013 se tožnica iz tega zavarovanja ni odjavila, temveč se je odjavila šele 18. 6. 2013 in je zahtevo za spremembo podlage zavarovanja v predsodnem postopku vložila 27. 6. 2013. Te vloge pa tožena stranka ni obravnavala po vsebini, temveč jo je iz procesnih razlogov zavrgla, ker je ob uporabi 6. člena ZPIZ-2A štela, da je bila vložena po preteku 30 dnevnega materialnega prekluzivnega roka. Že zaradi takšne procesne odločitve o tožničini zahtevi v obravnavanem predsodnem postopku tudi sodišče prve stopnje ni imelo podlage za meritorno sojenje o spremembi temelja zavarovanja, saj po vsebini tožena stranka še sploh ni odločala. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zadevo vrnilo toženi stranki v vsebinsko odločanje.
Novela ZPIZ-2A v 3. členu za prehodno obdobje od 1. 1. 2013 do leta 2020 ureja znižano plačilo prispevkov le za osebe, ki so bile do 31. decembra 2012 prostovoljno vključene v zavarovanje na temelju 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in so od uveljavitve tega zakona dalje zavarovane po 1. odstavku 25. člena ZPIZ-2A. V 6. členu ZPIZ-2A je določeno, da se lahko zavarovanec iz 3. člena istega zakona, ki se je od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A odjavil iz zavarovanja, v 30 dneh od uveljavitve novele zakona, ponovno prijavi v zavarovanje za obdobje odjave do ponovne vključitve v zavarovanje na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu te zakonske novele. Torej za nazaj največ od 1. 1. 2013, če se je odjavil iz zavarovanja in mu je za to obdobje zagotovljeno tudi znižano plačilo prispevka. Novela ZPIZ-2A se nanaša le na zavarovance iz 7. alineje 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ne pa tudi na ostale. Niti za tiste, ki so bili zavarovani na temelju 3. odstavka 34. člena ZPIZ-1. Zato v predsodnem postopku ni bilo podlage za uporabo 6. člena ZPIZ-2A in je sodišče prve stopnje pravilno upravni odločbi odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.
ZSPD člen 69, 69/1, 69/1-6, 69/3. ZZZDR člen 105, 105a.
otroški dodatek - z motna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka - izključitveni razlog
V 69. členu ZSDP so določeni izključitveni razlogi za priznanje pravice do otroškega dodatka. Gre za primere, ko se otroški dodatek, kljub siceršnjemu izpolnjevanju zakonskih pogojev za njegovo priznanje, ne dodeli nobenemu od staršev. Eden izmed primerov je, da
otrok ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, preživnina pa ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno (6. točka 1. odstavka 69. člena ZSDP). To pomeni, da otroški dodatek ne pripada za otroka, ki ne živi z obema staršema in nad njim izvršuje roditeljsko pravico v celoti samo eden od staršev, ob pogoju, da preživnina ni dogovorjena na centru za socialno delo ali določena s sodbo sodišča, razen v primerih, ko očetovstvo ni urejeno. Sodišče prve stopnje ob zmotno zavzetem stališču, da mora biti sporazum o varstvu, vzgoji in preživljanju otroka potrjen s strani sodišča, ni ugotavljalo, ali je v obravnavani zadevi podan dejanski stan iz 6. točke 1. odstavka 69. člena ZSDP. Nad skupnim otrokom, za katerega tožnik uveljavlja otroški dodatek, roditeljsko pravico izvršujeta oba starša, ki sta se s sporazumom dogovorila, da oba obdržita varstvo in vzgojo nad skupnim otrokom. Ta sporazum pa ni neveljaven zgolj zato, ker ni bil sklenjen pred centrom za socialno delo ali pred sodiščem. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022981
URS člen 26. OZ člen 165, 352, 352/1. ZPP člen 154, 154/2. VSM0022982.
odškodninska odgovornost države - izvršilni postopek - vpis lastninske pravice na nepremičnini - začetek teka zastaralnega roka - povrnitev pravdnih stroškov - načelo uspeha - uspeh v predhodnem postopku
Tožena stranka bi morala namreč zatrjevati taka dejstva in predlagati take dokaze, ki opredeljujejo začetek teka zastaralnega roka. Začetek le-tega zakonodajalec veže na pojem nastanka škode. Zastaranje je namreč vezano na zapadlost terjatve, ki je opredeljena pri odškodninski obveznosti s trenutkom nastanka škode (165. člen OZ). Odškodninska terjatev ne more nastati, preden ta ni dospela oziroma je oškodovanec sploh še ni mogel uveljavljati.
- Tožeča stranka je za nastalo škodo lahko (dokončno) izvedela šele takrat, ko je pritožbeno sodišče (sklep VSM I Cp 1199/2009 z dne 8. 6. 2009) potrdilo sklep Okrajnega sodišča v Mariboru Dn 7967/2006 z dne 11. 3. 2009, da se vknjižba lastninske pravice v korist tožeče stranke ne opravi. Šele tedaj je namreč postalo jasno, da tožeča stranka svoje lastninske pravice, pridobljene v izvršilnem postopku na podlagi sklepa o domiku nepremičnine, ne bo mogla uresničiti. Dotlej je bilo namreč vprašanje nastanka škode negotovo, saj v primeru uspeha s pritožbo zoper sklep zemljiškoknjižnega sodišča tožeči stranki škoda (morda) sploh ne bi nastala. Čeprav se je nastanek škode morda nakazoval že prej, pa je tožeča stranka za (v resnici) nastalo oziroma dokončno škodo zvedela šele, ko je izkoristila vsa pravna sredstva, torej v trenutku pravnomočnosti sklepa, da se vknjižba lastninske pravice v njeno korist ne opravi oziroma z vročitvijo tega sklepa pooblaščencu tožeče stranke dne 23. 6. 2009, kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje.
zastaranje - porok - solidarni porok - ugovor solidarnega poroka
Položaj solidarnega poroka je namreč izenačen s položajem glavnega dolžnika, zato zanj praviloma ne morejo veljati krajši zastaralni roki (porok odgovarja za veljavno in zapadlo obveznost dolžnika).
ZDR člen 112, 112/2. ZFPPIPP člen 69, 69/3, 122, 122/2, 122/2-2, 122/4, 301, 301/3. 301/7.
odpravnina - najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - stečajni postopek - prekinitev postopka - nadaljevanje prekinjenega postopka
Tožnik je v stečajnem postopku, začetem nad toženo stranko, prijavil terjatev, ki jo je stečajna upraviteljica v celoti prerekala. Zato je bil tožnik napoten na pravdni postopek za ugotovitev prerekane terjatve. Tožnik bi moral v skladu s 3. odstavkom 301. člena ZFPPIPP v enem mesecu po objavi sklepa ob preizkusu terjatev predlagati nadaljevanje prekinjenega postopka v zadevi. Ker tožnik tega ni storil, je sodišče prve stopnje na podlagi 7. odstavka 301. člena ZFPPIPP pravilno ugotovilo, da je prenehala terjatev tožnika v razmerju do tožene stranke (stečajnega dolžnika), zato je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka.
transformacija delovnega razmerja - delovno razmerje za določen čas
Ker se je začasno odsotni delavki dne 22. 9. 2014 iztekel dopust za nego in varstvo otroka in je tako tudi prenehal razlog, zaradi katerega je bila s tožnico sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, tožnica pa ostala na delu tudi po poteku časa oziroma po prenehanju razloga, zaradi katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi (delala je še dva dni po 22. 9. 2014), je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmeja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnica bi morala za (uspešno) uveljavljanje denarnih terjatev iz delovnega razmerja postaviti tudi tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja. Obstoj delovnega razmerja med pravdnima stranka se namreč v skladu s sodno prakso ne more ugotavljati le kot prehodno vprašanje (13. člen ZPP), ampak se zahteva postavitev ustreznega tožbenega zahtevka, in sicer v rokih iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR (oziroma sedaj prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR. S postavitvijo tožbenih zahtevkov za uveljavljanje denarnih terjatev (brez hkratnega uveljavljanja tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja in/ali ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja) delavec tudi ne more obiti roka iz 204. člena ZDR (oziroma 200. člena ZDR-1) s sklicevanjem zgolj na splošni 5-letni zastaralni rok iz 206. člena ZDR (oziroma 202. člena ZDR-1). Ker tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnica v tem sporu ni postavila, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati dokaznega postopka za ugotovitev, ali je razmerje med pravdnima strankama imelo vse elemente delovnega razmerja, ampak je tožbene zahtevke za uveljavljanje denarnih terjatev pravilno zavrnilo.
dnevnice – konkurenčna klavzula - delovno razmerje za določen čas
Ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas, je nično pogodbeno določilo, s katerim se tožnik zavezuje k spoštovanju konkurenčne klavzule oziroma plačil pogodbene kazni. Po tretjem odstavku 40. člena ZDR-1 se konkurenčna klavzula lahko pisno dogovori tudi v pogodbi o zaposlitvi za določen čas za primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas v skladu s prvim odstavkom 79. člena tega zakona, kadar se pogodba o zaposlitvi za določen čas sklepa z vodilnim delavcem iz prvega odstavka 74. člena tega zakona, poslovodno osebo ali prokuristom ali za opravljanje projektnega dela. Ker tožnik ni bil poslovodna oseba ali prokurist, prav tako pa tožena stranka ni dokazala, da bi šlo za projektno delo, tožnika določba v tretjem odstavku 14. člena pogodbe o zaposlitvi ne zavezuje, saj ZDR-1 ne predvideva dogovora o konkurenčni klavzuli pri sklepanju pogodbe za določen čas, če ne gre za poslovodno osebo ali prokurista oziroma projektno delo.
odškodninska odgovornost države – povrnitev premoženjske škode – kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – dolgotrajnost postopka za določitev nujne poti – pravica do povračila škode – škoda – nastanek stroškov – vzročna zveza
Ključni razlog za to, da tožnik (še) ni mogel začeti z gradnjo hiše, je v tem, da je želel graditi na nepremičnini, ki ni imela redne neposredne povezave z javnim cestnim omrežjem, in ne zatrjevana dolgotrajnost postopka za določitev nujne poti. Nedopustno ravnanje toženke je bilo kvečjemu eden od pogojev za nastanek (morebitne) škode (zaradi kasneje začete gradnje), ne pa odločilni pogoj. Pravno relevantne vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in škodo torej ni.