Odlog izvršbe torej ni pravica, ki bi izvirala iz materialnega prava in ne pomeni podlage za varstvo tožničinih pravic ali pravnih koristi v drugih postopkih, niti ni podlaga za začetek samostojnega upravnega postopka. Zgolj to, da ji zakon daje procesno upravičenje predlagati odlog izvršbe v že začetem izvršilnem postopku in s tem možnost, da se postopek začasno prekine, pa ne pomeni, da sklep, s katerim je o tem odločeno, vsebuje odločitev o njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Zaradi ustavitve postopka davčne izvršbe tekom upravnega spora, katerega predmet presoje je sklep o začetku postopka davčne izvršbe, tožnica ne izkazuje več pravnega interesa za odločitev v tej zadevi, saj si tudi v primeru, če bi bilo njeni tožbi ugodeno, pravnega položaja ne bi mogla kakorkoli izboljšati.
Tožnica ne trdi, da bi bili podatki iz te preglednice nepravilni, da v njej navedeni naslovi niso izvršljivi, da bi te obveznosti (pravočasno) izpolnila, niti denimo, da bi bile zastarane (celo nasprotno, v tožbi izrecno zahteva, naj se jo preneha terjati, a ne zaradi zastaranja, ampak ker ni ničesar dolžna oz. ker ni dolga). Davčna izvršba se tako nadaljuje na podlagi izvršilnih naslovov, na katere je davčni organ, ki opravlja izvršbo, vezan.
ZUP zastaranja izvršitve upravnih odločb (na splošno) ne ureja in ne določa zastaralnih rokov. GZ pa tudi ne določa, v katerih rokih oziroma da bi izvršitev odločbe o inšpekcijskem ukrepu v zvezi z nelegalnim objektom zastarala. Tožnik se tudi ne more z uspehom sklicevati na načelo varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave) v smislu, da je organ posegel v pričakovalno pravico tožnika; to načelo namreč v navedenem smislu varuje pred posegom države kot protiustavnim tistega, katerega pravni položaj je zakonit. Tožnikov pravni položaj pa je zaradi nelegalne gradnje in zaradi izrečenega inšpekcijskega ukrepa v zvezi s to gradnjo nezakonit.
Organ prve stopnje je pravilno in zakonito izdal sklep o izvršbi z denarno kaznijo, s katero je tožniku naložil plačilo denarne kazni v znesku 1.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe z denarno kaznijo, ki je bil izdan na podlagi odločbe istega organa, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora izvesti priklop na javni vodovod za stanovanjsko hišo in objekt za rejo živali.
Tožnik s tožbo dejanskih ugotovitev, na katerih temelji navedena odločitev, ni uspel omajati.
Na pravilnost izpodbijanega sklepa ne more vplivati očitek tožnika, da v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni bil zaslišan in da ni bil izveden posebni ugotovitveni postopek. Kadar davčni organ, kot v obravnavanem primeru, v skladu z zakonskim pooblastilom izterjuje denarne nedavčne obveznosti na predlog predlagatelja izvršbe in na podlagi izvršilnega naslova, ki vsebuje klavzulo izvršljivosti, ki predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, se štejejo dejstva, ki so v njem potrjena, za priznana.
Postopek izterjave v tujini izrečene upravne sankcije se po ZČmIS začne na podlagi prošnje, ki jo tuji organ države prosilke pošlje ministrstvu, pristojnemu za delo, ki po seznanitvi kršitelja pri pristojnem davčnem organu (FURS) predlaga začetek izvršbe.
Sklep o davčni izvršbi tožnik nasprotuje tudi zato, ker meni, da izvršba ni dovoljena, ker mu odločba, ki se izvršuje, ni bila vročena. Podatek o tem kdaj, če sploh, oz. na kakšen način, je bila navedena odločba tožniku vročena, iz prošnje avstrijskih organov za izterjavo naložene globe ne izhaja. Datum in način vročitve odločbe, ki se izvršuje, je dolžan organ države prosilke jasno in nedvoumno navesti v prošnji za izterjavo. Ker tega avstrijski organ ni storil, je prošnja nepopolna, kar pomeni, da pogoji za izvršbo niso izpolnjeni in da pri izdaji izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi pravila, predpisana za obravnavo prošenj za izvršitev v tujini izdanih odločb, niso bila pravilno uporabljena.
Pri navedbi osebe dolžnika kot s.p. v sklepu o izvršbi ni šlo za tehnično napako, temveč za izrecno izraženo voljo tako predlagateljice kot organa, da v sklepu o izvršbi kot dolžnika navede tožnika kot s.p., kar je v nadaljevanju postopka kot napako v izjavi volje potem s sklepom o popravi toženka nepravilno popravila.