Namen sodne takse je plačilo konkretne storitve. V tem se takse razlikujejo od davkov, za katere je značilno, da njihov vplačnik ne prejme protidajatve, ki bi predstavljala posebno storitev. S sodno takso stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišča. Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, mora obstajati obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje.
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1. KZ člen 133, 133/1.
opis kaznivega dejanja – abstraktni dejanski stan - kršitev kazenskega zakona
Ko opis kaznivega dejanja vsebuje tudi po zakonu neobvezen abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti
Taksna obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse za pritožbo je nastala z dnem, ko je bila pritožba izročena sodišču, ker pa je tožena stranka predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila šele po prejemu naloga za plačilo takse, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrglo kot prepozen.
STEČAJNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007583
. ZFPPod člen 19, 20, 22.
odškodninska odgovornost uprave v primeru stečaja podjetja - procesna legitimacija posameznega upnika – plačilo odškodnine v stečajno maso – sklep o dopustitvi spremembe tožbe
Za uveljavljanje zahtevkov po 19. in 20. členu ZFPPod je poleg stečajnega upravitelja procesno legitimiran tudi posamezni upnik, ki pa mora zahtevke uveljavljati le za račun vseh upnikov tako, da se odškodnina plača v stečajno maso stečajnega dolžnika.
Ker je stečajni dolžnik, v korist katerega bi toženi stranki morali izpolniti dajatev v skladu s podrejenim tožbenim zahtevkom, prenehal obstajati, tudi ni bilo več stečajne mase, niti stečajnih upnikov. Slednje pomeni, da tožeča stranka ob vložitvi podrejenega tožbenega zahtevka ni bila (več) stečajni upnik, s tem pa tudi ni bila (več) aktivno legitimirana za uveljavljanje tega zahtevka.
Opustitev sprejetja posebnega sklepa o dopustitvi spremembe tožbe že zaradi tega, ker je sodišče prve stopnje upoštevalo pritožnikovo spremembo tožbe, ne more predstavljati bistvene kršitve določb postopka. Gre namreč za procesno dejanje tožeče stranke, čigar usoda je po tem, ko je to dejanje opravljeno, odvisna (le še) od nasprotne stranke in sodišča.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve – regulacijska začasna odredba
ZIZ in na njem temelječa sodna praksa priznavata regulacijske odredbe izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev pa služijo le zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.
Upnik v zavarovanje svoje denarne terjatve ne more predlagati takšnega sredstva, ki meri na še neobstoječe dolžnikovo premoženje, na način, da naj se dolžniku naloži, da ustrezno poskrbi za njegovo pridobitev. Takšno sredstvo daleč presega namen zavarovanja denarne terjatve in nedopustno omejuje poslovno sposobnost pravnega subjekta.
Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oz. materialno procesnega vodstva.
Sodnik mora strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – načelo proste presoje dokazov – dokazna vrednost listine – dokazna vrednost priče – substancirani dokazni predlogi – materialno procesno vodstvo
Civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.
Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča.
Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
V konkretnem primeru je pritožiteljica predlog za obročno plačilo sodne takse za sklep o dedovanju vložila takrat, ko je taksna obveznost za plačilo te takse že nastala in ji tako sodišče ni moglo odobriti obročnega plačila sodne takse, ker je bil predlog vložen že po nastanku taksne obveznosti, torej prepozno.
izpraznitev stanovanja - najemna pogodba - odpoved najemnega razmerja – uporaba stanovanja brez pravnega naslova
Zato niti ne gre za primer, predviden v 110.a členu SZ-1, ko bi prejšnji najemnik bodisi umrl, bodisi stanovanje trajno zapustil iz razlogov, določenih v 110.a členu SZ-1, temveč je najemnica najemno pogodbo odpovedala sama.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007087
SZ člen 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28. ZPP člen 214, 285.
spor majhne vrednosti - upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – ključ delitve stroškov - priznana dejstva – opredelitev sodišča do dokazov – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 34 lastnikov pogodbo podpisalo le 16, kar ne zadostuje za zaključek, da je bila pogodba 16.5.1996 veljavno sklenjena, še zlasti, ker je predloženi seznam lastnikov delno spremenjen glede na navedeno pogodbo.
Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov, vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati.
Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0061864
ZOR člen 125, 127, 211, 607, 607/3, 648. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZFPPIPP člen 427, 440, 442, 442/6.
sposobnost biti stranka – pravna oseba – nadaljevanje postopka z družbeniki izbrisane družbe – podjemna pogodba - fiksni roki
V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe.
Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja.
Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“ ali „do določenega datuma, kasnejša izpolnitev ne pride v poštev“.
S takšnim ravnanjem – načrtnim odtujevanjem premoženja dolžnik povzroča svojo neplačevitost in je tako podan tudi pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj.
Kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Ovadba praviloma ni vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev kot so to npr. obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi. S kazensko ovadbo se predvsem dokazuje dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje ovadeno. Bistvena razlika med kazensko ovadbo in obvestilom na podlagi II. odst. 148. člena ZKP je tudi v tem, da je kazenska ovadba podana povsem prostovoljno in samoiniciativno. Zato kazenske ovadbe, čeprav jo je podala priviligirana priča, ki se je pozneje odrekla pričanju, ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz in jo uvrstiti med dokazne prepovedi po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.
Zmotno je prepričanje tožeče stranke, da je zgolj s tem, ko ni podpisala primopredajnega zapisnika, dokazno breme v celoti prevalila na toženo stranko. Če je prevzela ključe, bi kot skrben gospodarstvenik morala eventualno s specificiranimi pripombami k primopredajnemu zapisniku opozoriti na napake izpolnitve oziroma zamudo z izpraznitvijo določenih prostorov v nepremičnini. Vendar tega ni storila, zato mora sama nositi posledice.
vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiva zamuda - neplačilo sodne takse
Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.
spor majhne vrednosti – število vlog - pravica do izjave v postopku
V obravnavani zadevi gre za pravdni postopek, ki se je nadaljeval po ugovoru dolžnika v izvršilnem postopku na podlagi verodostojne listine in sta bili vloženi pripravljalni vlogi strank šele prvi vlogi v pravdnem postopku (enakovredni tožbi in odgovoru na tožbo). Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni dalo možnosti tožeči stranki, da se izjavi o prvi pripravljalni vlogi tožene stranke, kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.
ZIZ člen 17, 17/1, 17/2, 17/2-3, 55, 55/1, 55/1-4, 55/1-8, 55/1- 11,56, 239. ZPP člen 337, 337/1, 366.
zavarovanje izvršljive terjatve – izvršilni naslov - seznam zaostalih davčnih obveznosti – zastaranje davčne terjatve – razlogi, ki preprečujejo izvršbo – smiselna uporaba določil zakona, ki ureja zavarovanje
Sodišče prve stopnje je bilo pri odločanju o dovolitvi zavarovanja na predlog upnika vezano na Seznam zaostalih davčnih obveznosti, ki je izvršilni naslov (prvi odstavek 17. člena v zvezi z 239. členom ZIZ), zato ni smelo presojati pravilnosti in zakonitosti le-tega. Obstoj in višina terjatev sta se namreč že ugotavljala pred pristojnim davčnim uradom, nepravilnosti v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, in ostale trditve o neutemeljenosti upničine terjatve pa bi zato dolžnik moral uveljavljati v okviru postopka, ki je tekel pred pristojnim davčnim uradom.
Slabe premoženjske razmere in zdravstveno stanje ne predstavljajo ugovornega razloga po določbah 55. člena ZIZ, ki bi preprečeval izvršbo.
Niti iz zgoraj citiranih listin niti iz izjave o premoženjskem stanju ni razvidno, da bi 60-letni toženec in njegova enako stara žena imele še druge družinske člane, da pa prejemata on povprečno po 376,16 EUR, ona pa po 438,33 EUR mesečnih prihodkov iz naslova nadomestil osebnega zavarovanja oziroma pokojnine. Zato po oceni pritožbenega sodišča niti ni bistveno, da toženec ni izrecno navedel, da drugih družinskih članov (razen žene) nima.