Tožba na nedopustnost izvršbe zagotavlja vložniku ugovora zgolj varovanje njegovega upravičenja na predmetu izvršbe. Potem, ko je bil predmet izvršbe v toku izvršilnega postopka že prodan, tretja oseba ne more več doseči takšnega varstva, saj so tudi morebitna upravičenja tretjega na tem predmetu izvršbe ugasnila.
Tožba na nedopustnost izvršbe predstavlja posebno obliko ugotovitvene tožbe, za katero ima izrecno podlago v zakonu, ki pa je lahko vložena samo za zavarovanje pravice tretjega na predmetu izvršbe. Takšnega zahtevka pa ni mogoče utemeljevati na morebitnih drugih upravičenjih tretjega potem, ko bi mu upravičenje do predmeta izvršbe prenehalo.
IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007088
URS člen 33. ZIZ člen 65, 65/3, 64, 65, 66. SPZ člen 37, 92. OZ člen 164, 164/1, 164/2. ZPP člen 181, 181/2, 181/3.
tožba na nedopustnost izvršbe – lastninska pravica – naturalna odškodnina – vmesni ugotovitveni zahtevek v razmerju do dajatvenega zahtevka
Vložitev predloga za izvršbo ne predstavlja nedopustnega ravnanja, prav tako pa ne predstavlja nedopustnega ravnanja vztrajanje pri izvršbi.
Z dajatveno tožbo zahteva tožnik od sodišča, naj toženca obsodi, da v korist tožnika nekaj da, stori, opusti ali dopusti. Vsebina tožbenega zahtevka pri dajatveni tožbi je torej obligacija, za katero tožnik zatrjuje, da jo je toženec v njegovo korist dolžan izpolniti.
Tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je tožeča stranka lastnica navedenega vozila, je v razmerju do dajatvenih tožbenih zahtevkov prejudicialnega značaja. Gre torej za vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP.
Lastninska pravica res daje pravico lastniku, da ima stvar v posesti, jo uporablja in uživa, vendar pa lahko zakon določi omejitev uporabe, uživanja in razpolaganja. Tako je prav v določbah ZIZ (pri izvršbi na premičnine zaradi izterjave denarne terjatve) podlaga za omejitev lastninskopravnih upravičenj.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0061864
ZOR člen 125, 127, 211, 607, 607/3, 648. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1, 339, 339/2, 339/2-11. ZFPPIPP člen 427, 440, 442, 442/6.
sposobnost biti stranka – pravna oseba – nadaljevanje postopka z družbeniki izbrisane družbe – podjemna pogodba - fiksni roki
V času vložitve tožbe je bila prvotožena stranka redno vpisana v sodni register. Drugače pa je bilo v času izdaje izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba je bila izdana zoper osebo, ki je bila v času izdaje sodbe neobstoječa in tako ni imela sposobnosti biti stranka. Taka sodba ima le zunanji videz sodbe.
Vzrok za zamudo pri opravi del drugotožene stranke izvira torej iz sfere tožeče stranke, saj je do časovnega zamika pri izvedbi del toženih strank prišlo zaradi naknadnih sprememb projektne naloge, ki jih je zahtevala tožeča stranka. Na podlagi navedenega velja, da drugotožena stranka za nastalo zamudo ne odgovarja.
Da bi lahko dogovorjeni rok šteli za bistveno sestavino pogodbe, bi bilo potrebno zatrjevati in dokazati, da je bil čas izpolnitve v pogodbi natančno določen, ob tem pa tudi izražena volja, da gre za bistven element obveznosti. Takšna volja pa je lahko izražena na različne načine. V praksi, predvsem med gospodarskimi subjekti, so se uveljavili nekateri posebni izrazi, ki omogočajo sklepanje, da ima čas poseben pomen. Takšen izraz je uporaba besedice „točno“ ali „fiksno“ ob času izpolnitve ali uporaba besednih zvez, kot so: „najkasneje do določenega datuma“ ali „do določenega datuma, kasnejša izpolnitev ne pride v poštev“.
S takšnim ravnanjem – načrtnim odtujevanjem premoženja dolžnik povzroča svojo neplačevitost in je tako podan tudi pogoj iz drugega odstavka 255. člena OZ.
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine v spisu, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da so izpolnjeni vsi pogoji za uspešno izpodbijanje dolžnikovih pravdnih dejanj.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0007087
SZ člen 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28. ZPP člen 214, 285.
spor majhne vrednosti - upravljanje v večstanovanjskih hišah – pogodba o upravljanju – ključ delitve stroškov - priznana dejstva – opredelitev sodišča do dokazov – materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je od 34 lastnikov pogodbo podpisalo le 16, kar ne zadostuje za zaključek, da je bila pogodba 16.5.1996 veljavno sklenjena, še zlasti, ker je predloženi seznam lastnikov delno spremenjen glede na navedeno pogodbo.
Ne obstaja dolžnost sodišča, da izvede in se opredeli do prav vseh dejstev in dokazov v postopku, temveč mora izvesti in se opredeliti le do tistih, ki so po pravni oceni sodišča relevantni. O tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre zgolj za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov, vprašanje dokazne ocene dotlej izvedenih dokazov in tako v končni posledici za vprašanje dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni dovoljeno izpodbijati.
Glede na izrecen, konkretiziran in obrazložen ugovor tožene stranke ne obstaja dolžnost sodišča, da tožečo stranko še dodatno poziva, da dopolni svoje navedbe ali dokaze glede spornih dejstev. Pri vprašanju meje, do katere seže razjasnjevalna obveznost sodišča iz materialnega procesnega varstva, je treba izhajati iz temeljnih opredelitev vloge sodišča, ki mora biti nepristransko, iz razpravnega načela in iz temeljnih pravic strank do enakega obravnavanja pred sodiščem.
predlog za oprostitev plačila sodnih taks – nastanek taksne obveznosti
Taksna obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse za pritožbo je nastala z dnem, ko je bila pritožba izročena sodišču, ker pa je tožena stranka predlog za oprostitev plačila sodne takse vložila šele po prejemu naloga za plačilo takse, je sodišče prve stopnje njen predlog pravilno zavrglo kot prepozen.
Tožba z vsebinskimi materialnopravnimi pomanjkljivostmi terja, da se sodnik aktivno vključi v spor v smislu sodniške razjasnjevalne dolžnosti oz. materialno procesnega vodstva.
Sodnik mora strankam pomagati ponuditi ustrezno gradivo, sam pa ga ne sme nadomeščati, saj mimo zatrjevanih dejstev ne sme.
Velja, da lahko imetnik v primeru, če je nekdo uporabil tujo stvar v svojo korist, od njega zahteva, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Plačilo uporabnine torej predstavlja nadomestilo za korist, ki jo je imela tožena stranka od uporabe tujih poslovnih prostorov.
Ob uporabi tuje nepremičnine ima okoriščeni korist v obsegu, kot bi znašala najemnina za te prostore. V konkretnem primeru je imela tožena stranka pred majem 2007 sama v najemu sporne prostore. Sicer pa tožena stranka, ki na tožbo ni odgovorila, tudi višine tožbenega zahtevka ni prerekala. Zato tožeča stranka tudi ni bila dolžna podati podrobnejše obrazložitve glede „primernosti vtoževane uporabnine“, niti ni bilo dolžno, brez ugovora tožene stranke, sodišče samo preverjati višino vtoževanega zneska.
spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – načelo proste presoje dokazov – dokazna vrednost listine – dokazna vrednost priče – substancirani dokazni predlogi – materialno procesno vodstvo
Civilni pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je dobavo blaga mogoče dokazovati tudi na drug način in ne samo z listinam. V pravdnem postopku velja načelo proste presoje dokazov, zato listine tudi sicer niso nujne. Listina je sicer res najzanesljivejše in najučinkovitejše dokazno sredstvo, kar pa ne pomeni, da tožeča stranka spornih dobav blaga ne bi mogla dokazati s predlaganimi pričami.
Stranka, ki predlaga, naj se določena oseba zasliši kot priča, mora prej navesti, o čem naj priča. Zgolj napoved dokaza z zaslišanjem prič, tudi z morebitno navedbo imen prič in njihovih naslovov, ne zadošča.
Očitek pritožnika sodišču prve stopnje, da bi ga moralo pozvati v smislu konkretizacije dokaznega predloga, presega zahtevo o materialnem procesnem vodstvu. Substanciranje dokaznega predloga je namreč del dokaznega bremena stranke.
aktivna legitimacija - pritožbena novota - presoja krivde za navajanje novih dejstev - materialno procesno vodstvo - preklic priznanja dejstev
Ocena, ali gre v primeru v pritožbi navedenih novih dejstev za takšna nova dejstva, "ki jih stranka brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti", je izključno naloga sodišča in ne strank. Nobena od pravnih strank ni dolžna sama presojati utemeljenosti navajanja novot nasprotne stranke in ocenjevati njene "krivde".
Preklic priznanja dejstev ne učinkuje sam po sebi, pač pa se mora do preklica najprej opredeliti sodišče. Nasprotni stranki se zato na preklic priznanja ni treba odzvati, dokler je sodišče ne obvesti o svojem stališču, ali šteje to dejstvo za priznano ali za izpodbijano.
V konkretnem primeru je pritožiteljica predlog za obročno plačilo sodne takse za sklep o dedovanju vložila takrat, ko je taksna obveznost za plačilo te takse že nastala in ji tako sodišče ni moglo odobriti obročnega plačila sodne takse, ker je bil predlog vložen že po nastanku taksne obveznosti, torej prepozno.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - začasna odredba v zavarovanje denarne terjatve – regulacijska začasna odredba
ZIZ in na njem temelječa sodna praksa priznavata regulacijske odredbe izključno v zavarovanje nedenarnih terjatev. Začasne odredbe v zavarovanje denarnih terjatev pa služijo le zagotovitvi (premoženja) za bodočo izvršbo.
Upnik v zavarovanje svoje denarne terjatve ne more predlagati takšnega sredstva, ki meri na še neobstoječe dolžnikovo premoženje, na način, da naj se dolžniku naloži, da ustrezno poskrbi za njegovo pridobitev. Takšno sredstvo daleč presega namen zavarovanja denarne terjatve in nedopustno omejuje poslovno sposobnost pravnega subjekta.
vrnitev v prejšnje stanje – opravičljiva zamuda - neplačilo sodne takse
Le nezakrivljeno ravnanje ob dogodku resnejše narave, ki pomeni razumno oviro za opravo procesnega dejanja, je lahko utemeljen razlog za vrnitev v prejšnje stanje. Zamuda ni opravičljiva, če v danih okoliščinah oseba, ki je zamudo povzročila, ni ravnala tako, kot bi od nje bilo pričakovati.
Kazenska ovadba pomeni obvestilo pristojnemu državnemu organu, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Ovadba ni dokazno sredstvo, ker z njo ni mogoče dokazovati dejstev, ki so v njej navedena. Ovadbe sicer pogosto vsebujejo pomembne podatke in navedbo pomembnih dejstev, vendar je ta dejstva treba šele dokazovati. Ovadba praviloma ni vir za ugotavljanje pravno pomembnih dejstev kot so to npr. obdolženčev zagovor, izpovedbe prič, izvedencev, listine in drugi dokazi. S kazensko ovadbo se predvsem dokazuje dejstvo, da je bilo konkretno kaznivo dejanje ovadeno. Bistvena razlika med kazensko ovadbo in obvestilom na podlagi II. odst. 148. člena ZKP je tudi v tem, da je kazenska ovadba podana povsem prostovoljno in samoiniciativno. Zato kazenske ovadbe, čeprav jo je podala priviligirana priča, ki se je pozneje odrekla pričanju, ni mogoče šteti za nedovoljen dokaz in jo uvrstiti med dokazne prepovedi po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.
ZKP člen 371, 371/1-11, 372, 372/1. KZ člen 133, 133/1.
opis kaznivega dejanja – abstraktni dejanski stan - kršitev kazenskega zakona
Ko opis kaznivega dejanja vsebuje tudi po zakonu neobvezen abstraktni dejanski stan, abstraktni in konkretni del opisa predstavljata celoto in pri tem ni potrebno, da se določeni znaki ponavljajo, še posebej, če so ti dovolj konkretizirani v abstraktnem delu.
ZIZ člen 56, 56/1, 56/2, 57, 58, 61, 61/3. ZPP člen 139, 140, 141, 141/2, 224, 224/1, 224/4.
ugovor po izteku roka - odgovor na ugovor - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravnomočnost sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine - izvršilni naslov
V primeru, ko dolžnik vloži ugovor po izteku roka po pravnomočnosti sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, mora sodišče tak ugovor, če je pravočasen, popoln in dovoljen, poslati upniku v odgovor (57. člen ZIZ) in o njem odločiti (58. člen ZIZ), saj sodišče pravnomočnega sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, ne more več razveljaviti v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, in skleniti, da bo o zahtevku in stroških upnika odločeno v pravdi. Del sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, je namreč po izteku osem dnevnega roka za vložitev ugovora postal izvršilni naslov.
ZGD člen 416, 416/3. ZN člen 48. ZOR člen 70, 70/1, 109, 109/1. ZPP člen 154, 154/1, 155, 165, 165/2.
pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža – notarski zapis – učinki pogodbe, ki ni sklenjena v predpisani obliki – veljavnost pravnega posla – varstvo javnega interesa – sankcija, če pogodba nima predpisane oblike - ničnost
Iz sklepa o spremembi družbenikov in poslovnih deležev, navedenega v notarskem zapisu, je razvidno, da je pogodba o odplačnem prenosu poslovnega deleža druge dolžnice na novega družbenika bila sklenjena, vendar ne v obliki notarskega zapisa. Pogodba, ki ni sklenjena v predpisani obliki, nima pravnega učinka, če iz namena predpisa, s katerim je določena oblika ne izhaja kaj drugega (prvi odstavek 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki je veljal v času sklenitve navedene pogodbe). Najstrožja obličnost v takrat veljavnem tretjem odstavku 416. člena ZGD je bila predpisana za veljavnost samega pravnega posla oziroma pogodbe (forma ad solemnitatem), in sicer zaradi varstva javnega interesa. V skladu z navedenim je kot sankcija zaradi nespoštovanja predpisane obličnosti v danem primeru predvidena ničnost, na kar pa je bilo sodišče prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 109. člena ZOR). Ker navedena pogodba ni bi sklenjena v tej obliki, ni mogla ustvariti pravno relevantnih učinkov za pogodbenike in s tem zlasti ne za drugo dolžnico.