ZTuj-2 člen 56, 56/1, 56/1-3. ZUP člen 9, 144/1, 144/1-2, 146. ZZSDT člen 38, 38/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 41
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - vročanje - umik soglasja - razveljavitev dovoljenja - skrajšani ugotovitveni postopek - pravica do izjave
Iz samega umika soglasja izhaja, da je bilo obvestilo vročeno z javnim naznanilom, ker tožnik nima naslova v Republiki Sloveniji, pri čemer ni razvidna podlaga za takšno postopanje, saj drugi odstavek 38. člena ZZSDT izrecno določa, da se obvestilo tujcu vroči osebno, in če to ni mogoče, se obvestilo objavi na oglasni deski. Kljub temu, da torej tožniku ni bilo vročeno obvestilo o nameravanem umiku soglasja, mu tožena stranka ni vročila niti umika soglasja ali ga kako drugače seznanila s tem, da meni, da so podani razlogi za razveljavitev dovoljenja, in mu dala glede tega možnost izjave. Tožnik tako vse do izdaje izpodbijane odločbe ni bil seznanjen niti s tem, da poteka postopek razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo niti z dejansko in pravno podlago za takšen postopek. Tožena stranka ni imela podlage za vodenje skrajšanega ugotovitvenega postopka po 2. točki prvega odstavka 144. člena ZPP, saj bi morala tožniku dati možnost, da se zoper ugotovljena dejstva, tj., da ni prijavljen v obvezna socialna zavarovanja ne kot zaposlena oseba ne kot prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, pred izdajo izpodbijane odločbe brani. S tem je bilo poseženo v samo bistvo njegove pravice do izjave kot splošnega pravnega načela EU in kot jo določata 9. in 146. člen ZUP.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 27, 27/3, 27/4. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8, 13. ZMZ-1 člen 70, 70/1, 70/2, 70/3. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - suspenzivnost tožbe v azilnih zadevah - predaja Republiki Hrvaški - načelo nevračanja - načelo neodvisnosti sodstva - sprememba spola - načelo lojalnega sodelovanja - začasna odredba - načelo vzajemnega zaupanja - transspolnost
Po EKČP oziroma sodni praksi ESČP velja drugače, kot je to na splošno predvideno v členu 27(3) in (4) Dublinske uredbe. Že približno 35 let velja, da v situaciji, ko ima oseba zahtevek v zvezi s pravico do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP, ki ni očitno neutemeljen, mora imeti že sama tožba zoper upravno odločitev o predaji, deportaciji, izročitvi, vrnitvi, odstranitvi te osebe v drugo državo, kjer zaradi omenjene upravne odločitve obstaja tveganje za kršitev pravice iz 3. člena EKČP, avtomatični suspenzivni učinek ne glede na to, ali je stranka zahtevala izdajo začasne odredbe. Razlog, da je ESČP vzpostavilo standard avtomatičnega suspenzivnega učinka je v tem, da je narava potencialne škode nepovratna, zaščita temeljne človekove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 3. člena EKČP pa je absolutna.
Drugi stavek iz tretjega odstavka 70. člena ZMZ-1 (v navezavi na 32. člen ZUS-1), ki v nobenem primeru ne predvideva(ta) avtomatičnega suspenzivnega učinka, je lahko v nasprotju s 13. členom v zvezi s 3. členom EKČP, oziroma je v nasprotju s členom 47(1) in (2) Listine, in sicer takrat, ko ima prosilec zahtevek v zvezi s 3. členom EKČP oziroma 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen.
Ker ZMZ-1 in ZUS-1 v nobenem primeru ne predvidevata avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe zoper sklep izdan po Dublinski uredbi, je zakonska ureditev v Sloveniji tudi v nasprotju z ius cogens standardom, da mora imeti tožba zoper upravni akt avtomatični suspenzivni učinek, kadar je na podlagi "utemeljenih razlogov mogoče domnevati, da bi bil prosilec zaradi predaje drugi državi izpostavljen resničnemu tveganju," da bo obravnavan v nasprotju s členom 4 oziroma 19(2) Listine oziroma 3. členom EKČP. To je namreč drugi oziroma drugačen primer, ko mora imeti tožba avtomatični suspenzivni učinek in sicer zaradi drugačnega dokaznega standarda, ki je še bližje nevarnosti, da bi prišlo do kršitve pravice iz 3. člena EKČP v primeru predaje prosilca po Dublinski uredbi. Ta dokazni standard namreč preprečuje predajo. Niti v tej situaciji slovenska zakonodaja ne zagotavlja prosilcem, ki jim je izdan sklep po Dublinski uredbi o njihovi predaji drugi državi članici EU, samodejnega suspenzivnega učinka.
Standard "arguable claim" v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki za seboj potegne standard avtomatičnega suspenzivnega učinka v praksi ESČP, namreč ne pride v poštev šele takrat, ko je prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. To je standard, ki velja za situacijo, ko predaja ni dopustna, za avtomatični suspenzivni učinek pa je dovolj nižja stopnja izkazane oziroma poznane nevarnosti.
Upravni organ oziroma tožena stranka ni dolžna v vsakem primeru domnevati, da mora imeti pravno s sredstvo avtomatični suspenzivni učinek, ampak je to odvisno od položaja konkretne osebe oziroma njenega zahtevka ter stanja v državi, kamor naj bi bil odstranjen oziroma predan. V konkretni zadevi je tožena stranka očitno štela, da tožnica nima takšnega položaja, da bi imela tožba avtomatični suspenzivni učinek, saj je to razvidno že iz izreka izpodbijanega sklepa, čeprav iz izpodbijanega sklepa tudi ne izhaja, da bi ta specifični položaj tožena stranka ocenjevala z vidika možnosti avtomatičnega suspenzivnega učinka tožbe.
Odgovor na vprašanje, ali ima prosilec zahtevek v zvezi s pravico iz 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen in posledično odgovor na vprašanje, ali mora imeti tožba v upravnem sporu zoper sklep, izdan na podlagi Dublinske uredbe, avtomatični suspenzivni učinek, je odvisen od dveh temeljnih dejavnikov in sicer od:- posebnega položaja prosilca z vidika morebitne njegove ali njene posebne ranljivosti v navezavi na določeno človekovo pravico in od- splošno znanih ali v postopku predloženih informacij o stanju v drugi državi članici EU glede sprejema prosilcev in dostopa do učinkovitega varstva pravic, pri čemer se to vprašanje ne postavlja samo v primerih predaj v Grčijo, Italijo, Bolgarijo, Hrvaško, ampak v določenih obdobjih tudi za predaje v druge države članice.
Pri minimalnem pragu z vidika 4. člena Listine je treba upoštevati specifične značilnosti nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja, ko gre za predajo drugi državi članici EU osebe, ki je pripadnica LGBTI+ skupnosti in je v procesu spremembe spola, kar je posebej občutljiv psiho-socialno položaj posameznika. Ob tem je treba upoštevati tudi, da je pri predmetni ranljivosti pomembno, da so državne oblasti sposobne in voljne zaščititi prosilko tudi pred tveganji za ponižanja, ki izvirajo iz ravnanj nedržavnih subjektov in da pripadnik LGBTI + skupnosti ni dolžan skrivati svoje identitete.
Upravnemu sodišču se lahko postavi vprašanje oziroma dvom, če je v sodni praksi ESČP v zadevah proti Hrvaški izkazano, da obstajajo resni problemi pri dostopu do pravnega postopka tujcev, ali je mogoče utemeljeno sklepati, da se kaj podobnega ne more zgoditi s prosilcem, ki je vrnjen na Hrvaško po Dublinski uredbi. V navedenih treh zadevah je šlo za onemogočanje dostopa do najbolj osnovnih elementov dostopa do pravnega (azilnega) postopka, četudi je šlo očitno za prosilce za azil, ali za tujca, za katerega se je lahko smatralo, da je prosilec za mednarodno zaščito. Šlo je torej za resne kršitve primarnega in sekundarnega prava in če so na podlagi sodbe mednarodnega sodišča izkazane tako posebej problematične in hude kršitve v določenem časovnem obdobju, je relevantno vprašanje, ali so hrvaški pristojni organi na te hude kršitve kakor koli reagirali, kar bi moralo biti znano v drugih državah članicah, ki se opirajo na načelo medsebojnega zaupanja. Upravnemu sodišču ni poznan noben dokument, v katerem bi se hrvaški državni organi opredelili do tega obdobja in ga označili za preseženega z drugačno politiko ravnanja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so v stanju posebne ranljivosti.
Zaradi navedenih okoliščin tudi stališča Sodišča EU v zadevi X z dne 29. 2. 2024 v kontekstu hrvaške situacije Upravno sodišče razume na način, da hude nepravilnosti, ki so bile ugotovljene v postopkih v zvezi s tujci na Hrvaškem, ki niso v postopku predaje po Dublinski uredbi, ne morejo nikakor vplivati na to, da tožena stranka zaradi uresničevanja načela medsebojnega zaupanja med Slovenijo in Hrvaško in zaradi varstva pravice tožeče stranke do učinkovitega sodnega varstva iz 47. člena Listine ne bi od pristojnega organa na Hrvaškem smela zahtevati potrebne mere sodelovanja in izmenjave informacij, da bi se po potrebi pridobila zanesljiva in pravno relevantna zagotovila, kako bo konkretno za tožečo stranko poskrbljeno v skladu s primarnim in sekundarnim pravom EU, da se v sodnem postopku varstva pravic tožnice pred predajo tožnice Hrvaški odpravi vsakršen dvom v morebitno kršitev procesne ali materialne komponente pravice iz 4. člena Listine. V zadevi X je namreč Sodišče preoblikovalo temeljno predhodno vprašanje sodišča iz Nizozemske na način, da je odgovarjalo na vprašanje ali izvajanje prisilnih vračanj državljanov tretje države, ki so poskušali vložiti prošnjo na meji, in pridržanja teh tujcev na meji mimo določil Dublinske uredbe, preprečuje predajo tujca v to državo članico. Razumljivo je, da zgolj to ne preprečuje predaje tujca po mnenju Sodišča EU (sedemčlanskega senata), saj je treba "upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovornost državo članico." V konkretnem primeru tožena stranka v sodelovanju s pristojnim organom iz Hrvaške ni pridobila nobenega zanesljivega in pravno relevantnega zagotovila za odpravo omenjenega tveganja.
Glede uporabe instituta sistemskih pomanjkljivosti je v zvezi z drugim pod-odstavkom člena 3(2) Dublinske uredbe neusklajena sodna praksa med Velikim senatom Sodišča EU (v zadevah Gheselbash, Karim ter v zadevi Jawo) in kasnejšimi sodbami malih senatov, ter med malimi senati Sodišča EU in ESČP. Glede na to, da bi morala biti merila po Dublinski uredbi, kot se je izrazilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Daraa, jasna, izvedljiva, objektivna in pravična, upoštevajoč vse navedeno, temu ni tako, in tudi zato zahtevek tožeče stranke v zvezi s 4. členom Listine ni (bil) očitno neutemeljen. Neusklajena pa je sodna praksa sodišč tudi v Sloveniji. Če pristojno sodišče meni, da preventivni ukrepi zadostujejo za to, da se izključi vsakršna dejanska nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v primeru predaje zadevnega prosilca za azil, "mora to sodišče sprejeti potrebne ukrepe, da se prepriča, da jih bodo organi države članice, ki poda zahtevo, pred predajo zadevne osebe izvedli." Če pa s sprejetjem preventivnih ukrepov ni mogoče zagotoviti, da predaja ne bo povzročila dejanske nevarnosti za kršitev pravice iz 4. člena Listine, bi morali organi zadevne države članice izvršitev predaje te osebe odložiti, dokler predaja iz navedenih razlogov ni možna. Država mora torej odpraviti te pomisleke, tako da se prepriča, da bodo pred predajo sprejeti preventivni ukrepi, sicer mora biti predaja te osebe odložena do takrat, ko bo predaja mogoča.
V predmetni zadevi sicer ne gre za ranljivost prosilke za mednarodno zaščito zaradi bolezni, ampak gre za posebno ranljivost zaradi pripadnosti LGBTI+ skupnosti in spremembe spola, kar pa ne zmanjšuje pomena omenjenega sodelovanja med pristojnima organoma obeh držav članic EU. Iz izpodbijanega akta in podatkov v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka poskušala pridobiti zadostno in verodostojno posamično jamstvo od pristojnih hrvaških organov, upoštevajoč pri tem tudi kriterije za zanesljivost individualnih zagotovil po praksi ESČP in Sodišča EU, da s predajo tožnice Hrvaški ne bo prišlo do kršitve njene pravice do prepovedi ponižujočega ravnanja.
Tožba bi morala v takem primeru imeti avtomatični suspenzivni učinek oziroma že tožena stranka bi morala v izpodbijanem aktu upoštevati, da zahtevek tožnice glede varstva pravice iz 4. člena Listine ni očitno neutemeljen in da mora tožena stranka zato počakati z izvršitvijo vsaj do izteka roka za vložitev tožbe iz razloga, da ima tožeča stranka možnost, da o njenih pravicah presodi tudi neodvisno in nepristransko sodišče, preden je sklep o predaji izvršen. Ker je bila tožba v predmetni zadevi vložena, je bil s tem vzpostavljen tudi suspenzivni učinek tožbe.
Obstoj okoliščin v zvezi s 4. členom Listine oziroma zahtevka, ki ni očitno neutemeljen, tudi pomeni, da je tožeča stranka izkazala težko popravljivo škodo in da je sorazmerno ter v skladu z javnim interesom, da sodišče tak učinek prizna tudi s tem sklepom. Tožena izdaji začasne odredbe zaradi varstva javnega interesa v odgovoru na tožbo niti ne nasprotuje. Na tej podlagi je sodišče predlogu tožnice ugodilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.
mednarodna zaščita - denarno nadomestilo - težko popravljiva škoda - začasna odredba - ureditvena začasna odredba - učinkovito sodno varstvo
Tožnik in njegovi družinski člani si po plačilu nastanitvenih stroškov, ne morejo privoščiti niti nakupa prehrambenih izdelkov v višini 172,69 EUR na osebo. Tudi za pokritje ostalih osnovnih življenjskih stroškov (za oblačila, obutev, higieno, frizerja, farmacevtskih izdelkov) nimajo (dovolj) denarja. Denarno nadomestilo v dodatni višini 444,70 EUR na mesec, ki ga tožnik uveljavlja s predlagano začasno odredbo, bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za pokritje nastanitvenih stroškov. Brez tega bi tožnik verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, ogroženo bi bilo lahko celo njegovo preživetje in preživetje njegovih družinskih članov.
Res je kot trdi tožena stranka, da tožnik ni izkazal, da mu brez izdane začasne odredbe grozi izguba stanovanja. Vendar je po presoji sodišča verjetno, da bodo tožnik in njegovi družinski člani, če ne bodo zmogli plačevati stroškov nastanitve (poleg najemnine tudi obratovalne stroške), ostali brez strehe nad glavo, kar jih bo zagotovo pahnilo v eksistenčno stisko.
Tožena stranka meni, da ima tožnik za razreševanje svoje socialne stiske na voljo druge mehanizme npr. izredno denarno socialno pomoč, pomoč občine, nevladnih organizacij, prilagoditev življenjskih stroškov, iskanje cenejšega bivališča ali soudeležbe pri stroških. To sicer drži, vendar pa je tožnik navedel, da je bila ta finančna pomoč enkratne narave in da nanjo ne more več računati. Te navedbe tožena stranka ni prerekala.
Življenjsko logično in pričakovano je, da osnovni življenjski stroški (za nastanitev, prehrano, higieno in zadovoljitev drugih osnovnih življenjskih potreb) nastajajo vsak mesec sproti in jih je tudi plačevati treba sproti. Če tožnik in njegovi družinski člani ne bodo imeli dovolj sredstev niti za plačevanje osnovnih stroškov, bodo ogroženi.Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Začasna odredba ne sme onemogočiti doseganja učinkov, ki bi jih utemeljevala zavrnilna sodba. Vendar pa na to stališče ni mogoče opreti odločitve o predlagani začasni odredbi, če se s tem tožniku v teku sodnega postopka odvzame vsako možnost, da odvrne nastanek nenadomestljive ali nepopravljive škode. V skladu s 23. členom Ustave mu mora biti zagotovljena pravica do učinkovitega sodnega varstva, pri čemer je eden izmed vidikov učinkovitosti te pravice tudi zagotovitev ustreznih procesnih sredstev, ki preprečujejo, da bi v času postopka pred sodiščem prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena.
ukrep občinskega inšpektorja - objekt za oglaševanje - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - začasna odredba v upravnem sporu - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda
Tožeča stranka kot primarni razlog za izdajo začasne odredbe uveljavlja, da iz nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe izhaja realna nevarnost, da bo izvršilni organ pri izvršbi izpodbijane odločbe odstranil tudi kovinske stebre (kandelabre) in ne LCD prikazovalnikov, ki so nanje pritrjeni. Zatrjevana nevarnost nastanka te škode ni podana. Izrek izpodbijane odločbe namreč ni omejen zgolj na navedbo ID številk spornih objektov, temveč jih v nadaljevanju izrecno in vsebinsko opredeljuje. Tako iz besedila izreka izpodbijane odločbe izhaja, da so enostavni objekti za obveščanje in oglaševanje sestavljeni iz kovinske konstrukcije, ki je pričvrščena na kovinske drogove (kandelabre), in iz vstavljenih svetlobnih prikazovalnikov - predvajalnikov (LCD displejev). Izrek torej izrecno in nedvoumno razlikuje med kovinskimi drogovi (kandelabri), ki nastopajo zgolj kot nosilci, na katere so enostavni objekti pričvrščeni, ter LCD prikazovalniki skupaj s kovinsko konstrukcijo, ki sestavljajo enostavne objekte za obveščanje in oglaševanje, katerih odstranitev je z izrekom naložena. Tega ne spremeni niti dejstvo, da izrek res vsebuje ID številke, ki predstavljajo kovinske drogove (kandelabre), kot to trdi tožeča stranka. Vendar bi moral organ, ki bi izvrševal izpodbijano odločbo, izrek izpodbijane odločbe razlagati v celoti in bi iz celotnega besedila izreka nedvomno ugotovil, da se naložena obveznost odstranitve oglaševalskih objektov nanaša na LCD prikazovalnike in ne na same kovinske drogove (kandelabre). Tudi tožena stranka je v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe v tem sodnem postopku izrecno potrdila, da se izpodbijana odločba nanaša izključno na odstranitev LCD prikazovalnikov, ki so na kovinske stebre zgolj pričvrščeni in ne na same kovinske stebre (kandelabre). Ker je organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, hkrati tudi organ, ki bi bil pristojen za izvršbo izpodbijane odločbe, zatrjevana nevarnost odstranitve kovinskih stebrov (kandelabrov), ki so hkrati nosilci za LCD prikazovalnike, ni izkazana kot resnična in konkretna nevarnost nastanka škode.
Premoženjska škoda sama po sebi praviloma ne dosega praga težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ker je praviloma nadomestljiva. Vrhovno sodišče RS je v ustaljeni upravnosodni praksi poudarilo, da je o materialni škodi kot o nepopravljivi oz. težko popravljivi škodi za tožečo stranko mogoče govoriti le, če posega na primer v preživljanje tožeče stranke oziroma — pri pravnih osebah — pomembno posega v njeno dejavnost in to ne le začasno ali odvrnljivo. Težka popravljivost poslovne škode pri pravnih osebah je podana zlasti, kadar gospodarski subjekt ne more uresničiti svojih poslovnih načrtov oziroma izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, kar bistveno posega v njegovo poslovanje, na primer v nabavo osnovnih surovin ali obratovalnih sredstev oziroma novih investicij. Na tak bistven poseg v dejavnost pravne osebe pa je mogoče sklepati šele na podlagi celovitega prikaza predlagateljevega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega celotne dejavnosti.
Uredba o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 100/7. Uredba o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (2014) člen 1, 2.
presoja vpliva na okolje - okoljevarstveno soglasje - javni razpis - naprava
Neznana lokacija delovanja naprave ne predstavlja pravno dopustnega razloga za izognitev obvezni presoji vplivov na okolje. Nasprotno, ker je lokacija ključen element presoje, se obveznosti presoje vplivov na okolje ne more obiti z nedoločenostjo lokacije, temveč to pomeni, da se postopek ne more uspešno zaključiti in izdati okoljevarstvenega soglasja ali sklepa, v predhodnem postopku, da okoljevarstveno soglasje ni potrebno. Posledično tožnik ne more izpolniti pogojev določenih z Javnim razpisom in tudi ne more pridobiti nepovratnih sredstev za sofinanciranje. Poskus, da se obvezni presoji vplivov na okolje izogne z nedoločenostjo lokacije je namreč v nasprotju z namenom instituta zagotoviti pravočasno presojo konkretnih vplivov in načelom učinkovitosti okoljskega prava.
Izpodbijana Uredba izrecno določa, da se rudarska pravica podeli šele z dnem sklenitve koncesijske pogodbe, pri čemer se o podelitvi rudarske pravice predhodno izda odločba o izbiri nosilca rudarske pravice pod pogoji, določenimi v ZRud-1 (deveti odstavek 10. člena Uredbe).
Imetnik (nosilec) rudarske pravice tako ne pridobi pravice do sklenitve koncesijske pogodbe. Ima zgolj izključen položaj za pogajanja in izpolnjevanje pogojev. Polno in veljavno rudarsko pravico za izkoriščanje pa pridobi šele, ko so vsi pogoji izpolnjeni in je koncesijska pogodba dejansko sklenjena.
Tožnik tako nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe, saj ne more že na podlagi izdane Uredbe izvajati upravičenj, ki mu jih nudi rudarska pravica.
brezplačna pravna pomoč - vračilo prejete brezplačne pravne pomoči - kazenski postopek
Ureditev iz drugega odstavka 49. člena ZBPP velja za vse postopke, ko je upravičenec do BPP v postopku delno ali v celoti uspel in ni pridobil premoženja oziroma dohodkov, ali pa je pridobil premoženje ali dohodke, pa Republika Slovenija od nasprotne stranke ni uspela v celoti izterjati stroškov iz tretjega odstavka 46. člena tega zakona, ki so bili torej prisojeni v korist proračuna Republike Slovenije. V tem primeru, kakor določa peti odstavek 49. člena ZBPP, terjatev, ki jo je imela Republika Slovenija do nasprotne stranke, preide na upravičenca. Ureditev se očitno nanaša na položaj, ko sploh obstaja nasprotna stranka, ki je v postopku izgubila in mora zato namesto upravičencu do BPP nagrado in stroške izvajalca BPP povrniti v korist proračuna (tretji odstavek 46. člena ZBPP).
Tožniku je bila dodeljena BPP za zastopanje v kazenskem postopku, v katerem je bil tožnik obdolženec in ki se je končal z ustavitvijo, zato je bilo odločeno, da stroški zagovornika na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun. V tem primeru ni nasprotne stranke, ki bi se ji na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZBPP naložila povrnitev stroškov v korist proračuna (terjatev pa bi nato prešla na upravičenca do BPP), ampak je proračun tisti, ki nosi stroške tožnikovega zagovornika. Razlaga drugega odstavka 49. člena ZBPP, za katero se zavzema tožena stranka, bi v obravnavni zadevi pomenila, da bi stroške zagovornika, če tožnik ne bi imel dodeljene BPP, v vsakem primeru nosil proračun, ker pa je tožniku bila dodeljena BPP, bi moral v primeru izboljšanja materialnega položaja stroške nositi sam. S tem bi se izničila jasna določba prvega odstavka 96. člena ZKP.
COVID-19 - nadomestilo plače za čas čakanja na delo - plačilo prispevkov za socialno varnost - vrnitev prejetega - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetnost nastanka težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme - predložitev dokazov - nedokazana dejstva - neizkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - zavrnjena začasna odredba
Pravno odločilnih konkretnih dejanskih okoliščin v zvezi s svojo dejavnostjo, iz katerih bi izhajala grozeča težko popravljiva škoda, tožnik ni navedel, niti dokazal. Šele celovit prikaz tožnikovega finančnega stanja, poslovanja oziroma obsega tožnikove dejavnosti, bi sodišču omogočilo sklepanje o bistvenem posegu v izvajanje dejavnosti in s tem o verjetnosti težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1.
Tožnik ni uspel sodišče prepričati o nujnosti izdaje predlagane ureditvene začasne odredbe, saj ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu učinkovitega sodnega varstva v primeru morebitnega uspeha v upravnem sporu. Ker tožnik ni uspel izkazati, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni vsebinski zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, je sodišče tožnikov predlog zavrnilo.
ZUS-1 člen 4, 23, 23/1, 28, 28/1. ZVOP-2 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3, 11/4
poseg v človekove pravice - subsidiarni upravni spor - rok za vložitev tožbe
Po prvem odstavku 28. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 11. člena ZVO-P je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ta tridesetdnevni rok za vložitev tožbe velja tudi za tožbo iz 4. člena ZUS-1, na kar kaže določba prvega odstavka 23. člena ZUS-1, ki določa, da prične rok za tožbo teči z vročitvijo upravnega akta stranki oziroma takrat, ko je bilo storjeno posamično dejanje, s katerim se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - tožnik v upravnem sporu - ureditvena začasna odredba
Sklep o dovolitvi obnove postopka izdaje gradbenega dovoljenja po svoji naravi ni akt, ki bi se izvrševal na prisilen način, temveč pravne učinke (odprava prvostopenjskega sklepa in ustavitev postopka obnove) ustvarja že s svojim sprejemom. Teh učinkov pa ni mogoče zadržati z odlogom izvrševanja izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno začasne odredbe z zadržanjem izvršitve izpodbijanega akta že iz tega razloga ni mogoče izdati.
Predlagana ureditev spornega razmerja z zadržanjem izvrševanja gradbenega dovoljenja je neprimerna glede na pravno naravo tega upravnega akta. Gradbeno dovoljenje namreč po svoji naravi ni upravni akt, ki se izvršuje, saj investitorju ne ničesar ne nalaga, temveč zgolj dovoljuje gradnjo pod pogoji, navedenimi v njegovem izreku.
Tožnica zatrjuje škodo, ki izvira iz običajne rabe stavbnega zemljišča, namenjenega stanovanjski rabi. Takšna raba sosednje nepremičnine pa po presoji sodišča ne pomeni škode, ki bi bila po pojasnjenem v sferi njenega pravnega interesa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, zato z njo ne more izkazati težko popravljive škode, ki je predpostavka za izdajo začasne odredbe.
Izdaje začasne odredbe tožnica ne more uspešno utemeljiti s posegom v zdravo življenjsko okolje zaradi nepovratnega posega v okolje in prostor. Navedbe, ki jih v tem pogledu v predlogu podaja (to je degradacija okolja kot naravnega bogastva in nenadomestljive dobrine, konkretno oljčnega nasada, kot tipičnega primera istrske kulturne krajine) se nanašajo na javni interes varstva zdravega življenjskega okolja, za varstvo katerega pa tožnica ni aktivno legitimirana.
ZRud-1 člen 50, 50/1, 50/1-5. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - podaljšanje veljavnosti rudarske pravice - pogoji za podaljšanje rudarske pravice - težko popravljiva škoda - nekonkretizirane posledice - neizkazana težko popravljiva škoda - pogodbeni odložni pogoj - pogodbena avtonomija - pridobitev sredstev kot negotovo dejstvo - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode in ni predložil nobenih verodostojnih dokazov glede zatrjevane škode, saj tožnik o tem, kakšna je struktura njegove proizvodne dejavnosti in da gre pri pridobivanju surovin na spornem pridobivalnem območju za njegovo edino ali sicer zanj pomembno dejavnost, ni podal nobenih konkretnejših navedb niti glede tega ni podal nobenih dokaznih predlogov.
Ni odložni pogoj za izpolnitev pogodbe, da ima tožnik v času zaključka odločbo o podaljšani koncesiji ali podobno, ampak je pogoj, da je tožnik dokazal vložitev predloga za podaljšanje (čl. 4.1.13 Pogodbe). Tožnikova interpretacija, da je ustrezno urejena koncesija za izvajanje rudarskih del odložni pogoj po pogodbi, ni točna. Res so besede o ustrezno urejeni koncesiji v pogodbi vsebovane (čl. 4.1.14 Pogodbe), vendar ne kot odložni pogoj po pogodbi, temveč v okviru opredeljevanja vsebine pogodbe o odkupu in prodaji materiala, ki da jo bosta stranki sklenili ločeno v obliki in z vsebino iz priloge 11 k pogodbi.
Kupnina za sredstva, kot izhaja iz povzetih določil pogodbe, znaša neto 1,9 mio EUR in težko popravljiva škoda, ki tožniku po njegovih navedbah grozi iz tega naslova in v tej višini, po presoji sodišča ne izhaja iz izpodbijane odločbe ampak lahko izhaja kvečjemu iz razmerij med tožnikom in Občino Trbovlje oz. iz konstrukcije pogodbe, ki jo je tožnik v okviru načela prostega urejanja obligacijskih razmerij izbral oz. je nanjo pristal.
Težko popravljiva škoda po 32. členu ZUS-1 mora izhajati neposredno iz izpodbijanega akta in torej tožnika prizadevati v njegovem pravno varovanem položaju. Povzete tožnikove trditve pa se ne nanašajo na toženko in izpodbijano odločbo, ampak na Občino Trbovlje in njena ravnanja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47, 19, 19(2). ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2-3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 26, 26/1, 26/1-1, 26/1-2, 27, 27/1, 27/8, 28, 28-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - neizkazano preganjanje - načelo nevračanja - varna izvorna država - prosilec iz Maroka
Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - stroški sodnega postopka
Glede na določbo drugega odstavka 11. člena ZBPP ni mogoče priznati BPP za odvetniške storitve, ki so bile opravljene na dan vložitve prošnje za dodelitev BPP (in ne šele po dnevu, ko je bila prošnja vložena).
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - nova dejstva in novi dokazi
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Sem spada tudi presoja, ali so ti elementi obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati. Če pa obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. Gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje.
ZUS-1 člen 22, 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/4, 206, 206/1, 206/1-3.
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pooblaščenec brez opravljenega PDI - zavrženje pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
ZMVN-1C člen 18, 18/1, 18/2. ZUPJS člen 18, 18/1, 18/1-1.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski kriterij - lastništvo nepremičnine - vrednost nepremičnine - posplošena tržna vrednost nepremičnine
Na podlagi 18. člena ZMVN-1C se do vključno 31. 7. 2026 pri odločanju o premoženjskem stanju upravičenca do brezplačne pravne pomoči še vedno uporabljajo podatki, ki so za nepremičnine evidentirani v registru nepremičnin na dan 26. 3. 2020, in ne nove posplošene vrednosti nepremičnin, ugotovljene v letu 2025.
ZUTD člen 164, 164/1, 164/6, 172, 172/3, 172/3-2. Pravilnik za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (2014) člen 5, 5/2.
dovoljenje za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - izbris iz registra - izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti - bančna garancija - predložitev garancije - pravica do izjave
Sam rok predložitve bančne garancije po zakonski normi ni bistven, ampak je bistven čas njene veljavnosti. Bistveno je torej, da bančna garancija velja neprekinjeno, tj. za ves čas opravljanja dejavnosti.
Med strankama je sporna odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki priznala stroške, nastale s pripombami na zapisnik v višini, ne pa celotnega zneska po računu, ki ga je pripombam priložil pooblaščenec tožeče stranke.
Po 28. členu Pravilnika se stranki povrnejo le dejanski stroški zastopanja, ki pa jih je mogoče ugotoviti in o njih presojati le, če so specificirani in izkazani. V računu, ki ga je pripombam priložila tožeča stranka in s katerim je uveljavljala zahtevek za povračilo stroškov, pa je bil preciziran zgolj zahtevek "priprave pripomb", navedba "sodelovanje v davčnem postopku" pa je splošna do te mere, da ni mogoče razbrati, kakšne stroške je s tem želela uveljavljati tožeča stranka.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - predhodni preizkus tožbe - nepopolna tožba - poziv k odpravi pomanjkljivosti tožbe - zavrženje tožbe
Tožba je tudi po pozivu na odpravo pomanjkljivosti - zaradi neopredeljenega upravnega akta, ki se izpodbija v upravnem sporu, in ob odsotnosti konkretnega tožbenega predloga, pa tudi upoštevaje tožbene navedbe, ostala do take mere nejasna, nerazumljiva in nepopolna, da jo sodišče ne more obravnavati, zato jo je zavrglo.
ZUS-1 člen 5, 5/3, 28, 28/2, 33, 33/1, 33/1-3, 36, 36/1, 36/1-2, 36/2. ZUP člen 256
molk organa - procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa
V zadevi niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, saj je bila tožba vložena preden je bila po poteku dvomesečnega zakonskega roka za odločitev o pritožbi vložena posebna zahteva stranke za odločitev in zato tudi še ni mogel poteči rok nadaljnjih sedmih dni za odločitev po takšni posebni zahtevi. Sodišče je zato v skladu s 2. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zaradi molka organa s sklepom zavrglo kot preuranjeno.