Iz podanih trditev ne izhaja, da bi tožniku z izvršitvijo Odločbe grozil nastanek težko popravljive škode, saj mu je z izpodbijano Odločbo naložena odstranitev železniških pragov kot podloge za sušenje lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode. Nastanek te je tožnik utemeljeval s trditvijo, da bi bil navedeni strošek, po višini sicer niti ne zatrjevan, še manj pa izkazan, enak vrednosti lesa, kar ne predstavlja nastanka težko popravljive škode, ampak le tožnikovo prepričanje o ekonomski nesmotrnosti takšnega ravnanja. Tožnik tudi ni zatrjeval, da stroška izvršitve Odločbe ne bi zmogel oziroma da bi bilo z izvršitvijo Odločbe ogroženo njegovo poslovanje oziroma da teh stroškov ne bi zmogel brez škode za življenje in zdravje, ampak le, da zahtevano postopanje ni ekonomsko smotrno, zato je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.
Seznam izvršilnih naslovov, ki ga je sodišče na podlagi napotila Vrhovnega sodišča RS v sklepu I Up 32/2025 z dne 23. 4. 2025 obravnavalo kot upravni akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je izdala Finančna uprava RS. Ker je Finančna uprava RS organ v sestavi Ministrstva za finance, je za odločbe, izdane na prvi stopnji, v primeru pritožb pristojno Ministrstvo za finance kot drugostopenjski organ. Zakon pa pritožbe zoper seznam izvršilnih naslovov izrecno ne izključuje.
Sodišče v upravnem sporu ne more presojati dopustnosti sodne izvršbe, ki je v teku, in tudi ne odločitev, ki jih je izvršilno sodišče sprejelo v tem postopku.
Odprava pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa za odločbo, izdano za določeno časovno obdobje, ki je že poteklo, ni več mogoče.
Če je bila tožnica v pravnem pouku drugostopenjske odločbe izrecno poučena o roku, v katerem je treba vložiti tožbo, ter o tem, kam jo je treba vložiti (vključno z naslovom sodišča), vložitve tožbe pri nepristojnem organu ni mogoče pripisati nevednosti stranke. Tožba vložena po izteku zakonsko določenega (prekluzivnega) roka, je prepozna.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča RS lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični in zato ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnik v upravnem postopku dodelitve BPP ni imel ne položaja stranke ne položaja stranskega udeleženca in da je tožena stranka prosilko kar dvakrat seznanila z dejstvom, da se zadeva, v zvezi s katero prosi za BPP, ne nanaša nanjo, ampak na tožnika. Že v upravnem postopku je bilo torej nedvoumno, da je prosilka za BPP in torej stranka postopka A. A. in ne tožnik, in tudi tožba temu v ničemer ne nasprotuje.
Tožnikove finančne težave zaradi neodplačanih dolgov, grožnje nekaterih upnikov in zdravstvene težave njegove žene in hčere ne morejo šteti niti kot preganjanje niti kot tveganje, da bi ob vrnitvi v Maroko utrpel resno škodo. Nesporno je, da tožnik zatrjevanih groženj upnikov v Maroku ni prijavil pristojnim organom preganjanja, zato niso utemeljene tožbene navedbe o tem, da v izvorni državi ni imel dostopne in učinkovite zaščite pred nasiljem.
Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Sodno varstvo v postopkih odločanja o dostopu do informacij javnega značaja, se v skladu z določbo 31. člena ZDIJZ zagotavlja v upravnem sporu s tožbo zoper odločbo informacijskega pooblaščenca. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu in s tem upravni akt, ki se lahko izpodbija, je le odločba, s katero informacijski pooblaščenec kot pritožbeni organ odloči o pritožbi prosilca zoper odločbo organa, s katerim je ta njegovo zahtevo za dostop do informacije javnega značaja zavrnil ali zavrgel.
Glede zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti ter nevarnosti ponižujočega oziroma nečloveškega morajo biti okoliščine take narave, da predstavljajo resnično nevarnost za položaj prosilca po predaji.
Zahtevani posebej visok prag resnosti kršitev človekovih pravic iz 4. člena Listine EU (oz. 3. člena EKČP) bi bil dosežen, če bi brezbrižnost organov države članice povzročila, da bi se oseba, ki je povsem odvisna od javne pomoči, neodvisno od svoje volje in osebne izbire znašla v položaju hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega ne bi mogla zadovoljiti svojih najosnovnejših potreb.
Okoliščina, da policija ob (tehnični) izvedbi predaje, tožnikoma ni zagotovila tolmača, ne more pomeniti sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. O tej bi lahko govorili šele, če bi se izkazalo, da ju niso namestili v azilni dom in bi jima onemogočili nadaljnji postopek po prošnji za mednarodno zaščito.
Bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja je preverjanje skladnosti z določbami prostorskega akta, kar investitor izkaže v projektni dokumentaciji. Če se nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnji v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo, če bi šlo pri vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje.
V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso se pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi.
Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.
Pravni pojem težko popravljive škode je tisto zakonsko določeno vsebinsko merilo, ki sodišču olajša presojo, kdaj bi bile posledice izvršitve izpodbijanega upravnega akta takšne, da bi imele za posledico izgubo učinkovitosti in s tem smiselnosti vodenja upravnega spora zoper njega. Izguba objekta, za katerega poteka postopek legalizacije, to izkazuje.
Toženka svojo odločitev utemeljuje s tem, da je prošnjo vložila neupravičena oseba, kot pravno podlago za odločitev pa navaja 24. člen ZBPP, ki se ne nanaša na presojo, kdo je lahko stranka postopka ampak na presojo možnosti za uspeh. Iz navedenega razloga se odločbe ne da preizkusiti.
Tožnikova prošnja je nejasna, saj je tožnik kot prosilca navedel sebe, iz priloženih listin pa izhaja, da je stranka postopka, v zvezi s katerim prosi za BPP, njegov mladoletni sin. Iz prošnje torej ni razvidno, ali tožnik prosi za BPP v svojem imenu ali v imenu in za račun svojega sina. Toženka bi morala tožnika v pozivu poučiti, zakaj je njegova vloga nejasna oziroma pomanjkljiva in navesti, kako in na kakšen način naj pomanjkljivosti odpravi, ter mu določiti rok, v katerem lahko to stori.
Dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi za tožnika slabši ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Tožnica ima kot upravičenka do Bpp sicer materialnopravni interes za izid upravnega postopka odmere stroškov odvetnici, zato bi jo toženka morala obvestiti, da se je ta postopek začel, da ima možnost, da se o tem izjavi, ter jo opozoriti na posledice sprejete odločitve o stroških v skladu z ZBPP.
Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca, lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci, izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem (v primeru obnove v obnovljenem) postopku.
Razlogi, s katerimi tožnik uveljavlja, da se noče vrniti v Švico, se smiselno nanašajo na prepoved posrednega vračanja („indirect refoulement“). Pri posrednem vračanju je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Sodišče države članice, ki daje zahtevo, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o predaji, ne more preučiti, ali v državi članici, na katero je zahteva naslovljena, obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji v to državo članico ali zaradi nje, kadar navedeno sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Švici obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali tam obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh ni več, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
Rok za odločitev je instrukcijski in njegovo nespoštovanje samo po sebi ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka. Da je to vplivalo na pravilnost in zakonitost izdane odločbe tožnik določno ne zatrjuje, toženka pa je dolžna izdati odločbo glede na pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo v času njenega odločanja. Nesporno je, da je v postopku, v zvezi s katerim je tožnik zaprosil za BPP, sodba postala pravnomočna dne 29. 11. 2024 in da je v času odločanja toženke potekel tudi že rok za vložitev predloga za dopustitev revizije in zahteve za varstvo zakonitosti. Če bi torej tožnik izpolnjeval pogoje za dodelitev BPP in bi ga v sodnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, zastopal odvetnik, bi dodeljena BPP zajemala plačilo za dejanja pravne pomoči od dneva po vložitvi prošnje naprej. Vendar tožnika v postopku odvetnik nesporno ni zastopal, hkrati pa tožnik tudi ne trdi, da bi v postopku dodelitve BPP ali pa v pravdnem postopku, v zvezi s katerim je zaprosil za BPP, uveljavljal, da nujno potrebuje pravno pomoč odvetnika za opravo določenega procesnega dejanja (zastopanje na naroku, vložitev pritožbe ipd.).