URS člen 15, 157. ZNUZJV člen 14, 14/5, 14/5-1, 14/6, 15, 15/1, 15/1-1, 15/1-2. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1, 6/2. ZUS-1 člen 40, 40/1, 40/2, 32, 32/3.
varstvo ustavnih pravic - poseg v človekove pravice - upravni spor - obvestilo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - načelo socialne države - denarna socialna pomoč - otroški dodatek - načelo sorazmernosti - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - pravica do izjave - začasna odredba - težko popravljiva škoda
Denarna socialna pomoč in otroški dodatek predstavljata temeljni socialni pravici, katerih namen je zagotavljanje minimalnih pogojev za dostojno življenje posameznika in njegove družine. Njuno bistvo ni zgolj v nominalni višini priznanega prejemka, temveč tudi v tem, da upravičencu omogoča samostojno razpolaganje s sredstvi na način, ki najbolj ustreza dejanskim potrebam družinskega življenja. Sprememba iz denarne oblike v izplačevanje v naravi pomeni vsebinsko omejitev te pravice, saj bistveno posega v možnost samoodločanja o porabi sredstev, namenjenih preživetju. Takšen poseg je lahko dopusten le pod pogoji, določenimi z zakonom, na podlagi zakonitega postopka in z izdajo obrazložene meritorne odločbe.
To, kar tožnik uveljavlja kot sodno varstvo njegovih pravic v tem postopku na podlagi 4. člena ZUS-1, je mogoče opredeliti kot "pravico", ki ima "civilni" značaj v smislu člena 6(1) EKČP. Gre namreč za spor, ki je resen in pristen in rezultat tega postopka je odločilen za pravico, glede katere tožnik uveljavlja določen zahtevek, ki tudi ni očitno neutemeljen glede na domače pravo, in pri tem ni treba, da gre za neko materialno pravico iz EKČP.
Zaradi pomanjkljive obrazložitve v obvestilih tožene stranke je bilo poseženo v pravico tožnika do učinkovitega pravnega sredstva, saj tožnik ni bil obveščen o vseh zakonitih razlogih za spremenjen način izplačevanja denarne socialne pomoči in otroškega dodatka, da bi se lahko učinkovito branil v upravnem sporu morebiti tudi po vsebinskih razlogih in ne samo zaradi kršitve poštenega postopka.
upravna izvršba - odlog izvršbe - sorazmernost posega - pravica do spoštovanja doma
Ker je bila pred izdajo izpodbijanega sklepa že opravljena sodna presoja po 105. členu GZ-1, v okviru katere je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom N 25/2023 z dne 30. 1. 2025 pravnomočno odločilo, da se ne dopusti presoja sorazmernosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa po inšpekcijski odločbi v tožničin dom, prvostopenjski organ ni mogel ugoditi predlogu tožnice za odlog izvršbe, saj lahko po šestem odstavku 104. člena GZ-1 izda sklep o odlogu izvršbe le, če sodišče v postopku iz četrtega odstavka tega člena odloči, da izrečeni inšpekcijski ukrep nesorazmerno posega v predlagateljev dom.
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 279/1-6.
začasna odredba - vzročna zveza - neizkazana težko popravljiva škoda - ureditvena začasna odredba - ničnost
Ničnostni razlog po 3. točki 279. člena ZUP (neizvršljivost odločbe) ni podan, saj iz dokazov izhaja, da so bile ustanove pripravljene skleniti pogodbo o nadomestni hrambi, vendar ne brezplačno. Ovira za izvršitev odločbe je torej pomanjkanje finančnih sredstev na strani A. d. o. o. v stečaju, kar pomeni subjektivno in ne objektivne nezmožnosti izvršitve odločbe.
Podan tudi ni ničnostni razlog po 6. točki 270. člena ZUP. ZKVČTC dovoljenje zahteva le za opravljanje določenih dejavnosti, med katere pa ne spada sklepanje pogodb o nadomestni hrambi. Zato odsotnost dovoljenja Javne agencija Republike Slovenije za zdravila in medicinske pripomočke A d.o.o. ne preprečuje sklenitve takšne pogodbe in ne predstavlja ničnostnega razloga po ZUP.
Začasna odredba ni utemeljena, ker ni podana vzročna zveza med izpodbijanim upravnim aktom in zatrjevano grozečo težko popravljivo škodo ter ker predlagana začasna odredba presega okvir, ki ga nudi presoja zakonitosti izpodbijanega upravnega akta. Zatrjevana grozeča škoda uničenja vzorcev ne izvira iz upravnega akta, ki k sklenitvi pogodbe o nadomestnem hranjenju zavezuje A., d. o. o. - v stečaju, ampak iz dejstva, da trenutni posestnik vzorcev – družba C., d. o. o. ne izpolnjuje pogodbenih obveznosti do dobaviteljev, zaradi česar ti grozijo z ustavitvijo dobave tekočega dušika. Navedeno nevarnost tožniki lahko odvrnejo s prenosom vzorca k drugemu ponudniku, saj imajo za to izrecno dovoljenje in pooblastilo A., d. o. o. - v stečaju ali z zalaganjem stroškov dobav ustreznih energentov, saj ni bilo niti zatrjevano, da stroškov nadaljnje plačljive hrambe ne bi zmogli, oziroma da ne bi zmogli stroškov, ki bi nanje odpadli v primeru kritja stroškov energentov družbi C., d. o. o.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Tožnik zatrjuje obstoj sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema. Pri presoji pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.), kar je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Pri tem je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III kot rečeno bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
ZMZ-1 člen 97, 97/1, 97/3, 97/5. Uredba o načinih in pogojih za zagotavljanje pravic osebam s priznano mednarodno zaščito (2021) člen 21. URS člen 2, 53, 57. ZUS-1 člen 32. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 21, 21/2.
mednarodna zaščita - združitev družine - začasna odredba - dolžnost preživljanja - družinski člani - pravica do izobraževanja - priznan status begunca - šolanje - težko popravljiva škoda - ureditvena začasna odredba - denarno nadomestilo za nastanitev na zasebnem naslovu
Tožena stranka, ki določbe tretjega odstavka 97. člena iz ZMZ-1 za tožnikove družinske člane ni uporabila, je napačno razlagala peti odstavek 97. člena ZMZ-1 v zvezi s prvim in tretjim odstavkom 97. člena ZMZ-1. Kljub temu, da je zakonodajalec v petem odstavku izrecno omenil zgolj prvi odstavek 97. člena ZMZ-1, to zaradi sistematične metode razlage prava ne pomeni, da je tretji odstavek 97. člena ZMZ-1 s tem izključen. V prid temu stališču govori tudi razlaga po namenu (teleološka metoda razlage), saj če je imel zakonodajalec namen spodbujati izobraževanje oseb s priznano mednarodno zaščito oziroma s statusom begunca zaradi njihove socialne integracije, potem ni mogoče dati odločilne teže ozki in izključno jezikovni metodi razlage, ki bi obravnavano spodbudo za izobraževanje osebe s statusom begunca, ki ima družinske člane v Sloveniji, takšni osebi odvzela v primerjavi s prej veljavno ureditvijo po ZMZ-1.
Sistematično in teleološko razlago petega odstavka 97. člena ZMZ-1 podpira tudi Ustavi in pravu EU skladna razlaga tega določila. Izključitev tretjega odstavka iz obravnavanja v tovrstnih primerih za družinske člane osebe s statusom begunca bi pomenila, da je vzpostavljena z vidika načela socialne države in prepovedi diskriminacije iz člena 21(1) Listine EU nedopustna neenakost glede dostopa do izobraževanja med tistimi osebami s statusom begunca in njihovimi družinskimi člani, ki imajo lastna finančna sredstva, in se zato lahko dejansko vključijo v izobraževalne procese v Sloveniji, in tistimi osebami s statusom begunca ter njihovimi družinskimi člani, ki lastnih sredstev nimajo.
Tožena stranka ni imela pravne podlage (in je v izpodbijanem aktu tudi ni navedla) za odločitev, da upošteva le tožnikov delež najemnine in povprečnih obratovalnih stroškov (300 EUR), ne pa celotnega zneska (1.200 EUR).
Po presoji sodišča je tožnik uspel vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da bi mu brez izdane začasne odredbe nastala težko popravljiva škoda. Ugotovljeno dejansko stanje je pokazalo, da je tožnik socialno ogrožena oseba, tudi njegovi družinski člani so odvisni od socialnih transferjev, eden od njih je še mladoleten. Vsi so brezposelni in vpisani v izobraževalne programe, tožnikova mati ni zmožna preživeti niti sebe, zaradi jezikovnih preprek in kroničnih zdravstvenih težav si zaenkrat ne more najti dela. Denarno nadomestilo v višini 494,09 EUR na mesec jim bo zagotovilo vsaj nekoliko višja sredstva za stroške zasebne namestitve.
Tožnik bi brez izdane začasne odredbe verjetno moral opustiti osnovnošolsko izobraževanje, ki je po Ustavi obvezno, zelo verjetno pa bi bilo ogroženo tako njegovo preživetje kot tudi preživetje njegovih družinskih članov. Težko popravljivo škodo predstavlja situacija, ki pomeni ogrožanje preživljanja posameznikov.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka). Ravnanje hrvaških organov pri vstopu v državo in pri zagotavljanju dostopa do azilnega postopka je sicer del skupnega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito. Vendar je treba domnevo o varnosti druge države presojati v vsakem individualnem primeru. Nevarnost, da bo kršeno načelo nevračanja, je treba presojati ob upoštevanju dejanskih okoliščin, ki jim bo posameznik izpostavljen ob vrnitvi v drugo državo.
varovalni pas ceste - poseg v varovalni pas občinske ceste - soglasje za poseg v varovalni pas - izpodbijana odločba - obrazložitev izpodbijane odločbe - pravica do izjave - drugostopenjska odločba - odgovor na pritožbene navedbe - bistvena kršitev določb postopka
Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek 9. člena ZUP), organ, ki v zadevi odloča, pa ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Pravica do izjave je v upravnem postopku pomembna, ker posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do izjave tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena, vse Ustave.
izročitev - izročitev tujca tuji državi - pogoji za izročitev - nova dejstva in novi dokazi - prekluzija - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nepopolno dejansko stanje
Tožena stranka je pri odločanju po 530. členu ZKP vezana na določila Zakona o splošnem upravnem postopku, v skladu s katerim lahko stranka pred upravnim organom navaja nova dejstva in dokaze ne glede na to, ali jih je predhodno navajala v drugem, sodnem postopku.
Tožena stranka dejstev v zvezi z vprašanjem, ali bi predaja tožnika BIH pomenila resno nevarnost za poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ki bi vodilo v močno trpljenje, ni ugotavljala. Relevantno dejansko stanje je tako ostalo neraziskano, zato je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetnika - urnina - odsotnost iz pisarne - nagrada in potrebni izdatki odvetnika - postopek mediacije - sklenitev sodne poravnave
Za odločitev v zadevi je ključna določa 1. točke tar. št. 4 OT, po kateri je odvetnik upravičen do nagrade za zastopanje v postopku mediacije, če do sklenitve poravnave ne pride. Toženka bi morala tožnici priznati nagrado za odsotnost iz pisarne za vsak pristop na mediacijsko srečanje in urnino za začete nadaljnje pol ure trajanja mediacijskega srečanja. Tožnica je poleg nagrade za storitve zastopanja na mediacijskih srečanjih uveljavljala tudi plačilo izdatkov, potrebnih za izvršitev storitev za upravičenko, vključno z urnino in plačilom za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko (6. člen OT).
Odvetniške storitve so ovrednotene v posebnem delu OT in se skladno s 4. členom OT praviloma vrednotijo s številom točk in ne po porabljenem času. Pojem cene oziroma nagrade za odvetniške storitve iz OT ne zajema nagrade za porabljen čas med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, za čakanje na narok, za čakanje med posvetovanjem organa ali podobne porabe časa (urnina - 6. člen OT). Stališče, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata odvetniške storitve, je sprejeto tako v upravnosodni praksi kot tudi v praksi civilnih sodišč, ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno. Okoliščina, da je v I. poglavju B. Posebnega dela OT pod naslovom Mediacije in poravnave navedeno, da so posamezne storitve določene z v nadaljevanju navedenim številom točk narekuje zaključek, da se vrednosti iz tar. št. 3 in tar. št. 4 OT nanašajo na vrednosti odvetniških storitve in ne tudi na odvetniške izdatke. To pomeni, da je tudi v primeru, ko pride do sklenitve sodne poravnave, izključena pravica odvetnika le do plačila zastopanja v postopku mediacije v smislu cene te odvetniške storitve in ne tudi njegova pravica do plačila izdatkov, nastalih z mediacijskimi srečanji. V tem primeru je torej treba besedno zvezo iz prvega odstavka 6. člena OT, da gre odvetniku urnina "vselej poleg plačila za zastopanje" razumeti v pomenu, da se urnina prizna tudi, če je bil odvetnik upravičen do plačila za zastopanje na mediacijskem srečanju, prav tako pa tudi obratno, da je do urnine upravičen, četudi mu je bilo priznano plačilo za sklenitev poravnave.
gradbeno dovoljenje - manj zahteven objekt - pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja - soglasje - skladnost prostorskih aktov - ugoditev tožbi
Tožnik upravičeno opozarja, da ne drži, da upravni organ, ob ugotovljenem neskladju grafične priloge OPPN s hierarhično višjim aktom, ni bil dolžan upoštevati določil OPN in vztrajati pri izkazanem soglasju stranskega udeleženca.
Napačno je stališče, da odmik ni predpisan zato, ker ga OPPN sploh ne določa, v tem delu je namreč ugotoviti, da je potrebno uporabiti OPN. Nadalje je pripomniti, da OPN ne določa, kot napačno meni toženka, da se OPN po sprejemu OPPN na območju urejanja z OPPN v nobenem svojem delu ne uporablja več, tj. da v celoti nadomešča OPN. Taka razlaga bi bila v nasprotju z določili in intenco ZUreP-3.
Zakonska zahteva po skladnosti torej pomeni zahtevo po vsebinskem ujemanju obeh aktov tako, da OPPN ne more določati ničesar drugače oziroma v nasprotju z OPN, ampak mora izhajati iz OPN, pri čemer je njegov namen in naloga, da podrobneje definira pogoje pozidave na območju OPPN.
Ker je nesporno ugotovljeno, da projekt DGD predvideva postavitev enostanovanjske stavbe v oddaljenosti 1,99 metra od meje, za tak odmik pa investitorja pisnega soglasja nista pridobila, je odločitev prvostopenjskega organa napačna in nezakonita. Stranki z interesom bi za potrebno gradnjo zaradi manjšega odmika potrebovala soglasje.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - zdravstveni razlog - strah pred preganjanjem - varna izvorna država
Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval in na osebnem razgovoru izpostavil razloge zdravstveno-ekonomske narave. Opisane okoliščine niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Četudi v izvorni državi nima realne zmožnosti primerne zdravstvene oskrbe, to ne more biti razlog za ugoditev njegovi prošnji. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - nedržavni subjekt preganjanja
Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite je primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.
Zatrjevanje nastanka težko popravljive škode je temeljni zakonski pogoj za izdajo začasne odredbe. Poleg tega mora obstajati neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki bi jih bilo mogoče z izdajo začasne odredbe preprečiti.
Tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe je bistven pogoj nastanek težko popravljive škode, vendar pa je tožnica navedla le posledico, (težko popravljive) škode pa ni konkretizirano uveljavljala. S tem ni izpolnjen ključen pogoj za izdajo ureditvene začasne odredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - predaja prosilca odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - načelo nevračanja - težko popravljiva škoda
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in tožnik ni izkazal drugih svojih osebnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Poljski z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine, je tožena stranka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Poljski; zato ji od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
upravni spor - začasna odredba - odložitvena začasna odredba
Osnovni pogoj za izdajo odložitvene (tudi neprave ali suspenzivne) začasne odredbe je nastanek težko popravljive škode. Potencialna insolventnost predstavlja težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidana stavbna zemljišča - neskladnost podzakonskega predpisa z zakonom - ekscepcio ilegalis
Občinski svet Občine Divača je na seji 30. 9. 2020 sprejel Odlok 2020, katerega edina vsebina je sprememba drugega odstavka 11. člena Odloka 2017 tako, da se je faktor za obračun nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča z 0,1 povišal na 0,2, kar, kot rečeno, pomeni dvakratno povišanje nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča. Občina ne more NUSZ predpisovati poljubno, ampak mora biti vezana na merila iz 61. člena ZSZ/84, ter zaključuje, da zato glede na vse navedeno sporna določba drugega odstavka 11. člena Odloka, kot je bila sprejeta z Odlokom 2020, ne bi smela biti uporabljena pri izračunu NUSZ. 61. člen ZSZ/84 omogoča občinam, da poleg v njem navedenih kriterijev pri predpisovanju nadomestila določijo tudi druge kriterije, ki pa morajo biti v skladu z naravo nadomestila in njegovim namenom. Tako morajo biti kriteriji povezani z lastnostmi zemljišča in njegovimi prednostmi oziroma slabostmi oziroma z njegovo namembnostjo. Glede na povedano tožnica upravičeno opozarja, da če občina pri urejanju nadomestila določi kriterije, ki se ne tičejo stavbnega zemljišča in njegove rabe, pač pa se kot predmet dajatve upoštevajo izključno druge okoliščine, npr. višina prihodkov občinskega proračuna, so z ZSZ/84 predpisani pogoji prekoračeni ter je posledično takšen odlok nezakonit. Tožba je utemeljena iz razloga, ker je bil pri odmeri NUSZ uporabljen z Odlokom 2020 spremenjeni drugi odstavek 11. člena Odloka, čeprav za tako določeno pavšalno zvišanje odmerjenega nadomestila v zakonu ni bilo podlage. Navedeno pomeni, da je z Odlokom 2020 spremenjeni Odlok v drugem odstavku 11. člena, ki predpisuje (zvišan) faktor za nezazidana stavbna zemljišča (z 0,1 na) 0,2, v neskladju z 61. členom ZSZ/84, pa tudi 147. členom Ustave.
ZTuj-2 člen 68, 68-5, 76, 76/1, 76/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 3, 3-7, 15, 15/1.
tujci - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pridržanje v centru za tujce - preizkus po uradni dolžnosti - nesodelovanje v postopku - nevarnost pobega - načelo sorazmernosti - direktiva o vračanju
Omejitev gibanja tujcu je še vedno sorazmeren ukrep ob upoštevanju okoliščin, ki glede na zakonsko ureditev kažejo na nevarnost tujčevega pobega in na njegovo izogibanje postopku odstranitve, ter na drugi strani aktivnosti nasprotne udeleženke za tujčevo odstranitev, ki pa zaradi pridobivanja podatkov o tujčevi identiteti zahteva čas za pridobitev ustrezne potovalne listine pri organih njegove matične države.
začasna odredba - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitev izvršitve sklepa - predpostavke za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - obstoj upravnega spora - vložena tožba - začasna odredba ZUS-1 - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Glavna procesna predpostavka za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je obstoj upravnega spora. Če ta ni sprožen, se predlog za izdajo začasne odredbe zavrže. Postopek z začasno odredbo po ZUS-1 je namreč akcesoren upravnemu sporu, kar pomeni, da tožnik lahko doseže vsebinsko obravnavo predloga za izdajo začasne odredbe le, če vložena tožba v upravnem sporu uspešno prestane predhodni preizkus po 36. členu ZUS-1.
Ureditev v ZIZ po stališču sodne prakse ne dopolnjuje ureditve v ZUS-1. Določbe ZIZ glede začasnih odredb se v upravnem sporu ne uporabljajo, saj ZUS-1 samostojno ureja pogoje za izdajo začasne odredbe, s katero se varuje učinkovitost sodnega varstva.
upravni spor - aktivna legitimacija - zavrženje tožbe
Ker ministrstvi nista nosilca lastne pravne subjektivitete, je treba šteti, da na obeh procesnih straneh nastopa Republika Slovenija. V takem položaju Republika Slovenija z aktom lastnega organa ne more biti prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zato v upravnem sporu ne more uveljavljati sodnega varstva zoper lastni organ za varstvo lastnih premoženjskih interesov.
začasna odredba - ureditvena začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - izkoriščanje mineralne surovine - kumulativno določeni pogoji - odvrnitev škode - koncesijsko razmerje za določen čas - prenehanje koncesije - vezanost na sporno pravno razmerje
V obravnavanem primeru sta v času, ko sodišče izdaja ta sklep, tožnikova koncesija in rudarska pravica že prenehali. Posledično v tem trenutku več ni mogoče njuno podaljšanje do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, kot to predlaga tožnik. Sodišče pa je na tožnikov predlog, kakršnega je podal, vezano. V primeru predlagane ureditvene začasne odredbe mora tožeča stranka podati predlog, kako naj sodišče začasno uredi stanje do odločitve o tožbi, saj se materialno procesno vodstvo ne nanaša na oblikovanje predloga za ureditev stanja s konkretizacijo načina, kako naj se to uredi, saj bi to pomenilo, da je tak predlog oblikovalo sodišče, in ne stranka. Navedeno pomeni, da začasna odredba, kot jo predlaga tožnik, ne more odvrniti škode, ki jo sam zatrjuje, saj se je sporno pravno razmerje že izteklo.
Tožnikov predlog je treba zavrniti zaradi odsotnosti neposredne zveze med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se želijo preprečiti. Sporno pravno razmerje v konkretnem primeru determinira izrek izpodbijane odločbe, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za podaljšanje časa veljavnosti njegove rudarske pravice. Izdana začasna odredba bi se zato lahko nanašala le na veljavnost tožnikove koncesije oz. rudarske pravice, ali je na podlagi rudarske pravice upravičen izvajati rudarska dela in, če ja, katera, pa je šele nadaljnje vprašanje, ki sledi vprašanju o zahtevanem podaljšanju.