Odločba ni nična, če je izrek določen, natančen, jasen in kot tak ne dopušča različnih tolmačeni, vsebuje predmet, vrsto, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP) ima v upravnem postopku poseben pomen in zahteva, da je strankam dana realna možnost, da se izjavijo o vseh relevantnih vidikih, pomembnih za izdajo odločbe. Navedeno zajema, da je stranka pred izdajo odločbe v celoti seznanjena s strani upravnega organa ugotovljenim dejanskim stanjem, kar vključuje tudi oceno upravnega organa, ali je stranka uspela dokazati dejstva, za katera nosi dokazno breme (torej, da je seznanjena z uspešnostjo lastnih že predloženih dokazov in pojasnil). Tem zahtevam ni mogoče zadostiti zgolj s seznanitvijo stranke z vsebino nadzora in pozivi na predložitev dokumentacije.

Naloga informacijskega pooblaščenca ni omejena le na test javnega interesa po drugem odstavku 6. člena ZDIJZ, temveč vključuje tudi presojo, ali so izpolnjeni pogoji po ZTP, da se nek podatek lahko opredeli kot tajen. Šele če ugotovi, da so ti pogoji izpolnjeni, lahko pristopi k testu javnega interesa.

Dejstvo, da je tožnik sam javno objavil istovrstne podatke, ima ključen pomen za presojo škodljivih posledic razkritja. Če je tožnik določene podatke o vrsti, količini in prostorski razporeditvi blagovnih rezerv javno objavil, ne more hkrati trditi, da bi razkritje teh istih podatkov v okviru zahtevanih dokumentov imelo škodljive posledice za njegovo delovanje ali izvajanje nalog. Javna objava istovrstnih podatkov izkazuje, da njihovo razkritje ne povzroča škodljivih posledic, ki jih zahteva ZTP za določitev podatka kot tajnega.

Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v obravnavani zadevi je iz tonikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijani sklep očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Tožnik je prošnjo za mednarodno zaščito podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito.

Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.

Iz sodbe SEU C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.

BPP se upravičencu glede na izrek odločbe o dodelitvi BPP ni odobrila za vsako posamezno pravno sredstvo ali procesno dejanje posebej (npr. vložitev predloga za zavarovanje), ampak le-ta spadajo v okvir odobrene BPP v zvezi z odločanjem o predlagani začasni odredbi. BPP se praviloma odobri za določeno zadevo in ne za vsako posamezno pravno sredstvo v okviru iste zadeve.

Postopek pred sodiščem je kontinuiran proces, v katerem se z aktivnim delovanjem vseh udeležencev (sodišča in strank) ustvarja procesni okvir, v katerem se nato zgradi materialno pravna oziroma vsebinska podlaga odločitve. Procesna dejanja ene stranke niso zgolj posamezna opravila, ampak tvorijo procesno celoto.

Ni mogoče reči, da je tožnik kot kupec sporni solastniški delež nepremičnin pridobil po vrednosti 55.000 EUR, če je pa zanj vendar ponudil izklicno ceno 38.500 EUR in bil s tako ponujeno ceno na dražbi uspešen. To, da se je naknadno štelo, da je tožnik kot upnik bil poplačan do zneska 55.000 EUR, pa je po presoji sodišča pravna posledica, ki je v smislu davčne obravnave z davkom na kapitalski dobiček kasnejša in ločena od trenutka pridobitve kapitala in njegove tedanje nabavne vrednosti.

Druga alineja prvega odstavka 218.b člena ZGO-1 določa, da so s tretjim odstavkom 218. člena tega zakona kot nezazidana stavbna zemljišča določene tiste zemljiške parcele, za katere je z izvedbenim prostorskim aktom določeno, da je na njih dopustna gradnja določene vrste objekta iz tretjega odstavka 218. člena tega zakona, če je za njih zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto in če ležijo znotraj območja, za katerega je občina z odlokom o nadomestilu določila, da se plačuje nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča. Skladno s četrtim odstavkom 218.b člena ZGO-1 se šteje, da je za zemljiške parcele iz druge alinee prvega odstavka tega člena zagotovljena oskrba s pitno vodo in energijo, odvajanje odplak in odstranjevanje odpadkov ter dostop na javno cesto, če je za območje, na katerem ležijo, sprejet državni ali občinski lokacijski načrt.

Glede pogoja komunalne opremljenosti nezazidanega stavbnega zemljišča je sodna praksa tukajšnjega sodišča ustaljena in je ta pogoj po določbi četrtega odstavka 218.b člena ZGO-1 izpolnjen že, če obstaja zgolj možnost priklopa na javno komunalno omrežje (primeroma v sodbah, št. II U 65/2012, III U 376/2014, I U 1616/2015, II U 224/2017, II U 166/2018-16, I U 1540/2021-20 in drugih).

Glede pogoja dostopa do javne ceste je tukajšnje sodišče v sodbi I U 781/2014 z dne 25. 9. 2014 razsodilo, da pravna ureditev uporabe povezovalne poti na vprašanje možnosti dejanskega dostopa ne vpliva.

Razumljiva je politika občine, da skuša lastnike nezazidanih stavbnih zemljišč v conah, kjer naj bi bila opremljenost zemljišč zagotovljena in je v teh conah tudi možno pridobiti gradbeno dovoljenje, tudi skozi zviševanje NUSZ za zemljišča, ki ostajajo nezazidana, usmerjati k pozidavi takšnega zemljišča. Na ta način se doseže funkcija stavbnega zemljišča, ki je razumljiva še zlasti za cone, ki jih občine ustvarijo z določenim namenom, ki se na zemljiščih, ki ostajajo nepozidana, ne doseže.