Za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje).
Za kršitve, ki utemeljujejo izrek omejitve gibanja - pridržanja na podlagi četrtega odstavka 84. člena ZMZ-1 zadošča ugotovitev, da so bile kršitve, ki so napad na osebno in premoženjsko varnost, storjene in zato ni možna ekskulpacija z utemeljevanjem neprištevnosti v smislu kazenske (ne)odgovornosti.
Ustavno sodišče RS je v svojih odločitvah že zavzelo stališče, da ima država pri predpisovanju davkov široko polje proste presoje. Sodišče zato sodi, da tudi ureditev splošne davčne olajšave, s katero je določen znesek dohodka, ki se ne obdavčuje z letno odmero dohodnine, sodi v to polje proste presoje.
Kriterij razlikovanja kilometrine, ki sledi ureditvi v delovnem razmerju, je ustrezen pri tistih t.i. drugih pogodbenih razmerjih, ki jih je po drugem odstavku 13. člena ZDR-1 dopustno sklepati tudi v primeru odvisnih razmerij, oziroma v razmerjih z dejansko ugotovljenimi elementi odvisnega razmerja. Drugače pa je v neodvisnih civilnopravnih razmerjih, kakršno naj bi bilo tudi tožnikovo, pa prvostopenjski organ okoliščin s tem v zvezi ni ugotavljal.
Po 1. točki prvega odstavka 18. člena ZUPJS se v premoženje ne šteje stanovanje ali stanovanjska hiša (v nadaljevanju stanovanje), v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče, do vrednosti primernega stanovanja. Navedena določba je bila dopolnjena s 5. členom ZSVarPre-E, ki velja od 1. 2. 2017 in pravi, da se ne glede na 1. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS kot premoženje ne šteje stanovanje, v katerem oseba dejansko prebiva in ima prijavljeno stalno prebivališče ter katerega vrednost ne presega ali dosega višino 120.000,00 EUR.
Sodišče načeloma pritrjuje toženi stranki, da zaznamba izbrisne tožbe za izbris vknjižbe prenosa lastninske pravice ne predstavlja ovire, da prosilec ne more razpolagati z nepremičninami, vendar se tožena stranka ni opredelila do ugovorov, ki jih je tožnik podal v prošnji, da tožnik v nepremičninah, ki jih ima v lasti, prebiva in jih uporablja za osnovno bivanje, v tožbi pa je še bolj utemeljeno opozarjal, da so vse nepremičnine (razen gozda in njive, ki ju tožena stranka ni upoštevala) neposredno povezane z njegovim domom, da gre dejansko za "bivalno hišo z dvoriščem in pomožnimi objekti", da je zazidljivo stavbno zemljišče v vrednosti 23.900 EUR "del funkcionalnega zemljišča ob hiši", ki ga ni mogoče enostavno odprodati in ne brez poseganja "v integriteto svojega bivalnega okolja". Tožnikovi ugovori merijo na to, da gre pri zemljišču parc. št. E. k.o. ... za del gradbene parcele njegove stanovanjske hiše. Iz mapne kopije parcel v upravnih spisih bi namreč utegnilo izhajati, da tožnikov ugovor drži, saj se okrog celotne stavbne parcele št. *F. nahaja zemljišče z ID znakom E. Do tožnikovih trditev glede (ne)zmožnosti razpolaganja iz navedenega razloga se tožena stranka ni opredelila.
Tožnik je v samoprijavi napovedi za odmero dohodnine od dohodka iz delovnega razmerja s tujim delodajalcem za leto 2017, uveljavljal znižanje davčne osnove za stroške prevoza, ki jih je imel v tem obdobju v zvezi s prevozom na delo iz Slovenije v Avstrijo. Davčni organ in toženka sta izhajala iz zmotnega materialnopravnega stališča, da tožnik ni upravičen do zmanjšanja davčne osnove tudi za (te) stroške prevoza na delo in z dela in niti nista ugotavljala (nadaljnjega) bistvenega dejstva, torej višine stroškov prevoza k njegovi družini, ki prebiva v Sloveniji (in nazaj), ki bi bili davčno priznani v smislu 45. člena ZDoh-2.
Z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se lahko ugotavljata prirast premoženja in potrošnja zavezanca, ni bil določen specialni zastaralni rok za odmero, ampak je ta določitev namenjena med drugim temu, da ni treba ugotavljati vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v obdobju, posledično pa tudi ni mogoče uveljavljati ugovora zastaranja odmere davka od posameznih dohodkov. Zastaranja odmere ni mogoče uveljavljati po posameznih letih, ki so zajeta v časovno obdobje nadzora, saj se nepojasnjen prirast premoženja lahko ugotavlja za več let skupaj in v takšnih primerih (praviloma) ni mogoče ugotoviti, koliko prirasta odpade na posamezno davčno obdobje.
Zmanjšanje vrednosti premoženja (ki je bilo sprva v višini nabavne vrednosti predmetnih delnic in premoženja v skladih, nato pa je tožnik to prodal in prejel denar v nižjem znesku, kot je bila omenjena nabavna vrednost) se prišteva k spremembam neto vrednosti, saj se za to razliko ni niti povečalo tožnikovo drugo pozitivno premoženje niti se niso zmanjšale njegove obveznosti. Oz., povedano drugače, ta izguba ni zmanjševala tožnikovega premoženja, kot to trdi tožnik, saj se ta izguba pri metodi neto vrednosti ne upošteva pri izračunavanju premoženja oz. neto vrednosti premoženja na koncu ali začetku obdobja, temveč gre za popravek, ki povečuje sprva ugotovljeno spremembo neto vrednosti in nato kot takšen tvori del davčne osnove.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, so po presoji sodišča pomembne tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Ob upoštevanju navedenih stališč tožnik z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III v obravnavani zadevi ni podal nobene relevantne trditve.