Organ po prejemu naknadne oziroma ponovne prošnje preveri upoštevnost navedb o novih dejstvih ali predloženih novih dokazih najprej z vidika časa njihovega nastanka, torej, ali so nastali (se pojavili) po izdaji predhodne odločitve, v primeru zgodnejšega obstoja, to je v času prvega postopka, pa še, ali je do opustitve njihovega navajanja ali predlaganja prišlo po prosilčevi krivdi.
Ker tožnik ni izkazal, da novih dokazov, ki so obstajala že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Navedba dveh cen s prikaznim odstotkom razlike pri oglaševanju artikla na spletni strani tožnice pri potrošniku ustvarja vtis, da gre za cenovni popust, ki ga ponuja tožnica, torej za popust glede na ceno, po kateri tožnica sicer prodaja artikle v spletni trgovini. Ta predstava pa nesporno ne ustreza resničnemu stanju, saj gre v resnici za razliko do priporočene maloprodajne cene oziroma za razliko do cene, po kateri naj bi izdelke prodajali drugi trgovci in ne tožnica. Tožnica po tej višji ceni prodaja na svojem prevzemnem mestu zgolj manjše število artiklov, česar pa potrošniku ne pojasni ob oglaševalnem izdelku, temveč v splošnih pogojih poslovanja. Pri tem pa tožnica informacije, da gre pri prečrtani ceni za priporočeno maloprodajno ceno, po kateri naj bi prodajali drugi trgovci, potrošniku na svoji spletni strani ob artiklu ne razkrije, temveč z načinom oglaševanja ustvarja vtis, da gre za njen popust.
Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. V tovrstnih postopkih se je organ dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.
Tožnik ni navedel nobenih spremenjenih novih okoliščin, ki bi bistveno povečevale verjetnost za priznanje mednarodne zaščite.
Določba drugega odstavka 18. člena ZUPJS govori le o tem, da se premoženje ne upošteva, ne pa, da se osebi denarna socialna pomoč ne dodeli (kakor torej izključitvena določba prvega odstavka 27. člena ZSVaPre).
V konkretnem primeru (ko vrednost premoženja znaša kar 5.489,32 EUR) bi torej center za socialno delo lahko ugotovil, da je tožnici na podlagi navedenega premoženja dohodek v višini minimalnega dohodka v celoti zagotovljen, in ji denarne socialne pomoči ne bi dodelil.
Sredstva na računu pomenijo praviloma prihranek, ne glede na namen, za katerega se zbirajo.
Ta upravni spor teče zaradi ugotavljanja stalnega prebivališča tožnika, postopek pred Upravnim sodiščem je samostojen in povsem ločen od drugih postopkov (npr. v družinskih zadevah), v katerih je javnost izključena že na podlagi zakona. Glede na vsebino tega spora in okoliščino, da sta stranki tega postopka le tožnik in Republika Slovenija, sodišče razloga za izključitev javnosti glavne obravnave, upoštevaje določbo 294. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, ne vidi.
Za ohranitev stalnega prebivališča na določenem naslovu je obvezna dejanska naselitev, zgolj namen prebivanja na naslovu oziroma lastništvo nepremičnine na nekem naslovu pa ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča. V postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni bistveno, iz kakšnih razlogov se je nekdo izselil, ampak gre za ugotovitveni postopek in zgolj za registracijo obstoječega stanja. Pri ugotavljanju stalnega prebivališča je pomembno zgolj to ali posameznik na nekem naslovu dejansko prebiva ali ne.
Tožnik ni navedel, zakaj bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega akta nastala (težko popravljiva) škoda.
Tožnik je v obravnavani zadevi sicer upravičeno vložil pritožbo zaradi molka prvostopenjskega davčnega organa, saj je ob vložitvi slednje zanjo imel pravni interes. O njegovi vlogi z dne 21. 10. 2021 namreč do vložitve pritožbe ni bilo odločeno. Naknadno pa je prvostopenjski davčni organ sprejel odločitev in odločil o tožnikovi vlogi in sicer z odločbo z dne 1. 4. 2022. Z izdajo odločbe z dne 1. 4. 2022 je bilo torej odločeno o tožnikovi vlogi z dne 21. 10. 2021, s tem pa je tožniku prenehal pravni interes za pritožbo, vloženo zaradi molka tega organa. Zato jo je toženka ob uporabi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP utemeljeno zavrgla.
Ker dejstva in dokazi, ki jih je navedel oziroma predložil predlagatelj, odreditev predlagane omejitve dostopa do spletne strani na podlagi prvega odstavka 107.a člena ZIS dopuščajo, nasprotna stranka pa ni podala nobenih navedb oziroma dokazov, ki bi temu nasprotovali, je sodišče predlogu predlagatelja v celoti ugodilo.