davek na dodano vrednost (DDV) - splošna shema - posebna shema - nakup in prodaja rabljenih vozil - posebna ureditev za obdavčljive preprodajalce - nakup rabljenih vozil iz EU - odmera DDV - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - vnaprejšnja dokazna ocena - izogibanje plačilu davka
Po presoji sodišča tožnik utemeljeno vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje svojega dobavitelja, kajti ta predlog je v načelu primeren za obrambo pred očitkom, da je tožnik predložil ponarejen račun. Po presoji sodišča prvostopenjski organ vnaprejšnje dokazne ocene, četudi je ta po pravilih ZDavP-2 in ZUP izjemoma dopustna, ni zadostno utemeljil, za argumentacijo drugostopenjskega organa, da bi tožnik moral razpolagati s kuverto ali elektronskim sporočilom, pa ni nobene trdne podlage, tj. lahko bi tožnik v primeru poprave računa s tem razpolagal ali pač ne.
Tožnik niti ne zatrjuje, da bi bil mislil, da mu podjetje A. kot mali davčni zavezanec (ta status tega podjetja je bil tožniku znan, kot je to, neprerekano, davčnemu organu pojasnjeval v postopku odmere DMV) prodaja svoja osnovna sredstva. Posledično pogoj za uporabo posebne sheme pri tožnikovi nadaljnji uporabi teh vozil, kot ga določa tč. c) 103. člena ZDDV-1 ni bil izpolnjen.
Tožnik je imel registrirano dejavnost za preprodajo vozil, teh vozil pa ni nabavil za osebno uporabo in jih ni registriral na svoje ime, ampak jih je takoj prodal svojemu podjetju in tako dosegel spremembo sheme iz splošne v posebno. Posli pridobivanja vozil v Slovenijo so torej navidezno tekli drugače, da je tožnik lahko neupravično pridobil davčno korist.
dohodnina - akontacija dohodnine - drugi dohodek - odkupna vrednost - izplačilo odkupne vrednosti - dodatno pokojninsko zavarovanje
Glede na to, da je bila družba C. v likvidaciji, je obstajala možnost, da do izplačil v bodoče ne bo prišlo, kar je potrdil pooblaščenec na naroku, v skladu s katerim se je A. A. s podpisom dogovora želel izogniti tveganju, da bi se njegova pokojnina in s tem socialna varnost zmanjšali oziroma se je želel izogniti negotovosti morebitnih pravnih postopkov zoper nekdanjega delodajalca. Ta navedba potrjuje stališče, ki ga sodišče izpeljuje iz vsebine dogovora, torej da izplačana sredstva ne predstavljajo bodočih zneskov pokojninske rente, ampak samostojno dogovorjeno obveznost nekdanjega delodajalca, ki v bistvu izvira iz obveznosti delodajalca do B., da ji povrne razliko med tožnikovimi privarčevanimi sredstvi in zneskom pokojnine. Tako sodišče zaključuje, da je šlo pri spornih dohodkih za sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnostih ni mogoče opredeliti kot nobeno drugo vrsto dohodka po ZDoh-2, pa vendarle so povečali prejemnikovo ekonomsko moč in so bili doseženi z njegovo aktivnostjo in s ciljem povečanja premoženja.
ZKZ člen 3č, 3č/1, 3č/1-b, 3ča. GZ člen 43. Uredba o razvrščanju objektov (2018) člen 7.
gradbeno dovoljenje - nezahteven objekt - pomožni kmetijskogozdarski objekt - gradnja v neposredni bližini obstoječe kmetije - lastnik
Pogoj za gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov na kmetijskih zemljiščih je obstoj kmetije oziroma stavbnih zemljišč kmetije. Stavbno zemljišče je zemljišče, ki je s prostorskimi akti namenjeno graditvi objektov. Stavbno zemljišče kmetije tako v bistvu predpostavlja tudi obstoj nekega objekta te kmetije. Pomožni kmetijsko-gozdarski objekti pa morajo biti namenjeni tej kmetiji oziroma njeni kmetijski dejavnosti.
gradbeno dovoljenje - pogoji za gradnjo na kmetijskem zemljišču - kmetijsko gospodarstvo - kmetija
Kmetija je (tista) oblika kmetijskega gospodarstva, kjer se nosilec in člani ali članice kmetije ter zaposleni ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (4. člen ZKme-1). Za kmetijo kot obliko KMG je torej relevantno, da je ''delujoča'', tj. da se njeni člani ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo. Ukvarjanje s kmetijsko dejavnostjo po presoji sodišča predpostavlja tudi prihodke iz te dejavnosti.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZInfP člen 10, 10/3.
začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - suspenzivni učinek
Tožnica kot zavezanka za dostop do informacij javnega značaja torej ni dolžna prosilcu poslati zahtevanih podatkov, saj je vložila tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Namen obravnavanega tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe je, da se odloži izvršitev izpodbijane odločbe tako, da tožnica ne bi bila dolžna razkriti v izpodbijani odločbi navedenih dokumentov, kar pa je v obravnavani zadevi doseženo že s samo vložitvijo tožbe. Zato si tožnica z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.
gradbeno dovoljenje - nezahteven objekt - pomožni kmetijskogozdarski objekt - lastnik
Pogoj za gradnjo pomožnih kmetijsko gozdarskih objektov na kmetijstkih zemljiščih je obstoj kmetije oziroma stavbnih zemljišč kmetije. Pomožno kmetijsko-gozdarski objekti pa morajo biti namenjeni tej kmetiji oziroma njeni kmetijski dejavnosti.
Organa sta presojala ali tožnica izpolnjuje pogoje ob drugem ali tretjem odstavku 34. člena Odloka o OPN, in zaključila, da po nobenem, ker nima kmetije, za potrebe katere bi se pomožni kmetijsko gospodarski objekt zgradil, kar je bistvena materialno pravna okoliščina za lokacijo A in G.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 63/1-a, 67, 67/1, 67/1-a, 82, 82/1, 82/1-6. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 203.
davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - nepriznanje odbitka ddv - odbitek vstopnega DDV - račun - sestavine računa - preuranjena tožba - načelo davčne nevtralnosti
Ob ugotovitvi, da zaračunanih storitev nista izvedli družbi (sami ali preko podizvajalcev), ki sta jih zaračunali, ni izpolnjen prvi od zgoraj naštetih pogojev, torej izvedba storitve s strani drugega davčnega zavezanca. Ta pogoj po naravi stvari, logično pa to izhaja tudi iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1, zahteva, da zaračunane storitve izvede izdajatelj računa (sam ali preko podizvajalcev). Ne zadošča torej zgolj objektivno dejstvo, da so bile aktivnosti izvedene, kot to zmotno trdi tožnik. Sporni trije računi so bili, tudi po oceni sodišča, fiktivni, saj se poslovni dogodek, ki je na njih naveden, v resnici ni zgodil. Pravice do odbitka vstopnega DDV za neobstoječe dobave oziroma storitve pa ni mogoče priznati.
Deveta točka prvega odstavka 76. člena ZDDV-1 namreč pomeni izjemo od splošnih pravil o nastanku obdavčljivega dogodka in obveznosti plačati izhodni DDV, iz katerih izhaja, da obveznost na splošno nastane ob dobavi blaga ali storitev, predplačila pri opravljanju dobav blaga ali storitev, pridobitvi blaga znotraj Unije oziroma uvozu (32. do 35. člena ZDDV-1). SEU v svojih odločbah poudarja, da je cilj obveznosti iz 203. člena Direktive o DDV odpraviti nevarnost izgube davčnih prihodkov, do česar bi lahko prišlo, če bi prejemnik računa odbijal na računu navedeni DDV kot svoj vstopni DDV, izdajatelj računa pa izhodnega DDV ne bi nakazal v proračun.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - bistveno manjše plačilo za delo - neenaka obravnava - odvetniška tarifa - določnost izreka
Sodišče ugotavlja, da iz izreka izpodbijanega sklepa ni mogoče razbrati, o čem je bilo v zadevi sploh odločeno, ter presoditi, ali je takšna odločitev zakonita, posledično pa tudi ugotoviti, katera odločitev postane dokončna in pravnomočna. Toženka je to sicer pojasnila v obrazložitvi sklepa, kar pa ne more nadomestiti ali dopolniti oziroma popraviti pomanjkljivosti izreka.
dovoljenje za začasno prebivanje tujca - utemeljen razlog - denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - dovoljenje za prebivanje iz drugih utemeljenih razlogov
Vztrajanje tožene stranke na stališču, da torej v specifičnih, vendar nekrivdnih okoliščinah tožnikovega primera, ta ne more pridobiti dovoljenja za začasno prebivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 le zato, ker v času odločanja tožene stranke temporarna odločba o priznanju pravice do nadomestila ni več veljala, ni v skladu z namenom zakonodajalca, ki je jasno izražen v citiranem drugem odstavku 56. člena ZTuj-2 (to je, da ima tujec pravico do prebivanja v RS tudi, če je pridobil pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti, dokler je upravičen do pravic iz tega naslova). Poleg tega tožena stranka ni dodatno razjasnjevala in se opredelila do tožnikovih trditev, da je dovoljenje za začasno prebivanje potrebno tudi zaradi uveljavljanja izplačila priznanega nadomestila, kar bi lahko kazalo na utemeljenost njegove prošnje tudi še za določen čas po prenehanju veljavnosti odločbe o priznanju denarnega nadomestila.
brezplačna pravna pomoč - stroški odvetnika - bistveno manjše plačilo za delo - neenaka obravnava - zmotna uporaba materialnega prava - nadaljevano kaznivo dejanje - odvetniška storitev - vrednost storitve po Odvetniški tarifi
Po določbi drugega odstavka 7. člena OT (veljavnega v času izdaje izpodbijanega sklepa; sedaj enako določa tretji odstavek te zakonske določbe), se za zagovarjanje obdolženca v kazenskem postopku skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Citirana določba ne govori o zvišanju skupne vrednosti storitve za drugo in vsako nadaljnje kaznivo dejanje, kot to pojasnjuje tožnik, ampak predvideva zvišanje skupne vrednosti storitve v predpisanem odstotku za zagovarjanje obdolženca za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje. Po presoji sodišča je treba navedeno določbo razumeti tako, da se kot drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje šteje dejanje, za katerega so v obtožnici podani elementi, ki ga krajevno in časovno opredeljujejo kot samostojno (tudi izvršitveno) dejanje in ki se samostojno tudi dokazuje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - zavrženje tožbe - pravni interes - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III)
Ugoditev tožbenemu predlogu, da naj sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala tožnikovega pravnega položaja, saj bi s tem sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa tožene stranke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati, pri čemer sama tožena stranka to izrecno priznava. Pravni interes v tem upravnem sporu za tožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je sodišče odločilo kot navedeno in zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.
ZPPreb-1 člen 2, 2-3, 2-4, 18, 19, 19/1, 21, 21/4.
stalno prebivališče - postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča - zakonsko prebivališče - občina - register stalnega prebivalstva - dokončna odločba
Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica na naslovu ... ne prebiva več, je toženka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da ta naslov prijavljenega stalnega prebivališča v skladu s prej citirano določbo 3. točke 2. člena ZPPreb-1 ne predstavlja več središča njenih življenjskih interesov. Z drugimi besedami, ker je bilo ugotovljeno, da tožnica na navedenem naslovu ne prebiva več, ne more na navedenem naslovu imeti prijavljenega stalnega prebivališča, saj določba 3. točke 2. člena ZPPreb-1 med drugim določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva. Toženka za tožnico v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča ni uspela ugotoviti dejanskega naslova njenega prebivanja, četudi je skušala podatke o tem pridobiti pri PP Nova Gorica, pri Pošti Slovenije, z izjavo tožnice in z izjavo njenega sina, kar je povzeto v tej obrazložitvi. Ker dejansko prebivališče tožnice ni znano, izvedeni dokazni postopek pa je pokazal, da tožnica prebiva na širšem območju Nove Gorice, česar tožnica ne prereka, je toženka v skladu z določbo 19. člena ZPPreb-1 pravilno odločila, da se tožnici določi zakonsko prebivališče na naslov občine Nova Gorica. Prvi odstavek 19. člena ZPPreb-1 namreč določa, da če upravna enota v postopku ugotavljanja stalnega prebivališča posamezniku po določbah ZPPreb-1 stalnega prebivališča ne more prijaviti, mu določi zakonsko prebivališče na naslov občine, na območju katere stalno prebiva in mu ta naslov na podlagi dokončne odločbe prijavi v register stalnega prebivalstva (četrti odstavek 21. člena ZPPreb-1)
ZDavP-2 člen 97a. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-1, 135, 135/4.
pobot - obvestilo o pobotu - pritožba - zavrženje pritožbe - upravni akt - postopek začet po uradni dolžnosti - ustavitev postopka
V obravnavani zadevi se je postopek pobota po 79. a členu ZDavP-2 začel po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožnika. Davčni organ je v izpodbijanem sklepu pojasnil, da postopek pobota ni upravna zadeva in da obvestili o pobotu z dne 16. 2. 2021 in 26. 3. 2021 ne predstavljata procesnega dejanja z namenom uvedbe davčnega postopka, zato je tožnikovi zahtevi za ustavitev postopka pobota zavrgel iz razloga po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. Toženka je pojasnila, da iz razloga, ker se je postopek začel po uradni dolžnosti, ga organ lahko ustavi ali pa ne in je ta odločitev v izključni pristojnosti davčnega organa, zaradi česar tožnik sploh ne more predlagati ustavitve postopka.
Ni pravilno tožbeno stališče, da naj bi tožnik z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta izgubil status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta, kar pomeni, da zanj veljajo obveznosti iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 biti dosegljiv pristojnemu organu in urad nemudoma obvestiti o spremembi naslova prebivališča. Slednjega pa tožnik ni storil. Ni se udeležil glavne obravnave, ni sporočil svojega novega prebivališča in se ni odzival na pooblaščenčeve klice. Prav tako se tožnik in njegov pooblaščenec nista odzvala na poziv sodišča z dne 21. 3. 2024. Enako izhaja tudi iz dejstva, da ni izkazano, da bi imel tožnikov pooblaščenec še vedno stik s tožnikom.
Samovoljna zapustitev azilnega domav času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče napodlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanjeprosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev,ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi(ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo jeuveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
ZDavP-2 člen 145, 145/1, 146, 146/1, 151, 156. KZ-1 člen 75.
izvršba - davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - izvršilni naslov - klavzula o izvršljivosti - odvzem premoženjske koristi - dospelost
KZ-1 v 75. členu predpisuje različne načine odvzema premoženjske koristi, in sicer na stopnjevit oz. zaporeden način: primarno se po prvem odstavku odvzame sama premoženjska korist, podredno, če to ni mogoče, pa premoženje, ki ji ustreza; sekundarno pa se po drugem odstavku, če ni mogoč odvzem na primarni način, uporabi nadomestni odvzem drugega obstoječega premoženja. Tako bi po presoji sodišča torej moralo biti razjasnjeno tudi, ali je v tožnikovem primeru njegova obveznost po drugem odstavku 75. člena KZ-1 že podvržena prisilni izterjavi.
Glede na vse navedeno se izpodbijanega sklepa po presoji sodišča ne da preizkusiti, saj njegov izrek ni razumljiv glede ugotovitve po 3. točki 151. člena ZDavP-2 ter ker ne vsebuje razlogov o izpolnjenosti procesne predpostavke za meritorno odločanje, ki je bila po prvem odstavku 146. člena ZDavP-2 vprašljiva, in, kolikor procesne predpostavke so podane, o odločilnem dejstvu glede dospelosti izterjevane terjatve.
ZOdv člen 17, 17/5. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 11/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5.
brezplačna pravna pomoč - zanemarljive posledice izpodbijanega upravnega akta - zavrženje tožbe - pomembno pravno vprašanje - stroški in nagrada odvetnika - materialni stroški
V sodni praksi je zavzeto stališče, da se omejitev višine priznanih stroškov iz petega odstavka 17. člena ZOdv, na kateri je svojo odločitev utemeljil Organ za BPP, nanaša le na plačilo za delo odvetnika po tarifi kot posebnem delu OT, ne pa tudi na povračilo materialnih stroškov iz 11. člena OT, ki so bili potrebni za izvršitev dela.
Ker znaša znesek, ki tožniku z izpodbijanim sklepom neupravičeno ni bil priznan, skupaj le 0,73 EUR, je očitno, da ima sklep o odmeri stroškov v izpodbijanem delu za tožnika le zanemarljive posledice (to je finančno prikrajšanje v višini zgolj nekaj deset centov), v zadevi pa tudi ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, saj je sodna praksa na vprašanje priznavanja materialnih stroškov z vidika uporabe petega odstavka 17. člena ZOdv, ki ni novo, v več zadevah že odgovorila. Ugotovitev, da izpodbijani akt za tožnika nima posledic oziroma da so te zanemarljive, v primeru, ko ne gre za rešitev pomembnega pravnega vprašanja, predstavlja v fazi predhodnega preizkusa tožbe razlog za zavrženje tožbe po 5. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po vročitvi tožbe toženki in po vsebinski obravnavi zadeve pa je ta ugotovitev po prvi alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 razlog za zavrnitev tožbe.
odprava odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega predpisa - davek od nenapovedanih dohodkov - načelo enakosti - izredno pravno sredstvo - protiustavnost zakona
.Pojmovno je treba razumeti, da je izhodišče drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 v pooblastilu hierarhičnega nadzora zaradi (očitno) prekršenega materialnega zakona. Kršitev materialnega predpisa pa pomeni napačno razlago oz. uporabo materialnega predpisa, med katere neustavni posegi v procesne pravice, kot rečeno, ne sodijo.
Tožnik bi bil za polno varovanje svojih pravic mogel vložiti redno pravno sredstvo, ki je učinkovito v polnem pomenu pomenu besede, saj omogoča najširši obseg uveljavljanja in poprave zatrjevanih kršitev. Neprerekano ostaja, da tega ni storil, posledic te svoje opustitve pa po presoji sodišča ne more prevaliti na domnevno premajhen nabor razlogov za uveljavitev izrednega pravnega sredstva po 88. členu ZDavP-2.
Po presoji sodišča tožnik teh okoliščin, to je, da je bil navedeni poseg potreben zaradi ohranjanja narave, v upravnem postopku, enako pa v postopku pred upravnim sodiščem, ni izkazal. Zgolj na splošno je namreč navedel, da je z zacevitvijo potoka ohranil in olepšal naravo ter odstranil smrad, ki se je širil iz potoka.
V postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči se lahko zahteva za izdajo dodelitve brezplačne pravne pomoči zavrne iz razloga očitnosti, torej nečesa, kar je spoznavno že na prvi pogled. Z izpodbijano odločbo pa se je tožena stranka, spustila v vsebino presoje in utemeljenost morebitno vložene pritožbe zoper izdani sklep, do katere ima vlagatelj kot predlagatelj obnove pravico. Pri navedenem je tožena stranka odločala že o vsebini zadeve, torej tudi o morebitnem uspehu/neuspehu tožnika kot vlagatelja zahteve in domnevnega oškodovanca, kar pa je več kot dopušča presoja razumnosti oziroma nerazumnosti, saj mora biti morebitna nerazumnost prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči razpoznavna in očitna že na prvi pogled (npr. zamuda rokov in podobno).