javni razpis - sofinanciranje programov športa - skladnost podzakonskega akta z zakonom - enakost pred zakonom
Po 16. členu Odloka o izbiri in sofinanciranju izvajalcev letnega programa športa v Mestni občini Kranj vsako društvo postane nosilec športne panoge, kolikor v skladu s kriteriji in merili doseže najvišjo vrednost točk. Sodišče torej meni, da nosilec športne panoge ni novo merilo, saj se nosilca prednostne športne panoge izbira (ugotavlja) na podlagi meril, ki jih določa Odlok, ta merila pa po vsebini izhajajo iz meril, ki jih predvideva določba 16. člena ZŠpo-1.
ZG člen 47, 47/10, 47/11. ZKZ člen 21, 22. DZ člen 248, 248/1, 248/2.
promet s kmetijskim zemljiščem - odobritev pravnega posla - odobritev skrbnika
Sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora, da predhodna odobritev pravnega posla s točno določeno osebo ne more pomeniti generalne odobritve pravnega posla (s komerkoli).
ZDDPO-2 člen 16, 30, 74, 74-7. ZDavP-2 člen 74, 74/2, 141.
davek od dohodkov pravnih oseb - davek od dohodka iz kapitala - višina obveznosti - posojilo - poroštvo - prikrito izplačilo dobička - nepriznani odhodki - povezane osebe - ugotovitvena odločba - izrek - obrazložitev - napačna uporaba materialnega prava
Utemeljeni so tožnikovi ugovori, da ima odprava določenih delov izreka prvostopenjske odločbe posledice tudi pri odmeri zamudnih obresti, kar drugostopenjski organ pri svoji odločitvi ni upošteval. Ni pravilno stališče tožene stranke, ki v odgovoru na tožbo navaja, da je že z odpravo določenega dela odločbe avtomatično odpravljen tudi tisti del obresti, ki se nanaša na odpravljen del odmere. Takšno stališče tožene stranke ni pravilno, izrek izpodbijane odločitve pa tako ni jasen in ni določen.
Ugotovitveni del izpodbijane odločbe ne predstavlja ugotovitvene odločbe iz prvega odstavka 141. člena ZDavP-2, saj njena vsebina tako v izreku kot tudi v obrazložitvi za takšno subsumpcijo ne daje podlage. Iz navedenega izreka ugotovitvene odločbe izhaja zgolj, da tožnik ni pravilno knjižil posameznih poslovnih dogodkov, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da naj bi tožnik z neresničnim prikazovanjem posameznih poslovnih dogodkov povzročal davčne učinke, ki mu jih davčni organ v prihodnosti ne bo priznal. S tem pa izrek ugotovitvene odločbe in njena obrazložitev tudi nista skladna.
Tožnik posojila ni nakazal K.K., ampak gospodarskemu subjektu, to je družbi D. d.o.o. Po stališču sodišča dejstvo, da je šlo za povezanost družbe P. d.d. kot posojilodajalke z družbo D. d.o.o. kot posojilojemalko preko posrednega lastništva (družbeništva K.K.) samo po sebi ni pravno odločilno, če ni hkrati ugotovljeno tudi, da je tožnik „posojilo“ - izplačilo dejansko zagotovil omenjenemu družbeniku. Iz prvega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da mora biti prikrito izplačilo dobička izvršeno kvalificiranemu družbeniku, ki ima v družbi več kot 25 % delež, torej je lahko le slednji prejemnik nadomestila oziroma koristi.
ZBPP člen 24, 24/1, 24/1-1, 37, 37/2. ZUS-1 člen 52, 59.
brezplačna pravna pomoč - nova dejstva in dokazi - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - očitno nerazumna zadeva
Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku za izdajo izpodbijanega akta (52. člen ZUS-1), česar tožnica v tožbi niti ne zatrjuje. Razloge, ki jih šele sedaj navaja v tožbi, bi torej morala navesti v prošnji za dodelitev BPP, da bi tožena stranka na tej podlagi lahko presodila, ali zatrjevani razlogi lahko dajo podlago za vodenje postopka z verjetnim izgledom za uspeh.
Obrazložitev izpodbijane odločitve bi morala vsebovati obvezne sestavine odločbe iz 214. člena ZUP. Izpodbijana odločba teh sestavin nima. V obrazložitvi odločbe o tem, kakšni so pogoji za imenovanje vršilca dolžnosti direktorja zavoda in ali jih imenovani vršilec dolžnosti izpolnjuje, ni ničesar. O strokovnih kvalifikacijah imenovanega vršilca dolžnosti za direktorja javnega zavoda M. kot institucije nacionalnega pomena v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni prav nobenega podatka ali ugotovitve.
samozaposleni v kulturi - izbris iz razvida samozaposlenih v kulturi - neodpravljive pomanjkljivosti vloge - začasna odredba
Zaključek, da tožnik več ne izpolnjuje pogojev za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, mora temeljiti na ugotovljenih dejstvih, v izpodbijani odločbi pa gre za popolno odsotnost konkretnih dejstev.
začasna odredba - odložitvena začasna odredba - prepoved prodaje - neizkazana težko popravljiva škoda
Tožeča stranka s sklicevanjem na upad prometa, izgubo strank ter poslabšanje ugleda pri kupcih, po presoji sodišča ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izrek začasne odredbe. Neizkazana je tudi trditev, da bi lahko začasna prepoved prodaje tobaka, tobačnih izdelkov in povezanih izdelkov škodovala njenemu ugledu pri kupcih.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - pravno nepomembno dejstvo - prosilec iz Maroka
Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi razlogov ekonomske narave, saj iz nobenega podatka v spisu ni razvidno njegovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju.
ZIUZEOP člen 8. ZNB člen 19, 39. URS člen 19, 32, 120, 157.
nalezljive bolezni - odvzem osebne svobode - omejitev svobode gibanja - karantena - varstvo ustavnih pravic - subsidiarno sodno varstvo - nujni ukrepi v javnem interesu - ugotovitvena tožba
Odrejena karantena pomeni odvzem prostosti oziroma je bilo tožniku z odrejeno karanteno poseženo v pravico iz drugega odstavka 19. člena Ustave.
Ustavno sodišče je že interpretiralo določbo 19. člena Ustave tako, da jo je mogoče razumeti, da se ta določba ne uporablja samo za primere odvzema prostosti v kazenskem postopku, ampak tudi v drugih vrstah postopkov, če gre za takšne okoliščine, da gre za odvzem prostosti in ne zgolj za omejitev gibanja.
Določba prve točke prvega odstavka 39. člena ZNB (v povezavi z določbo prvega odstavka 8. člena ZIUOOPE) dovolj določno zajema možnost izreka posebne karantene, kadar drugi ukrepi, vključno s karanteno iz 18. člena ali iz 19. člena ZNB, določeni v II. poglavju ZNB, ne zadoščajo, da se v takem primeru izreče karantena v smislu določitve „pogojev za prihod iz držav, v katerih obstaja možnost okužbe z nevarno nalezljivo boleznijo“ (prva točka, prvega odstavka 39. člena ZNB) oziroma da se „prepove ali omeji gibanje prebivalstva na ogroženih območjih“ (druga točka prvega odstavka 39. člena ZNB) kot posebna oblika karantene.
ZMZ-1 člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/1-13, 2/1-14. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 2, 2/i.
mednarodna zaščita - vlagatelj - stranka v postopku
Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - dokazno breme
Ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih tožnik s posplošenimi tožbenimi navedbami, "da bi tožena stranka morala upoštevati vse objektivne okoliščine v državi izvora in subjektivne okoliščine prosilca ter se opredeliti do sorazmernosti preteče kazni, stanja v alžirskih zaporih in drugega", ne izpodbija navedene presoje tožene stranke, da ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je po presoji sodišča pravilno stališče, da v obravnavani zadevi izdana sodba sama po sebi ne pomeni preganjanja, ampak gre za izrečeno kazen za splošno kaznivo dejanje; v takih primerih pa ni razlogov preganjanja. Ker tožnik z navedenim ni izkazal subjektivnega elementa preganjanja, bi moral podati toliko obsežnejše in določnejše trditve, ki kažejo na obstoj objektivnih okoliščin, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem v prihodnosti ali resno škodo, česar pa ni storil. Zato sodišče glede na navedeno stališče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.
ZBPP člen 30, 30/9, 30/10. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-2, 279/1-4, 279/1-5, 279/1-6. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-4, 33, 33/1, 33/1-1, 40, 40/1.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - pogoji za razrešitev odvetnika - razlogi za razrešitev odvetnika - tožba na ugotovitev ničnosti - ničnost upravnega akta - razlogi za ničnost
Tožnik je v obravnavanem upravnem sporu vložil tožbo za odpravo izpodbijane odločbe, torej izpodbojno tožbo. Pri tem pa tožbo izpodbija iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega. Sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega upravnega akta ni vezano na razloge, ki jih tožnik navaja v tožbi, kar pomeni, da pravna kvalifikacija tožbenih navedb ni obvezna sestavina tožbe; če tožnik svoje navedbe kvalificira, pa sodišče na to kvalifikacijo ni vezano. Sodišče je glede na tožbene ugovore presodilo, da izpodbijana odločba ni nična iz razlogov, ki (kot) jih uveljavlja tožnik, pač pa ugotavlja, da tožnik utemeljeno ugovarja, da ni on podal predloga za razrešitev. Iz spisov zadeve je namreč razvidno, da je predlog za razrešitev podal upravičenec, zato je toženka pri odločanju napačno uporabila materialno pravo. Deseti odstavek 30. člena ZBPP se lahko uporabi le v primeru, ko za izvajanje BPP postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev. V konkretnem primeru pa ne gre za takšno situacijo, saj je razrešitev tožnika zahteval upravičenec in bi zato toženka o tem morala odločati po devetem odstavku 30. člena ZBPP ter ugotavljati, ali so podani razlogi za razrešitev izvajalca BPP.
ZEKom-1 člen 102, 102/4, 103, 103/4. ZUP člen 43, 43/1, 43/2, 82, 82/2.
telekomunikacije - operater s pomembno tržno močjo - inšpekcijski postopek - pravni interes za udeležbo v postopku - vpogled v spis
Za vse inšpekcijske ukrepe, ki jih toženka lahko izreče po ZEKom-1, ni mogoče izključiti, da z njimi položaj drugih oseb ne more biti prizadet. Tožnica namreč pravilno opozarja, da v regulatorni odločbi v skladu s členi od 102 do 107 ZEKom-1 določene obveznosti OPTM, ne zagotavljajo zgolj dostopa do njegovega omrežja, ampak tudi dostop pod določenimi cenovnimi pogoji (106. člen ZEKom-1) in pod pogoji, ki so za druge operaterje enakovredni v enakovrednih okoliščinah (103. člen ZEKom-1). Po četrtem odstavku 102. člena ZEKom-1 pa lahko agencija od OPTM, ki mu je naložena tudi obveznost iz 103. člena tega zakona, v skladu s prvim, drugim in tretjim odstavkom tega člena z odločbo zahteva, da objavi vzorčno ponudbo za medomrežno povezovanje oziroma operaterski dostop.
Če toženka odloči, da oseba nima položaja stranskega udeleženca, mora zahtevek osebe, ki ni stranka niti stranski udeleženec, obravnavati po drugem odstavku 82. člena ZUP, po katerem se pravni interes ne obravnava enako kot pravni interes za vstop v postopek, saj se upoštevaje stališče Ustavnega sodišča lahko opira na katerikoli zakon.
ZUS-1 člen 4, 66. URS člen 39, 44. ZLS člen 36, 36/2.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
Ker o izključitvi javnosti na izredni seji Občinskega sveta ni odločal ta organ, pač pa je o tem brez pristojnosti in brez pravne podlage odločila Županja in sama o tem tudi seznanila tožnika z dopisom, Občinski svet pa je z izvedbo seje brez navzoče javnosti takemu sklepu de facto sledil, sodišče zaključuje, da je tožena stranka s tem, ko tožniku zaradi te odločitve Županje ni omogočila udeležbe na izredni seji Občinskega sveta, posegla v njegovo ustavno pravico do svobode izražanja iz 39. člena URS.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - devize na deviznih hranilnih vlogah pri podružnicah LB d.d. Ljubljana na ozemlju nekdanje SFRJ - upravičenec - zavrženje vloge
Tožeča stranka je zahtevala verifikacijo devizne vloge A. d.d., banke D., ki ne ustreza opredelitvi neizplačane stare devizne vloge po prvem odstavku 2. člena ZNISESČP, saj ne gre za devizno vlogo podružnice B. ali C. Terjatev, ki jo v obravnavanem postopku uveljavlja tožeča stranka ni terjatev do Banke, za katero bi odgovarjala Republika Slovenija na podlagi določb ZNISESČP. Zavrženje zahteve tožeče stranke na podlagi 129. člena ZUP, ki se uporablja na podlagi četrtega odstavka 7. člena ZNISESČP je pravilna, saj tožeča stranka ne uveljavlja upravičenja po določbah ZNISESČP.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve
Tožnik je v postopku za uvedbo ponovnega postopka kot novo dejstvo navedel, da se je njegov bratranec iz Afrike vrnil v Pakistan. Samega dejstva, da je njegov bratranec v Afriki, prej v postopku ni navajal. Ob podaji tretjega zahtevka pa ni zatrjeval, da bi ga bratranec želel ubiti; saj je zatrjeval le, da mu stric grozi s smrtjo (kar je uveljavljal že predhodno v postopku). O tem pa je že pravnomočno odločeno.
ZUP člen 9, 196, 214, 214/1. ZNB-UPB1 člen 22, 23, 24, 25.
obvezno cepljenje otrok - opustitev obveznega cepljenja - komisija za cepljenje - vsebina strokovnega mnenja - pomanjkljivo strokovno mnenje - pojasnila dolžnost - pravica do izjave
Sodišče poudarja, da (kot je navedlo tudi že Vrhovno sodišče v citirani sodbi X Ips 326/2009) ima komisija (ki jo sestavljajo zdravniki) enako pojasnilno dolžnost, kot zdravnik, ki izvaja cepljenje. Posebej tudi poudarja, da se sodišče do mnenja ni opredeljevalo z vidika medicinske stroke, ampak z upravnosodnega vidika glede tega, kaj mora tako mnenje (in posledično toženkina odločba) vsebovati ter kako in na kakšen način naj bi odgovorilo na tožničine (četudi laične) pomisleke.
ZUP člen 229, 229/1, 258, 258/1. ZDavP-2 člen 156.
upravni akt - opomin - nedovoljena pritožba
Po določbah ZUP je pritožba dovoljena samo zoper odločbo, to je akt, s katerim je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih stranke, ter zoper tiste sklepe, zoper katere je to izrecno določeno. Zoper opomin, ki ni nič od navedenega, torej pritožba ni dovoljena, zato je odločitev, da se ta kot neutemeljena zavrže, pravilna.
davek od dohodkov pravnih oseb - dokazovanje - dokazno pravilo - dokazno sredstvo - davčno (ne)priznani odhodki
Z davčnega vidika je pri presoji, ali so bili odhodki potrebni za pridobitev prihodkov, odločilno, da gre za odhodke, ki so po namenu poslovanja usmerjeni v ustvarjanje prihodkov gospodarske družbe, pri tem pa se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Poleg možnosti dokazovanja z verodostojnimi listinami obstaja po sodni praksi tudi možnost dokazovanja odhodkov z drugimi ustreznimi dokaznimi sredstvi, in to kljub temu, da je verodostojna listina sicer primeren, lahko celo primaren dokaz za izkazovanje obstoja določenega odhodka, saj ni edini dokaz, ki bi tak odhodek lahko dokazala. Glede na navedeno v davčnem postopku po presoji sodišča ni bilo utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič X.X. in T.T., s katerim je tožnik želel dokazati dejansko izvršitev zaračunanih storitev in s tem verodostojnost prejetih računov, ki so bili podlaga za knjiženje spornih odhodkov.