mednarodna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes
Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zato pravnega interesa za vodenje upravnega spora ne izkazuje več.
ZDoh-2 člen 6, 6-1. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-3, 238, 238/3.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - stalno prebivališče - pritožbena novota - pravica do izjave
Toženka bi morala pred sprejeto odločitvijo tožnika najprej seznaniti s svojim stališčem, da dokaz v postopku pred upravnim organom prve stopnje ni bil predložen, nato pa ga pozvati, naj v določenem roku pojasni, zakaj ga ni predložil že v postopku na prvi stopnji. Morebitne razloge, ki bi jih tožnik navedel za nepredložitev dokaza pa presoditi, pri čemer bi moral upoštevati tožnikove konkretne okoliščine, ob tem pa spoštovati tudi načelo varstva pravic strank in načelo materialne resnice.
EZ-1 člen 373. Uredba o podporah elektriki, proizvedeni iz obnovljivih virov energije in v soproizvodnji toplote in elektrike z visokim izkoristkom (2016) člen 9, 18. ZUP člen 144.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - prijava na razpis - državna pomoč - električna energija - formalna popolnost vloge - druga javnopravna stvar - smiselna in subsidiarna uporaba ZUP
Javni razpisi ali javni pozivi niso podzakonski predpisi. Taki akti namreč že po obliki niso skladni z ustaljenimi oblikami pravnega normiranja, poleg tega pa temu ne ustrezajo ne organi, ki jih sprejemajo, niti postopek njihovega sprejemanja. Javni poziv je namenjen obveščanju in ne določanju splošnih in abstraktnih pravnih norm, kar pomeni, da v javnem razpisu ni mogoče določati postopkovnih pravil, ki nimajo podlage v predpisu, oziroma takih pravil ni mogoče upoštevati oziroma na njihovi podlagi sprejeti odločitve. Vse to pomeni, da se toženka glede uporabe postopkovnih pravil ne more sklicevati izključno na Javni poziv oziroma se lahko nanj sklicuje le toliko, kolikor njegove določbe temeljijo na prej navedenih predpisih, na podlagi katerih je bil objavljen.
Toženka je s tem, ko je prijavljeno napravo opredelila kot obnovljeno in ne kot novo, kar je navajal tožnik, ugotavljala (sporno) dejansko stanje, in to ne da bi tožniku kakorkoli omogočila, da se opredeli do njenih ugotovitev, pomembnih za odločitev, oziroma ne da bi obrazložila obstoj pogojev za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku brez zaslišanja stranke
ZNISESČP člen 7, 7/4, 10. ZUP člen 67, 214, 237, 237/2, 237/2-7.
verifikacija stare devizne vloge - pravice in obveznosti po ZNISESČP - zavrženje zahteve - nepopolna vloga - obrazložitev odločbe
Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov odločilnih za presojo posameznih dokazov, razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razlogov, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. To predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Iz podatkov spisa (poziva tožene stranke z dne 26. 10. 2018) bi se sicer dalo sklepati, da je tožena stranka zahtevo tožeče stranke zavrgla, ker tožeča stranka ni priložila kopije devizne knjižice oziroma potrdila o stanju vloge, kopijo osebnega dokumenta upravičenca ter dokazila o imetniku in številki transakcijskega oziroma osebnega računa, na katerega bodo nakazana sredstva iz neizplačane stare devizne vloge, vendar pa se s tem ne more sanirati nezakonitosti sklepa. Sklep ne vsebuje obrazložitve, zakaj je vloga do tolikšne mere nepopolna, da je ni mogoče vsebinsko obravnavati.
Tožnika ugovarjata, da je bilo s to sodbo drugače rešeno predhodno vprašanje upravičenca do denacionalizacije, kar ne drži.
Gre za drugačno stališče sodišča v zvezi z uporabo ZRP v postopkih denacionalizacije. Zavrnitev zahteve za denacionalizacijo namreč ne temelji na ugotovitvi, da dr. A.A. ni upravičenec do denacionalizacije, temveč, da ni bilo izkazano, da je bilo premoženje, ki je bilo predmet postopka, podržavljeno na način in pod pogoji iz 3. člena ZDen. Med drugim je v tej določbi (poleg npr. Odloka AVNOJ-a) naveden tudi ZRP. Razlaga uporabe ZRP pa je (sedaj) predmet različne sodne prakse. Vprašanje upravičenca do denacionalizacije torej ni niti bilo predmet te sodbe.
ZCes-1 člen 78, 78/3, 78/5, 118, 118/1, 118/1-6. ZJC člen 6, 68.
ukrep inšpektorja - oglaševanje - odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje - soglasje pristojnega organa
Soglasje z dne 13. 7. 2001 je izdala Direkcija RS za ceste glede posegov v varovalni pas državne ceste po 47. členu ZJC. To izhaja tako iz pravne podlage, na katero se sklicuje navedeno soglasje (47. člen ZJC), kot tudi iz vsebine soglasja in kar med strankama niti ni sporno. Takšno soglasje zato ne more nadomestiti soglasja, izdanega na podlagi 68. člena ZJC, ki mora vsebovati pogoje postavitve, ki morajo biti v skladu s predpisi o varstvu cest in varnosti prometa na njih ter pogoje vzdrževanja in odstranitve teh objektov in naprav (drugi odstavek 68. člena ZJC).
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženjski pogoj
V upravnem postopku se je v zvezi s toženkino navedbo v pozivu na izjasnitev, da v ničemer ni zatrjeval ali predlagal dokazov za morebiten obstoj okoliščin iz 22. člena ZBPP, tožnik skliceval na stečajni postopek, nakup vozila in ugotovitev, da je samski. V tožbi izrecno navaja le napačno uporabo (dejansko zlorabo) 6. alineje drugega odstavka 22. člena ZBPP. Toženki očita, da je dolžna ugotoviti resnično stanje stvari, ker pa ji je dejansko stanje splošno znano, mu skladno z drugim odstavkom 165. člena ZUP splošno znanih dejstvih ni treba dokazovati. Tožbeni ugovor je nejasen. Splošno znanih dejstev ni treba dokazovati, treba pa jih je zatrjevati, ker pa jih tožnik ne navede niti v tožbi, je njegov ugovor pavšalen do te mere, da ga sodišče ne more obravnavati.
Po presoji sodišča tožeča stranka utemeljeno ugovarja, da izpodbijanega sklepa ni možno preizkusiti, saj iz njegove obrazložitve ni razvidno, katere pomanjkljivosti vloge tožeče stranke so sploh privedle do njenega zavrženja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je tožena stranka, po ugotovitvi, da vloga tožeče stranke ni popolna in primerna za obravnavo, tožečo stranko na njeno dopolnitev dvakrat pozvala in ker ustrezne dopolnitve ali prošnje za podaljšanje roka za dopolnitev ni prejela, je vlogo zavrgla. Slednje pa ne zadosti standardu obrazložitve upravnega akta iz 214. člena ZUP (v zvezi z 228. členom ZUP). Obrazložitev mora namreč med drugim vsebovati tudi razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (3., 5. in 6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Ker izpodbijani sklep teh razlogov ne vsebuje, to predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) in že to terja odpravo sklepa.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - udeležba v postopku - pravna korist - lastninska pravica
Drugi odstavek 96. člena ZGO-1 določa, da je v postopku izdaje uporabnega dovoljenja stranka samo investitor, 103. člen ZGO-1 pa, da se odločba, izdana v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, vroči samo investitorju, ne pa tudi drugim morebitnim osebam, ter da je zgolj investitor tisti, ki z odpovedjo pravnim sredstvom doseže pravnomočnost uporabnega dovoljenja. Tako že določbe ZGO-1 formalno omejujejo stransko udeležbo v postopku izdaje uporabnega dovoljenja, zato uporaba 43. člena ZUP glede stranske udeležbe ni mogoča. Uporabno dovoljenje po svoji naravi pomeni javnopravno odobritev uporabe objekta ali njegovega dela ter oblikuje razmerje med investitorjem in državo, ne posega v lastninsko pravico delov objekta oziroma solastnikov skupnih delov ali drugih oseb, zato se z odločanjem o tem ne posega v njihov pravni položaj. Lastniki delov objekta in solastniki skupnih delov namreč lahko varujejo svojo lastninsko pravico pred sodišči splošne pristojnosti.
Toženka na s strani tožnikov opozorjene pomanjkljivosti mnenja in ugovore, ki sta jih imela tožnika na stališče komisije, ni odgovorila, pač pa zgolj navedla, da je minister, upoštevajoč strokovno mnenje, po preverbi skladnosti in zakonitosti strokovnega mnenja, zlasti ali je komisija upoštevala vse zahteve iz 22.c člena ZNB in vse zahteve iz prvega odstavka 214. člena ZUP, odločil, da se obvezno cepljenje ne opusti.
Izpodbijana odločba, ki ne vsebuje obrazložitve oziroma odgovora na navedbe o pomanjkljivosti mnenja in ugovore v zvezi s stališči iz mnenja, je obremenjena s kršitvijo 214. člena ZUP. Po 6. točki 214. člena ZUP obrazložitev odločbe obsega tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno takšnemu zahtevku strank.
ZNISESČP člen 10. ZUP člen 67, 67/1, 67/2, 99, 99/3.
sodba ESČP v zadevi Ališić in drugi - verifikacija stare devizne vloge - nepopolna vloga - dopolnitev vloge - podaljšanje roka
Tožeča stranka bi morala skladno s tretjim odstavkom 99. člena ZUP predlagati podaljšanje roka pred njegovim iztekom, to je najkasneje 9. 2. 2020, in na primer pojasniti, da še ne razpolaga s pravnomočnim sklepom o dedovanju, česar ni storila. V tožbi pa tudi ni navedla razlogov, ki bi ji preprečevali vložitev pravočasnega predloga za podaljšanje roka. Tožeča stranka je na podlagi navedenega imela možnost, da zaščiti svoj pravni položaj z vložitvijo pravočasnega predloga za podaljšanje roka, zato so navedbe o višji sili glede pridobitve sklepa o dedovanju nerelevantne za zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka ne zatrjuje, da zaradi višje sile ni mogla vložiti predloga za podaljšanje roka.
ZTuj-2 člen 68, 76, 76/1, 79, 81, 83, 83/3, 85. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 15, 15/1, 15/2.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nevarnost pobega - nujnost in sorazmernost ukrepa - obrazloženost - istovetnost - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce
Tožena stranka je obstoj nevarnosti tožnikovega pobega in sorazmernosti izrečenega ukrepa v obrazložitvi izpodbijane odločbe obrazložila v zadostnem obsegu. Prvostopenjski organ je ustrezno obrazložil, da zaradi omejitve gibanja na podlagi v odločbi citiranih odlokov vlade in zaradi omejitve širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 ni mogoča ureditev milejšega ukrepa, zato je nastanitev v Centru za tujce sorazmeren ukrep. Dodatno navaja, da istovetnost tujca ni znana, kar je pomembna okoliščina. Tožnik je v dosedanjih postopkih v Republiki Sloveniji podal lažne osebne podatke, poleg tega je bil v EU že evidentiran s svojimi prstnimi odtisi, in sicer na Malti in v Italiji in se je vsakič predstavljal z drugačnimi osebnimi podatki. V Italiji mu je bila tudi priznana mednarodna zaščita, zato je bila njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavržena. Poleg navedenega je v postopku pred prvostopenjskim organom tožnik podal izjavo, da je tudi v Italiji že pobegnil. Vse navedeno kaže na to, da so ostale individualne okoliščine tožnika takšne, da je nastanitev v Centru za tujce do ureditve njegove vrnitve edina ustrezna.
ZTuj-2 člen 64, 64/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/2, 2/2-a, 4, 4/4, 6, 6/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/2, 40, 40/2, 66, 66/1. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/b, 6, 6/1, 8, 8/1, 8/2. ZMZ-1 člen 35. Protokol 4 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 4. ZNPPol člen 64. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 19, 51, 52. URS člen 18.
varstvo človekovih pravic - tožba zaradi varstva človekovih pravic - prepoved kolektivnega izgona - načelo nevračanja - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - prosilec za mednarodno zaščito - prošnja za mednarodno zaščito - pravica do izjave stranke - izgon iz Slovenije - izgon tujca iz države - subsidiarno sodno varstvo - odločanje o tožbenem zahtevku
Dejanja oziroma opustitve dejanj, ki so si sledila v policijskem postopku tožnika in iraškega Kurda do samega akta vrnitve oziroma predaje tožnika hrvaškim policijskim organov, in so zaradi izvršene vrnitve tožnika Hrvaški povzročila kršitev pravice do kolektivnega izgona so: način vodenja razgovora s tožnikom ob izreku prekrška, ko tožnik ni bil individualno obravnavan v skladu s prepovedjo kolektivnega izgona, tako da bi policija tehtno in objektivno preverila in ocenila osebne okoliščine tujca oziroma da bi mu omogočila, da se brani z argumenti proti ukrepu vrnitve oziroma odstranitve iz države; tožnik v tem procesnem dejanju ni dobil možnosti, da bi vsebino postopka spremljal po tolmaču, da bi imel dostop do pravne pomoči v zvezi z vodenjem postopka vrnitve na Hrvaško in da bi bil informiran o postopku vrnitve na Hrvaško oziroma o posledicah predmetnega postopka in je bil na koncu postopka predan Hrvaški.
Z vidika spoštovanja pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v njenem elementu, ki zadeva obveznosti države, da po uradni dolžnosti pazijo na spoštovanje pravice do prepovedi vračanja, kadar javno dostopna poročila o tveganjih z vidika 19(2) člena Listine EU o temeljnih pravicah to zahtevajo, niti ni bistveno, ali je tujec jasno izrazil namero ali ne, ali je sploh ni izrazil, ali je bila njegova morebitna namera postopkovno slabo evidentirana ali ignorirana, ker bi pristojni organ pred odstranitvijo moral vedeti za številna in medsebojno dopolnjujoča in usklajena poročila o tveganjih z vidika omenjene pravice do prepovedi vračanja oziroma odstranitve. Pravica iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah je namreč absolutna pravica. To so dejanja oziroma opustitve tožene stranke, ki so pripeljale do posega in kršitve procesnih obveznosti tožene stranke iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah.
Ker tožnik ne spada v kakšno skupino posebej ranljivih oseb, kot so mladoletniki, mladoletniki brez spremstva, ženske, ki so same ali z otroci, žrtve nasilja, v skupino oseb s posebej hudimi zdravstvenimi težavami, sodišče ugotavlja, da tožnik kljub očitno zelo težkim bivanjskim razmeram, s katerimi je od dne 16. 8. 2019 naprej soočen zaradi izpodbijanega dejanja, ni uspel izkazati takšnih okoliščin v kampu Miral, ki bi kot posledica izpodbijanega dejanja tožene stranke imele vse znake nečloveškega ravnanja ali poniževalnega ravnanja. To pomeni, da tožena stranka z izpodbijanim dejanjem tožnikove vrnitve tožnika na Hrvaško, kar je vodilo do verižnega vračanja v BiH, ni kršila materialno-pravne komponente pravice iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah zaradi bivanjskih razmer, s katerimi je bil tožnik soočen v kampu Miral.
Po sodni praksi Velikega senata ESČP že neizpolnitev procesnih obveznosti v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, ki ustreza pravici iz člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah, zadošča za ugotovitev kršitve te pravice.
Dokler pristojni organi v postopku na meji ne ugotovijo, ali gre za prosilca za mednarodno zaščito, se uporablja Procesna Direktive 2013/32/EU in šele če ne gre za prosilca ob upoštevanju uvodnih izjav 25., 26. in 28 ter določil člena 8(1) in (2) ter tretjega pod-odstavka člena 6(1) Procesne direktive 2013/32/EU, se uporabi Direktiva o vračanju 2008/115.
Sodišče EU je v zadevi VL odločilo, da morajo organi, ki sicer niso pristojni za sprejem prošnje za mednarodno zaščito, državljanu tretje države, ki je v nezakonitem položaju, dati na voljo informacije o možnosti podaje prošnje za mednarodno zaščito in ga na svojo pobudo obvestiti o pravici, ki jo tak državljan tretje države ima in sicer, da zaprosi za mednarodno zaščito. Tožena stranka v upravnem sporu ni niti utemeljevala, da v praksi izvršuje neimplementirane določbe uvodnih izjav 25., 26. in 28., člena 8(1) in (2) in tretjega pod-odstavka člena 6(1)Procesne direktive 2013/32/EU, ki so v funkciji zagotavljanja dejanskih zmožnosti izraziti namero za mednarodno zaščito. In tudi iz nobenega podatka oziroma zapisa iz policijskih zapisnikov ni razvidno, da bi bil tožnik, ko je bil ugotovljen njegov nezakonit prehod meje v Slovenijo, obveščen o možnih posledicah vključno z načini morebitne vložitve prošnje za zaščito, kar izhaja iz člena 6(1) Procesne direktive, kot je to pravico interpretiralo Sodišče EU, zato da ima tujec, ki je v enakem položaju kot tožnik, učinkovit, enostaven, hiter in dejanski dostop do mednarodne zaščite. Ta zmožnost tožnika bi morala biti razvidna iz upravnega spisa, in sicer preko dokumentiranih dejstev, da je bil tožnik informiran o možnosti posvetovanja s pravnim ali drugim svetovalcem; da je tožnik imel možnost komunicirati v postopku s pomočjo tolmača za angleški jezik; da je imel procesno jamstvo, da brani svoj primer glede preganjanja v Kamerunu, ali zaradi strahu pred vrnitvijo na Hrvaško in v BiH, za kar bi bilo najmanj potrebno, da bi bil obveščen, da je v postopku vrnitve na Hrvaško; da so bili policisti informirani in usposobljeni v skladu s smernicami Vodnika EASO/Frontex. Omejeni sprejemi izjav tožnika v kontekstu storitve prekrška nezakonitega prehoda meje in slabo in nezanesljivo dokumentiran sprejem izjave tožnika na zapisnik z dne 15. 8. 2019 vzbuja prevelik dvom oziroma tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da je tožnik imel dejansko, učinkovito, hitro in enostavno možnost, da je izrazil namero za azil.
brezplačna pravna pomoč - povračilo stroškov in izplačilo nagrade odvetniku - obrazložitev odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izpodbijani sklep je v zavrnilnem delu pretežno neobrazložen, saj tožena stranka ni pojasnila svojih preudarkov in razlogov, ki so jo vodili k zaključku, da za obračun tožnikovega predloga za povrnitev stroškov in nagrade za nudenje breplačne pravne pomoči upravičenki v konkretnem primeru uporabi tar. št. 23 OT, namesto tar. št. 18, 19 in 20 OT s tam določenimi tarifnimi številkami in nagradami.
Tožnik v tem upravnem sporu, v katerem s tožbo izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe.
Uredba o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (2015) člen 5. ZKme-1 člen 5, 143.
Organ mora ob ugotovitvi katerekoli od okoliščin iz šestega odstavka 5. člena Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 šteti, da je vzpostavitev upravičenčevega kmetijskega gospodarstva dokončna in sicer zgolj na podlagi pravne ureditve, ne da bi v zvezi s tem ugotavljal še nadaljnja dejstva.
denacionalizacija - začasna prepoved razpolaganja s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije
Iz samega besedila 68. člena ZDen, izhaja, da je namen začasne odredbe zavarovanje postavljenega zahtevka za denacionalizacijo za vračanje premoženja v naravi ali enaki obliki. Predmet zavarovanja z začasno odredbo je torej lahko le premoženje v obsegu postavljenega zahtevka, in sicer tako z vidika premoženja, ki je zajeto v denacionalizacijskem zahtevku, kakor z vidika zahtevane oblike vračanja. Glede na to, da iz predloga Zakona o gospodarjenju z gozdovi v lasti Republike Slovenije št. 007-216/2014 z dne 17. 4. 2014, na katerega se v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe sklicuje tožnica, izhaja, da ima A. v lasti cca. 255.000 ha gozdov, od tega je z 235.000 ha upravljal B. (str. 8, tč. 1.2 predloga zakona), in na vsa ta zemljišča se nanaša tožničina zahteva za izdajo začasne odredbe, je na prvi pogled očitno, da je predlagani obseg zavarovanja več kot očitno nesorazmeren s tožničinim denacionalizacijskim zahtevkom. Tožnica že zato s postavljenim predlogom ne more uspeti.
ZLD-1 člen 5, 5/1, 10, 10/3. ZUP člen 2, 2/1, 2/2,129, 129/1, 129/1-1.
lekarniška dejavnost - opravljanje lekarniške dejavnosti - izdaja dovoljenja - upravna zadeva
Z obravnavano vlogo je tožnica zahtevala izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne. ZLD-1 v tretjem odstavku 10. člena določa, da dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne izda občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi, na podlagi predhodnega mnenja Lekarniške zbornice Slovenije in soglasja ministrstva. Da gre torej za upravno zadevo, izhaja že iz tega, da se o zadevi izda dovoljenje, o katerem odloča občina, na območju katere se podružnica lekarne ustanovi. Ta dovoljenje izda na podlagi predpisanih predhodnih mnenj oziroma soglasij, upoštevaje izpolnjevanje meril, ki jih za vzpostavitev mreže lekarniške dejavnosti na primarni ravni določa ZLD-1. Ker se lekarniška dejavnost uvršča med javne zdravstvene službe, ki je zakonsko regulirana, tudi ni dvoma, da gre pri izdajanju obravnavanega dovoljenja za odločanje o tožničini pravici (poslovanju njene podružnice lekarne) na področju upravnega prava.
ZBPP člen 13, 13/1, 13/2, 14, 14/1. ZUPJS člen 17, 17/2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - materialni položaj - vrednost nepremičnine - stanovanje, v katerem prosilec živi - primerno stanovanje
ZUPJS jasno določa, da se vrednost kvadratnega metra stanovanja izračuna tako, da se posplošena tržna vrednost deli z uporabno površino, kar v obravnavanem primeru pomeni, da se 149.617,00 EUR deli s 170,5 m2, kot je to storila toženka, tako da znaša vrednost m2 stanovanja 877,51 EUR/m2. Razlika med posplošeno tržno vrednostjo nepremičnine, v kateri tožnika bivata, izračunana po metodologiji množičnega vrednotenja nepremičnin in vrednostjo primernega stanovanja, ki je izračunana upoštevaje to vrednost, je tako pravilna in pomeni, da je bil predpis pravilno uporabljen. Tožnika zato neutemeljeno trdita, da bi moralo sodišče upoštevati 497,56 EUR/m2, češ da bi se morala posplošena tržna vrednost (149.617,00 EUR) deliti s celotno površino nepremičnine (300,7) in nato množiti z uporabno površino. To iz zakona ne izhaja.