Glede na posebnosti ureditve postopka izdaje sklepa o izvršbi se za zagotavljanje pravice do izjave (9. člen ZUP) v tem postopku ne uporablja posebni (ali skrajšani) ugotovitveni postopek, pač pa je treba dolžnika pred izdajo sklepa o izvršbi na primeren način obvestiti o davčnem dolgu in drugih okoliščinah, ki so predmet odločanja šele v sklepu o izvršbi in mu zagotoviti, da se pred izdajo sklepa (ki je glede na nesuspenzivnost pritožbe takoj izvršljiv in s katerim se že poseže v premoženje novega dolžnika) o tem lahko izjasni.
Načeli zaslišanja in informiranja se v davčnem izvršilnem postopku ne raztezata na okoliščine, ki se ne nanašajo na izvršilni postopek (prim. prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2). Posledično se tudi davčni organ v izvršilnem postopku do tovrstnih izjav stranke ni dolžan opredeljevati.
Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku.
Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.