predlog za dopustitev revizije - spremenjena sodna praksa - analogna uporaba zakona - vračilo davka - obračun davčnega odtegljaja - davčni inšpekcijski nadzor - delna ugoditev predlogu - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je lahko spremenjena sodna praksa, ki ugotavlja, da organ materialne določbe ni pravilno uporabil, podlaga za analogno uporabo 97. člena ZDavP-2 v primerih zahteve vračila davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja predloženega v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora po 140. a členu ZDavP-2?
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - stanovanjska površina - klet - zaprt prostor - funkcionalna povezanost s stanovanjem - trajno bivanje - dejanske okoliščine
Klet pomeni zaprt prostor, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 60. člena ZSZ/84 mogoče šteti v stanovanjsko površino, če je funkcionalno povezan s stanovanjem oziroma njegovo rabo, in je torej kot tak del skupine prostorov, namenjenih za trajno bivanje. Za odmero davka je to odvisno od dejanskih okoliščin, ki so ugotovljene v vsakem primeru posebej.
dopuščena revizija - davčni organ - prikriti pravni posel - dohodek - drugi dohodek - oprostitev plačila dohodnine
Davčni organ mora prikriti pravni posel, ko ugotovi njegov obstoj, ustrezno opredeliti. Nato mora presoditi, ali ga je na podlagi ugotovljenih lastnosti mogoče obdavčiti kot katerega od dohodkov iz 1. do 5. točke 18. člena ZDoh-2, ki so urejeni v ustreznih poglavjih ZDoh-2. Šele če to ne bi bilo mogoče, mora opraviti presojo, ali gre za katerega izmed posebej opredeljenih tipov dohodkov, ki jih zakon našteva med drugimi dohodki (od 1. do 10. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2), ali za dohodek, ki bi bil po ZDoh-2 oproščen plačila dohodnine. Šele če ne bi šlo niti za tak dohodek, se lahko pojavi vprašanje, ali je mogoča njegova obdavčitev na podlagi 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2. Pri tem za uporabo slednje pravne podlage ne zadošča zgolj dejstvo, da drugih pravnih podlag za obdavčenje ni mogoče uporabiti, temveč je potrebna (dodatna) presoja, ali gre sploh lahko za dohodek v smislu te določbe ZDoh-2.
Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb (1969) člen 31, 31/1, 31/2, 31/3, 32. BATIDO člen 19, 19/1, 19/1-a, 19/4, 30, 30/3.
dopuščena revizija - dvostranska mednarodna pogodba - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - Avstrija - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - Vzorčna davčna konvencija OECD - pomen izrazov - komentar - sredstvo razlage - izjema - nadomestilo - država pogodbenica - politična enota - organ lokalne uprave - neposredni prejemnik storitve davčnega zavezanca - akt poslovanja
Če sta obe državi pogodbenici članici OECD in sta pri sklenitvi dvostranske pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi sledili besedilu Vzorčne konvencije, potem je mogoče šteti, da sta želeli v dvostranski pogodbi uporabljenim izrazom dati pomen, ki je razviden iz Vzorčne konvencije in iz komentarja njenih določb. Tako ugotovljenemu pomenu izrazov je torej mogoče pripisati "obči pomen" v smislu prvega odstavka 31. člena DKPP. Komentar Vzorčne konvencije je zato pomembno dodatno sredstvo za razlago mednarodne pogodbe o izogibanju dvojni obdavčitvi, ne glede na to da sam zase ni formalnopravno zavezujoč.
Izjema izključne obdavčitve dohodka v državi izplačevalki dohodka iz prvega odstavka 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) se uporabi, če 1) nadomestilo (razen pokojnine) izplača država pogodbenica, politična enota ali organi lokalne uprave, 2) gre za plačilo v zvezi s storitvami, ki so opravljene za to državo pogodbenico ali njeno ožjo politično enoto in 3) opravljene storitve niso v zvezi s posli, ki jih opravlja država pogodbenica oziroma njene ožje politične enote (četrti odstavek 19. člena BATIDO).
politična enota - organ lokalne uprave - neposredni prejemnik storitve davčnega zavezanca - akt poslovanja - dopuščena revizija - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - mednarodna konvencija o izogibanju dvojnega obdavčevanja - Avstrija - izjema - prihodek iz zaposlitve - zaposlitev pri tujem delodajalcu - nadomestilo - država pogodbenica
Pri presoji uporabljivosti izjeme iz 19. člena Konvencije med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki na dohodek in premoženje (BATIDO) v zvezi s prihodkom iz zaposlitve pri delodajalcu v Avstriji je treba najprej presoditi, ali so nadomestilo izplačali država pogodbenica, politična enota ali organ lokalne uprave kot neposredni prejemniki storitve davčnega zavezanca. Če je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pa še, ali je davčni zavezanec te storitve opravil v zvezi z izvajanjem poslov navedenih pravnih subjektov, to je v zvezi z njihovim delovanjem ex iure gestionis (četrti odstavek 19. člena BATIDO). Zato ne gre za zmotno uporabo materialnega prava, če sodišče ne uporabi navedene določbe četrtega odstavka 19. člena BATIDO v primeru, če je že zaradi neizpolnjevanja pogojev iz točke a) prvega odstavka istega člena izključena uporaba izjeme.
predlog za dopustitev revizije - predlog za zavarovanje - pretrganje zastaranja - davčna izvršba - obveščenost dolžnika - zastavna pravica na dolžnikovi nepremičnini - delna ugoditev reviziji - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
‒ Ali vložitev predloga za zavarovanje na podlagi 243. člena ZIZ pretrga tek zastaranja davčne izvršbe terjatve, ki je s tem sklepom zavarovana?
‒ Kdaj se šteje, da je davčni dolžnik obveščen o uradnem dejanju, ki pretrga zastaranje v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2, kadar davčni organ predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini?
dopuščena revizija - davki - davčni postopek - davčni organ - vezanost upravnega organa na stališče Vrhovnega sodišča - vezanost upravnega organa na stališče Sodišča EU - sprememba davčne prakse - vezanost upravnega organa na sodbo Upravnega sodišča
Davčni organ mora pri odločanju v odprtih zadevah upoštevati stališča Vrhovnega sodišča in v primeru uporabe prava Evropske unije (EU) stališča Sodišča EU, tudi če to pomeni, da spreminja svojo dosedanjo upravno pravno prakso.
Že zgolj napotek Upravnega sodišča iz predhodne sodbe je zadosten razlog za spremembo revidentkine upravne prakse (poleg sodbe Vrhovnega sodišča oziroma Sodišča EU).
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 23, 158. ZDavP-2 člen 88/2, 98/4.
dopuščena revizija - načelo pravnomočnosti - izredna pravna sredstva - odprava ali razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici.
Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes) in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), ne pa davčni organ druge stopnje ali Upravno sodišče v posamičnih zadevah.
ZSZ člen 84. ZGO-1 člen 218, 218b, 218b/1, 218b/2, 218b/3.
dopuščena revizija - odmera NUSZ - komunalna infrastruktura - dejanska možnost priklopa na komunalno infrastrukturo - nesorazmerno zahtevni gradbeni posegi - javna razsvetljava - oddaljenost od javne razsvetljave - dejanska korist
Ustavno sodišče je v svoji sodni praksi zavzelo stališče, da za obveznost plačila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zadostuje le možnost priključka na komunalno infrastrukturo, kar je tudi ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča. Pri tem je bistveno, da je zagotovljena dejanska možnost priklopa, torej da ga je možno izvesti na način, ki uporabniku zemljišča omogoča uživanje koristi od zagotovljene komunalne infrastrukture, kar je tudi bistveni namen plačevanja NUSZ. Uporabnik zemljišča ima od zemljišča povečano korist, če je to zemljišče komunalno opremljeno. Izvedba priključka na zagotovljeno komunalno infrastrukturo zato ne sme biti povezana z nesorazmerno zahtevnimi (dragimi) gradbenimi posegi, katerih izvedba oziroma cena bi pomenila izničenje vseh koristi, ki jih komunalni priključek zagotavlja uporabniku.
Stavbno zemljišče se ne more šteti za opremljeno z javno razsvetljavo, če je od prve javne razsvetljave tako oddaljeno, da od nje nima nobene koristi.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
dovoljena revizija - nadomestilo za rabo vode - javna dajatev - porabljena voda - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - pravica do odmere plačila za vodno pravico - zastaranje - vodno dovoljenje
Nadomestilo za rabo vode, ki ga je uzakonil ZV-1C je nova, javna dajatev, kot so nova tudi merila za njegovo odmero. Obveznost plačila, tudi za že porabljeno vodo, je bila za uporabnike sicer predvidljiva, vendar pa ne časovno omejena, načelo pravne varnosti in načelo zaupanja v pravo pa terjata časovno omejitev možnosti odmere te dajatve. Zato je Ustavno sodišče ob analogni uporabi ZDavP-2 odločilo, da pravica do odmere plačila za vodno pravico zastara v petih letih od dneva, ko bi bilo treba plačilo za vodno pravico napovedati, obračunati, odtegniti oziroma odmeriti.
Če to stališče velja za uporabnike, ki jim je bilo izdano vodno dovoljenje, vodo pa so rabili že pred dokončnostjo vodnega dovoljenja (peti odstavek 199. b člena ZV-1), Vrhovno sodišče ne vidi razumnega razloga, da zastaranje odmere plačila za porabljeno vodo ne bi veljalo tudi za uporabnike, ki so vodo rabili brez vodnega dovoljenja (četrti odstavek 199. b člena ZV-1).
ZUP člen 129, 129/1. ZDavP-2 člen 145, 145/2, 157, 157/7. ZUS-1 člen 2, 2/2.
upravni akt - seznam izvršilnih naslovov - načelo stroge formalne legalitete izvršilnega postopka - izpodbijanje izvršilnega naslova v upravni izvršbi
Seznam izvršilnih naslovov ugotavlja skupno višino davčnega dolga po posameznih izvršilnih naslovih in ga skupaj z zamudnimi obrestmi nalaga dolžniku v plačilo. Pri tem v skladu z načelom stroge formalne legalitete v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. To pomeni, da tudi če bi pri sestavi seznama izvršilnih naslovov prišlo do napačne navedbe dolgovanih zneskov ali če bi se nanj uvrstili izvršilni naslovi, ki se na dolžnika ne nanašajo, tega v izvršilnem postopku ne bi bilo mogoče izpodbijati. Po presoji Vrhovnega sodišča opisano razlogovanje kaže na to, da ima seznam izvršilnih naslovov pravno naravo upravnega akta ne glede na to, ali se glasi na drugega dolžnika kot predhodni izvršilni naslovi ali na istega, kot v konkretnem primeru.
Opredelitev seznama izvršilnih naslovov kot upravnega akta ne pomeni, da je mogoče s tožbo v upravnem sporu zoper ta seznam izpodbijati tudi na seznamu navedene izvršilne naslove. Ti izvršilni naslovi so bili namreč izdani v ločenih postopkih po ZDavP-2 in drugih predpisih, ki tudi urejajo pravna sredstva oziroma druge možnosti (na primer pri obračunu kot izvršilnem naslovu) za zagotavljanje njihove pravilne vsebine. Presoja pravilnosti teh izvršilnih naslovov v postopku upravnega spora v zvezi s seznamom izvršilnih naslovov bi zato kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari.
dopuščena revizija - upravni postopek - pritožbeni postopek - prekluzije - opravičljiv razlog za zamudo - nova dejstva - novi dokazi - standard povprečno skrbnega človeka - dober gospodarstvenik
Pojem opravičljivih razlogov za zamudo iz tretjega odstavka 238. člena ZUP zajema položaje, ko stranka brez svoje krivde ni mogla navesti novih dejstev in dokazov pred izdajo prvostopenjskega upravnega akta. Pri tej presoji se uporablja merilo povprečno skrbnega posameznika (pri pravnih osebah merilo dobrega gospodarstvenika) in ali bi se ta okoliščinam, ki so preprečevale seznanitev z dejstvi in dokazi, lahko izognil.
predlog za dopustitev revizije - delna ugoditev predlogu - odsvojitev vrednostnih papirjev - davek od dobička - načelo pravne varnosti in zaupanja v pravo - prehodno obdobje - javni interes
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je bilo v konkretnem primeru poseženo v tožnikovo pravico iz 2. člena URS (varstvo zaupanja v pravo), upoštevajoč dejstvo, da sprememba ZDoh-2 ni uredila ustreznega prilagoditvenega obdobja in ni zasledovala jasnega prevladujočega javnega interesa?
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1). Opustitev tega odločanja namreč pomeni, da upravni akt še ni dokončen, kar je ovira za upravni spor, saj se v njem odloča le o zakonitosti dokončnih upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseb izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po navedeni določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
dopuščena revizija - odsvojitev poslovnega deleža - kupnina za poslovni delež - variabilni del kupnine - dohodek iz kapitala - dobiček iz kapitala - obdavčitev
Variabilni del kupnine za poslovni delež v družbi z omejeno odgovornostjo, ki je poleg fiksnega dela kupnine dogovorjen z osnovno pogodbo o odsvojitvi, vendar njegova višina ob sklenitvi pogodbe še ni opredeljena v znesku, ker je odvisna od uspešnosti poslovanja družbe (njeni uspešnosti pri uresničevanju poslovno-finančnih načrtov) po sklenitvi pogodbe o odsvojitvi po ZDoh-2, spada med dohodke iz kapitala (5. točka 18. člena ZDoh-2), ki se za davčni leti 2018 in 2019, torej v času pred uveljavitvijo ZDoh-2V, obdavči kot dobiček iz kapitala (3. točka prvega odstavka 80. člena).
ZDDV-1 člen 5. ZDoh-2 člen 35, 35/6, 37, 37/2, 37/2-1. ZGD-1 člen 255, 515. ZUS-1 člen 94.
dopuščena revizija - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - pravo EU - načelo neposrednosti - poslovodenje
V primeru izdanih računov za opravljene poslovodne storitve, na katerih je obračunan davek na dodano vrednost (DDV), ki ga prejemnik računov tudi poravna, se mora spoštovati načelo nevtralnosti kot temeljno načelo sistema DDV, ne glede na morebitno nacionalno ureditev, ki posredno (z omejitvami glede izvajalca poslovodnih storitev - le fizična oseba) onemogoča obračun DDV na opravljene poslovodne storitve.
Za pravico do odbitka vstopnega DDV torej ni bistveno, da je po nacionalni ureditvi opravljanje dejavnosti poslovodenja omejeno na sklenitev pogodbe med fizično osebo in navedeno pravno osebo. Ta omejitev lahko vpliva na nacionalno obdavčitev dohodka, ki je za to izplačan fizični osebi, ne pa na pravico do odbitka DDV, ki mora nastopiti, ko so za to izpolnjeni pogoji, določeni (tudi) z Direktivo o DDV, ki je predpis prava Evropske unije in se zato uporablja primarno (3. a člen URS).
plačnik davka - plačilo dohodnine - dividenda - izbris družbe iz sodnega registra - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je materialnopravno pravilna presoja Upravnega sodišča, da bi morala družba kot plačnica davka izračunati in plačati dohodnino od dividend še pred izbrisom iz sodnega registra?"
odmera NUSZ - točkovanje - načelo enakosti - kršitev načela enakosti - razlikovalni kriterij - test razumnosti - občinski odlok - exceptio illegalis - napotilo - protiustavna pravna praznina - zahteva za presojo ustavnosti - reformatio in peius
Načelu enakosti ustreza samo takšna normativna različnost, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, s tem da razlikovanje ne sme biti arbitrarno in mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, sorazmerna ugotovljeni različnosti položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Ne zadošča torej, da je izbrani kriterij razlikovanja v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja. Tudi uporaba izbranega kriterija mora prestati preizkus razumnosti na način, da do konca izpelje logiko, ki opravičuje razlikovanje: višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju z višjo uporabnostjo, ki jo prinaša boljša lega zemljišča.
Upravno sodišče ne bi smelo ugotoviti le, da je izbrani kriterij razlikovanja (lega zemljišč v povezavi z zagotovljenimi elementi komunalne opremljenosti) v razumni povezavi s predmetom različnega pravnega urejanja (razdelitev zemljišč po območjih), ampak bi moralo ugotovljeno logiko razlikovalnih kriterijev uporabiti pri presoji razumnega sorazmerja med dodano uporabno vrednostjo zemljišč v drugem območju in njihovo dodatno obremenitvijo z nadomestilom za uporabo stavbnega zemljišča. Tega silogističnega sklepanja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni opravilo.
Upravno sodišče napotilo lahko določi, če je mogoče podzakonski predpis razlagati zakonito in ustavnoskladno, če to ni mogoče, pa le če zakonska ureditev sama (ob uporabi ustreznih metod razlage) omogoča oblikovanje napotila v konkretnem primeru. Če ne, napotila ne more oblikovati, saj zanj nima ustrezne zakonske podlage in gre za neustavno pravno praznino. Navedeno od sodišča terja prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo ustavnosti takšne zakonske ureditve (neustavna pravna praznina).