URS člen 14, 14/2, 33. ZDoh-2 člen 92, 95, 95-2, 99. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - pogodba o preužitku - davčna osnova - določitev davčne osnove - vrednost kapitala ob odsvojitvi - tržna vrednost nepremičnine - pogodbena vrednost - načelo enakosti - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga Upravnega sodišča, da se odsvojitev nepremičnine po pogodbi o preužitku šteje za obdavčljivo odsvojitev kapitala, zakonita in skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave Republike Slovenije?
2. Ali je razlaga, da se v zvezi z izračunom davčne osnove za odmero kapitalskega dobička po pogodbi o preužitku kot vrednost nepremičnine ob odsvojitvi upošteva vrednost nepremičnine, kot je določena v pogodbi o preužitku, ali njena tržna vrednost, skladna s 33. členom Ustave Republike Slovenije?
predlog za dopustitev revizije - davek od dohodka iz dejavnosti - zavrnitev dokaznega predloga - nesubstanciran dokazni predlog - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Prepis zakonskega besedila iz 367. a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenem pravnem vprašanju. Predlog sicer opozarja, da v skladu s sodno prakso ni zadostna obrazložitev dokaznega sklepa, da se dokazni predlog z zaslišanjem priče zavrne kot nesubstanciran, vendar je odstop od sodne prakse zatrjevan pavšalno, brez konkretizacije z opisom in navedbo opravilnih številk zadev, v katerih je bilo sprejeto stališče iz predloga.
Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 6. URS člen 14, 14/2, 74, 74/1, 147. ZTro člen 53, 54, 54a, 54b, 54b/1, 54b/2, 54b/6, 54c, 54č, 54č/1, 54č/2, 54č/2-1, 54č/6. Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni namen (2009) člen 2, 6.
dopuščena revizija - trošarina - vračilo trošarine za energente - pogonsko gorivo za komercialni namen - trošarina za energente za pogon gozdarske mehanizacije - odvisna in obvladujoča družba - hčerinska družba - upravičenec do vračila trošarine - svobodna gospodarska pobuda - ustavno načelo enakosti pred zakonom - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Relevantne določbe 19. do 23. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54č. člena ZTro in 9. odstavka 54. člena ZTro oziroma 54b. člena ZTro je treba razlagati tako, da pojem kupca, ki je upravičen zahtevati (delno) vračilo trošarine, vključuje tudi obvladujočo družbo, ki je kupila energent, čeprav so bila vozila v njeni lasti, za delovanje katerih je bil porabljen energent, prepuščena v uporabo njenim hčerinskim družbam.
ZDDV-1 člen 3, 6, 36, 76, 76a. OZ člen 190. ZPNačrt člen 78.
davek na dodano vrednost (DDV) - komunalni prispevek - predmet obdavčitve - davčni zavezanec - dobava blaga - neupravičena pridobitev - izgradnja komunalne infrastrukture - brezplačen prenos - dopuščena revizija
Namen strank je bil, da si investitor, ki mu je izgradnja komunalne infrastrukture v interesu, sam izgradi potrebno infrastrukturo, ki jo nato brezplačno prenese na občino, v zameno za to pa mu ni treba plačati komunalnega prispevka. Zato ni logično, da bi končno breme DDV nosila občina.
- ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da lahko tožena stranka, ki ni tožnikov delodajalec, akontacijo dohodnine, ki jo mora vplačevati v sistem javnih financ, izračuna po nižji (tj. 20 %) stopnji od tiste, ki je določena v šestem odstavku 127. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2);
- ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da se institut povprečenja, ki ga ureja 120. člen ZDoh-2, lahko uporabi pri izračunu stopnje akontacije dohodnine, ki jo mora tožena stranka, ki ni glavni delodajalec tožnika, vplačati v sistem javnih financ.
ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3, 44/1-4, 105, 105/3, 105/3-5, 107, 107-4. ZPP člen 3367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - odmera dohodnine - drug dohodek - štipendija za študij v tujini - povrnitev stroškov za izobraževanje - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče Upravnega sodišča Republike Slovenije, da so sredstva, ki jih je tožnici izplačala tuja izobraževalna institucija za namene pokritja stroškov bivanja in prehrane v času izobraževanja, na katero je sicer tožnico napotil njen delodajalec, drug dohodek po 5. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (štipendija).
ZDoh-2 člen 98, 98/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - opcijska pogodba - nakupna opcija - določitev davčne osnove - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala ob pridobitvi - pogodbena vrednost - tržna vrednost - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je nabavna vrednost kapitala (poslovnega deleža) določena s pogodbo o ustanovitvi nakupne opcije, ali pa se davčno osnovo oziroma nabavno vrednost kapitala (poslovnega deleža) ob njegovi pridobitvi, to je ob učinkovanju nakupne opcije, določa z ugotovitvijo njegove tržne vrednosti.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZDDPO-2 člen 29, 29/1. ZDDV-1 člen 63, 82. ZDavP-2 člen 76.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka vstopnega DDV - davčno (ne)priznani odhodki - fiktivni račun - simuliran (navidezni) pravni posel - neopravljene storitve - davčna goljufija - dokazno breme - sodna praksa Sodišča EU - zavrnitev revizije
Storitve, za katere je bilo dogovorjeno pavšalno plačilo (tudi za podjetniško in poslovno svetovanje itd.) so po sodni praksi SEU lahko štete za opravljene in podlaga za odbitek vstopnega DDV, tudi če se v določenem obdobju konkretna dejanja niso izvajala, če so izkazane druge okoliščine, ki utemeljujejo obstoj take transakcije (npr. dosegljivost, pripravljenost izvajalca opraviti storitev). K temu Vrhovno sodišče dodaja, da je ena izmed okoliščin, ki utemeljujejo obstoj take transakcije, tudi obstoj razmerja med plačnikom storitve in osebo, ki ji je plačan pavšal (izdajateljem računa), ki ustreza naravi in značilnostim zaračunanih storitev, iz katerega je mogoče sklepati, da so bile dogovorjene storitve tudi opravljene. Sodišče prve stopnje se je glede citirane prakse SEU pravilno opredelilo, da v obravnavani zadevi le-ta v zvezi z odbitkom vstopnega DDV ni relevantna – ugotovljeno je bilo, da storitve (sploh) niso bile opravljene, na to ugotovitev pa glede na vsa ugotovljena dejstva v obravnavani zadevi ne vpliva oblika dogovorjenega plačila.
Drži, da je z vidika zagotavljanja davčne nevtralnosti odbitek vstopnih davkov povezan s pobiranjem izstopnih davkov. Vendar pa navedeni sistemskih vidik ne utemeljuje odbitka DDV za transakcijo, ki ni bila opravljena, čeprav bi bil sicer vstopni DDV plačan s strani izdajatelja računa.
Davčni organ je ugotovil, da obstajajo utemeljeni dvomi v to, da so bile storitve opravljene. Dokazno breme o tem, da so bile storitve (transakcije) v resnici opravljene, pa nosi davčni zavezanec, ki zatrjuje njihov obstoj.
URS člen 14, 14/2. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZDoh-2 člen 94, 96, 96/2, 96/2-1, 98, 98/7, 99, 100, 100/2, 100/2-1, 100/3, 100/4, 100/5, 100/6, 132, 132/2, 152, 152/4. ZDavP-2 člen 326, 331.
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - darilna pogodba - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - odmera dohodnine - vrednost kapitala v času pridobitve - nabavna vrednost kapitala - vrednost kapitala ob odsvojitvi - načelo enakosti - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Uporaba instituta odloga ugotavljanja davčne obveznosti je možna tudi v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala. ZDoh-2 namreč navedenega instituta ne omejuje zgolj na obdavčljive prenose kapitala niti ni vezan na določeno vrsto kapitala, niti do takšnega zaključka ni mogoče priti z uporabo ustaljenih metod razlage prava. Res je, da v primeru neobdavčljive odsvojitve kapitala davčna obveznost za odsvojitelja ne nastane, vendar pa davčne posledice odloga v skladu s 100. členom ZDoh-2 ne nastanejo le na strani odsvojitelja kapitala, ampak zakon tudi pridobitelju, v obravnavanem primeru prejemniku darila, daje upravičenje, vezano na nadaljnjo (obdavčljivo) odsvojitev istega kapitala. Za slednjega se namreč pri odmeri davčne obveznosti upošteva nabavna vrednost kapitala ob prvi pridobitvi in skupno obdobje imetništva kapitala, kar vpliva na višino davčne stopnje.
Določbo 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da je zakonodajalec zgolj navidezno zajel tudi življenjski položaj, kakršen je obravnavani, tj. neobdavčljivo odsvojitev kapitala, ki hkrati izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka 100. člena ZDoh-2 za odlog ugotavljanja davčne obveznosti. Vložitev vloge in izdaja posebne odločbe na tej pravni podlagi torej nista predvidena za primere, ko gre za neobdavčljivo odsvojitev kapitala. Davčni zavezanec odloga v povezavi z neobstoječo davčno obveznostjo sploh ne more priglasiti. Ob nasprotni razlagi bi bil pridobitelj kapitala postavljen v položaj, ko svoje z zakonom določene pravice oziroma davčne ugodnosti sploh nikoli ne bi mogel uveljavljati, kar bi bilo v očitnem nasprotju z namenom zakonodajalca. Hkrati bi takšna razlaga privedla do neenake obravnave davčnih zavezancev, ki so v primerljivem položaju. Revidentu se namreč nalaga znatno višja davčna obveznost zgolj zato, ker je bila prva odsvojitev delnic (po posebni zakonski določbi) davka prosta, čeprav so bili glede načina odsvojitve in družinskega razmerja med obdarovalcem in obdarjencem izpolnjeni vsi vsebinski pogoji iz 100. člena ZDoh-2. To pa tudi z vidika drugega odstavka 14. člena Ustave ni razumen razlog, ki bi utemeljeval različno obravnavo davčnih zavezancev.
Tretji odstavek 100. člena ZDoh-2 je treba razlagati tako, da lahko davčni zavezanec v primeru, kot je obravnavani, ob nadaljnji obdavčljivi odsvojitvi podarjenega kapitala v svoji davčni napovedi (326. člen ZDavP-2) uveljavlja ugodnosti, ki mu gredo po 100. členu ZDoh-2, ne da bi bila za to potrebna izdaja posebne odločbe o odlogu. Vprašanje izpolnjevanja pogojev za odlog, ki bi bilo sicer predmet takšne odločbe, pa je del presoje davčnega organa v postopku odmere dohodnine ob nadaljnji odsvojitvi kapitala.
ZDavP-2 člen 97. ZDPN-2 člen 16. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDoh-2 člen 92-104.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - davek od dobička iz kapitala - pogodba o odsvojitvi poslovnega deleža - razveljavitev pogodbe - naknadno odpadla pravna podlaga - zahteva za vračilo plačane dohodnine - pravnomočnost odmerne odločbe - vračilo davka - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče v zvezi z zahtevkom za vračilo plačane dohodnine od dobička iz kapitala iz razloga, ker je po pravnomočnosti odločbe o odmeri dohodnine od dobička iz kapitala odpadla pravna podlaga za njeno izdajo z učinkom za nazaj (ex tunc), pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določila ZDavP-2 ali pa bi moralo analogno uporabiti pravila vračanja za primer naknadno odpadle pravne podlage za plačilo.
ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-9, 120, 120/1. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - dohodnina - odmera dohodnine - izplačilo odkupne vrednosti - poklicno zavarovanje - dodatno pokojninsko zavarovanje - drugi dohodek - povprečenje - institut povprečenja - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je enkratno izplačilo odkupne vrednosti enot z osebnega računa zavarovancev poklicnega zavarovanja predmet povprečenja po prvem odstavku 120. člena ZDoh-2.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - dodatna odmera davka - pravica do odbitka vstopnega DDV - zloraba davčnih predpisov - nedovoljena korist - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali lahko transakcijo, pri kateri ni prišlo do finančne koristi prejemnika računa (kupca v sistemu DDV), opredelimo kot dejanje, ki predstavlja zlorabo davčnih predpisov.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00038407
ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 2. ZDavP-2 člen 404. ZGO-1 člen 218c, 218č.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - vodenje evidence - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravna zadeva - podlaga za odmero nadomestila - davčni postopek - davčna odmerna odločba - zavrnitev pritožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, pa se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa tožene stranke, izdano na podlagi ZDavP-2. To pa pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo tožene stranke.
Vodenje evidence v upravnem delovanju občinskega organa predstavlja opravljanje materialnega dejanja, organizacijsko opravilo.
DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039072
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22. ZDavP-2 člen 139, 140. ZUS-1 člen 2, 2/3, 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
dopuščena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odprava upravnega akta - ponovljeni postopek - ponovni davčni inšpekcijski nadzor - zapisnik - zapisnik o inšpekcijskem postopku - napačna vročitev - pravica do izjave v postopku - dejstva in dokazi - ugoditev reviziji - kršitev pravice do izjave
V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.
URS člen 2, 155. ZDavP-2 člen 95. ZDavP-2J člen 71, 71/3. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - davek na dodano vrednost (DDV) - prepozno plačilo - obračun obresti - obrestna mera - sprememba davčne zakonodaje - prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti) - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je razlaga tretjega odstavka 71. člena ZDavP-2J, po kateri ta velja tudi za materialne določbe zakona (med drugim tudi za določbe o višini obrestne mere obresti iz 95. člena ZDavP-2), skladna z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS in prepovedjo povratne veljave zakonov iz 155. člena Ustave RS?
2. Ali se spremenjena (višja) obrestna mera obresti iz 95. člena ZDavP-2 lahko uporabi tudi v postopkih, za katere velja tretji odstavek 71. člena ZDavP-2, čeprav je davčni zavezanec svoje davčne obveznosti po odmerni odločbi, ki je bila odpravljena na podlagi pravnih sredstev, vloženih pred uveljavitvijo ZDavP-2J, v celoti izpolnil že pred uveljavitvijo ZDavP-2J?
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037659
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 59, 59/2, 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
SEU je presodilo, da je treba prvi odstavek 90. člena in 273. člen Direktive razlagati tako, da nasprotujeta ureditvi države članice, v skladu s katero se davčnemu zavezancu zavrne pravica do zmanjšanja plačanega DDV v zvezi z neizterljivo terjatvijo, kadar terjatve ni prijavil v stečajnem postopku, začetem zoper njegovega dolžnika, tudi če dokaže, da navedena terjatev ne bi bila izterjana, čeprav bi jo prijavil.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
ZDavP-2 člen 79, 79/3. ZUP člen 85, 85/2. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - postopek odmere dohodnine - stroški davčnega postopka - povrnitev stroškov - vračilo stroškov postopka - vročitev odmerne odločbe - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00038429
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3, 375, 375/2, 375/2-1, 375/3, 375/3-2, 376, 376/1, 378, 378/5. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a, 113a/3.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - pogoji za popravek DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - konec stečajnega postopka brez razdelitve upnikom - sklep o končanju postopka brez razdelitve upnikom - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Za davčnega zavezanca je v primeru stečajnega postopka zoper njegovega dolžnika primarna možnost, ki je tudi zanj z vidika utemeljevanja upoštevnih dejstev najmanj tvegana, da prijavi svoje terjatve v stečajnem postopku in utemelji zmanjšanje obračunanega DDV zaradi dokončnega neplačila kot posledice pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, s sklepi, izdanimi v stečajnem postopku, končno (tudi) s sklepom o zaključenem postopku. Revident sicer pravilno opozarja, da s sklepom o končanju stečajnega postopka ni odločeno o (ne)poplačilu terjatev, vendar pa spregleda, da stečajno sodišče ta sklep izda na podlagi končnega poročila upravitelja, v katerem ta med drugim navede tudi končni delež plačila terjatev upnikov iz tretjega odstavka 359. člena ZFPPIPP, torej tudi končni delež plačila (navadnih) upnikov, ki so svojo terjatev v postopek prijavili. Upnik tako s pravnomočnim sklepom o končanju stečajnega postopka praviloma dokazuje tako obstoj terjatve kot tudi, v kakšnem deležu je bila njegova terjatev v stečajnem postopku poplačana.
Navedeno pa v celoti ne bo veljalo za tistega upnika, ki bo svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, ki se bo na podlagi 378. člena ZFPPIPP zaključil brez razdelitve upnikom in ne da bi bil opravljen preizkus terjatev. Ker se torej v takšnem primeru obstoj njegovih terjatev znotraj takšnega stečajnega postopka ne bo ugotavljal, upnik (le) s predložitvijo pravnomočnega sklepa o končanju stečajnega postopka brez razdelitve upnikom ne bo zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obstoja terjatve. Po drugi strani pa bo lahko upnik s tem sklepom dokazoval, da terjatev v stečajnem postopku ni bila poplačana. V takem primeru bo torej njegov položaj primerljiv s položajem upnika, ki svojih terjatev v stečajni postopek ni prijavil.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu).
V obravnavani zadevi je bilo s tem, ko so Upravno sodišče in davčna organa šteli, da je revident po pravnomočno končanem stečajnem postopku nad njegovim dolžnikom upravičen uveljavljati znižanje davčne osnove za DDV le v primeru, če je svoje terjatve prijavil v stečajni postopek, zmotno uporabljeno materialno pravo, in sicer določba prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV. Zaradi tega tožena stranka in Upravno sodišče tudi nista preizkušala oziroma ugotavljalo dejanskih okoliščin, ki so lahko pomembne za presojo pogojev, navedenih v točkah 34 - 38 te obrazložitve.
DAVKI - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00037648
Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) člen 267, 267/1, 267/1-b. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 90, 90/1, 90/2, 273. ZDDV-1 člen 39, 39/2, 39/3, 39/4, 39/5. ZFPPIPP člen 296, 296/5, 359, 359/3. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZS člen 113a.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek na dodano vrednost (DDV) - popravek obračunanega DDV - popravek (zmanjšanje) zneska DDV - pogoji za popravek DDV - zmanjšanje davčne osnove - pogoji za znižanje davčne osnove - prijava terjatev v postopku prisilne poravnave - neprijava terjatve v stečajnem postopku - opustitev prijave terjatve v stečajnem postopku - postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije (SEU) - neplačilo - dokazno breme - ugoditev reviziji
Revident s prijavo terjatev v postopek prisilne poravnave, začet 9. 10. 2007, teh terjatev ni prijavil v stečajni postopek, začet 27. 2. 2009. To bi namreč veljalo le v primeru, če bi se stečajni postopek začel v okviru tega postopka prisilne obravnave, kar pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja.
Drugega odstavka 39. člena ter pogojev iz tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1 ni mogoče uporabiti tako, da bi v primeru dokončnega neplačila omejevali možnost davčnega zavezanca, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavil, da doseže znižanje davčne osnove za odmero DDV, če dokaže, da ta terjatev ne bi bila poplačana (deloma ali v celoti) tudi v primeru, če bi jo prijavil v stečajni postopek. V zvezi s tem je treba neposredno uporabiti določbo prvega odstavka 90. člena Direktive o DDV, saj bi sicer uporaba 39. člena ZDDV-1 privedla do rezultata, ki bi bil v nasprotju z navedeno določbo. V takem primeru je torej ne glede na ureditev ZDDV-1 davčnemu zavezancu treba omogočiti dokazovanje upoštevnih dejstev, ki izhajajo neposredno iz Direktive o DDV.
V primerih, kot je obravnavani, v katerih davčni zavezanec svoje terjatve (ki je bila osnova za obračun DDV in je tudi osnova popravka) ni prijavil v stečajnem postopku zoper svojega dolžnika, bo moral davčni zavezanec, ki bo uveljavljal pravico do zmanjšanja obračunanega DDV po prvem odstavku 90. člena Direktive iz razloga pravnomočno končanega stečajnega postopka nad njegovim dolžnikom, dokazati več dejstev. Tako bo moral dokazati, da je njegova terjatev do stečajnega dolžnika obstajala. Nadalje bo moral dokazati, da je terjatev skladno z zakonom v razmerju do stečajnega dolžnika prenehala (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP) in da je s tem postalo neplačilo te terjatve dokončno (da gre za neizterljivo terjatev v smislu stališča SEU). Končno bo moral dokazati, da terjatev v stečajnem postopku ne bi bila poplačana, čeprav bi jo prijavil. Glede navedenih dejstev je torej dokazno breme na davčnem zavezancu (v obravnavani zadevi na revidentu),
Za terjatev davčnega zavezanca do stečajnega dolžnika, ki je prenehala na podlagi petega odstavka 296. člena ZFPPIPP in za katero bo davčni zavezanec dokazal, da bi ostala neplačana, tudi če bi terjatev v stečajni postopek prijavil, bo torej lahko davčni zavezanec na podlagi 90. člena Direktive o DDV uveljavljal popravek (zmanjšanje) zneska obračunanega DDV. Enako velja za primer, če dokaže, da bi terjatev ostala delno neplačana, tako da bo v takem primeru lahko uveljavljal sorazmerno zmanjšanje zneska obračunanega DDV. S tem pa bo odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov kot posledica ravnanja davčnega zavezanca, saj bo davčni zavezanec dokazal, da država tudi ob njegovi primerni skrbnosti za uveljavljanje poplačila njegove terjatve plačila DDV ne bi prejela. Hkrati pa bo zadoščeno tudi temeljnemu načelu nevtralnosti obdavčitve z DDV.
URS člen 2, 147. ZDDPO-2 člen 12, 12/3, 20, 20/1, 20/2, 20/3, 29, 29/1, 29/2, 29/3, 30, 30/1, 30/1-1. ZUS-1 člen 75, 75/3, 83, 83/2, 83/2-1. ZGD-1 člen 54. ZDavP-2 člen 31, 31/1, 74.
dovoljena revizija po vrednostnem kriteriju - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - davčna osnova - davčno (ne)priznani odhodki - oblikovanje rezervacij - umik izdelka iz prometa - odgovornost prodajalca za stvarne napake - pogojna obveznost - Slovenski računovodski standardi (SRS) - svetovanje - dokazno breme v davčnem postopku - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2.
Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen.
29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odstavka 29. člena ZDDPO-2 kažejo na to, da niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, torej da iz ugotovitve dejanskega stanja izhaja, da niso bili uporabljeni s ciljem ustvarjanja prihodkov te pravne osebe. Okoliščine, da gre za odhodke, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti, odhodke, ki imajo značaj privatnosti, ali odhodke, ki niso skladni z običajno poslovno prakso, je torej treba vrednotiti kot vidike, ki lahko kažejo na to, da določeni odhodki v navedenem smislu niso bili potrebni za pridobitev prihodkov, kar pa je treba ugotoviti v vsakem posameznem primeru.
Ob pravilni razlagi navedene določbe je mogoče izključiti le tiste odhodke, ki glede na navedena dejstva (neobičajnost itd.) očitno kažejo na to, da odhodek ni mogel biti namenjen doseganju prihodkov po tem zakonu. To dokazovanje pa bremeni davčni organ, saj ni mogoče od davčnega zavezanca pričakovati, da bo v zvezi z vsakim odhodkom, glede katerega je dolžan dokazati njegov dejanski obstoj in višino, tudi ugotavljal in dokazoval, kakšno je sicer nastopanje drugih subjektov na trgu, primerjal njihovo običajnost z drugimi dejavnostmi itd.
Zgolj sama višina odhodkov in s tem povezana ocena njihove nepotrebnosti zaradi višje cene od drugih primerljivih storitev na trgu ne more biti izključna podlaga za njihovo davčno nepriznavanje na podlagi 29. člena ZDDPO-2.
Odločitev o tem, ali je določen odhodek poslovno smotrn ali ne, je primarno stvar poslovne avtonomije pravne osebe in ne temelj vprašanja (ne)upoštevanja pri obdavčitvi na podlagi ZDDPO-2. Le če bi višina odhodka, ki je sicer namenjen za ustvarjanje prihodkov, kazala na to, da gre za zasledovanje tudi drugih ciljev (in da ima s tem odhodek tudi značaj privatnosti, kot predstavljeno zgoraj itd.), ali pa da gre za zlorabo davčnih predpisov (npr. za dosego prikritega izplačila dobička), je skladno z 29. členom ZDDPO-2 davčni organ pooblaščen, da dejansko nastali odhodek ne prizna pri odmeri davka od dobička na podlagi tega zakona.