V primeru nastanka primanjkljaja trošarinskih izdelkov iz 6. točke drugega odstavka 12. člena ZTro mora za odpust obveznosti plačila trošarine imetnik trošarinskega dovoljenja pridobiti posebno dovoljenje od carinskega organa, in sicer na podlagi pisnega zahtevka. Navedeno velja torej tudi za primanjkljaj trošarinskih izdelkov, za katerega imetnik trošarinskega dovoljenja dokaže, da je neločljivo povezan s procesom proizvodnje.
DAVKI - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK
VS00018846
ZUS-1 člen 72, 83. ZDDV-1 člen 6, 14, 76a, 76b. SPZ člen 257. ZDavP-2 člen 141, 125. ZGO-1 člen 56.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - stavbna pravica - superficies solo cedit - ne bis in idem - dobava blaga - davčni inšpekcijski nadzor - sklep o ustavitvi - načelo nemo plus iuris transferre potest quam ipse habet - formalna in materialna pravnomočnost
Stavbna pravica nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo (prvi odstavek 257. člena SPZ-1).
Dejstvo, da je po specialni ureditvi, določeni v 56. členu takrat veljavnega ZGO-1 gradbeno dovoljenje lahko pridobila tudi stranka, ki je svojo pravico graditi izkala z notarsko overjeno pogodbo z dokazilom o vložitvi predloga za vpis stvarne pravice v zemljiško knjigo, ne more vplivati na presojo ali gre v obravnavani zadevi za dobavo blaga ali ne. Opisana ureditev je bila specialno določena v takrat veljavnem ZGO-1 in je bila predvidena zgolj za uporabo v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja.
Pojem pravnomočnosti iz petega odstavka 141. člena ZDavP-2 se nanaša le na materialno pravnomočnost. Davčni inšpekcijski nadzor se ne more ponoviti glede pravnomočnih vsebinskih ugotovitev in dejanj predhodno zaključenega davčnega inšpekcijskega nadzora.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodkov pravnih oseb - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - sporno dejansko stanje - vnaprejšnja dokazna ocena - pravica do izvajanja dokazov - ugoditev reviziji
Kadar je dejansko stanje med strankami sporno, niso podani pogoji, da bi sodišče prve stopnje lahko odločalo na seji brez glavne obravnave.
Vnaprejšnja dokazna ocena je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev; izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo revidenta), ne glede na to pa bi sodišče glede na presojo ostalih upoštevnih dejstev odločilo enako. Če sodišče prve stopnje svoje vnaprejšnje dokazne ocene ustrezno ne utemelji, krši revidentovo pravico do izjave oziroma njegovo pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS, hkrati pa tudi pravico do izvedbe glavne obravnave iz prvega odstavka 51. člena ZUS-1.
ZDDPO-2 člen 12. ZDoh-2 člen 48. URS člen 22. ZUS-1 člen 93.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nepriznavanje odhodkov - dokazovanje v davčnem postopku - dokazno sredstvo - vnaprejšnja dokazna ocena - neizvedba dokaza z zaslišanjem priče - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Stališče sodišča prve stopnje "da glede na odsotnost listin, ki bi verodostojno izkazovale sporne poslovne dogodke, tudi zaslišanje priče ne bi moglo privesti do drugačne odločitve", predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, to je vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ki z vidika 22. člena Ustave Republike Slovenije ni dovoljena.
ZUS-1 člen 83, 83/1. ZDavP-2 člen 39, 68, 68/5. ZDavP člen 39. ZDavP-1 člen 113, 113/4. URS člen 35, 38.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dohodki nepojasnjenega izvora - ocena davčne osnove - ugovor retroaktivne uporabe zakona - dokazovanje v davčnem postopku - varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni poseben način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Poseg v varstvo osebnih podatkov na podlagi 39. člena ZDavP-2 v tem primeru ni nesorazmeren. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, se je o tem tudi že izreklo Ustavno sodišče (odločba št. U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001). Po presoji Vrhovnega sodišča pa iz revizije ni videti novih ustavnopravnih argumentov, zaradi katerih bi določba 39. člena ZDavP-2 pomenila prekomeren poseg v človekovi pravici iz 35. in 38. člena Ustave.
URS člen 2, 14, 147. ZDavP-2 člen 61, 62, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 267, 267/6, 270, 271, 271/2, 288. ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-2. ZDoh-2 člen 45, 113, 113/5.
dovoljena revizija zaradi pomembnega pravnega vprašanja - odmera dohodnine - davčna osnova za odmero dohodnine - davčna napoved na podlagi samoprijave - uveljavljanje davčnih olajšav - uveljavljanje olajšave po poteku roka za vložitev davčne napovedi - posebna osebna olajšava - posebna davčna olajšava za vzdrževane družinske člane - razlaga zakona - načelo davčne pravičnosti - načelo enakosti pred zakonom - ugoditev reviziji
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za obravnavani primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja - niti iz materialnopravnih določb ZDoh-2 (kjer bi bilo sicer primerno urejati morebitne omejitve materialnih pravic) niti iz (razlage) splošnih in procesnih določb ZdavP-2.
V postopkih odmere dohodnine za leta od uvedbe do ukinitve posebne davčne olajšave za čezmejne delovne migrante, začetih na podlagi samoprijave davčnega zavezanca, je treba upoštevati tudi navedeno olajšavo, če jo je zavezanec uveljavljal, in to ne glede na to, kdaj je bila davčna napoved na podlagi samoprijave vložena, če je bila vložena skladno z roki in pogoji, ki jih za samoprijavo določa 63. člen ZDavP-2.
ZDDPO-2 člen 74, 74-7. ZDoh-2 člen 90, 90/4-1. ZDavP-2 člen 74, 74/3.
davek od dohodka iz kapitala - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - navidezni pravi posel - prikrito izplačilo dobička - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Revizijski očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora o poslu med povezanimi osebami in zato izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, je neutemeljen. Revident namreč v tožbi ni navajal, da v relevantnem obdobju navedene osebe ne bi bile povezane, temveč je tej ugotovitvi zgolj nasprotoval, ne da bi to nasprotovanje kakorkoli pojasnil. V zvezi s tem je navedel le, da povezane osebe pogosto sklepajo posle, ki jih nepovezane osebe ne bi sklenile, in ki se sklenejo na način, ki omogoča pridobitev davčnih ugodnosti. Sodišče pa je te tožbene navedbe zavrnilo s pojasnilom, da se pri vprašanju prikritega izplačila dobička upošteva povezanost iz 7. točke 74. člena ZDDPO-2 in pritrdilo sklepanju davčnega organa, da je šlo za povezane osebe, saj je bilo v davčnem postopku ugotovljeno lastništvo teh oseb in s tem povezanost med njimi. Ne gre torej za to, da se sodišče do tožbenih ugovorov glede povezanosti oseb, kot ga je revident uveljavljal v tožbi, ne bi opredelilo, temveč za to, da se revident ne strinja s presojo sodišča, da je ugotovitev davčnega organa o povezanosti oseb pravilna.
Revident sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno obrazložilo sklepanja, da je šlo v obravnavanem primeru za neobičajen posel, ki med nepovezanimi osebami ne bi bil sklenjen. Neobrazložena ali pomanjkljiva dokazna ocena pa bi lahko pomenila bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke drugega dostavka 339. člena ZPP. Vendar v obravnavanem primeru sodišču prve stopnje te kršitve ni mogoče očitati, saj je navedlo logično prepričljive argumente, s katerimi je pritrdilo oceni davčnega organa o dokazni vrednosti vsakega posameznega dokaza, jih primerjalo med seboj in upoštevalo uspeh celotnega dokaznega postopka. Ne gre torej za to, da dokazna ocena, na kateri temelji ugotovitev, da je šlo za navidezne posle, ki ji je pritrdilo sodišče prve stopnje, ne bi bila obrazložena, temveč za to, da se revident z njo ne strinja. To jasno izhaja tudi iz revizijskih navedb (npr. o pomenu daljšega roka plačila, prehodu lastništva na kupca, o pomenu dejstva, da je šlo za naložbeno nepremičnino), s katerimi revident oporeka prepričljivosti dokazne ocene. S temi navedbami torej ne uveljavlja kršitev metodološkega napotka iz 8. člena ZPP ali neobrazloženost dokazne ocene temveč izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni revizijski razlog.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29, 29/1. ZDavP-2 člen 125, 125/1, 126, 126/1, 135, 358, 358/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - zastaranje pravice do odmere davka - prekinitev zastaranja - zastaralni rok - davčni inšpekcijski nadzor - začetek davčnega inšpekcijskega nadzora - davčno (ne)priznani odhodki - povezane osebe - ekonomska upravičenost posla
Tek zastaralnega roka ne prekine zgolj začetek davčnega inšpekcijskega nadzora oziroma katero drugo specifično dejanje davčnega organa, temveč prav vsako ravnanje davčnega organa, ki je izvršeno z namenom končne odmere davka. Posledično bi lahko davčni zavezanec uspešno zatrjeval, da določeno ravnanje davčnega organa ni prekinilo teka zastaralnega roka za določeno vrsto davka le v primeru, če bi mu uspelo izkazati, da to ravnanje ni bilo vsebinsko povezano z na koncu naloženo mu davčno obveznostjo.
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
ZDoh-2 člen 105, 105/3-11. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2.
prekinitev revizijskega postopka - zahteva za oceno ustavnosti zakona
Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti 11. točke tretjega odstavka 105. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2), saj je po oceni Vrhovnega sodišča navedena določba v neskladju s 147. členom Ustave, ker ne izpolnjuje ustavnih zahtev po jasnosti in določnosti davčnih predpisov. Revizijski postopek se bo nadaljeval po odločitvi Ustavnega sodišča.
ZDoh-2 člen 15, 32, 80, 80/1-3, 105, 105/3-9, 107, 117, 132, 132/2. ZPIZ-1 člen 352, 353,362.
dovoljena revizija - pomembno pravno vprašanje - davki - davek od drugih dohodkov - prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje - predčasna prekinitev zavarovanja - predčasno plačilo - odkupna vrednost - glavnica - novote v revizijskem postopku - posebna davčna olajšava - dvojna obdavčitev - sistemska razlaga - teleološka (namenska) razlaga - ustavnoskladna razlaga - načelo enakega obravnavanja davčnih zavezancev - enakost pred zakonom - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
Če posameznik v shemo dodatnega pokojninskega zavarovanja vlaga del svojega dohodka (plače), ki je bil v letu izplačila obdavčen z dohodnino, "drugi dohodki" po 9. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 ne vključujejo izplačil odkupne vrednosti zavarovanj zaradi odstopa iz dodatnega pokojninskega zavarovanja v delu, v katerem so bila ta plačila že obdavčena z dohodnino.
Kot dohodek se v tovrstnih primerih lahko obdavči le razlika med (predhodno obdavčenimi) vplačili in prejetim izplačilom, seveda če je do pozitivne razlike sploh prišlo. Obdavči se cedularno po 25 % stopnji (prvi odstavek 132. člena ZDoh-2) in le kot obresti (ki so po 3. točki prvega odstavka 80. člena ZDoh-2 vključene med dohodke iz kapitala).
ZUS-1 člen 22, 22/1, 25, 25/3, 82, 82/1. URS člen 25.
dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - tožba zaradi molka organa - ustavitev postopka - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba)
V upravnem sporu je glede na določbo prvega odstavka 82. člena ZUS-1 pritožba zoper sklep dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 82, 82/1. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 178, 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost (DDV) - missing trader - pogoji za odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o zlorabi sistema DDV - uporaba pravnega standarda - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene v reviziji
Pri presoji vedenja davčnega zavezanca, ki uveljavlja odbitek vstopnega DDV, je treba glede na okoliščine vsakega posameznega primera upoštevati predvsem specifične okoliščine dejavnosti, s katero se ukvarja davčni zavezanec, njegovo siceršnje ravnanje v pravnem in poslovnem prometu, običajno ravnanje drugih poslovnih subjektov v določeni gospodarski panogi, kot tudi dobre poslovne običaje in splošna pravila poslovanja, ki veljajo v gospodarstvu, pri tem pa se ne sme spregledati možnosti zlorabe sistema DDV drugih gospodarskih subjektov na škodo upravičencev do odbitka vstopnega DDV.
ZDDPO-2 člen 16, 17, 29. ZDDV-1 člen 63, 67, 82. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 226.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek od dohodka pravnih oseb - davek na dodano vrednost (DDV) - povezane osebe - transferne cene - vstopni DDV - pravica do odbitka - nepriznan odbitek vstopnega DDV - račun - predpisana vsebina računa - davčno (ne)priznani odhodki - neobičajna poslovna praksa - navidezen pravni posel
Odhodek, za katerega se lahko šteje, da je nastal za potrebe pridobivanja obdavčljivih prihodkov (in je posledično davčno priznan po prvem odstavku 29. člena ZDDPO-2), mora predstavljati za pravno osebo določen doprinos k njenemu poslovanju. Ustvarja dodano vrednost za ohranjanje ali povečevanje položaja pravne osebe na trgu. Posledično ima za pravno osebo izmerljivo korist.
V primeru določbe 17. člena ZDDPO-2 sami odhodki niso sporni oziroma jim je priznana povezanost s poslovanjem davčnega zavezanca, sporna je le njihova višina. Povedano drugače, odhodek, ki ni nastal v zvezi s poslovanjem davčnega zavezanca, ni davčno priznani odhodek v pomenu DDPO, pri tem pa ni pomembno ali je nastal pri poslovanju s povezano osebo ali pa pri poslovanju s tretjim.
Namen podatkov (ki jih mora obvezno vsebovati račun) je, da davčnim organom omogočiti nadzor nad tem, ali je bil plačan dolgovani davek in, odvisno od primera, ali obstaja pravica do odbitka DDV. Zato je treba ob upoštevanju tega cilja analizirati, ali so računi davčnih zavezancev, v skladu z zahtevami iz 226. člena Direktive o DDV.
ZDavP-2 člen 5, 5/1, 68, 68/6. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75, 75/2, 76, 76/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dokazna ocena - izpovedba priče - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - uravnotežena porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena - dokazno breme - napačna uporaba materialnega prava - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je materialno dokazno breme za nižjo davčno osnovo na davčnem zavezancu. Zavezanec pa lahko doseže nižjo davčno osnovo, če pojasni vir premoženja, ki ga je prejel v inšpiciranem obdobju. Če davčni zavezanec zmore to dokazno breme, odpade obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2. Nadaljnje dokazno breme ima tudi davčni organ, če s svojimi trditvami oporeka temu, kar zatrjuje davčni zavezanec v prid manjši davčni osnovi. Ker so take nasprotne navedbe davčnega organa usmerjene v utemeljevanje višje davčne osnove, tudi zanj velja, da mora dokazati zatrjevana dejstva. Breme dokazovanja se torej v postopku premešča v odvisnosti od tega, kdo dejstva zatrjuje. Navedeno poleg tega pomeni, da je dokazni uspeh za dane trditve nujno odvisen od dosegljivosti dokaznih sredstev in da dokazne zahteve ne smejo biti nemogoče v smislu, da se davčnemu zavezancu nalaga (oziroma pričakuje) predložitev dokazov, s katerimi ne razpolaga in do njih nima dostopa, saj so izven njegove vplivne sfere. Vztrajanje pri tovrstnih zahtevah, ki so z vidika davčnega zavezanca že vnaprej obsojene na neuspeh, v skrajni fazi privede do nerazumne, v razmerju do nasprotne stranke (davčnega organa) pa tudi do nesorazmerne porazdelitve dokaznega bremena.
Pri takem (lahko večkratnem) prehajanju dokaznega bremena z davčnega zavezanca na davčni organ in obratno je tudi z vidika enakega obravnavanja obeh strank kot elementa poštenega sodnega postopka bistveno, da za obe velja isti standard in obseg dokazovanja. Ob tem pa niti ZDavP-2 niti ZUS-1 ne vsebujeta dokaznega pravila (in dubio), ki bi v primeru nejasnosti omogočal izid ugotovitve dejstev v korist tožene stranke.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 51, 51/2. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 77. ZPP člen 4, 236a.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - posojilna pogodba - pisna izjava priče - zavrnitev dokaznih predlogov - izvedba predlaganih dokazov - načelo neposrednega izvajanja dokazov - neposredno zaslišanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - vnaprejšnja dokazna ocena - prednost listinskih dokazov v davčnem postopku - določitev davčne osnove s cenitvijo - verjetna davčna osnova - ugoditev reviziji
Zakonska zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank. Ker ZUS-1 sedaj, po spremembi ZPP-E, v prvem odstavku 22. člena določa, da se v upravnem sporu uporabljajo določbe ZPP, kolikor ZUS-1 ne določa drugače, velja poudariti, da predmetna materija, urejena v šestem odstavku 236.a člena ZPP, predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
V primeru, ko je sodišče prve stopnje odločilo na seji ter presojalo zakonitost izdane odločbe na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, in ne na podlagi dejstev, ki bi jih sodišče samo ugotavljalo, ter dokazov, ki bi jih sodišče izvajalo v upravnem sporu, je očitno neutemeljen revizijski ugovor, da sodbi sodišča prve stopnje manjka dokazni sklep.
Revizijski ugovor krajevno nepristojnega davčnega organ ni dopusten revizijski razlog, ker gre za ugovor kršitve pravil upravnega postopka, revidentka pa v reviziji tudi ne pojasni, na kakšen način naj bi ta kršitev prerasla v kakšno od kršitev upravnega spora.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 - dejansko stanje kot revizijski razlog - nestrinjanje z dokazno oceno - porazdelitev dokaznega bremena - listinski dokaz - standard obrazloženosti - sklicevanje na obrazložitev davčnega organa - glavna obravnava v upravnem sporu - nesubstanciran dokazni predlog - ugotavljanje davčne osnove z ocenitvijo
V sodni praksi je že ustaljeno stališče, da je v postopkih po 68. členu ZDavP-2 zatrjevanje začetnega stanja in virov premoženja na strani davčnega zavezanca, kar določa porazdelitev dokaznega bremena skladno s pravili dokaznega prava.Tako je navedena dejstva dolžan dokazati tisti, ki jih zatrjuje (torej davčni zavezanec, saj so mu v korist) in je tudi mogoče razumno pričakovati, da za svoje trditve tudi razpolaga s potrebnimi dokazi. Takega dokaznega bremena in abstracto (torej samega po sebi) ni mogoče oceniti kot nemogočega
Na revidentu je bilo breme, da glede izkazovanja okoliščin gotovinskih dvigov in pologov na bančni račun dokaže nižjo davčno osnovo. Gotovinsko poslovanje v visokih zneskih je zaradi težje sledljivosti denarnega toka v primerjavi s poslovanjem preko transakcijskih računov na banki, po svoji naravi sicer težje dokazljivo, vendar je prav ta način poslovanja posledica odločitve samega zavezanca. Zavezanec je v teh primerih tudi tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki, ki so pomembni za davčno odmero. Pri dokazovanju nižje davčne osnove pa revident ni omejen le s pisno dokumentacijo. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se taka dejstva in trditve lahko dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami, če je tak dokazni predlog ustrezen, primeren ter ustrezno obrazložen.
Kot izhaja iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, povezane z vprašanjem standarda obrazloženosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje, je dolžnost do opredelitve glede strankinih navedb omejena, saj pomeni odgovor na strankino aktivnost, torej kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag, vsekakor pa ni sodišče tisto, ki bi smelo ali moralo nadomeščati trditveno in dokazno podlago. Sodišče se je torej v upravnem sporu dolžno seznaniti z vsem procesnim gradivom, torej tudi z vsemi navedbami strank, vendar se do vseh teh ni dolžno izrecno in obsežno opredeljevati. Za odločanje sodišča prve stopnje v upravnem sporu pa tudi ni mogoče zahtevati, da se opredeli do nebistvenih tožbenih ugovorov.
ZDoh-2 člen 35, 37, 38, 46. ZZdrS člen 65. ZDR člen 11, 11/2. Uredba o merilih za sklepanje podjemnih pogodb ali drugih pogodb civilnega prava za opravljanje zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe (2009) člen 1, 2, 4. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74, 74/2. ZUS-1 člen 94, 94/2.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - zdravstvo - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - dohodki iz delovnega razmerja - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - opravljanje zdravniške službe - neveljavne pogodbe - obravnava poslovnih dogodkov skladno z njihovo ekonomsko vsebino - dohodek iz dejavnosti - dohodek iz zaposlitve - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji
65. člen ZZdrS ni bil veljavna pravna podlaga za sklenitev pogodbe civilnega prava za opravljanje storitev zdravniške službe med javnimi zdravstvenimi zavodi (oziroma drugimi pravnimi ali fizičnimi osebami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost v okviru javne zdravstvene službe) in gospodarskimi subjekti (torej tudi samostojnimi podjetniki). Na tej pravni podlagi je bilo javnim zdravstvenim zavodom pogodbe civilnega prava dovoljeno sklepati le z zdravniki kot fizičnimi osebami. Ker so pogodbe civilnega prava sklenjene v nasprotju s kogentnimi predpisi, se ti aktivno pridobljeni dohodki zdravnikov, ustvarjeni na (z davčnopravnega vidika) neveljavni podlagi, ne morejo obdavčiti kot dohodki, ki jih fizična oseba dosega v okviru svojega organiziranega podjetja (tj. kot samostojni podjetnik).
Glede na to, da se v davčnem pravu, če se ugotovi neveljavnost pravnega posla, šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dohodkov, je sodišče prve stopnje prejemke zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), ki so jim bili izplačani na podlagi izstavljenih računov, (po njihovi ekonomski vsebini), glede na ugotovljene dejanske okoliščine, pravilno vrednotilo kot dohodke iz zaposlitve (35. člen ZDoh-2).
Dohodki vseh zdravnikov (čeprav formalno samostojnih podjetnikov), tako tistih zaposlenih pri revidentki kot tudi tistih, ki so bili v delovnih razmerjih z drugimi javnimi zdravstvenimi zavodi, ki jih je revidentka izplačevala na podlagi pogodb o opravljanju zdravstvenih storitev po izdanih računih, bi morali biti obravnavani kot dohodki iz drugega pogodbenega razmerja po 38. členu ZDoh-2.
obračun prispevkov - prispevki za socialno varnost - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - popravek obračuna - predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost - zavrženje tožbe
Predizpolnjen obračun prispevkov za socialno varnost ima po poteku roka iz 353. člena ZDavP-2 naravo obračuna, kot bi ga oddal zavezanec sam.
Pritožnik ima možnost oz. dolžnost priložiti nov obračun po 353.a členu ZDavP-2, če se s predizpolnjenim obračunom ne strinja, poleg tega ima možnost popravka obračuna po 54. členu ZDavP-2, s čimer je zagotovljena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.
URS člen 23. ZDavP-2 člen 46, 46/3, 145, 145/1, 145/2-9-9. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 94, 94/1. ZFPPIPP člen 442.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčna izvršba - seznam izvršilnih naslovov kot izvršilni naslov - osebna odgovornost družbenikov izbrisanih gospodarskih družb - izvršilni naslov zoper gospodarsko družbo - prehod dolga iz družbe na družbenika - predhodno vprašanje - pravica do sodnega varstva - ugoditev reviziji
V konkretnem primeru iz izpodbijanih sklepov izhaja, da izvršilni naslov, na podlagi katerega se vodi davčna izvršba, predstavlja seznam izvršilnih naslovov, ki pa je bil sestavljen za dolžnika X., d. o. o. Davčno obveznost po tem izvršilnem naslovu je torej v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZDavP-2 (bil) dolžan izpolniti davčni zavezanec - družba X., d. o. o. Izvršilnega naslova, da bi se davčna izvršba (lahko) opravila zoper revidentko (kot davčno dolžnico), ni.
Zgolj s konkretno presojenim obvestilom davčnega organa davčni dolg izbrisane pravne osebe na podlagi izvršilnega naslova (seznama izvršilnih naslovov), ki se glasi na izbrisano pravno osebo, ni mogel preiti na osebno odgovorno družbenico - fizično osebo (revidentko) kot njena v davčnem postopku izterljiva obveznost na podlagi tega izvršilnega naslova, ampak bi moral upnik izbrisane pravne osebe (tožena stranka) zahtevati plačilo svoje terjatve do te pravne osebe od osebno odgovorne družbenice (revidentke) na podlagi 1. točke prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP v sodnem postopku.
Tožena stranka kot upnica bi lahko v (kontradiktornem) sodnem postopku kot tožnica uveljavlja plačilo svoje terjatve zoper dolžnico (revidentko) in tako (šele) pridobi izvršilni naslov. Ob drugačni razlagi je revidentki kršena pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.