ZUS-1 člen 71, 71/2, 83, 83/2, 83/2-2, 83/2-3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDavP-2 člen 74, 74/3, 74/4. URS člen 22.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - enako varstvo pravic - navidezen pravni posel - opredelitev do tožbenih navedb - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje
Vrhovno sodišče je na vprašanje, kaj so navidezni pravni posli, že večkrat odgovorilo (npr. sodba X Ips 367/2011 z dne 29. 3. 2012, X Ips 1562/2005 z dne 22. 10. 2009, X Ips 80/2012 z dne 10. 10. 2013). Ker pa je ta pojem podrobneje pojasnilo šele v sklepih, ki sta bila izdana po vložitvi revizije v obravnavani zadevi, je zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije) to vprašanje dopustilo.
Zato, da je sodbo mogoče preizkusiti v revizijskem postopku glede pravilne uporabe materialnega prava, mora sodba sodišča prve stopnje vsebovati materialnopravna stališča sodišča prve stopnje, razloge, zaradi katerih so bila le-ta sprejeta, ter način uporabe navedenih stališč v konkretni zadevi na podlagi pravne subsumpcije upoštevnih dejstev. Gre za opis tako imenovanega sodniškega silogizma, ki sestoji iz sinteze zgornje in spodnje premise. Šele ko sta oblikovani obe premisi sodišče lahko napravi sklep oziroma pravni zaključek, katerega pravilnost je mogoče preverjati. S tem se zagotovi tudi strankam spora, da lahko razpoznajo, kako je sodišče prišlo do pravnega sklepa, izraženega v izreku sodbe.
Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo oprlo na stališče o navideznosti pravnih poslov, ni pa pojasnilo, katera od dejstev, ki jih je ugotovil davčni organ šteje za pravno odločilna za ugotovitev nepravilnosti pri revidentki in ni pojasnilo, kako in zakaj vplivajo na pravno opredelitev revidentkinih poslov kot navideznih.
Ker izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP.
dovoljenost revizije - davek na dodano vrednost - vrednostni kriterij - pomembno pravno vprašanje - zelo hude posledice - trditveno in dokazno breme - navedba vrednosti spornega predmeta
Revident je na naslovni strani revizije zapisal vrednost spora, a je v obrazložitvi glede dovoljenosti izrecno navedel, da jo vlaga iz razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Upoštevaje revidentovo trditveno in dokazno breme je s tem omejil presojo izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije na omenjeni določbi drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na ta način pa v primeru sprejema revizije v obravnavo tudi njeno vsebinsko presojo.
Revident z navedbami glede dovoljenosti revizije ni zadostil standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj to v reviziji sploh ni izpostavljeno.
Revident mora obrazložiti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, navesti razloge, zakaj so te posledice zanj zelo hude, in to tudi izkazati.
ZUS-1 člen 23, 24. ZPP člen 105a, 120. ZST-1 člen 34.
pritožba - vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka
V skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je institut vrnitve v prejšnje stanje dopustno uporabiti tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse.
Ker je pritožnica podala predlog za vrnitev v prejšnje stanje po poteku več kot treh mesecev od zamude, je njen predlog prepozen in tako nedovoljen, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZUP člen 164, 185, 185/1, 188. ZDavP-2 člen 10, 76, 76/3. URS člen 22, 27, 29.
dovoljena revizija - vrednostni spor - pravica do odbitka vstopnega DDV - subsidiarno dokazno sredstvo - pravica do poštenega postopka - obtožba - privilegij zoper samoobtožbo - domneva nedolžnosti - davčni inšpekcijski nadzor - izjava stranke kot dokaz - dolžnost govoriti resnico - dokaz z zaslišanjem strank - dedni dogovor v nasprotju s prisilnimi predpisi - izvedba dokaza z zaslišanjem strank
Revident v konkretnem davčnem upravnem postopku, ki ni kaznovalne narave, ne more utemeljiti kršitve domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo iz 27. oziroma 29. člena Ustave, saj ga kot kazenskopravni ustavni procesni jamstvi v tem postopku ne varujeta. Tudi sicer je obravnavani privilegij dan le fizičnim osebam. Izjava stranke kot dokazno sredstvo (188. člen ZUP), je od pričanja bistveno drugačna v tem, da je subsidiarno, zaradi take narave dokaza pa je izjavo stranke mogoče izvesti le na predlog same stranke oziroma ob njenem (izrecnem ali konkludentnem) soglasju na pobudo uradne osebe, ki vodi postopek. Ob tem pa je zaradi manjše kvalitete dokaza posebej poudarjena ocena verodostojnosti dane izjave po načelu proste presoje dokazov (drugi odstavek 188. člena ZUP).
Stranka lahko po ZUP podaja svoje izjave le po svoji volji, če pa jih, mora govoriti resnico.
Za možnost posega v pravico do poštenega postopka iz 22. člena Ustave bi šlo le, če bi se zoper stranko za dosego njene izpovedbe (lahko) uporabila prisilna sredstva. Ker glede na obrazloženo ureditev ZUP tega sploh ne omogoča, se vprašanje ustavnosti zakonske ureditve ne zastavi.
V davčnih postopkih je treba upoštevati, da je obveznost razkritja določenih podatkov (o dohodku in premoženju) za namene izračuna oziroma določitve višine davka skupna značilnost vseh davčnih sistemov in bi si bilo težko predstavljati njihovo delovanje brez tovrstne dolžnosti.
- ali gre pri vprašanju davka od prometa zavarovalnih poslov za samostojno pravico, povsem ločeno od zavarovalnega dogodka, ki jo je mogoče uveljavljati le samostojno v obliki ugovora ali nasprotne tožbe;
- ali je zavarovalnica v primeru, da se premoženjsko in življenjsko zavarovanje zaradi krivde zavarovalca prekineta pred potekom 10 let, po ZDPZP v položaju davčnega zavezanca ali plačnika davka (ki davek plača za račun davčnega zavezanca) kot termina, ki ju opredeljuje 12. člen ZDavP-2, ter posledično, ali je toženka zaradi predčasne prekinitve zavarovanja davek pravilno bremenila v škodo zavarovalne vsote (kot plačnik davka).
URS člen 26. ZDDV-1 člen 73, 73/2, 73a, 73a/1. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8, 347.
odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo davčnega organa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - vzročna zveza - odločanje o zahtevi za vračilo presežka DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti
V obravnavanem primeru je davčni organ v Ljubljani z izdajo sklepa z dne 13. 5. 2010 postopal v skladu z določbo prvega odstavka 73a. člena ZDDV-1, ki določa da lahko davčni organ v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti. Glede na to je sodišče druge stopnje pravilno presodilo, da davčnemu organu v Ljubljani zaradi izdaje sklepa z dne 13. 5. 2010 ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ker je ravnal v skladu z zakonskim pooblastilom.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 125. ZUstS člen 44 do 48.
davki - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - dovoljenost revizije - zelo hude posledice
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti pravnega sredstva (v obravnavani zadevi odprave odločbe po 43. do 48. členu ZUstS), za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP pa glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog.
Na vprašanje učinkovanja odločb Ustavnega sodišča RS na pravnomočo rešena pravna razmerja je jasno odgovorjeno že z določbo 44. člena ZUstS (ki določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, natala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno) in sodno prakso (tudi Ustavnega sodišča RS, npr. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014).
davčna oprostitev - ustanova - oseba javnega prava
ZDoh-2 v prvi alineji 1. točke 107. člena izrecno ne opredeljuje, za katero vrsto ustanove gre (oziroma v kakšnem pomenu). Ker pa iz sistemske in teleološke razlage te norme izhaja, da je treba navedeni pojem razlagati širše, je torej treba tam uporabljeni pojem "ustanove" glede na navedeno razlagati tako, da vključuje tudi izobraževalne ustanove, predvsem osebe javnega prava, torej kamor sodi tudi Univerza v Ljubljani.
davki - dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje ni izpostavljeno - pavšalne navedbe - zelo hude posledice
Vsebinsko navajanje revizijskih razlogov, s katerimi revident zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) ter kršitev ustavnih pravic, brez ustrezne konkretizacije pomembnega pravnega vprašanja, za dovoljenost revizije ne zadostuje.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 87, 94, 94/2. ZDavP-2 člen 5, 68, 68/5, 74, 74/3, 74/4. ZDPN-2 člen 11, 13, 13/2, 16, 16/3.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - nova dejstva in novi dokazi v reviziji - davek na promet nepremičnin - navidezen pravni posel - davčno izogibanje - dokazovanje navideznosti pogodbe - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja, kaj je sodišče razumelo pod pojmom navideznega pravnega posla oziroma kakšno vsebino mu je dalo.
Sodišče prve stopnje pojma navideznega pravnega posla kot instituta materialnega prava ni uporabilo v skladu z njegovo vsebino, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - neenotna sodna praksa - zelo hude posledice - trditveno in dokazno breme
Zgolj sklicevanje na drugo zadevo sodišča prve stopnje, brez opredelitve konkretnega pravnega vprašanja in primerjave dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe s sodno odločbo, od katere naj bi izpodbijana odločitev odstopala, za pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ne zadošča.
Posledice, na katere se revident sklicuje, niso neposredna posledica odločbe, ki jo je izpodbijal v tem upravnem sporu, temveč so posledica odločbe o odmeri dohodnine, ki pa ni predmet tega upravnega spora, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
Če v roku sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (drugi odstavek). ZST-1 določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena). Navedeno pomeni, da mora stranka vložiti predlog za taksno oprostitev v roku, v katerem je dolžna plačati sodno takso. Pravočasno vložen predlog ima za posledico, da sodišče po neuspešno pretečenem roku za plačilo ne sme šteti, da je stranka umaknila tožbo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 260, 260-1.
davki - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava - obnovitveni razlogi - dovoljenost revizije - zelo hude posledice - zavrženje predloga za obnovo postopka
Po ustavljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti obnove, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog.
Dejstvo, da je revidentka izvedela za pravno stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, da je bil 193. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki v obravnavanem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni kvečjemu uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP.
dovoljenost revizije - dohodnina - rezidentstvo - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Ker gre v obravnavani zadevi za spor glede ugotovitve rezidentskega statusa, ki ni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarju, pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
ZUS-1 člen 72, 83, 83/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/3, 74/4. ZDoh-1 člen 30, 30/4. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/3, 74/4.
dovoljena revizija - zloraba - obid zakona - davčno izogibanje - opcije - obrazložitev sodbe - davki - davek od dohodkov pravnih oseb - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - navidezen pravni posel - opcijski posli - opcijsko upravičenje
Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot navidezen in kot pravni posel s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti.
Za obstoj zlorabe na davčnem področju morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.
O prepovedi vodenja oziroma dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa ni mogoče odločiti v upravnem sporu. Enako velja tudi za vnaprejšnjo prepoved izdaje odločbe z določeno vsebino, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na s tožbo zahtevani način ne more posegati.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-1, 85, 85/2. ZDDV-1 člen 67, 67/1-a, 73, 73/4, 76, 76/1-9, 81, 81/3, 81/8. ZPP člen 351, 351/2. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 97, 97/6.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - zavrnitev odbitka vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - davčna številka izdajatelja računa
O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.
Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo.
V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 83, 83/2-1, 85, 85/2, 92. ZDDV-1 člen 67, 67/1, 76. ZPP-UPB3 člen 92.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - zloraba sistema DDV - subjektivni element - odbitek vstopnega DDV - dodatna odmera davka - pravni standard
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev in okoliščin zadeve utemeljeno zaključilo, da je davčni organ izkazal revidentov subjektivni element, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo tako, da se je opredelilo do vseh relevantnih revidentovih ugovorov in trditev. Nepreverjanje dobaviteljev pred sklenitvijo spornih poslov, neseznanjenost z odgovornimi osebami dobaviteljev, sestavljanje spremljajoče dokumentacije za in namesto dobaviteljev ter končno ugotovitev, da je revident v spornih primerih odstopil od svoje siceršnje poslovne prakse, so vse razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno zaključiti, da je davčni zavezanec imel védenje o zlorabi sistema DDV, toliko bolj, če tak zaključek temelji na povezavi vseh navedenih razlogov, kot v obravnavnem primeru.
Po oceni Vrhovnega sodišča je tudi pravilna ocena , da so revidentove navedbe v tožbi, s katerimi zanika odstop od svoje siceršnje poslovne prakse, ter implicira, da od te pravzaprav odstopa dobava s strani družbe EE., nedovoljene tožbene novote. Teh ugovorov namreč revident v postopku pred izdajo akta ni uveljavljal. Glede na dejavnost, ki jo opravlja revident, to je zbiranje in predelava odpadnih surovin, ter glede na zavezujoče določbe Uredbe, pa bi bilo sploh pričakovati od revidenta še večjo skrbnost.