ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 83/2-2, 83/2-3. ZUP člen 260, 260-1.
davki - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta - nedovoljen revizijski razlog - zmotna uporaba materialnega prava - obnovitveni razlogi - dovoljenost revizije - zelo hude posledice - zavrženje predloga za obnovo postopka
Po ustavljeni praksi Vrhovnega sodišča v sporu o dopustnosti obnove, za kar gre v obravnavani zadevi, pravica ali obveznost stranke ni izražena v denarni vrednosti.
Presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta po ZUP glede na 85. člen ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog.
Dejstvo, da je revidentka izvedela za pravno stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, da je bil 193. člen Zakona o uravnoteženju javnih financ, ki v obravnavanem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove, v neskladju z Ustavo, po presoji Vrhovnega sodišča pomeni kvečjemu uveljavljanje zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP.
dovoljenost revizije - dohodnina - rezidentstvo - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti
Ker gre v obravnavani zadevi za spor glede ugotovitve rezidentskega statusa, ki ni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarju, pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
ZUS-1 člen 72, 83, 83/2. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/3, 74/4. ZDoh-1 člen 30, 30/4. ZDavP-2 člen 5, 74, 74/3, 74/4.
dovoljena revizija - zloraba - obid zakona - davčno izogibanje - opcije - obrazložitev sodbe - davki - davek od dohodkov pravnih oseb - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - navidezen pravni posel - opcijski posli - opcijsko upravičenje
Posamezni pravni posel ne more biti hkrati opredeljen kot navidezen in kot pravni posel s katerim se neposredno doseže zaobid davčnih obveznosti.
Za obstoj zlorabe na davčnem področju morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Za obstoj objektivnega elementa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da čeprav so bili spoštovani vsi formalni pogoji, določeni v posameznem predpisu, ki ga pri sklepanju pravnih poslov uporabi davčni zavezanec, cilj, ki mu ta predpis sledi, ni bil dosežen. Za obstoj subjektivnega elementa pa mora iz vseh objektivnih okoliščin izhajati, da je bistven namen zadevnih transakcij pridobiti neupravičeno davčno ugodnost.
O prepovedi vodenja oziroma dokončanja davčnega postopka iz pristojnosti upravnega organa ni mogoče odločiti v upravnem sporu. Enako velja tudi za vnaprejšnjo prepoved izdaje odločbe z določeno vsebino, saj gre za izvajanje pristojnosti upravnega organa, v katero sodišče na s tožbo zahtevani način ne more posegati.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-1, 85, 85/2. ZDDV-1 člen 67, 67/1-a, 73, 73/4, 76, 76/1-9, 81, 81/3, 81/8. ZPP člen 351, 351/2. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 97, 97/6.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - zavrnitev odbitka vstopnega DDV - zloraba sistema DDV - davčna številka izdajatelja računa
O izdaji računa je moč govoriti, ko prodajalec oziroma tisti, ki je po zakonu zavezan izdati račun, fizično pripravi dokument, ki ima vse z zakonom določene elemente računa (osmi odstavek 81. člena ZDDV-1), in ko to naredi z voljo, da ta račun preda kupcu, da bo ta na njegovi podlagi lahko odbijal vstopni DDV.
Ker v obravnavani zadevi manjka prav ta voljni vidik izdaje računa, je treba zaključiti, da do izdaje spornega računa, ki ga je revident uporabil za odbijanja vstopnega DDV, sploh ni prišlo.
V takih primerih nevtralnost delovanja sistema DDV zakon varuje že s tem, da kot pogoj za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV zahteva, da je davčnemu zavezancu izdan račun, kot izhaja iz točke a) prvega odstavka 67. člena ZDDV-1. Če torej davčnemu zavezancu račun ni bil izdan, nima pravice do odbitka.
ZUS-1 člen 20, 20/3, 83, 83/2-1, 85, 85/2, 92. ZDDV-1 člen 67, 67/1, 76. ZPP-UPB3 člen 92.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - zloraba sistema DDV - subjektivni element - odbitek vstopnega DDV - dodatna odmera davka - pravni standard
Sodišče prve stopnje je na podlagi dejanskih ugotovitev in okoliščin zadeve utemeljeno zaključilo, da je davčni organ izkazal revidentov subjektivni element, svojo odločitev pa je tudi ustrezno obrazložilo tako, da se je opredelilo do vseh relevantnih revidentovih ugovorov in trditev. Nepreverjanje dobaviteljev pred sklenitvijo spornih poslov, neseznanjenost z odgovornimi osebami dobaviteljev, sestavljanje spremljajoče dokumentacije za in namesto dobaviteljev ter končno ugotovitev, da je revident v spornih primerih odstopil od svoje siceršnje poslovne prakse, so vse razlogi, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno zaključiti, da je davčni zavezanec imel védenje o zlorabi sistema DDV, toliko bolj, če tak zaključek temelji na povezavi vseh navedenih razlogov, kot v obravnavnem primeru.
Po oceni Vrhovnega sodišča je tudi pravilna ocena , da so revidentove navedbe v tožbi, s katerimi zanika odstop od svoje siceršnje poslovne prakse, ter implicira, da od te pravzaprav odstopa dobava s strani družbe EE., nedovoljene tožbene novote. Teh ugovorov namreč revident v postopku pred izdajo akta ni uveljavljal. Glede na dejavnost, ki jo opravlja revident, to je zbiranje in predelava odpadnih surovin, ter glede na zavezujoče določbe Uredbe, pa bi bilo sploh pričakovati od revidenta še večjo skrbnost.
Pri obdavčitvi je treba izhajati iz objektivnega neto načela, ki zagotavlja davčno pravičnost, ker terja, da se od dohodka odštejejo za njegovo pridobitev potrebni stroški, saj je le (pozitivna) razlika tista, ki dejansko pomeni povečanje premoženja (ekonomske moči) davčnega zavezanca.
Če je določene stroške nosil naročnik, potem plačila v delu, ki pomeni njihovo povrnitev revidentu v dejansko nastali višini, ni mogoče šteti za dohodek revidenta v smislu ZDoh-2.
V zvezi s prispevkom iz 55a. člena ZZVZZ je treba pritrditi revidentu, da se ta prispevek po svojih značilnostih bistveno ne razlikuje od davčne obremenitve z dohodnino. Skladno z navedenim torej ni razlogov, da bi bila osnova za plačilo prispevka na podlagi 55a. člena določena brez upoštevanja načela (davčne) pravičnosti ki velja za določitev davčne osnove za plačilo dohodnine iz dohodka iz drugega pogodbenega razmerja.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da se mora tudi pri določitvi osnove za odmero prispevka po 55.a členu ZZVZZ analogno uporabiti četrti odstavek 41. člena ZDoh-2, v delu, ki določa, da se pri tem upoštevajo tudi normirani stroški v višini 10% oziroma, da je mogoče uveljavljati dejanske stroške prevoza in nočitve v zvezi z opravljanjem dela ali storitev, ki se priznajo ob upoštevanju 44. člena ZDoh-2.
sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1
Postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 je upravni davčni postopek, ki je vezan na pravila ZDavP tudi glede davčnega inšpekcijskega nadzora, ter ni posebno izredno pravno sredstvo, kot to zatrjuje pritožnik. Upravni postopek je sestavljen iz posameznih dejanj, ki se opravljajo in si sledijo v določenem redu, tako da tvorijo organsko celoto. Cilj posameznih dejanj davčnega postopka, ki si sledijo v logičnem zaporedju, je odločitev o davčni obveznosti. Zato vodenja postopka kot povsem splošne oznake za aktivnost upravnega organa ni mogoče opredeliti niti kot izdaje upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1, niti kot posamičnega akta ali dejanja iz 4. člena ZUS-1. S tožbo v upravnem sporu pa ni mogoče preprečiti teka v zakonu predpisanega postopka, saj mora oseba izkoristiti pravna sredstva, ki jih zakon predvideva v tistem postopku, ki se vodi, s tožbo po 4. členu ZUS-1 pa teh pravnih sredstev ni mogoče obiti.
ZUS-1 člen 2, 4, 32, 32/2. ZDavP-2 člen 68a. ZUP člen 49, 51.
davki - subsidiarno sodno varstvo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - procesne predpostavke za tožbo - prezgodaj vložena tožba - sodelovanje v postopku - zdravstvene težave - določitev skrbnika za poseben primer - obrnjeno dokazno breme v davčnem postopku - začasna odredba
Ker je pritožniku zagotovljeno drugo sodno varstvo v rednem upravnem sporu, saj se bo lahko (pa čeprav po zakonitem zastopniku, skrbniku za poseben primer ali začasnem zastopniku) pritožil in vložil tožbo zoper (morebitno) izdano odločbo v davčnem postopku, procesne predpostavke za odločanje o tožbi po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene.
Iz zakona ne izhaja, da se davčnemu zavezancu, ki vloži davčno napoved na podlagi samoprijave, davčna osnova določi pod drugačnimi pogoji kot davčnemu zavezancu, ki davčno napoved odda pravočasno.
Če bi zakonodajalec ob tem, ko je uredil možnost vlaganja davčne napovedi za odmero dohodnine na podlagi samoprijave, želel uvesti tudi kriterij pravočasnosti vložitve davčne napovedi kot dodatni kriterij razlikovanja med davčnimi zavezanci pri izračunu njihove davčne osnove za odmero dohodnine (in s tem davčne obveznosti), bi bilo to skladno z načelom jasnosti in določnosti predpisov (2. člen Ustave) ter zakonitosti na področju davkov (147. člen Ustave) v zakonu izrecno, jasno in nedvoumno določeno. Z vidika vprašanja ustavne dopustnosti pa bi moral biti tak poseg v načelo davčne pravičnosti (14. člen Ustave) tudi ustrezno utemeljen. Za predmetni primer vložitve davčne napovedi kot samoprijave in izračuna davčne osnove na tej podlagi pa to iz (nobenega) zakona ne izhaja.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 83, 83/2-1, 85, 85/2. ZPP člen 8. ZDoh-2 člen 46.
dovoljena revizija - opravljanje podjetniške dejavnosti - glavna obravnava - zaslišanje priče - izpodbijanje dejanskega stanja - izpodbijanje dokazne ocene - zasebni namen - gradnja
Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, in sicer najprej vsakega dokaza posebej, nato vseh skupaj ter upoštevajoč uspeh celotnega postopka. Bistveno je ta določba lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična, ne pa tudi, če stranka postopka meni, da ocena sodišča ni vsebinsko prepričljiva. Zato revizijsko sodišče tudi, če bi npr. delilo strankino mnenje glede vsebinske neprepričljivosti dokazne ocene, zgolj iz tega razloga vanjo ne bi smelo poseči, če ne bi bila hkrati pomanjkljiva, nasprotujoča, nelogična ali nerazumljiva. Takšnih očitkov zoper dokazno oceno sodišča prve stopnje pa revident v obravnavanem primeru niti ne navaja.
vrednostni kriterij - dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - obračun DDV - pogoji za vračilo - zavarovanje - dvom o upravičenosti zahteve za vračilo ddv - pravni standard - neplačujoči gospodarski subjekt - subjektivni element
Davčni organ lahko v primeru dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV na podlagi obračuna DDV, pred izvršitvijo vračila DDV, zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek (prvi odstavek 73. a člena ZDDV-1). Taka ureditev ne pomeni prekomernega posega v revidentove pravice, ni nesorazmerna in ni v nasprotju z Ustavo RS in EKČP. Izkazanost dvoma v upravičenost zahteve za vračilo (ki je pravni standard) je varovalka, da davčni organ pri zahtevi za zavarovanje ne ravna samovoljno.
ZDO člen 14, 15, 19, 19-1, 19-2, 156. SPZ člen 256. ZPP člen 371, 371/2.
pomembno pravno vprašanje - obseg presoje v reviziji - zavezanec za plačilo davka od premoženja - stavbna pravica - ustanovitev stavbne pravice - lastnik stavbe - imetnik stavbne pravice - razmerje med lastnikom in imetnikom stavbne pravice - lastninska pravica
Zavezanec za plačilo davka na premoženje po 15. členu ZDO je v primeru, ko je na nepremičnini ustanovljena stavbna pravica, imetnik stavbne pravice, torej tisti, ki ima v lasti stavbo, in ne lastnik zemljišča.
ZVOP-1 člen 30, 34. ZDavP-2 člen 131. ZUP člen 2, 82. ZFU člen 78, 78/2.
vpogled v spis - varstvo osebnih podatkov - ni upravna zadeva - davčna preiskava - ni upravni akt - pravica do seznanitve s spisom upravne zadeve - pravica do seznanitve s spisom davčne preiskave
Ugotovitve in morebitni za davčnega zavezanca obremenilni dokazi, ki so bili pridobljeni v davčni preiskavi, so se prenesli v upravni postopek davčnega inšpekcijskega nadzora (peti odstavek 131. člena ZDavP-2), v katerem ima pritožnik polne procesne pravice, med drugim tudi pravico do kontradiktornosti in s tem do vpogleda v podatke, dokumente ter dokaze, ki so podlaga za odločitev davčnega organa.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - oprostitev plačila DDV - dokazno breme - skladnost zakonskih določb s pravom EU - pomanjkljiva trditvena podlaga
Dobava blaga znotraj Unije je oproščena plačila DDV, če je bila lastninska pravica na blagu prenesena na kupca in je dobavitelj (prodajalec) izkazal, da je bilo to blago odposlano ali odpeljano v drugo državo članico in da je po tej odpravi ali prevozu fizično zapustilo ozemlje države članice dobave.
Oprostitev plačila DDV za dobave znotraj Skupnosti je objektivno odvisna od njegovega fizičnega prenosa iz države članice, kar pa se, odkar je bil odpravljen nadzor na mejah med državami članicami, presoja načeloma na podlagi dokazov in obračunov, ki jih davčnemu organu predloži davčni zavezanec.
Revident ne izpostavlja in ne argumentira, da zavrnitev tožbe v izpodbijani sodbi temelji na stališču sodišča prve stopnje, ki pomeni nezakonito omejevanje pravice do dokazovanja iz 22. člena Ustave.
ZUS-1 člen 83, 83/2, 83/2-1. ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/4, 73, 73/4. ZFPPIPP člen 164. ZDDV-1 člen 39.
vrednostni kriterij - davek na dodano vrednost - davčni dolg - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo - vprašanje za predhodno odločanje SEU - dovoljena revizija - zmanjšanje davčne osnove za izhodni DDV - vračilo presežka izhodnega DDV - prisilna poravnava davčnega zavezanca
Pridobitev pravice do zmanjšanja davčne osnove izhodnega DDV iz 39. člena ZDDV-1 še ne pomeni, da davčni zavezanci z njo avtomatično pridobijo tudi pravico do izplačila presežka davka, ki se lahko pojavi zaradi zmanjšanja davčne osnove. Pogoje za izplačilo presežka DDV ne ureja 39. člen ZDDV-1, temveč jih določajo druge določbe (73. člen ZDDV-1 in 97. člen ZDavP-2), iz katerih pa izhaja, da se presežek izhodnega DDV, ki nastane zaradi zmanjšanja davčne osnove, lahko davčnemu zavezancu izplača le, če je davčni zavezanec izhodni DDV, ki ga je zmanjšal, predhodno plačal, ter pod nadaljnjim pogojem, da davčni zavezanec nima zapadlega drugega davčnega dolga.
ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74, 74/3, 74/4. ZDoh-2 člen 97, 97/5. OZ člen 50. ZPP člen 339, 339/2-14. URS člen 22.
dovoljena revizija - vrednostni kriterij - simuliran (navidezni) pravni posel - ugotavljanje pogodbene volje strank - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - indici - nova dejstva in dokazi
Ni pravilno stališče revidenta, da iz objektivno razvidnih okoliščin ni mogoče ugotavljati navideznosti posla in prave volje strank. V primerih, ko gre za davčno izogibanje z navideznimi pravnimi posli, (navidezni) pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata, zato jo bo največkrat mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin, torej posrednih dokazov in indicev.
Dolžnost sodišča odgovoriti na upoštevne tožbene navedbe je prav pri kompleksnem ugotavljanju dejanskega stanja prek posrednih dokazov velikega pomena, saj je ob opustitvi te dolžnosti lahko argumentacija sodišča sicer (toliko bolj) logična in razumljiva, kolikor se omeji le na določena dejstva oziroma trditve, ki govorijo v prid določeni ugotovitvi dejanskega stanja, vendar pa to seveda ne pomeni, da je bil stranki zagotovljen pošten postopek. Zato mora torej sodišče ob ustrezni obravnavi vseh upoštevnih navedb strank v postopku izvesti dokaze, ugotavljati dejstva in opraviti niz sklepov, iz katerih preko posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Indici morajo za utemeljitev končnega sklepa sodišča skupaj tvoriti razumljivo in logično celoto, na podlagi katere se lahko opravi tudi materialnopravna presoja.
Nedovoljeno davčno izogibanje, s katerim se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, predstavljajo tudi pravni posli, ki sicer niso navidezni v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali. Navedeni pravni posli pa se od dopustne davčne optimizacije razlikujejo v tem, da je njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. To ravnanje je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki določen pravni posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni - razen izogibanja določeni obdavčitvi - mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja.
ZDavP-2 člen 39, 68, 68/5, 77. ZBan-1 člen 214, 215. ZUS-1 člen 22, 52, 83, 92.
dovoljena revizija - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - skupno premoženje - dohodki in premoženje zakonca - retroaktivnost - bančna tajnost - davčna osnova - prihranki - listine
S pojasnjevanjem virov financiranja nepojasnjenega prirasta premoženja davčni zavezanec znižuje davčno osnovo. Eden izmed virov financiranja so lahko tudi prihodki zakonca davčnega zavezanca. Stališče tožene stranke, da prihodki revidentkinega moža avtomatično niso upoštevni v postopku odmere davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, je zato zmotno. Vendar pa je skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 dokazno breme za izkazanost virov financiranja na davčnem zavezancu. To pomeni, da zgolj zatrjevanje obstoja skupnega premoženja in dohodkov zakonca ne zadošča. Treba je izkazati, da je do prehoda finančnih sredstev med zakoncema resnično prišlo.
Obdavčitev po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 tako zajema le premoženje davčnega zavezanca, ki temelji na neprijavljenih oziroma nepojasnjenih dohodkih v obdobju davčnega nadzora. Ne gre za obdavčenje premoženja, ki je nastalo več kot pet let pred prvim uradnim dejanjem davčnega organa ali v razmerjih, ki so bila zaključena pred obdobjem inšpekcijskega nadzora.