dohodnina - drug dohodek - pravni posel - pravna kvalifikacija - aktivno ravnanje - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. členaZDoh-2 ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja. Obdavčitev na tej pravni podlagi je mogoča le ob ustrezni pravni kvalifikaciji izvedenega pravnega posla na podlagi navedenih značilnosti kot sui generis, za katerega se ne uporabljajo druge določbe ZDoh-2, ki urejajo obdavčitev drugih vrst dohodka.
predlog za dopustitev revizije - davek na promet nepremičnin - sprememba davčne prakse - zahteva za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici - očitna kršitev materialnega prava - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je kasnejša sprememba stališča tožene stranke v zvezi z odmero davka na promet nepremičnin lahko razlog za uporabo izrednega pravnega sredstva odprave in razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 zaradi kršitve materialnega prava v odmerni odločbi?
predlog za dopustitev revizije - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - davčno pravo - očitna kršitev materialnega prava - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je pravilno stališče, da je pogoj za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po drugem odstavku 88. člena ZDavP-2 to, da ne gre zgolj za prekršenost materialnega zakona ampak mora biti ta napačnost uporabe materialnega prava očitna?"
URS člen 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 126, 126/6.
dopuščena revizija - davčne obveznosti - davčna zloraba - delno poplačilo - neustavnost zakonske določbe - odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije - način izvršitve ustavne odločbe - zastaranje odmere davka - absolutno zastaranje - ugoditev reviziji
Davčna postopka na podlagi davčne napovedi davčnega zavezanca in na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri plačniku davka sta sicer formalno ločena postopka; v enem postopku je stranka davčni zavezanec, v drugem pa plačnik davka. Vendar pa ZDavP-2 ne daje jasnega in konkretnega odgovora na vprašanje, kako naj se odločitvi davčnega organa v navedenih postopkih medsebojno upoštevata. To velja tudi za primer, če davčni organ v naknadnem inšpekcijskem nadzoru pri plačniku davka ugotovi, da je prišlo do nedovoljenega davčnega izogibanja, in mu zato naloži plačilo davka, ki bi moral biti plačan, če ne bi bilo tega nedopustnega ravnanja, vendar pa je v zvezi z istim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom davčni zavezanec že plačal določen davek na podlagi davčne napovedi. Navedeno vprašanje, ki zadeva upoštevanje več odločitev davčnega organa v različnih davčnih postopkih, bi moralo biti v skladu z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov dovolj predvidljivo urejeno v zakonu. Ker pa posledice nedovoljenega davčnega izogibanja v zakonu niso določno urejene, jih zavezanci za davek ne morejo ustrezno predvideti. Zavezanci za davek tako ne morejo vedeti, konkretno kakšna pooblastila imajo pristojni organi v takšnih primerih in kako lahko učinkovito zavarujejo svoje ustavne pravice. ZDavP-2 (ker ni skladen z zahtevo po jasnosti in pomenski določljivosti davčnih predpisov iz 147. člena Ustave) je zato v neskladju z Ustavo.
Do odprave ugotovljene protiustavnosti mora davčni organ v davčni inšpekcijski nadzor pri plačniku davka kot zavezanca za davek vključiti tudi davčnega zavezanca, ki je v zvezi z istim upoštevnim gospodarskim (ekonomskim) dogodkom že plačal davek, če odločitev davčnega organa na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2 pomeni, da bi moral biti plačan drug davek. Plačilo davka v davčnem inšpekcijskem nadzoru se v tem primeru solidarno naloži plačniku davka in davčnemu zavezancu. Znesek, ki ga je že plačal davčni zavezanec in mu ni bil vrnjen, pa se šteje kot delno plačilo tega davka.
Iz tako navedenega (začasnega) načina izvršitve, kot ga je določilo Ustavno sodišče v odločbi U-I-492/20 z dne 5. 10. 2023, izhaja zahteva, da se pri odmeri davčne obveznosti upošteva omejitev, ki izhaja iz dopuščenega revizijskega vprašanja in sicer, da celotna davčna obveznost od istega vira sredstev, ugotovljena na podlagi četrtega odstavka 74. člena ZDavP-2, ne sme biti večja od tiste, ki bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.
ZSZ člen 60, 60/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (2018) člen 6. SZ-1 člen 4.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - osnova za odmero - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tretji odstavek 60. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nadaljnji - ZSZ/84) v povezavi s 6. členom Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 28 - 9. 11. 2018) razlagalo na način, da je klet individualni prostor, ki sicer pripada stanovanju kot delu stavbe v večstanovanjski stavbi, vendar ni namenjena trajnemu bivanju, temveč je tehnični prostor, zaradi česar je ni mogoče šteti pri odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča kot drugi zaprti prostor stanovanja?
ZPP člen 367c, 367c/3. Odlok o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje (2012) člen 9.
odmera NUSZ - osnova za odmero - komunalna opremljenost zemljišča - pogoji za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - glavna obravnava - neizvedba glavne obravnave - sporno dejansko stanje - procesna kršitev - bistvena kršitev določb postopka - dovoljena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je zaradi neizvedbe glavne obravnave prišlo do kršitve načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS?"
2. Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo merila iz Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča Mestne občine Velenje in presodilo, da je sporno zemljišče komunalno opremljeno?
ZDavP-2 člen 12, 12/2, 12/2-1, 12/2-2. ZUP člen 43. ZPP člen 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - stranski udeleženec - davek od dobička iz kapitala - družbenik družbe - predlog tožene stranke - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odpravilo odločitev o zavrnitvi položaja stranskih udeležencev tožene stranke in kot napačno presodilo njeno uporabo materialnega prava pri odločitvi, čeprav je tožeča stranka v postopku zatrjevala svoj dejanski interes za vstop v postopek in ne pravnega interesa, ki ga za priznanje položaja stranke v postopku zahteva določba 43. člena ZUP-a?
Ali je domnevo iz petega odstavka 89. člena ZDavP-2, da se šteje, da je davčni organ za nova dejstva in dokaze, pomembne za obdavčitev na podlagi obnove postopka, izvedel na dan sestave zapisnika o davčnem nadzoru, mogoče izpodbiti z argumentom, da je davčni organ za ta nova dejstva in dokaze izvedel izven postopka tega davčnega nadzora oziroma še preden je bil postopek tega davčnega nadzora začet?
Ugotovitev, da obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane, in da je glede tega predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku, vodi do spoznanja, da sodišče v pravdnem postopku z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti tolikšna, da oškodovancu zagotavlja popolno odškodnino. Njegov premoženjski položaj mora biti tak, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. In ker pomenijo plačila davkov in prispevkov oškodovančeve javnopravne obveznosti (pri tem igra izplačevalec plače le vlogo posrednika, ne pa zavezanca za plačilo javnopravnih dajatev), je treba njegov položaj izenačiti s položajem, kakršnega bi imel v primeru, da ne bi bilo škodnega dogodka. To pa je položaj prejemnika plače, kakršna je. In ta plača je t. i. bruto plača, torej znesek od katerega mora zavezanec za plačilo davščin, to pa je prejemnik plače, plačati javne dajatve.
ZDavP-2 člen 125, 125/1, 125/4, 126, 126/4. EZ-1 člen 375, 375/5, 431, 432. Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 2988/95 z dne 18. decembra 1995 o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti člen 3, 3/1.
dopuščena revizija - podpora za pridobivanje električne energije iz obnovljenih virov energije - državna pomoč - vračilo denarne pomoči - zastaranje - zavrnitev revizije
Obveznost posameznika vrniti preveč plačano podporo je določena z zakonom, revidentka pa je kot nacionalni regulativni organ na področju trga z energijo pristojna oziroma dolžna to obveznost izterjati od posameznika. Zato o tej obveznosti izda upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Na podlagi 288. in 289. člena ZUP izvršbo upravne odločbe za izpolnitev denarnih obveznosti opravi davčni organ po postopku, predpisanem za izvršbo davčnih obveznosti. Takšna obveznost je torej sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2.
Na drugačno stališče ne vplivajo revizijske navedbe o drugačni dejanski podlagi za nastanek davčnih obveznosti in časovni določitvi obračuna nekaterih davčnih obveznosti. Te okoliščine namreč ne spreminjajo ne javnopravne narave obveznosti, na katero se nanaša revidentkina odločba, niti same po sebi ne onemogočajo uporabe določb ZDavP-2.
ZDoh-2 člen 109, 119, 123, 123/3, 125. ZDavP-2 člen 65, 83, 267, 272. ZUS-1 člen 94a. ZUP člen 147.
akontacija dohodnine - pravnomočnost - ne bis in idem - materialna pravnomočnost - vezanost na pravnomočno odločbo - predhodno vprašanje - začasna odločba - dopuščena revizija - odločba o odmeri dohodnine - vrsta dohodka - vezanost na obrazložitev druge odločbe - ugoditev reviziji
Davčna osnova je torej v izreku odločbe o odmeri akontacije dohodnine navedena le kot podlaga, da se skupaj z davčno stopnjo izračuna akontacija dohodnine. Ta navedba ne pomeni, da je z njo davčni organ odločil tudi o davčni osnovi za obračun dohodnine na letni ravni, saj je ugotovitev višine prejetega dohodka kot podlaga za izračun te predmet drugega postopka (členi 119 in nasl. ZDoh-2).
Davčni organ je v postopku odmere dohodnine vezan na višino akontacije dohodnine, odmerjene z odločbo o odmeri akontacije dohodnine, ni pa vezan na navedeni višino in vrsto dohodka, ki sta bili ugotovljeni v postopku odmere akontacije dohodnine.
zavržena tožba - odpravljen akt - odpadel pravni interes - stranski udeleženec - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavržena pritožba
Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.
Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.
zavržena tožba - zahteva za priznanje lastnosti stranke - stranski udeleženec - odpravljen akt - odpadel pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe
Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.
dopuščena revizija - odločanje na glavni seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
dopuščena revizija - odločanje na seji - izjema od obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - absolutna bistvena kršitev določb postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo izjeme iz tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjeni posebni pogoji, in sicer da v zadevi, ki jo Upravno sodišče obravnava, nastopajo iste stranke kot v prvem upravnem sporu, da gre v obeh sodnih postopkih za podobno dejansko in pravno podlago in da se je prvi upravni spor, na katerega se sodišče sklicuje, pravnomočno končal. Te pogoje mora sodišče preveriti in okoliščine, ki utemeljujejo njihovo izpolnjevanje, v sodbi tudi obrazložiti. Pri tem - ker gre za izjemo - je pomembno, da sodišče pojem "podobne dejanske in pravne podlage" razlaga strogo, zato mora natančno preveriti, ali stranki v svojih vlogah navajata v bistvenem enake vsebinske navedbe, pravno pomembne za rešitev spora, in predlagata enake dokaze. Upoštevaje, da je za uporabo obravnavane izjeme od sojenja na glavni obravnavi zaradi spornega dejanskega stanja referenčen pravnomočno končani upravni spor, pa je tudi nujno, da je bila v njem izvedena (vsebinska) glavna obravnava, kot to zahtevajo določbe 51. člena člena ZUS-1. Pri tem pa Upravno sodišče ni dolžno presojati pravilne sestave sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu.
Odločanje Upravnega sodišča po sodnici posameznici brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
ZPP člen 399, 399/2-1. ZUS-1 člen 59, 59/2-3, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1.
dopuščena revizija - procesna kršitev - sestava sodišča - odločanje na glavni seji - odločanje brez glavne obravnave - izjema od načela obligatornosti glavne obravnave - identičnost sporov - pravnomočno končan postopek - nepravilna sestava sodišča - zakonska ureditev - ekonomičnost postopka - zavrnitev revizije
Za uporabo tretje alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 Upravno sodišče ni dolžno predhodno oceniti, ali je v pravnomočno končanem upravnem sporu odločilo (izvedlo glavno obravnavo) pravilno sestavljeno sodišče.
Presoja, ali je bilo Upravno sodišče v pravnomočno končanem upravnem sporu pravilno sestavljeno, kot morebitna absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 1. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena in 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 je pridržana izključno Vrhovnemu sodišču.
Neutemeljeno je revizijsko stališče, da bi moralo Upravno sodišče presojati pravilno sestavo sodišča, ki je izvedlo glavno obravnavo v drugem (takrat še) pravnomočno končanem upravnem sporu. Te dolžnosti sodišče nima, zato so pravno zmotne revizijske navedbe, da se ne more sklicevati na postopek, za katerega bi se kasneje (to je po njegovi pravnomočnosti) ugotovila procesna napaka nepravilne sestave sodišča.
Senatno odločanje Upravnega sodišča brez izvedbe glavne obravnave, ker je v sporu med istima strankama ob podobni dejanski in pravni podlagi že odločilo (tretja alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), pri čemer je takrat odločala sodnica posameznica v upravnem sporu, kjer je vrednost spornega predmeta presegala 20.000 EUR, ne predstavlja absolutne bistvene kršitve pravil postopka zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave (sojenje na seji).
URS člen 14, 125. ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
ZPP člen 367a, 367a/2, 367a/2-2, 367c, 367c/3. URS člen 14, 125. ZUS-1 člen 64. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
URS člen 14, 125. ZPP člen 367a, 367b. ZUS-1 člen 64. Odlok o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (2019) člen 16.
odmera NUSZ - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - exceptio illegalis - dopuščena revizija - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je Upravno sodišče pravilno odločilo, da 16. člen Odloka o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Občini Medvode (Uradni list RS, št. 77/2019) v delu, ki določa vrednotenje nezazidanih stavbnih zemljišč v drugem območju, krši drugi odstavek 14. člena Ustave Republike Slovenije, zaradi česar je na podlagi 125. člena Ustave (exceptio illegalis) odklonilo njegovo uporabo in ali je v skladu s 14. členom Ustave, da je toženki naložilo, da tožniku za leto 2020 odmeri NUSZ na območju Občine Medvode ob upoštevanju števila točk, ki po 16. členu Odloka veljajo za nezazidana stavbna zemljišča v tretjem območju?
2. Ali 125. člen Ustave, ki pooblašča sodišča za uporabo instituta exceptio illegalis, skupaj s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 omogoča Upravnemu sodišču, da določi način izvršitve na način, da samo oblikuje pravno normo?
ZDavP-2 člen 138. ZDS-1 člen 18. ZDDPO-2 člen 12. Slovenski računovodski standardi (2001) standard 18/15.
dovoljena revizija - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odvetniška dejavnost - dolžnost predložiti listine - poslovna dokumentacija - poseg v pravico do zasebnosti - osebni podatki - odločba Ustavnega sodišča - davčna osnova - opravljena storitev - čas plačila - zavrnitev revizije
Za odvetniško dejavnost se pri izračunu davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) in med prihodke poslovnega leta upošteva tudi ocenjena vrednost odvetniških storitev, ki jih je odvetnik nesporno opravil v davčnem letu tudi v postopkih, ki v tem letu še niso bili zaključeni, in za katere še ni dobil plačila.
Odvetniška družba, je kot pravna oseba po prvem odstavku 3. člena ZDDPO-2 zavezanec za DDPO. V skladu s tretjim odstavkom 12. člena ZDDPO-2 se za ugotavljanje dobička priznavajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenih računovodskih standardov, če zakon ne določa drugače. Poslovni subjekti so dolžni svoje računovodske in knjigovodske listine voditi skladno z veljavnimi računovodskimi standardi, ki se lahko (kot strokovna pravila in dognanja računovodske stroke) po ustaljenih stališčih Vrhovnega sodišča uporabijo tudi kot pripomoček pri razlagi zakona, v zvezi s presojo materialnih pogojev za priznanje prihodkov in odhodkov.
Neutemeljeno je stališče revidenta, da bi njegova davčna obveznost lahko nastopila šele, ko bi prejel prihodke od stranke, saj bi glede na zgoraj pojasnjeno tudi revident moral računovodske izkaze sestavljati na podlagi računovodenja, ki je zasnovano na temeljnih poslovnih dogodkih. Pri takem računovodenju pa se poslovni dogodki pripoznajo, ko se pojavijo in ne šele ob plačilu, kot sta to določala tedaj veljavni SRS 18.15. in 12. člen ZDDPO-2. Pri tem sklicevanje na ZOdvT, ni utemeljeno, ker to ni poseben davčni predpis ali pravna norma, ki bi urejala obdavčenje, pač pa je ta zakon urejal le razmerja med odvetnikom in njegovo stranko. Zato za to obdavčitev ni merodajno, kdaj je odvetnikova storitev zapadla v plačilo po 9. členu ZOdvT.
Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-217/19 odločilo, da ZDavP-2, veljaven tudi v času odločanja tožene stranke v obravnavani zadevi, ni bil v neskladju z Ustavo v delu, ki se nanaša na pooblastilo davčnih organov tožene stranke in s tem povezane dolžnosti odvetnika glede predložitve listin in dokumentov, iz katerih so razvidni podatki poslovnega razmerja, ki omogočajo identifikacijo odvetnikovih strank. Ustavno sodišče je pri tem izhajalo iz predpostavke, da je mogoče, da podatke o poslovnih razmerjih strank davčni organi pridobijo ločeno od drugih zaupnih podatkov strank in poudarilo, da ima za to pravico in dolžnost skrbeti predvsem odvetnik sam. Ob tem je zavzelo stališče, da lahko odvetniki v prvi vrsti sami zmanjšajo nevarnost nesorazmernih posegov v odvetniško zasebnost, in sicer tako, da „nemudoma vsestransko ločijo shranjevanje podatkov o svojem finančnem poslovanju od arhiviranja tiste dejavnosti, ki se nanaša na vsebino razmerja med odvetnikom in njegovimi strankami“. Odvetnik je tisti, ki mora v davčnem postopku v okviru svoje sodelovalne dolžnosti presoditi, posredovanje katerih dokazov davčnemu organu je z vidika varstva odvetniške zasebnosti še sorazmerno in katerih ne, in nadalje, da lahko odvetnik (na podlagi take presoje) bodisi davčnemu organu ponudi druge dokaze bodisi zavrne predložitev zahtevanih. V morebitnem sporu z davčnim organom bi lahko nato uveljavljal prekomeren (neutemeljen) poseg tega organa v pravico do odvetniške zasebnosti v pravnih sredstvih, torej tudi, da mu nepredložitev dokazov, ki jih ne sme predložiti v dokaznem postopku, ne sme škodovati.