dovoljenost revizije – odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga – vrednostni kriterij – zavrženje revizije
Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu.
Pri odločanju o zahtevi za odlog oziroma obročno odplačilo davčnega dolga, ki je bil revidentu odmerjen v posebnem postopku, ne gre za upravni spor, v katerem bi bili pravica ali obveznost izraženi v denarni vrednosti.
ZDDV člen 34, 40, 40/2, 40/7-1. ZUS-1 člen 93, 93/1. ZPP člen 339, 339/2-14. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju
zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/2, 22/3. Uredba Komisije (ES) št. določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost člen 2.
davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - odbitek vstopnega DDV - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - verodostojne listine - dejanska oprava storitve - vedenje o goljufivih transakcijah - neobrazloženost sodbe - ugoditev reviziji - navidezen pravni posel
V primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezne račune drugega gospodarskega subjekta in je storitev oziroma dobava blaga opravljena (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je dobavo oziroma storitev opravil izdajatelj računa, njegov podizvajalec, ali nekdo drug), je pravico do odbitka vstopnega DDV mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
URS člen 14, 22. ZPP člen 287, 287/2. OZ člen 39, 50. ZUS-1 člen 71, 71/2, 75. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2a, 17, 18, 22-3, 28g, 28h, 28f. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2-a, 2-c, 167, 168a, 178, 220, 226.
Ker so bile na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovljene številne objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je revident vedel, da sodeluje pri transakcijah, ki so namenjene zlorabi sistema DDV, je bil revidentu pravilno odmerjen in naložen v plačilo DDV.
ZDDV člen 34, 40, 40/2, 40/7-1. ZDavP-2 člen 76, 76/1. ZUS-1 člen 51. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2 2/1, 17, 17/1, 17/2, 18, 18/1, 22, 22/2, 22/3.
davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - odbitek vstopnega DDV - neplačujoč gospodarski subjekt - pogoji za priznanje pravice do odbitka DDV - verodostojne listine - dejanska oprava storitve - neresnični poslovni dogodki - dokazno breme - izvedba dokazov - zaslišanje prič - verjetnost uspeha z dokazom - zavrnitev pravice do dobitka DDV - račun
Dejansko opravljena dobava blaga oziroma dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Ugotovitev davčnega organa in sodišča prve stopnje, da računi in dokumentacija, na kateri temeljijo računi, ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, revidentka pa nasprotnega ni izkazala, saj ni predložila nobenega dokaza o tem, da so bile storitve poslovnega svetovanja pri pridobivanju poslov, za katere so bili izdani sporni računi, resnično opravljene, zadostuje za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV.
V primeru, ko storitve sploh niso bile opravljene oziroma niso izkazane, ni treba dodatno ugotavljati, ali je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo osebe, ki ji je zaračunala storitve.
ZDDV člen 34, 40, 40/2, 40/7-1. ZDDV-1 člen 1, 63, 67, 67/1-a, 81, 82. ZUS-1 člen 93, 93/1, 94, 94/2. ZPP člen 339, 339/2-8. ZDavP-2 člen 77. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 2a, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g, 28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost členi 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 220, 226.
DDV - davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoči gospodarski subjekti - vedenje o goljufivih transakcijah - doseganje standarda „vedel ali bi moral vedeti“ - objektivne okoliščine - dokazno breme - bistvena kršitev postopka - dokazna ocena - zavrnitev dokazov - sodbe SEU - nacionalno in evropsko pravo - ugovor retroaktivne uporabe zakona - listine - carinski postopek - davčna goljufija - zmotna uporaba materialnega prava - računi - odbitek vstopnega DDV - standard skrbnosti ravnanja gospodarskega subjekta - trošarinski zavezanec
Po mnenju Vrhovnega sodišča gre v obravnavani zadevi za primer, ko je pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če se na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je revident vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
Revidentovi ugovori o retroaktivni uporabi zakona niso utemeljeni.
Obdavčitev v zvezi z opisano davčno goljufijo je po mnenju Vrhovnega sodišča neodvisna od dejstva, ali je družba, pri kateri je ugotovljena davčna goljufija, trošarinski zavezanec v carinskih postopkih.
Sodišče prve stopnje bi moralo oceniti listine, s katerimi je dobavo s strani spornih subjektov dokazoval revident.
Objektivne okoliščine, navedene v 28. točki tega sklepa, po mnenju Vrhovnega sodišča glede na vse okoliščine primera ne zadostujejo za sklep, da je revident vedel ali bi moral vedeti za davčno goljufijo.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/2. ZDDV člen 40, 40/2-1, 40/7-1. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17, 17/1, 17/2a, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g,28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1a, 2/1c, 167, 168, 168a, 178, 220, 226. Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost člen 2.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoči gospodarski subjekt - sodbe SEU - pogoji za zavrnitev odbitka vstopnega davka - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
Revizijsko sodišče ocenjuje, da okoliščine, na katere se sklicujejo prvostopenjsko sodišče in davčna organa, same po sebi ne zadostujejo za zaključek, da je revident vedel ali bi moral vedeti za goljufivost transakcij. Po drugi strani pa je v zvezi z navedenimi okoliščinami revident podal tudi pojasnila, ki so konkretizirana, davčni organ in sodišče prve stopnje pa v svojih odločbah in izpodbijani sodbi nanje nista odgovorila.
Sklep o tem, da je podan subjektivni element, in deloma tudi neupoštevanje pojasnil revidenta, po oceni revizijskega sodišča temelji na napačni uporabi materialnega prava. Zaradi napačnega razumevanja materialnega prava pa okoliščine, na podlagi katerih bi bilo lahko utemeljeno zaključiti, da je pri revidentu izkazan subjektivni element, niso bile upoštevane, kar pomeni, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter vrnilo zadevo v novo sojenje.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1, 94, 94/2. ZDDV-1 člen 76a, 76b. ZDDV člen 40, 40/2-1, 40/7-1, 40/10. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih - Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17, 17/1, 17/2a, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g,28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1a, 2/1c, 167, 168, 168a, 178, 220, 226. Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost člen 2.
dovoljena revizija - davek na dodano vrednost - missing trader - neplačujoči gospodarski subjekt - ugovor retroaktivne uporabe zakona - sodbe SEU - pogoji za zavrnitev odbitka vstopnega davka - identifikacijska številka za DDV - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - zmotna uporaba materialnega prava
Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
Očitki tožene stranke o tem, da je revident opustil preverjanje ponudnikov in sestavljanje poslovnih listin, so nedvomno okoliščine na strani revidenta in revizijsko sodišče se strinja, da je revident opustil dolžno skrbnost, ki se jo upravičeno zahteva od gospodarskih subjektov, vendar zgolj to še ne opravičuje zaključka, da je revident vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri davčni goljufiji. Ker se na druge okoliščine oziroma indice prvostopenjsko sodišče oziroma davčni organi ne sklicujejo, revizijsko sodišče ocenjuje, da revidentovo vedenje o goljufivosti transakcij ni izkazano.
ZUS-1 člen 94, 94/2. ZDDV-1 člen 3, 63, 63/1, 67, 67/1-a, 76b, 81, 82. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 2a, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/3, 28, 28g, 28h. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168/a, 178, 205, 220, 226. Uredba Komisije (ES) št. 1925/2004 z dne 29. oktobra 2004 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe Sveta (ES) št. 1798/2003 o upravnem sodelovanju na področju davka na dodano vrednost člen 2.
davek na dodano vrednost - dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davčni inšpekcijski nadzor - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - odbitek DDV - pogoji za priznanje odbitka DDV - vstopni DDV - račun - vedenje o goljufivih transakcijah - objektivne okoliščine - okoliščine na strani neplačujočega gospodarskega subjekta - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - sodbe SEU - nacionalno in evropsko pravo - ugoditev reviziji - dejanska oprava storitve - davčna utaja - subjektivni element
V primeru, ko revident razpolaga s formalno pravilnimi računi in je bilo blago dobavljeno oziroma storitev opravljena ter je bilo blago oziroma storitev uporabljena za namene obdavčenih transakcij, tako kot je to v obravnavanem primeru, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti le, če je davčni zavezanec iz objektivnih okoliščin vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2. ZDavP-2 člen 144, 173, 173/1. ZUP člen 147. OZ člen 311, 312.
davčna izvršba – dovoljena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - rubež terjatve, ki jo ima davčni dolžnik do svojega dolžnika – dolžnikov dolžnik – predhodno vprašanje v davčnem postopku – pobot terjatev – likvidna terjatev – nelikvidnost terjatve kot ovira za pobot
Če se dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe sklicuje na to, da ni več davčni dolžnik, ker je terjatev davčnega dolžnika pobotal s svojo terjatvijo, je treba, če vprašanje veljavnosti pobota oziroma obstoja terjatev ni rešeno v matičnem postopku, obravnavati kot predhodno vprašanje v postopku davčne izvršbe. Pobot z očitno nelikvidno terjatvijo ni veljaven. Nelikvidna je tista terjatev, ki je utemeljeno prerekana oziroma ni obstoječa.
ZDMV člen 5, 5/1-2. ZDavP-2 člen 76, 76/3. ZUS-1 člen 83, 83/2-2.
dovoljena revizija – pomembno pravno vprašanje – davek na motorna vozila – davčna oprostitev – vozilo za prevoz velike družine - življenjska skupnost – dokazilo o skupnem gospodinjstvu – restriktivna razlaga davčnih oprostitev – dokazno breme – nesklepčnost trditev
Smisel davčne oprostitve na podlagi 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV je pomoč večjim družinam (s tremi ali več mladoletnimi otroci) pri zagotavljanju vsakodnevnih potreb, med katere spada tudi prevoz družine. Za obstoj družine v smislu obravnavane določbe ZDMV pa je bistveno, da gre za (življenjsko) skupnost vsaj treh otrok in roditelja, v kateri vlada individualni (dolgo)trajni odnos skrbi odrasle osebe za otroke in v okviru katere se zadovoljujejo vsakodnevne tekoče potrebe družine.
Trditve, da revident občasno (vsak drugi teden in v času počitnic) skrbi za ostala dva otroka, ki sicer živita pri svojih materah, ne pomenijo zatrjevanja življenjske skupnosti z vsemi tremi otroki, v kateri bi revident skupaj z njimi zadovoljeval vsakodnevne potrebe družine, kar je pogoj, da bi bilo sploh mogoče govoriti o obstoju velike družine v smislu 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV. Revidentova trditvena podlaga je torej nesklepčna, saj iz trditev o dejstvih ne izhaja utemeljenost zahtevka za vračilo plačanega davka po materialnem pravu.
Davčne oprostitve, ki so v 5. členu ZDMV predvidene za posamezne vrste vozil, so le izjema od siceršnje obveznosti plačevanja davka od prometa motornih vozil, ki je določena v 1. členu ZDMV. Izjeme od splošnega pravila pa je vedno treba razlagati restriktivno.
ZUS-1 člen 83, 83/1-2, 83/1-3. ZBPP člen 24, 24/1-1.
dovoljenost revizije – brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje – ni pomembno po vsebini zadeve – davčna izvršba - odmerna odločba – zelo hude posledice – brez navedb o zelo hudih posledicah
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Ker je pomembno pravno vprašanje postavljeno v zvezi s postopkom davčne izvršbe, vsebina obravnavanega primera pa je presoja upravičenosti do brezplačne pravne pomoči za tožbo, s katero revident želi sodno presojo postopka odmere dohodnine, se to vprašanje ne nanaša na vsebino obravnavane zadeve in zato ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke prvega odstavka 83. člena ZUS-1.
Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane s splošno navedbo o hudih posledicah, ki ni konkretizirana in konkretno izkazana.
ZUS-1 člen 83, 83/2-1. ZDoh-2 člen 10, 10/1-1, 10/1-5, 10/1-6, 33. ZPDDP člen 2, 3.
dovoljena revizija – dohodnina – obdavčitev nerezidentov - dohodki, ki imajo vir v Sloveniji – dohodek kot odbitna postavka izplačevalca – posebni davek na določene prejemke
Dohodek, ki ga izplača slovenski rezident zaposlenim oziroma pogodbenim sodelavcem v poslovni enoti slovenskega rezidenta v tujini, ima vir v Sloveniji, če rezident izplačane dohodke uveljavlja kot odbitno postavko pri izračunu svoje davčne osnove.
ZPDDP obdavčuje vsako izplačilo, ki ga fizična oseba prejme na podlagi pogodbe o delu, ki po vsebini ustreza pogodbam o delu po slovenski zakonodaji, torej tudi, če je pogodba o delu sklenjena po tujem pravu.
ZDavP člen 39. ZDavP-2 člen 5, 39, 41, 68, 68/1, 68/2, 68/5, 68/6, 77, 125, 135. ZDavP-1 člen 113.
odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 – obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb – premoženje nepojasnjenega izvora – ugovor retroaktivne uporabe zakona - ugovor zastaranja – ugotavljanje davčne osnove z oceno – obveznost dajanja podatkov - verjetna davčna osnova – dokazovanje v davčnem postopku - zaslišanje prič – dokazno breme
Institut, kot ga določa peti odstavek 68. člena ZDavP-2, je bil v slovenski pravni red vključen s četrtim odstavkom 113. člena ZDavP-1 (odmera davka v posebnih primerih), ki je veljal od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2006. Splošna opredelitev iz prej navedenega 39. člena ZDavP, 113. člena ZDavP-1 in druge alineje prvega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede tega, kdaj mora davčni organ davčno osnovo oceniti, je bila s predmetnima določbama konkretizirana. Institut obdavčitve nepojasnjenega vira ni uzakonjen na novo, ampak gre le za posamezni posebni način izvedbe cenitve kot postopka za ugotavljanje verjetne davčne osnove.
Za odločitev ni pomembno, iz katerega obdobja izvira samo premoženje, odločilno je, ali je revident z njim razpolagal že pred obdobjem inšpekcijskega pregleda, torej pred letom 2005, dokazno breme, da dokaže, iz katerega obdobja izvira njegovo premoženje, pa je na revidentu. Če je poznavanje dejstev in dokazov v sferi zavezanca, ga doleti dokazno breme. V skladu z načelom materialne resnice pa mora zavezanec svoje trditve dokazati s stopnjo gotovosti.
Davčni zavezanec mora davčnemu organu glede starejših relevantnih dogodkov ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnih primerih davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma navzven izkazani, v konkretnem primeru torej obdobja, ki je predmet inšpekcijskega postopka.
Cenitev, ki omogoča ugotavljanje verjetne davčne osnove, predstavlja pravno podlago za izjemo od načela ugotavljanja materialne resnice v davčnih postopkih, ki je določeno v 5. členu ZDavP-2. Cilj cenitve je, da se čim bolj približa dejstvom, ki so za predmet obdavčitve in odmero davka pomembna. S cenitvijo je treba doseči približen rezultat, za katerega se domneva, da je pravilen in da je najbližje resnici, kar vse je v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.
Ne glede na to, kaj določajo posamezni predpisi glede obličnosti pogodb in prijave davčnemu organu, se je treba zavedati posledic, ki lahko zaradi neobličnosti in izostanka prijave davčnemu organu, posebej v primeru visokih zneskov, ki lahko predstavljajo bistveno zvečanje ali zmanjšanje posameznikovega premoženja, nastanejo na davčnem področju.
Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki gredo njej v prid, ni pa davčni organ dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca.
ZDavP-2 člen 68, 68/1, 68/3, 68/4. ZDDV člen 3. ZUS-1 člen 94, 94/2.
cenitev davčne osnove – davek na dodano vrednost - pogoji za cenitev – metode cenitve - poraba električne energije – opravljanje gostinske dejavnosti na črno – dokazno breme – zmotna uporaba materialnega prava - dovoljena revizija - ugoditev reviziji
Glede na specifične okoliščine obravnavanega primera po mnenju Vrhovnega sodišča samo iz podatkov povečane porabe električne energije ni mogoče sklepati na opravljanje dejavnosti gostinstva in posledično zato tudi ni mogoče ugotavljati prometa blaga oziroma opravljanja storitev. Promet blaga oziroma opravljanja storitev pa je predpostavka za obdavčitev z DDV.
ZDDV člen 34, 40, 40/2, 40/7-1. ZDDV-1 člen 63, 63/1, 67, 67/1-a, 82. ZDavP-2 člen 76, 76/1. Šesta Direktiva Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaj držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) člen 2, 2/1, 17, 17/1, 18, 18/1, 22, 22/2, 22/3. Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost člen 2, 2/1-a, 2/1-c, 167, 168, 168-a, 178, 220, 226.
davek na dodano vrednost - odbitek vstopnega DDV - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - pogoji za (ne)priznanje odbitka DDV - dejansko opravljena storitev kot pogoj za odbitek - poslovni dogodek ni izkazan - dokazno breme - zavrnitev pravice do odbitka DDV
Dejansko opravljena dobava blaga oziroma dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV.
Ugotovitev davčnega organa in sodišča prve stopnje, da računi in dokumentacija, na kateri temeljijo računi, ne izkazujejo resničnosti poslovnih dogodkov, revidentka pa nasprotnega ni izkazala, saj ni predložila nobenega dokaza o tem, da so bile storitve poslovnega svetovanja pri pridobivanju poslov, za katere so bili izdani sporni računi, resnično opravljene, zadostuje za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV.
V primeru, ko storitve sploh niso bile opravljene oziroma niso izkazane, ni treba dodatno ugotavljati, ali je revidentka vedela ali bi morala vedeti za goljufijo osebe, ki ji je zaračunala storitve. Ugotavljanje revidentkinega védenja ali nezadostne skrbnosti bi bilo potrebno, če bi bilo izkazano, da so zaračunane storitve opravile izdajateljice računov, ali da so bile sicer storitve opravljene, ni pa izkazano, da so jih opravile izdajateljice računov, nič od tega pa v obravnavani zadevi ni izkazano.
dovoljenost revizije – vrednostni kriterij – zavrženje zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici – zavrženje revizije
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.
Pri odločanju o procesni upravičenosti (dovoljenosti) vložitve zahteve za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 ne gre za spor, v katerem je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.
dovoljena revizija – davek na dodano vrednost – oproščene transakcije – dobava objektov in zemljišč, na katerih stojijo objekti – dobava stavbnih zemljišč
Zavezanec revident kot kupec nepremičnin (zazidanih zemljišč in objektov) ni bil upravičen odbijati vstopnega DDV, saj ga prodajalec ni bil dolžan plačati, ker je tak promet oproščen plačila DDV po 7. točki 44. člena ZDDV-1 (ki govori o dobavi zazidanih stavbnih zemljišč). To določbo je treba v razmerju do 8. točke 44. člena ZDDV-1 (ki govori o dobavi stavbnih zemljišč) razlagati po načelu specialnosti. Stavbna zemljišča, omenjena v 8. točki, so le nezazidana stavbna zemljišča.
Z odpravo odločbe so bile odpravljene tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Odprava odločbe deluje retroaktivno, nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odločba prve stopnje, ki je bila odpravljena. Z odpravo se vzpostavi pravno stanje, ki je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe prve stopnje, torej se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko v upravni stvari še ni bilo odločeno. Zato je odločba, izdana v ponovnem postopku, (nov) izvršilni naslov, od katerega tečejo zastaralni roki.
Določba 97. člena ZDavP-2 predstavlja pravno podlago za vračilo preveč plačanih sredstev s strani davčnega zavezanca. V primeru, da je bila odločba odpravljena ter zadeva vrnjena v ponovni postopek in davek plačan, se preveč plačani davek vrne v 30 dneh po vročitvi odločbe, s katero je v ponovnem postopku ugotovljena drugačna davčna obveznost. Smiselno se ta člen lahko uporabi tudi za ugotovljeno preplačilo v postopku s pravnim sredstvom zoper sklep o davčni izvršbi.
vračilo davka – trošarina – dovoljenost revizije – vrednostni kriterij – trditveno in dokazno breme – zelo hude posledice
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije nosi revident.
Da bi bila revizija dovoljena po vrednosti ne izhaja ne iz prvostopenjskega akta niti iz tožbe, saj vrednost spornega predmeta v tožbi ni izrecno označena niti utemeljena.
ZUS-1 člen 92. ZGO-1 člen 218, 218b, 218c. ZSZ člen 58.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča – dovoljena revizija - vrednostni kriterij – stavbno zemljišče – zazidano stavbno zemljišče – rezervoar – dvorišče – gradbena parcela - funkcionalni objekt
Glede na navedeno vrsto rabe obravnavanih zemljišč iz zemljiškega katastra, ki je določena kot „dvorišče“ in „funkcionalni objekt“, je obravnavano zemljišče zazidano stavbno zemljišče, zato je zanj pravilno in zakonito odmerjeno nadomestilo za zazidano stavbno zemljišče.