ZSSloV člen 53, 53/3.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - rok za zastaranje - misija
V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.
Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma, pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke.
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas
Delodajalec mora v pogodbi o zaposlitvi navesti razlog, zaradi katerega sklepa delovno razmerje za določen čas, zakonitost razloga pa se lahko preizkusi v sodnem postopku.
Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da ni šlo za spremembo tožbe, temveč zgolj za njeno popravo. V ponovnem sojenju tožnik ni spremenil istovetnosti zahtevka, povečal obstoječega zahtevka ali uveljavljal drugi zahtevek poleg obstoječega, temveč je le popravil navedbo datuma (zgolj letnico) in številko plačnega razreda. V obravnavani situaciji je dolžnost materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) sodišču narekovala, da s postavitvijo ustreznih vprašanj oziroma na drug primeren način odpravi nejasnosti oziroma neskladja v tožbenem zahtevku (oziroma nekatera neskladja med predlogom tožbe /delom tega/ in njeno naracijo).
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik s stopnjo prepričanja dokazati navedbe o pisni pomoti, saj ne gre za vsebinsko odločanje. Za ugotovitev procesnega dejstva načeloma zadošča, da stranka verjetno izkaže njegov obstoj.
ZDR-1 člen 15, 15/3, 110, 110/1, 110/1-4, 110/2, 111, 111/1, 111/1-4, 200, 200/3.. ZDR člen 13, 204, 204/3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - ničnost - sodna razveza
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2016 tožniku odpovedala delovno razmerje, ki ni več obstajalo (prenehalo je namreč že 12. 12. 2016 na podlagi tožnikove izredne odpovedi), pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožene stranke pravno neučinkovita. Stališče, da pogodbe o zaposlitvi, ki je bila že odpovedana in je prva odpoved že pričela učinkovati, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na tak način odpoveduje, ne obstoji več, izhaja tudi iz primerljive zadeve Vrhovnega sodišča RS.
Vrhovno sodišče RS je v podobni zadevi že zavzelo stališča, da se za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki odpoveduje (v trenutku odpovedi) neobstoječe delovno razmerje, smiselno uporablja določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha (enako določa tretji odstavek 15. člena sedaj veljavnega ZDR-1) in da zato uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (tretjega odstavka 200. člena ZDR-1).
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - preživnina - preživninska obveznost - potrebe preživninskega upravičenca - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - pridobitne zmožnosti staršev - otrokova korist - porazdelitev preživninskega bremena - odmera preživnine - višina mesečnih prejemkov - dodaten dohodek - zasebni vrtec - stroški postopka
Odločitev, da gre otrok v zasebni vrtec in v kateri zasebni vrtec, sta sprejeli obe pravdni stranki skupaj. Ker dečka niso sprejeli v javni vrtec, saj niso imeli bivališča v tistem kraju, sta ga starša vpisala v zasebni vrtec s koncesijo, vendar ni bilo treba plačevati polne cene. Bili pa so dodatni stroški, saj sta morala s seboj prinesti plenice, kremo, robčke ipd. Strošek zasebnega vrtca je nastal utemeljeno in je pravilno ugotovljen.
Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz dogovora in tožniku za t. i. nočno dežurstvo plačati ustrezen denarni znesek.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
Ker tožnik z vlogo ponovno zahteva izplačilo invalidske pokojnine po ZPIZVZ za sporno obdobje, čeprav je bilo o tem že pravnomočno odločeno, je morala tožena stranka postopati po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP-a. Zahtevo za izplačilo invalidske dajatve za zahtevano obdobje je zakonito zavrgla, saj se v okoliščinah konkretnega primera dejansko stanje in pravna podlaga nista v ničemer spremenila.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. ZSDH-1 člen 59, 59/1, 59/4, 59/5, 59/6, 59/8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - rok za podajo odpovedi
Tožnica je s tem, ko ni razkrila, da je mož lastnik delnic družbe, katere naložbe so v njenem upravljanju in se ni izločila iz nadaljnjega dela ter tako ni postopala niti kot članica Komisije, naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja. Da tožničino ravnanje predstavlja hujšo kršitev delovnih obveznosti, pa je določeno že v osmem odstavku 59. člena ZSDH-1. Zato je bil podan utemeljen razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Izvedenca ugotavljata, da pri tožnici ni prišlo do izgube delazmožnosti (I. kategorija invalidnosti), temveč je podana zmanjšana delovna zmožnost, kar pomeni, da so v okviru III. kategorije invalidnosti potrebne še dodatne razbremenitve. Zato je tožbeni zahtevek za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti utemeljeno zavrnjen.
Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijani sklep (z dne 21. 3. 2018), je ponovno odločilo prav o stroških, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo. To pa pomeni kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA UPRAVA - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VSL00013077
URS člen 26, 148, 148/1. ZFO-1 člen 5, 11, 12. ZVRS-1 člen 2, 2/1. ZUS-1 člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
pravica do sodnega varstva - upravna pogodba - prenos nalog iz državne pristojnosti na občino - financiranje izvajanja nalog iz pristojnosti države - financiranje občin - javnopravni elementi pogodbe - izvršilna funkcija vlade - pravna narava sporazuma - ni upravni spor - ni sodne pristojnosti - odškodninska odgovornost države
Predmet spornega Dogovora o višini povprečnine za leto 2015 so vprašanja, povezana s financiranjem opravljanja na občine prenesenih nalog iz državne pristojnosti. Zakonodajalec določa tako način zagotavljanja sredstev za njihovo opravljanje, kot tudi način ugotavljanja primernega obsega teh sredstev. Manevrski prostor, ki ga zakonodajalec pri dogovarjanju z občinami pušča vladi, je edinole v možnosti prožne uporabe z zakonom določenih podatkov. Možnosti za oblikovanje lastne pogodbene volje vlade, kakršna je sicer značilna za pogodbena razmerja, v primeru urejanja vprašanj, povezanih s finančnimi sredstvi občin, torej ni.
Vlada pri sklepanju dogovorov z občinami, ki se tičejo vprašanj njihovega financiranja, ne sodeluje kot organ državne uprave, ampak kot organ izvršilne oblasti. Ravnanja vlade, opravljena v okviru njene tako imenovane politično izvršilne funkcije, pa že zaradi svoje vsebine, v nobenem primeru ne morejo biti podlaga civilnopravnega razmerja. Zato je zaključek prvostopenjskega sodišča o tem, da v obravnavanem primeru ne moremo govoriti o upravni pogodbi, pravilen.
Dogovor, katerega izpolnitev s to tožbo zahtevata tožnici kot reprezentativni združenji občin, v njune pravice v ničemer ne posega, ne nalaga jima nobenih obveznosti, niti kako drugače ne posega v njun pravni položaj, kar so bistvene procesne predpostavke za dovoljenost upravnega spora.
Odločanje o tem, na kakšen način in v kakšnem obsegu bodo občinam zagotovljena sredstva za financiranje opravljanja nalog iz državne pristojnosti, nikakor ni stvar sodišča, pač pa sodi v pristojnost zakonodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE SKUPNOSTI - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00012400
Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 85, 85/1. ZOR člen 194, 194/1, 194/2. ZTSPOZ Zakon o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (1990) člen 94. ZOZP člen 18. ASVG paragraf 258, 332, 332/1.
prometna nesreča - spor z mednarodnim elementom - vprašanje uporabe tujega prava - uporaba slovenskega prava - avstrijsko pravo - subrogacija - pravica osebe, ki jo je umrli preživljal - renta - višina odškodnine - trditveno breme - napačen prevod
Izhodišča tožeče stranke glede (ne)omejitve pravic, torej tudi glede višine povrnitve plačane rente, so napačne, saj je sodišče tisto, ki mora poznati pravo (iura novit curia) in je sodišče prve stopnje podalo pravilno razlago Uredbe Sveta ES 1403/71, ki je bila spremenjena in dopolnjena z Uredbo Sveta ES 2001/83 v povezavi s sodbo Sodišča ES C397/96 z dne 21. 9. 1999. Tožena stranka je dolžna povrniti plačilo vdovske rente v pravnomočno prisojenem delu soodgovornosti 80 %, ki jo oškodovanki zaradi smrti njenega zavarovanca plačuje tožeča stranka kot nosilka socialnega zavarovanja in se s tem v zvezi uporablja pravo države, kjer je sedež izplačevalca socialnega zavarovanja, vendar je pri višini plačila omejena s pravom države, kjer je nastala škoda, in sicer ne more presegati zahtevka, ki jo imajo oškodovanec in upravičenci po njem po pravu te države do povzročitelja škode.
denarna socialna pomoč - vrnitev neupravičeno pridobljenih sredstev
Situacijo v primeru, da se v času vložitve vloge do poteka obdobja, za katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena, spremeni lastni dohodek upravičenca oziroma družine, ureja določba 46. člena ZSVarPre (veljavnega od 1. 1. 2016). Po prvem odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti, odpravi ali razveljavi odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo. V tem primeru se šteje, da ima upravičenec lastni dohodek v višini sorazmernega dela dohodka, ki ga je prejel v tem obdobju, glede na število mesecev, za katere je prejel dohodek.
ZUPJS člen 10.. ZZZDR člen 12.. ZSVarPre člen 37, 52.
varstveni dodatek - upoštevanje dohodka - izvenzakonska (zunajzakonska) skupnost
Med tožnico in njenim bivšim možem je obstaja zunajzakonska skupnost, zato je bil z izpodbijanima odločbama pri ugotavljanju materialnega položaja poleg tožnice kot vlagateljice pravilno upoštevan tudi zunajzakonski partner in njegovi dohodki. Zaradi preseganja zneska minimalnega dogodka za dodelitev obravnavane pravice iz javnih sredstev s skupnim dohodkom tožnice in zunajzakonskega partnerja je bila vloga za dodelitev varstvenega dodatka utemeljeno zavrnjena.