CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00013078
ZPP člen 8, 337, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 356. OZ člen 82, 82/2, 132.
neobrazložena zavrnitev dokaznega predloga - celovita dokazna ocena - dokazovanje izgubljenega dobička - nedopustna pritožbena novota - odškodninska odgovornost - škoda - presežna dela - razlaga pogodbe - namenska razlaga - vrnitev zadeve pred drugega sodnika - know how - trditveno breme
Tožnica ni dokazala obstoja dogovora, s katerim je utemeljevala višino izgubljenega dobička.
Predpostavka vsake odškodninske obveznosti je tudi škoda. Zato bi tožeča stranka za svoj uspeh v tej pravdi morala navesti dejstva, iz katerih bi izhajalo, da se je njeno premoženje zaradi kršitve, ki jo očita toženki, zmanjšalo. Tožnica je bila na pomanjkljivo trditveno podlago večkrat opozorjena z jasnimi ugovori toženke že od vložitve odgovora na tožbo dalje, a vseeno v tej smeri ni navedla ničesar. S tem, ko je zavarovanje plačal tožničin lastnik, pa se njeno premoženje še ni zmanjšalo.
Po stališču sodne prakse sodi med primere spornih pogodbenih določil tudi primer, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe diametralno nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. V takšnem primeru je treba za ugotovitev vsebine pogodbenega dogovora uporabiti razlagalno pravilo iz drugega odstavka 82. člena OZ in ugotoviti skupen namen pogodbenikov ob upoštevanju načel obligacijskega prava.
Za uporabo pooblastila, ki ga pritožbenemu sodišču daje 356. člen ZPP, ne zadošča zgolj občutek stranke, da sodnik ni nepristranski. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, ki bi lahko kazali na domnevno sodnikovo pristranskost, ali omogočali sklepanje o tem, da bo sojenje pred drugim sodnikom hitreje in zanesljiveje privedlo do pravilne in zakonite odločitve o še preostalem delu tožbenega zahtevka.
Ker je toženka izrecno in konkretno ugovarjala višini zahtevka, je bilo na tožnici breme, da obrazloži, na prenos katerega dela znanja (know how) naj bi se nanašalo vtoževano plačilo, okoliščine, v katerih je bilo plačilo dogovorjeno in zlasti kako je prišla do zahtevanega zneska. Če še tožnica ne ve, kako je prišla do zahtevanega zneska, kako naj šele toženka ve, na čem naj gradi svojo obrambo. Stališče prvostopenjskega sodišča, po katerem tožbene trditve ne zadoščajo za sklepčnost tega dela tožbe, je zato pravilno, nasprotni pritožbeni očitek pa neutemeljen.
ponovna odmera pokojnine - rok za vložitev zahteve - neprava obnova postopka - razveljavitev ali sprememba dokončne odločbe
Z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 je resda bil določen rok za vložitev zahteve 60 dni po objavi te odločbe v Uradnem listu RS in se je rok za vložitev zahteve za revizijo in ponovno odmero pokojnine iztekel dne 29. 6. 2015. Vendar je ta rok veljal za tiste, ki niso mogli z izrednimi pravnimi sredstvi zavarovati svoje interese. Tožnik je svoj interes lahko zavaroval s 183. členom ZPIZ-2 in zahteval razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe z institutom neprave obnove. Tožniku je bila starostna pokojnina priznana v letu 2013 in tako 10 - letni rok iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2 še ni potekel. Tožena stranka bi bila dolžna ob zahtevi tožnika upoštevati določbo 183. člena in v skladu z njo presojati, ali obstajajo pogoji za razveljavitev oziroma spremembo dokončne odločbe tožene stranke, s katero je bila tožniku v letu 2013 priznana in odmerjena pravica do starostne pokojnine.
OZ člen 131, 132, 135,190, 190/1, 212, 349, 349/1, 352, 475, 480. ZOR člen 1087, 1087/3.
neupravičena obogatitev - pogodbena podlaga - bančna garancija za dobro izvedbo posla - unovčenje bančne garancije - neupravičeno unovčenje bančne garancije - odprava napak - dodatna dela - izgubljeni dobiček - zastaranje terjatve - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - plačilo dodatnih del
Pritožbi glede veljavnosti pogodbe ne navajata ničesar, kar bi omajalo presojo prvostopenjskega sodišča, da je pogodba veljala. To pa pomeni, da ima tožena stranka pravni temelj za uporabo ogledal. Tožeča stranka zato ne more uspeti s tožbenim zahtevkom na temelju prvega odstavka 190. člena OZ.
ZDen člen 19, 19/1-4, 32, 32/2. ZPP člen 185, 185/1. ZZK-1 člen 243.
denacionalizacija - ničnost prodajne pogodbe za nepremičnino zaradi denacionalizacije - sprememba tožbe - načelo ekonomičnosti postopka
Prodajna pogodba, katere predmet je bila nepremičnina in katere vrnitev v naravi je bila zahtevana s (pravočasno) vloženo zahtevo za denacionalizacijo pri Upravni enoti Žalec, o kateri pa (v tem delu) še ni bilo odločeno, glede je na določila drugega odstavka 88. člena ZDen nična. Pravno neupoštevne so ugovorne trditve prvotoženke. O obstoju ovir za vračilo parcele 572/88, k.o. P. v naravi (po drugem odstavku 32. člena ZDen in 4. točki prvega odstavka 19. člena ZDen), saj so odločitve o le-teh v pristojnosti upravnega organa pred katerim teče denacionalizacijski postopek. Zato o teh pravdno sodišče tudi ne more odločati kot o predhodnih vprašanjih.
Po prvem odstavku 185. člena ZPP lahko sodišče dovoli spremembo tožbe, čeprav se tožena stranka temu upira, če meni, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama. Načelo ekonomičnosti postopka namreč zahteva, da se, kadar je to mogoče, izkoristi že zbrano procesno gradivo in omogoči dokončna rešitev spora, saj bi moral sicer tožnik vložiti novo tožbo in v novem postopku začeti vse od začetka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve, da je mogoče o nadaljnjih zahtevkih tožnika po 243. členu ZZK-1 odločiti že na podlagi gradiva, na katerega je tožnik opiral že prvotni zahtevek na ugotovitev ničnosti, pravilno zaključilo o smotrnosti takšne spremembe in pravilno dovolilo spremembo tožbe.
ZPIZ-2 člen 19, 108, 108/1, 108/2, 129, 138.. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti ( in Švico) člen 6.
starostna pokojnina - sorazmerni del - pokojninska doba
Po 138. členu ZPIZ-2 se zavarovalni dobi zavarovancev, ki so jo prebili v delovnem razmerju ali drugem delu, na podlagi katerega so bili obvezno zavarovani, na podlagi predpisanih osebnih okoliščin, med katerimi so tudi oboleli za otroško paralizo, za pridobitev in odmero pravic prišteje 1/4 dobe dejanskega zavarovanja. Gre za fiktivno dobo, s katero se zagotavlja odmera višje pokojninske dajatve zavarovancem, ki zaradi osebnih okoliščin niso mogli dopolniti daljše dejanske pokojninske dobe. Vendar se 1/4 dobe dejanskega zavarovanja lahko prišteje le za dobo, dopolnjeno pri tožencu. Tujo zavarovalno dobo je namreč mogoče priznati le v takšnem trajanju, kot jo je po svoji zakonodaji priznal tuji nosilec zavarovanja, pri katerem je bila dopolnjena.
Ker je bil tožnik vse do 22. 3. 2016 vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, nazadnje kot uživalec denarnega nadomestila med brezposelnostjo na podlagi 19. člena ZPIZ-2, mu pred 23. 3. 2016 pravice do starostne pokojnine oziroma njenega sorazmernega dela ni mogoče priznati, četudi bi že pred tem izpolnil pogoja starosti in pokojninske dobe za upokojitev.
Sodišče prve stopnje je pravilno materialnopravno zaključilo, da je tožena stranka dolžna izpolniti svoje obveznosti iz dogovora in tožniku za t. i. nočno dežurstvo plačati ustrezen denarni znesek.
ZIZ člen 38, 38/5. ZPP člen 2, 2/1, 163, 163/1. OZ člen 393, 393/2.
izvršilni stroški - prekoračitev zahtevka - izvršilni postopek zoper več dolžnikov - upnikova zahteva - razdelitev stroškov
Sodišče sme naložiti povrnitev upnikovih stroškov le v obsegu, kot ga opredeli upnik v podani zahtevi, in le zoper tiste stranke postopka, ki jih navede upnik v zahtevi.
S tem, ko je obdolženec notarsko potrdilo o overitvi podpisa, ki so mu ga v notarski pisarni N. E. izdali za povsem drug namen, združil s ponarejenima pooblastiloma M. Š. oz. A. P. za sklenitev naročniškega razmerja pri družbi T. S. d.d., notarskega potrdila v ničemer ni spremenil. Zato notarsko potrdilo o overitvi podpisa ne predstavlja ponarejene javne listine po tretjem odstavku 251. člena KZ-1, saj ni bilo niti ponarejeno niti spremenjeno. Tako ostane le očitek ponareditve pooblastil M. Š. oz. A. P. in je potrebno dejanje opredeliti po temeljni obliki tega kaznivega dejanja po prvem odstavku 251. člena KZ-1, ki je med drugim podana ob ponareditvi (navadne) listine.
ustavitev postopka - odločitev o pravdnih stroških
Ker je bila pravnomočna sodba toženi stranki vročena 8. 12. 2017, je 30-dnevni rok za izvršitev potekel 7. 1. 2018. Tožnica je zato 10. 1. 2018 utemeljeno postopala po 3. odst. 82. členu ZDSS-1 in zatem dne 15. 2. 2018 vložila tožbo zaradi molka organa, saj niti do takrat tožena stranka ni odločila o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni. To je storila šele z izdajo upravnega akta dne 21. 2. 2018. Zgolj zato, ker je obnovitveni postopek vodila dvofazno na način, da je 18. 1. 2018 izdala sklep o dovolitvi obnove postopka, končanega leta 2015, ni mogoče uspešno zatrjevati, da v obravnavani zadevi ni prišlo do molka organa. O vsebinskem delu zadeve je bilo nedvomno odločeno šele 21. 2. 2018, kar je več kot 30 dni po pravnomočnosti sodbe, zato tožnici ni mogoče uspešno očitati, da si je stroške sodnega postopka povzročila sama.
Pritožbeno sodišče je v zvezi z uporabo oziroma razlago določb ZUTD v primeru, ko je dejansko prejeta nižja plača, kot je dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi, in v stečajnem postopku nad delodajalcem prijavljena oziroma celo priznana terjatev v višini razlik v plači, že zavzelo stališče, da je v osnovo za odmero nadomestila za primer brezposelnosti mogoče upoštevati le dejansko prejete plače. V ZUTD namreč ni podlage, niti ni mogoče citiranih določb pravilno razlagati in uporabljati tako, da bi se pri odmeri nadomestila za primer brezposelnosti upoštevale plače, ki bi jih zavarovanec moral prejeti na podlagi pogodbe o zaposlitvi, če jih je dejansko prejel v nižjem znesku.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - preživnina - preživninska obveznost - potrebe preživninskega upravičenca - potrebe otroka - pridobitne zmožnosti zavezanca - pridobitne zmožnosti staršev - otrokova korist - porazdelitev preživninskega bremena - odmera preživnine - višina mesečnih prejemkov - dodaten dohodek - zasebni vrtec - stroški postopka
Odločitev, da gre otrok v zasebni vrtec in v kateri zasebni vrtec, sta sprejeli obe pravdni stranki skupaj. Ker dečka niso sprejeli v javni vrtec, saj niso imeli bivališča v tistem kraju, sta ga starša vpisala v zasebni vrtec s koncesijo, vendar ni bilo treba plačevati polne cene. Bili pa so dodatni stroški, saj sta morala s seboj prinesti plenice, kremo, robčke ipd. Strošek zasebnega vrtca je nastal utemeljeno in je pravilno ugotovljen.
Zgolj v primeru, če delodajalec delavcem ne izplača plač in nadomestil plač v zakonsko določenem oziroma, pogodbeno dogovorjenem roku, lahko delavec zahteva izplačilo nadomestila plač v primerih nezmožnosti delavca za delo od tožene stranke.
ZSSloV člen 53, 53/3.. ZObr člen 98c, 98c/1.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - rok za zastaranje - misija
V zadevi opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da sodišče v delovnem sporu (kot sporu med delavcem in delodajalcem) ne odloča tudi o tem, ali je delodajalec o prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati (v tem obsegu gre namreč za javnopravno razmerje). Ob izplačilu prejemka je to stvar izplačevalca (delodajalca oziroma tožene stranke) oziroma pristojnih davčnih organov. Pri tem pa je dolžan upoštevati tudi naravo plačila, ki je v konkretnem primeru odškodnina za premoženjsko škodo zaradi kršitve pogodbenih obveznosti, ki izvirajo iz nezagotovljene pravice delavca do tedenskega počitka.
Glede na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni omogočila izrabe pripadajočih dni tedenskega počitka, mu je dolžna izplačati odškodnino. Na tožnikovo upravičenje do tedenskega počitka ne vpliva dejstvo, da mu je tožena stranka zagotavljala fiksno plačo, redni in še posebni dopust. Gre za različne pravne institute, ki se med seboj ne izključujejo in jih tudi ni mogoče enačiti s pravico do tedenskega počitka.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
denarna kazen - kaznovanje izvedenca - nepravočasna izdelava izvedenskega mnenja - zamuda izvedenca z izdelavo izvedenskega mnenja - neupravičen razlog - zdravstveno stanje - upravičen razlog za zamudo
Glede na večmesečno zamudo in vmesna zatrjevanja izvedenca, da mnenje še ni izdelano zaradi njegove prezasedenosti, zdravstveni razlogi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za zamudo.
ZDR člen 126.. ZDR-1 člen 127.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 44.
plačilo razlike plače - komunalna dejavnost - delovna uspešnost - znižanje plače - kolektivna pogodba
Tožena stranka ni dokazala, da bi sprejela ustrezna merila (splošni akt), v katerem bi opredelila pravila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, zato je tožniku sporna meseca neutemeljeno znižala plačo.
Sam po sebi preklic priznanja ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP-E). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP-E), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati.
Ne glede na to, da se postopek v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah noveliranega zakona, po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da so ugovori toženke glede višine najemnine le pavšalni, dokaz z izvedencem zavrnilo kot nepotreben z oceno, da bi se z njegovo izvedbo postopek le podaljšal in podražil. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje takšna razlaga zavrnitve dokaznega predloga ni na mestu. Toženki je treba omogočiti, da se višina primerne najemnine (uporabnine) preveri z izvedencem, o tem pa v sodbi navedejo ustrezni razlogi. Ker se postopek v tej smeri (glede višine zahtevka) v postopku na prvi stopnji še ni izvajal, praviloma pa se dokazi izvajajo pred sodiščem prve stopnje (strankam mora biti v zvezi z izvedenim dokazom zagotovljena pravica do izjave, morebiti tudi do dopolnitve mnenja ali imenovanja drugega izvedenca), je po oceni pritožbenega sodišča na mestu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem pa bo stranki zagotovljena tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja in nenazadnje tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).
V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe se je pritožbeno sodišče najprej pomudilo pri izreku izpodbijane sodbe. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v tožbi (10. stran) kar trikrat oblikovala svoje zahtevke tako, da je ožji zahtevek vključila v širšega. V takem primeru mora sodišče skladno s sodno prakso šteti, da do kumulacije zahtevkov sploh ni prišlo. To pa skladno s pravno teorijo velja tako v primeru eventualne kumulacije zahtevkov kot v primeru navadne kumulacije. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče iz razlogov, pojasnjenih v nadaljevanju štelo, da je 1. tožbeni zahtevek vključen v 2. zahtevku (glej 27. točko obrazložitve), 3. tožbeni zahtevek v 4. zahtevku, 7. tožbeni zahtevek pa v 6. zahtevku.
Več kot uvoda (drugostopenjske sodbe brez imen sodnikov) in izreka toženi stranki ni potrebno objaviti, saj zgolj ta dva dela sodbe zadoščata za informiranje javnosti. Sicer pa tožeča stranka izrecnega zahtevka tudi za objavo obrazložitve sodbe ni postavila.