ZSPJS člen 16.. ZIU člen 8.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 4, 11, 11/6.
plačilo razlike plače - napredovanje v višji plačni razred - javni uslužbenec
Utemeljene so trditve tožnic, da se obdobje, ko sta bili kandidatki za policistko, ne šteje za pripravništvo in šteje v napredovalno obdobje. Da ne gre za pripravništvo, je razvidno že iz same pogodbe o zaposlitvi in aneksov.
URS člen 22, 25.. OZ člen 155, 171, 171/1.. ZPP člen 187, 213, 287, 298, 339, 339/2, 339/2-8.
odgovornost proizvajalca stvari z napako - dokaz z izvedencem - zahteva za dopolnitev izvedenskega mnenja - obrazložitev razlogov za zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do izjave
Stranka je tista, ki mora dokaz predlagati in tožnica je to tudi storila, med tem ko je izvedba dokaza v domeni sodišča (298. člen ZPP). Ko se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z izvedencem, ga mora izvesti tako, kot je določeno v 251. - 254. členu ZPP. Za dopolnitev mnenja ali zaslišanje izvedenca po stališču sodne prakse predlog stranke niti ni potreben.
Diskrecijsko pravico za zavrnitev dokaza ima torej sodišče, če so za to podani sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Ali takšni razlogi v smeri nepotrebnosti, (ne)relevantnosti ali očitne neprimernosti dokaza obstajajo, pa mora biti razvidno iz zavrnitve dokaznega predloga (287. člen ZPP) ali obrazložitve končne odločbe.
ZPP člen 180, 180/3, 394, 394-9, 394-10, 394-11.. KZ-1 člen 257, 257/3, 258.
predlog za obnovo postopka - kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic - nevestno delo v službi - sprememba predpisa - pravnomočna kazenska sodba - obnovitveni razlog
Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da obnovitvena razloga po 9. in 10. točki 394. člena ZPP nista podana, vendar pa ugotavlja, da iz vsebine tožničinega predloga za obnovo postopka izhaja, da se tožnica sklicuje tudi na obnovitveni razlog po 11. točki 394. člena ZPP, ki je skladno z določbo 109. člena ZPP-E nov obnovitveni razlog. Po tej točki se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke obnovi, če je prišlo do pravnomočne sodne odločbe kazenskega sodišča, ki temelji na istem dejanskem stanju kot sodna odločba, na podlagi katere je bilo že odločeno v pravdnem postopku. Skladno z določbo 3. odstavka 180. člena ZPP sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo, ki jo stranke podajo. Stranke so dolžne navesti dejansko podlago, sodišče pa na podlagi ugotovljene dejanske podlage določi pravno kvalifikacijo. Tožnica je, kot izhaja iz predloga, dejansko podlago navedla. Tako bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o obnovitvenem razlogu po 11. točki 394. člena ZPP.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnica je s tem, ko je kljub sklenjenim pogodbam o zaposlitvi vodila tudi najzahtevnejše postopke za uveljavljanje pravic na prvi stopnji, po navodilih delodajalca dejansko v celoti opravljala naloge in opravila bolj zahtevnega in višje vrednotenega delovnega mesta strokovnega svetovalca I. Zato ji je tožena stranka za takšno delo dolžna obračunati in izplačati razliko plače do 35. oziroma 36. plačnega razreda.
Ko je prvostopenjsko sodišče izdalo izpodbijani sklep (z dne 21. 3. 2018), je ponovno odločilo prav o stroških, o katerih je že bilo odločeno z zamudno sodbo. To pa pomeni kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP.
ZSPJS člen 32, 49a, 49a/3, 49b.. KPJS člen 42, 42/4.. Kolektivna pogodba za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (1994) člen 76, 76a.. Aneks h Kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti v Republiki Sloveniji (2008) člen 8.
napredovanja - dodatek za delo v deljenem delovnem času - dodatek za delo v neenakomerno razporejenem delovnem času - kulturna dejavnost - dodatek za posebne delovne pogoje - količnik za določitev osnovne plače - igralec - nova uvrstitev v plačni razred
Pri prevedbi plače se lahko upoštevajo le napredovanja, ki jih je prvi tožnik dosegel v okviru višje vrednotenega delovnega mesta dramskega igralca z izjemnimi dosežki oziroma v nazivu prvaka v dramskem in lutkovnem gledališču. To pomeni, da se napredovanja do izhodiščnega količnika 6,80, tj. napredovanja pred spremembo delovnega mesta oziroma naziva, ne upoštevajo. Prvi tožnik je imel v času prevedbe osnovni količnik delovnega mesta 6,80, seštevek količnika z napredovanjem pa je znašal 8,50. Prvi tožnik je do dneva prevedbe na delovnem mestu oziroma v nazivu dosegel štiri napredovanja (iz količnika 6,80 do 7,60 - napredovanje za 2 plačilna razreda ter iz količnika 7,60 do 8,50 - še dodatna 2 razreda). Tožena stranka je zato ob prevedbi plače z upoštevanjem štirih napredovanj prvega tožnika pravilno uvrstila v 54. plačni razred, v letu 2010 pa je z napredovanjem dosegel 56. plačni razred, kar pomeni, da ni bil prikrajšan pri izplačilu plače.
V zvezi s plačilom dodatka za delo po posebnem razporedu po določbi tretjega odstavka 16. člena ZJU, delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Pravilnik je bil sprejet v letu 2004, torej še preden je začela veljati KPJS, ki dodatek za delo po posebnem razporedu ureja drugače, kot je bil urejen v kolektivni pogodbi za kulturne dejavnosti oziroma pravilniku. Glede na navedeno je treba neposredno uporabiti kolektivno pogodbo in ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje dodatka za delo po posebnem razporedu iz četrtega odstavka 42. člena KPJS.
ZDR člen 126.. ZDR-1 člen 127.. Kolektivna pogodba komunalnih dejavnosti (2015) člen 44.
plačilo razlike plače - komunalna dejavnost - delovna uspešnost - znižanje plače - kolektivna pogodba
Tožena stranka ni dokazala, da bi sprejela ustrezna merila (splošni akt), v katerem bi opredelila pravila in kriterije za ugotavljanje delovne uspešnosti, zato je tožniku sporna meseca neutemeljeno znižala plačo.
Sam po sebi preklic priznanja ne učinkuje. Ali naj se neko dejstvo, ki ga je stranka najprej priznala, potem pa popolnoma zanikala, šteje za priznano, ali za izpodbijano, presodi sodišče po prostem prepričanju, upoštevajoč vse okoliščine (tretji odstavek 214. člena ZPP-E). Stališče, da bi se moralo sodišče v vsakem primeru lotiti dokazovanja, saj dajo šele rezultati dokazovanja oporo za oceno verodostojnosti razlogov, s katerimi stranka opravičuje preklic priznanja, ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja oziroma vzajemnega zaupanja ter prepovedjo zlorabe pravic, ki sodišču nalaga, da onemogoči vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku (prvi odstavek 11. člena ZPP-E), zlasti pa ne z načelom resnicoljubnosti. Stranka, ki priznanje določenega dejstva prekliče, mora svoj preklic obrazložiti, navesti okoliščine, ki opravičujejo preklic in te okoliščine izkazati.
Ne glede na to, da se postopek v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZPP-E nadaljuje po določbah noveliranega zakona, po oceni pritožbenega sodišča ni pogojev za sprejem končne (pravnomočne) odločitve pred sodiščem druge stopnje, in to ne glede na določbo drugega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je zaradi presoje, da so ugovori toženke glede višine najemnine le pavšalni, dokaz z izvedencem zavrnilo kot nepotreben z oceno, da bi se z njegovo izvedbo postopek le podaljšal in podražil. Zaradi nezakonitega postopanja sodišča prve stopnje takšna razlaga zavrnitve dokaznega predloga ni na mestu. Toženki je treba omogočiti, da se višina primerne najemnine (uporabnine) preveri z izvedencem, o tem pa v sodbi navedejo ustrezni razlogi. Ker se postopek v tej smeri (glede višine zahtevka) v postopku na prvi stopnji še ni izvajal, praviloma pa se dokazi izvajajo pred sodiščem prve stopnje (strankam mora biti v zvezi z izvedenim dokazom zagotovljena pravica do izjave, morebiti tudi do dopolnitve mnenja ali imenovanja drugega izvedenca), je po oceni pritožbenega sodišča na mestu vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje. S tem pa bo stranki zagotovljena tudi ustavna pravica do poštenega postopka na vseh stopnjah sojenja in nenazadnje tudi ustavna pravica do izjave (22. člen Ustave RS) pred sodiščem prve stopnje ter pravica do pravnega sredstva (pritožbe) pred sodiščem druge stopnje (25. člen ustave RS).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delodajalec je dolžan v okviru obveznosti spoštovanja varnosti in zdravja delavcev pri delu ter spoštovanja dostojanstva delavcev tem zagotavljati delovno okolje, v katerem ne bodo deležni groženj ali celo fizičnega nasilja. V tem okviru lahko oziroma celo mora sprejeti ustrezne ukrepe zoper delavce, ki tako delovno okolje povzročajo drugim delavcem delodajalca. Ob tem, da je bil tožnik že dvakrat predhodno disciplinsko kaznovan prav zaradi fizičnega nasilja nad sodelavci, toženi stranki ni mogoče očitati, da je z izrekom izredne odpovedi ukrepala nesorazmerno oziroma, da bi z milejšim ukrepom lahko zagotovila drugim delavcem varno delovno okolje, v katerem bo varovano njihovo dostojanstvo.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS00014085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53.. OZ člen 165, 246, 299.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - davki in prispevki - zakonske zamudne obresti - dejanska škoda - misija
Čeprav gre pri opravljanju dela v tujini za poseben pravni in dejanski položaj delavcev, to ne pomeni, da se delavcu lahko odreče pravica do tedenskega počitka. Bistveno je, da je delavec, če mu delodajalec te pravice ne zagotovi, upravičen do plačila, kot ga zahteva v obravnavani zadevi.
Tožnik je upravičen do zakonskih zamudnih obresti od prvega dne po zaključku misije, saj mu je takrat nastala škoda oziroma je odškodninska obveznost zapadla v plačilo. Do vrnitve z misije bi namreč tožena stranka tožniku lahko še omogočila izrabo prostih dni - tedenskega počitka, po vrnitvi z misije pa tožnik izrabe prostih ur iz naslova kompenzacij v tujini, torej tudi zaradi neizrabljenega tedenskega počitka (do katerega je imel tožnik pravico na misiji v tujini), glede na ureditev v splošnih aktih tožene stranke (pravilniku), ni imel več pravice in možnosti zahtevati. Zato je lahko od tedaj dalje uveljavljal le plačilo odškodnine za premoženjsko škodo (ki mu je nastala, ker je v dneh, ko bi mu moral biti zagotovljen tedenski počitek, opravljal redne delovne obveznosti za toženo stranko oziroma je bil na razpolago delodajalcu).
napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - manj verjetna pravica dediča - zapustnikovo razpolaganje pred smrtjo - oporočno razpolaganje - oporočno dedovanje - prava volja oporočitelja - razlaga oporoke - razlaga oporočiteljevega namena - komorienca - dejansko ali pravno vprašanje
Vprašanje zapustnikove volje je najprej dejansko, šele nato pravno vprašanje. V takšnih primerih je napotitev na pravdo za zapuščinsko sodišče obligatorna, saj sme le pravdno sodišče ugotavljati pravo oporočiteljevo voljo.
Ker zapustnik z oporoko razpolaga s svojim celotnim premoženjem in za vse primere, bo svoje trditve, da je v obravnavani zadevi oporočno razpolagal le za primer komorience, moral dokazati pritožnik, in je tudi po oceni pritožbenega sodišča njegova pravica manj verjetna.
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-3, 318/4, 339, 339/2, 339/2-7. SPZ člen 32.
posestno varstvo - motenje posesti - prekluzivni rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti - prepozna tožba - zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nesklepčna tožba - neodpravljiva nesklepčnost tožbe
Ker že iz tožbenih trditev izhaja, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena več kot 30 dni potem, ko je tožnica ugotovila, da je bila ključavnica zamenjana, in ko ji je toženec na njen opomin, naj ji izroči ključe, odgovoril, da tega ne bo storil, je bila tožba glede na materialnopravno določbo 32. člena SPZ vložena prepozno. Tožbenih trditev v tej smeri se ne da dopolniti. Tožba je bila neodpravljivo nesklepčna.
seznam dolžnikovega premoženja - denarna kazen - dodatno sredstvo izvršbe
Pri kaznovanju po 31. v zvezi s 33. členom ZIZ gre torej za poskus vplivati na voljo dolžnika, naj opravi dejanja, ki so nujna za učinkovito varstvo upnika. Kazen je tako v tem primeru sredstvo za zagotavljanje izvršbe. Njen cilj je omogočiti upniku, da v izvršilnem postopku pride do poplačila svoje terjatve. Kljub uporabi pojma „kazen“ ne gre za kaznovanje, temveč za izvršilno sredstvo v širšem pomenu.
Sodišče prve stopnje v skladu s četrtim in petim odstavkom 590. člena ZGD-1 v zvezi z drugim odstavkom 634. členom ZGD-1 pravilno ni presojalo le pomena pravice in verjetnosti uspeha udeleženca s tožbo, ampak je opravilo tehtanje s škodo, ki lahko nastane udeleženim družbam. To nujno zahteva širšo obravnavo zadeve od parcialne obravnave posameznih pravic udeleženca.Ne gre za ugotavljanje in dokazovanje konkretne škode, ampak za abstraktno škodno nevarnost zaradi poznejšega vpisa v sodni register .
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00013123
ZPP člen 80, 139, 139/6, 145, 205, 205/1, 205/1-3, 207, 207/2, 208. ZIZ člen 17, 19, 24, 42, 55, 55/1, 55/1-12. ZFPPod člen 25, 25/2, 27. URS člen 26.
izbris dolžnika iz sodnega registra - prekinitev postopka - izbris stranke iz sodnega registra po vložitvi pritožbe - prenehanje pravne osebe - univerzalno pravno nasledstvo - odgovornost za obveznosti izbrisane družbe - prevzem postopka - nadaljevanje postopka - rok za uveljavljanje terjatev proti družbenikom izbrisanih družb - pravno nasledstvo družbenikov izbrisanih družb - izvršilni postopek - sodni register - prekinitev postopka po sili zakona - sedež pravne osebe - nepravilno vročanje - teorija o adekvatni vzročni zvezi - dejanska seznanitev s sodnim pisanjem - časovne meje pravnomočnosti - subjektivne meje pravnomočnosti - publicitetni učinek - sodni register - pozitiven in negativen vidik publicitete - odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika - arbitrarnost - protipravnost ravnanja sodnika - pravica do povračila škode - protipravnost - vzročna zveza - pretrganje vzročne zveze - pravica do izjave - potrdilo o izvršljivosti sodbe
Pri presoji odškodninske odgovornosti države je treba ugotovljene nepravilnosti pri vročanju sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, vsebinsko ovrednotiti in oceniti njihov pomen za konkretni sodni postopek.
Tožnikova dolžnost plačila obveznosti iz delovnega spora, v povezavi z njegovim univerzalnim pravnim nasledstvom za dolgove izbrisane družbe, izhaja iz pravnomočne sodne odločbe delovnega sodišča, ki tako predstavlja vez med tožnikovo obveznostjo in dolžnostjo njenega plačila v izvršilnem postopku. Namen vročanja je bil dosežen, saj je bil tožnik s sodbo, ki je bila izvršena, dejansko seznanjen.
Ker je bila v obravnavani zadevi sodba prvostopenjskega delovnega sodišča pravnomočna, je bil trenutek izvršljivosti pomemben le z vidika teka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Glede na to, da je bil tožnik najkasneje z vročitvijo predloga za izvršbo seznanjen z obstojem pravnomočne sodbe, pa kljub temu prisojene obveznosti kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe ni poravnal, zatrjevana napačna oznaka datuma izvršljivosti ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo.
Zoper univerzalne pravne naslednike izbrisane družbe se je izvršila zakonita in pravnomočna sodna odločba, po kateri sta bila družbenika delavcu dolžna plačati prisojeni znesek.
Vzročna zveza med ravnanjem države in zatrjevano škodo je bila pretrgana s strani tožnika, ki v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjal dejstvu, da je materialnopravno zavezan k plačilu dolga kot univerzalni pravni naslednik izbrisane družbe. Ugovarjal je le, da je bil enoletni rok iz drugega odstavka 394. člena ZGD zamujen, kar se je izkazalo za neutemeljeno.
ZSSloV člen 2, 53, 53/3.. ZDR člen 156, 184.. ZObr člen 97f, 98c.. OZ člen 243.
odškodnina za premoženjsko škodo - tedenski počitek - vojak - misija - davki in prispevki
Vrhovno sodišče RS (npr. sodba opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018) je zavzelo stališče, ki spreminja dosedanjo sodno prakso. Navedlo je, da je v kogentnih predpisih določeno, kdo je dolžan plačati davke oziroma prispevke in v kakšni višini, nadzor nad zakonitostjo in pravilnostjo plačevanja davkov in prispevkov pa je v pristojnosti davčnih organov. Zato sodišče ne more prevzeti odločanja matičnih davčno-upravnih organov. Posledično pa delavec navedenega ne more uveljavljati od delodajalca.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - USTAVNO PRAVO
VSL00012619
ZPP člen 7, 115, 115/2, 285, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 436. ZIZ člen 62, 62/2. OZ člen 82, 83, 427. ZM člen 46. URS člen 22.
zdravniško opravičilo - pogoji za preložitev naroka - pravica do izjave - materialno procesno vodstvo - solidarna obveznost - zavrnitev dokaznega predloga - menična obveznost - sprememba dolžnika - pravica do poštenega sojenja - razlaga jasnih pogodbenih določil
Toženec je sodišče o tem, da ima na dan 8. 12. 2016 zdravniški pregled, obvestil s priporočeno pošiljko že 5. 12. 2016, torej tri dni pred narokom in bi zato lahko v tem času dostavil tudi ustrezno kvalificirano dokazilo zdravnika, ki ga je na pregled napotil, ki bi sodišču omogočalo presoditi, ali gre ne le za resničen, ampak tudi za nenaden in nepredvidljiv razlog.
Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo in ne sredstvo za uresničevanje pravice stranke, da se izjavi o dejanskih in pravnih vidikih spora, da predlaga dokaze in da se izjavi o navedbah in dokazih nasprotne stranke. Zaslišanje strank ni namenjeno izvajanju materialno procesnega vodstva oziroma temu, da bi sodišče preko zaslišanja stranko vzpodbudilo, da navede morebiti manjkajoča dejstva.
Po 46. členu Zakona o menici so vsi tisti, ki so menico trasirali, akceptirali, indosirali ali avalirali, odgovorni imetniku menice solidarno, zato je obveznost toženca, ki mu je naložena s to sodbo, solidarna z obveznostjo, ki je bila z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo naložena A. A. To je v izpodbijani sodbi, ki je bila izdana kasneje kot sodba I P 1797/2015, treba zato upoštevati tako, da se toženca obsodi na solidarno plačilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00012231
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 16, 17. Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 6, 6/1, 6/1-b. ZPotK-1 člen 2, 2-15, 20, 20/3, 27, 27/3, 29, 29/1. OZ člen 190, 193, 421, 421/2. ZPP člen 115.
kreditna pogodba - ugovor pristojnosti slovenskega sodišča - potrošniška kreditna pogodba - potrošnik - običajno prebivališče - pristojnost za potrošniške pogodbe - dogovor o pristojnosti tujega sodišča - veljavnost dogovora o pristojnosti - uporaba slovenskega prava - pasivna legitimacija - odstop terjatev - razmerje med prevzemnikom in dolžnikom - dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja - ničnost kreditne pogodbe - ugotovitev ničnosti pogodbe - ničnost kot sankcija za kršitev - odstop od kreditne pogodbe - veljavnost odstopa od kreditne pogodbe - preložitev naroka zaradi zdravstvenih razlogov - predlog za preložitev naroka - zdravniško opravičilo
Skladno s točko b prvega odstavka 6. člena Uredbe Rim I se za pogodbo, ki jo sklene potrošnik z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost („podjetnik“), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, če podjetnik na kakršen koli način usmerja svoje dejavnosti v to državo, pogodba pa spada v okvir takih dejavnosti. V konkretnem primeru je ta situacija podana tako v primeru, da držijo navedbe tožnika, da je sporni kreditni pogodbi sklenil v Ljubljani preko kreditnega posrednika, kot v primeru, da držijo navedbe toženke, da sta bili kreditni pogodbi poslani tožniku (ki živi v Sloveniji, kar ni bilo sporno) v podpis s strani kreditodajalke - družbe K. s.r.o. oziroma sedaj F. s.r.o., ki ima sedež v B. v Republiki Češki, po pošti, faksu ali elektronski pošti ter da je nato tožnik poslal podpisani pogodbi na sedež družbe F. s.r.o. V obeh primerih namreč ne more biti dvoma, da je družba F. s.r.o. usmerjala svojo dejavnost potrošniškega kreditiranja v Slovenijo, v kateri ima tožnik stalno prebivališče, kraj sklenitve spornih kreditnih pogodb pa z vidika citirane določbe Uredbe Rim I ni pomemben.