brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - objektivni pogoj
Če bi tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP kot oprostitev plačila stroškov postopka po tem, ko bi ti že nastali, jih morebitna dodeljena BPP ne bi mogla (več) zajemati in bi bila vložitev prošnje za dodelitev BPP s tovrstnim zahtevkom nedopustna. V obravnavanem primeru je organ za BPP napačno ocenil, da tožnik ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev izredne BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za upravni spor v zvezi s citiranim sklepom, in posledično tudi napačno odločil, ko je tožnikovo prošnjo zavrnil.
Med postopkom pred Agencijo za javni nadzor nad revidiranjem je bilo ves čas spoštovano načelo kontradiktornosti, saj je bila odločba o začetku postopka vročena tožnici, slednja pa je bila tudi pozvana, da se izjavi o razlogih za začetek postopka. Na ta način je tožnica imela možnost, da se izjavi o razlogih za začetek postopka ter da navaja dejstva in predlaga dokaze v tej zvezi.
Neizvedba ustne obravnave ni vplivala na pravico tožnice do izjave. Agencija namreč odloča praviloma brez naroka oziroma ustno obravnavo razpiše le, če presodi, da je to potrebno za razjasnitev ali ugotovitev odločilnih dejstev (105. člen ZRev-2). Agencija tako v okviru načela proste presoje dokazov oceni, ali je izvedba ustne obravnave potrebna. Kar pomeni, da bi bilo potrebno v primeru zatrjevane procesne kršitve konkretizirano navesti, zakaj bi neizvedba ustne obravnave vplivala ali mogla vplivati na zakonitost izpodbijane odločbe, česar pa tožnica ni storila.
V pravni položaj subjekta nadzora se poseže šele z odločbo o izreku opomina. Za izdajo odločbe o začetku postopka zadošča, da Agencija razpolaga s podatki, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je podan razlog za izrek opomina (138. člen ZRev-2). Podatke lahko pridobi s strani Slovenskega inštituta za revizijo, ki opravlja določene naloge nadzora po zakonu, lahko pa tudi iz drugih virov. Ali bo razpoložljive informacije upoštevala in na njihovi podlagi začela postopek, je stvar njene lastne presoje. Pri tem ni vezana na morebitno mnenje Inštituta niti na pripombe, ki jih je v postopku pred Inštitutom podal subjekt nadzora, zato se do njih tudi ni dolžna opredeljevati niti se nanje in morebitne nepravilnosti v postopku pred Inštitutom ne more sklicevati subjekt nadzora. Šele v postopku za izrek opomina se bo namreč izkazalo, ali so dejstva, navedena v odločbi o začetku postopka, resnična in ali so takšna, da dajejo podlago za izdajo odločbe.
Iz navedenih dokazil ne izhaja, na kakšen način je tožnica kot pooblaščena revizorka preverila spoštovanje SRS 3.25 oziroma MRS 39.59 s strani poslovodstva družbe B. ter kakšne so usmeritve glede vrednotenja kratkoročnih finančnih naložb, razvidna pa tudi ni njena presoja glede ustreznosti vrednotenja posojil v danih okoliščinah, zlasti glede na javno dostopne podatke o plačilni nesposobnosti družb in kreditno tveganje, ki je prisotno v tej zvezi. Toženka je zato pravilno ocenila, da dana zavarovanja in pojasnilo poslovodstva niso dovolj za oceno, da popravek finančnih naložb ni potreben ter posledično ugotovila, da predloženi revizijski dokazi v smislu MSR 200 niso zadostni in ustrezni.
ZPIZ-2 člen 255, 260. ZDSS-1 člen 7. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1.
pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja - pravica premestitve na drugo delovno mesto - stvarna pristojnost - odstop zadeve pristojnemu sodišču
V konkretnem primeru gre za odločanje o pravici iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja in je sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati delovno in socialno sodišče in ne Upravno sodišče.
Razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je podan, če odločbe sploh ni mogoče izvršiti. Gre za objektivno (ne subjektivno) neizvršljivost odločbe. Neizvršljivost je lahko pravna ali dejanska. Navedeni razlog, saj je bila odločba z dne 12. 8. 2002 pravno in dejansko izvršena, torej ni podan. Vložen denacionalizacijski zahtevek pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pa izvršitve – vpisa v zemljiški knjigi na denacionalizacijske upravičence, ni preprečeval, saj tožnik pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, v katerem je imel možnost zavarovati svoje pravne interese z vložitvijo zahteve za začasno odredbo po 68. členu ZDen, s prepovedjo razpolaganja z nepremičninami, ni vložil. Navedeni razlog torej ni podan.
Po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP gre za nepravilnosti, ki so z zakonom vnaprej opredeljene kot razlog za ničnost. Drugostopni organ je tožniku pravilno pojasnil, da se po ustaljeni upravnosodni praksi ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen nanaša le na akte civilnega prava, ne pa tudi na upravne akte, kot izhaja iz same gramatikalne razlage drugega odstavka 88. člena ZDen. Ker sporazum o nadomestnih nepremičninah ni pravni posel iz drugega odstavka 88. člena ZDen, tudi ničnostni razlog po 6. točki ni podan.
javni razpis - dodelitev neprofitnega stanovanja v najem - bivanje v neprimernem stanovanju - ocena zdravstvenih razmer - ocena socialnih razmer - število članov gospodinjstva - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Odločitvi o tem, da se mu točke za bivanje v neprimernem stanovanju ne priznajo, tožnik v tožbi ne ugovarja. Nepravilnosti v zvezi s točkovanjem oziroma ocenjevanjem zdravstvenih razmer pa sodišče ni našlo.
Socialne razmere, konkretno število članov gospodinjstva oziroma dodeljeno število točk iz tega naslova, ni pravilno ocenjeno. Sporna ostaja mladoletnost B.B. in s tem nadaljnji pogoj za dodelitev zahtevanih 30 točk. B.B. je bila ob oddaji vloge mladoletna, na podlagi Splošnih določb Javnega razpisa se pri obravnavanju vloge praviloma upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vloge in so navedene v vlogi. Izrecno je določeno, da se kasnejše spremembe ne upoštevajo. Izjema so spremembe glede ožjih družinskih članov prosilca, kar pa ne vključuje kakršnihkoli sprememb, saj se izjeme razlagajo ozko. Poleg tega gre lahko le za spremembe, ki se nanašajo na ožje družinske člane prosilca. Da bi bila presoja okoliščin v tej smeri opravljena, pa iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Zato ostaja izpodbijana odločba v tem delu vsaj ne dovolj obrazložena, če že ne nepravilna oziroma neskladna s pogoji Pravilnika in razpisa.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZIL-1 člen 106, 107, 107/1. Pravilnik o registru prijav in pravic industrijske lastnine ter potrdilo o prednostni pravici člen 8, 8/1, 8/1-y, 11, 11/1, 11/1-e.
register znamk - vpis spremembe v register znamk - vpis zastavne pravice - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
Ker je bilo o isti upravni zadevi – vpisu zastavne pravice že odločeno, je toženka pravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP zavrgla zahtevo za vpis spremembe in sicer vpis zastavne pravice v register znamk.
ZMZ člen 51, 51/1, 51/1-1, 51/2, 51/2-2, 59, 59/2, 59/2-2. Uredba(EU) št. 604/2013 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2, 28/3.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - odvzem osebne svobode - pridržanje v centru za tujce - Dublinska uredba III - znatna nevarnost za pobeg - načelo sorazmernosti - milejši ukrep - omejitev gibanja na objekt azilnega doma
Izpodbijani akt o pridržanju tožnika v Centru za tujce je treba šteti kot ukrep, ki pomeni poseg v osebno svobodo oziroma prostost tožnika iz 19. člena Ustave, in ne za ukrep omejitve gibanja iz 32. člena Ustave, kakor ta ukrep imenuje toženka.
Glede na določilo člena 28(2) Uredbe Dublin III. je samo "znatna nevarnost za pobeg" lahko razlog za odvzem prostosti, če je to v skladu z načelom sorazmernosti. Kadar je pridržanje odrejeno v postopku po Uredbi Dublin III., ZMZ kot nacionalni predpis ne more razširjati podlag za omejitev gibanja oziroma osebne svobode preko mej, ki jih je postavila Uredba Dublin III. Podlagi za podaljšanje odvzema osebne svobode iz 1. alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ in 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZMZ torej v obravnavani zadevi nista podani oziroma sta v nasprotju s pravom EU, zato teh določil Upravno sodišče v skladu z sodno prakso SEU ni smelo uporabiti. Kar zadeva tretji razlog za odvzem osebne svobode po Uredbi Dublin III., sodišče na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi lahko sledi že izvedeni dokazni oceni tega in Vrhovnega sodišča v predhodni zadevi o obstoju znatne nevarnosti, da bi tožnik pobegnil. Vendar pa je moralo presoditi še, ali je ukrep pridržanja v Centru za tujce sorazmeren in ali ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. Gre za uporabo strogega testa sorazmernosti, ki ga je za omejitev osebne svobode prosilcem za azil postavilo Ustavno sodišče in ki se v bistvenem ujema s principom omejevanja pravic iz 52. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja zadostna utemeljitev, da je ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih ukrepov. V zvezi s tem ima izpodbijani akt samo golo pavšalno stališče, da ni mogoče učinkovito uporabiti milejšega ukrepa, kot je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce, in da bo s podaljšanjem pridržanja v prostorih Centra za tujce mogoče zagotoviti, da bo prosilec ostal na območju Republike Slovenije, dokler ne bo mogoče zagotoviti predaje. Zaradi zatrjevanega mučenja in dolgotrajnega bivanja tožnika v zaporu bi toženka morala ukrep pridržanja tožnika (kot morebiti posebej ranljive osebe) pretehtati s posebno skrbnostjo. Slovenski zakonodajalec je predvidel milejši ukrep omejitve osebne svobode, ki se izvaja v za to namenjenem objektu Azilnega doma. Sodišče nima nobenih objektivnih razlogov, zaradi katerih bi lahko sklepalo, da je izvajanje tega ukrepa nemogoče.
Iz izrekov izpodbijanih odločb organov prve in druge stopnje izhaja, da sta – glede na uveljavljani zahtevek vlagateljev (in tožbene navedbe) – nedoločna. Izrek odločbe je namreč določen - tako zahtevo za izrek postavlja 213. člen ZUP - le, če je vsebina odločitve o pravici stranke formulirana tako, da je izražena neposredno in nedvoumno, da je ni potrebno ugotavljati na posreden način ter da ne dopušča različnih razlag. Nedoločen izrek pa onemogoča preizkus materialne zakonitosti odločbe ter taka nepravilnost v odločbi predstavlja nepogojno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. ZUP.
upravni postopek - predlog za izrek ničnosti odločbe - ničnostni razlogi - sodna pristojnost - brez zahteve stranke izdana odločba
Soglašati je s tožnikom, da 10. člen ZPVAS napotuje na uveljavljanje odškodninskih zahtevkov pri sodišču splošne pristojnosti, vendar kot je objasnil že prvostopni organ s sklepom z dne 28. 5. 2003, o zahtevkih za odškodnino, ki bi bili lahko utemeljeni na materialni določbi 10. člena ZPVAS, ni meritorno odločil. Ničnostni razlog po 1. točki 279. člena ZUP zato ni podan.
Razlogovanje tožnika, ki utemeljuje podanost ničnostnega razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bil sklep izdan brez umika stranke, pa temelji na nepodanosti procesnega predloga stranke, zato iz tega razloga ničnostni razlog, ki ga uveljavlja, ni podan, odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve za izrek sklepa o ustavitvi postopka za ničnega pa je pravilna.
Po pravni teoriji ničnostnih odločb ni mogoče konvalidirati z naknadno odpravo nepravilnosti, ki ima za posledico ničnost. V zvezi s 4. točko prvega odstavka 279. člena ZUP je torej možna konvalidacija odločbe. Razlaga, kot jo je ponudil drugostopni organ, pa je pravilna. Namreč procesno kršitev, ki je bila storjena, ker je organ izdal sklep o ustavitvi postopka brez umika stranke, bi stranka morala uveljaviti v pritožbenem postopku, saj gre za kršitev pravil postopka. Nereagiranje (nesprožitev pritožbenega postopka) torej pomeni konvalidacijo v smislu 4. točke, saj je bil sklep stranki vročen. Navedeno pomeni dodatni razlog, da je prvostopni organ odločil pravilno.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - sredstva za privatno potrošnjo - znižanje verjetne davčne osnove - dokazno breme
Tožnik po ugotovljenem dejanskem stanju ni prejel obdavčljivih dohodkov od leta 1994 do septembra 2007, zato je bilo ugotovljeno razpolaganje s sredstvi za privatno potrošnjo, ki izvirajo iz prejemkov na osebni račun v znesku 726.965,53 EUR, utemeljeno upoštevano kot razlika sredstev, ki presegajo napovedane dohodke oziroma dohodke, od katerih je davek plačan.
Dokazovanje z listinami v cenitvenem postopku ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev. Tudi predložene listine pa je seveda treba ocenjevati v smislu dokaznega postopka, tako kot druge eventualno predlagane dokaze. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se lahko dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno substanciran.
Davčni organ mora stranki postopka sicer omogočiti dokazovanje dejstev, ki ji gredo v prid, ni pa dolžan posebej pozivati stranke na predložitev konkretnih dokazov, ko je dokazno breme na strani zavezanca. Ko je dokazno breme prevaljeno na stranko postopka, mora ta že zaradi same prevalitve dokaznega bremena šteti, da je pozvana, da dokaže nasprotno.
Iz pregleda listin družbe D. izhaja, da v inšpiciranem obdobju na njen poslovni račun s strani tožnika ni bilo nakaznih nobenih sredstev kot posojilo niti kako drugače. Pogodbe o asignacijah niso izkazovale temelja, torej na kateri podlagi naj bi bil tožnik upnik družbe, prav tako tožnik ni dokazal denarnega toka, da bi posojilo kapitalsko in upravljavsko povezani družbi D. d.o.o. dejansko izplačal.
razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - gradnja gospodarske javne infrastrukture - obstoj javne koristi - nujnost in sorazmernost razlastitve
Prvostopenjski organ je v zvezi s pogojem, da je razlastitev obravnavanih nepremičnin za dosego javne koristi nujno potrebna, navedel, da je izkazano, da trasa predvidene povezovalne ceste ne more potekati drugje, saj je bila sprejeta in določena z občinskim lokacijskim načrtom ter je ni mogoče spreminjati. V lasti razlastitvene upravičenke pa so tudi že vsa ostala zemljišča predvidene trase in bi premaknitev trase povzročila premik celotnega poteka trase in nove postopke z novimi dogovarjanji. Pri pogoju nujnosti (neobhodnosti) razlastitve se postavi zlasti vprašanje, ali predlagatelj razlastitve ne razpolaga z nepremičninami (jih že ima v lasti), ki mu omogočajo enakovredno izvedbo projekta oz. ali predlagatelj razlastitve lahko doseže namen z drugimi sredstvi oziroma na drug način. Na obe vprašanji je organ ustrezno odgovoril, da ne. Pogoj nujnosti sodišče šteje za dokazan in ustrezno obrazložen.
ZJRM člen 22, 22/3. ZBPP člen 24, 37, 37/2, 37/2-2.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - očitno nerazumna zadeva - prekršek - neupoštevanje zakonitega ukrepa uradnih oseb
V postopku se ne obravnavajo zapletena (pravna in dejanska) vprašanja ter zato ni okoliščin, ki bi narekovale, da se tožniku kot obdolženemu za prekršek zagotovi strokovna pomoč pri njegovi obrambi. Okoliščin, ki bi narekovale strokovno pomoč, tudi ni na strani tožnika, saj so njegove trditve o veliki psihični obremenitvi in zdravstvenih težavah ter posledično o nezmožnosti, da sam nastopa pred sodiščem, pavšalne in povsem neizkazane. V konkretnem primeru so okoliščine oziroma dejstva utemeljeno ocenjena kot takšna, ki ne zadostijo (objektivnim) pogojem za odobritev brezplačne pravne pomoči.
tožba v upravnem sporu - pravni interes - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, ker je bilo z izpodbijanim upravnim aktom njegovi prošnji za dodelitev BPP ugodeno in tudi v tožbi navaja zgolj, da je izpodbijal upravni akt v celoti zaradi določenih nepravilnosti in kršenja materialnih predpisov, zato ni procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje o tožbi.
davčni dolg - zavarovanje davčnega dolga - pogoji za sprostitev zavarovanja
V konkretnem primeru je sporno, ali bi prvostopenjski organ, potem, ko je sprejel v zavarovanje nepremičnino, ki jo je ponudil tožnik v zavarovanje svojega davčnega dolga, moral ugoditi tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih. Po presoji sodišča ni bilo nobene podlage za to, da bi davčni organ ugodil tožnikovi vlogi za delno sprostitev sredstev na transakcijskih računih. Davčni organ odobri zamenjavo oziroma nadomestitev zavarovanja, če oceni, da je tudi novo zavarovanje ustrezno. V tem primeru davčni organ razveljavi oziroma vrne prvotno zavarovanje šele potem, ko začne učinkovati novo zavarovanje.
Zavarovanje se ne more sprostiti, dokler davčna obveznost, za izpolnitev ali plačilo katere je bilo to zavarovanje predloženo, ne ugasne, ali dokler bodoča davčna obveznost še lahko nastane. Če izpolnitev ali plačilo davčne obveznosti delno ugasne ali v določenem delu ne more več nastati, se zagotovljeno zavarovanje na zahtevo upravičene osebe delno sprosti, razen če zadevni znesek tega ne upravičuje.
vozniško dovoljenje - zamenjava tujega za slovensko vozniško dovoljenje - obnova postopka - upravni spor - začasna odredba - odložitev izvršitve izpodbijanega akta - težko popravljiva škoda - javna korist
Izvršitev izpodbijanega akta je mogoče odložiti le, če je (do stopnje verjetnosti) izpolnjen pogoj težko popravljive škode, s tem da je treba navesti konkretne okoliščine in razloge, zaradi katerih bi tožniku takšna škoda nastala, in jih tudi utemeljiti z ustreznimi dokazili. Teh pogojev tožnikova vloga ne izpolnjuje, saj se navaja le, da bi se tožnik zaradi zadržane veljavnosti vozniškega dovoljenja ne mogel voziti na delo in da zato obstaja nevarnost, da bi delo izgubil, vendar pa v tej zvezi ni naveden prav noben konkreten in preverljiv podatek. Sodišče dodaja, da je vozniško dovoljenje, katerega veljavnost je zadržana z izpodbijanim sklepom, zakonski pogoj za vožnjo vozil in s tem za tožnikovo udeležbo v cestnem prometu. Zakonsko urejen način izdajanja dovoljenj je namenjen varnosti v cestnem prometu. To pomeni, da bi zadržanje izpodbijanega sklepa pomenilo poseg v varnost cestnega prometa in s tem v javno korist, zato tožnikovim navedbam, po katerih se z zadržanjem izpodbijanega sklepa ne posega v javno korist in v korist morebitnih nasprotnih strank, ni mogoče slediti.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev odvetnika - razrešitev odvetnika iz razlogov na strani upravičenca do brezplačne pravne pomoči - neupravičeno prejeta brezplačna pravna pomoč
Za izvajanje BPP postavljeni odvetnik lahko zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Toženka je pravilno ugotovila, da gre v obravnavanem primeru že za drugo razrešitev odvetnika iz razlogov na strani tožnice, ter se zato na podlagi enajstega odstavka 30. člena ZBPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika ter se šteje, da tožnici BPP ni bila odobrena in se uporabijo določbe zakona o neupravičeno prejeti BPP.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - nujna brezplačna pravna pomoč - izjemna brezplačna pravna pomoč
Določba prvega odstavka 36. člena ZBPP organu, pristojnemu za odločanje o BPP, ne preprečuje, da se tudi v postopku za dodelitev nujne BPP opredeli do podatkov o finančnem stanju prosilca, ki so mu na voljo v času odločanja. Z dodelitvijo nujne BPP se namreč na prosilca prenese tveganje, da bo dodeljeno BPP vrnil, če se bo v naknadni obvezni presoji izpolnjevanja pogojev po ZBPP izkazalo, da mu je bila ta dodeljena neutemeljeno. Toženka, ki so ji bila znana dejstva o finančnem stanju tožnika, to je o njegovem preseganju cenzusa za dodelitev BPP, je zato utemeljeno ugotovila, da bi bila dodelitev nujne BPP tožniku v nasprotju z zakonom.
V zvezi z dodelitvijo izjemne BPP je toženka pravilno ugotovila, da tožnik s prošnjo za dodelitev BPP ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da so mu zaradi zdravstvenih razlogov nastali upravičeni stroški, ki jih ne krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Prav tako ni predložil nobenega dokazila, iz katerega bi izhajalo, da mu je nastala izredna finančna obveznost, za katero ni vedel oziroma z njo ni mogel računati. Tožnik torej ni izkazal, da se je zaradi zdravstvenih razlogov ali izrednih finančnih obveznosti oziroma drugih razlogov, na katere ni mogel vplivati, znašel v položaju materialne ogroženosti. Zato je toženka utemeljeno zaključila, da ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne BPP.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh
Tožnik izpolnjuje finančni pogoj, vendar pa je to le eden od pogojev za dodelitev BPP, saj mora poleg finančnega pogoja biti izpolnjen tudi vsebinski pogoj, to je verjeten izgled za uspeh v konkretni zadevi.