varstvo solastnika in skupnega lastnika - upravljanje s stvarjo - redno upravljanje solastne stvari - soglasje solastnikov - ekonomski interes - privilegirana sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka - drugačna dejanska in pravna podlaga
Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 100. členu SPZ izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben.
Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev. Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote), zato ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe.
alternativna izvršitev kazni zapora - nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom - subjektivne okoliščine - skrb za mladoletne otroke - čas storitve kaznivega dejanja - povratnik
Skrb za mladoletne otroke sama po sebi ne more biti razlog za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom, s čimer pritožbeno sodišče v celoti soglaša, saj bi drugačna presoja vodila v nevzdržno situacijo, ko storilcem kaznivih dejanj, ki imajo obveznosti preživljanja družinskih članov, ne glede na druge relevantne okoliščine, zaporne kazni sploh ne bi bilo smiselno izreči, kar je v nasprotju s samim namenom kazni.
potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - pravilna vročitev - rok za dvig pisanja
Dolžnik v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi niti ni konkretizirano trdil, da ga v času vročanja sklepa o izvršbi ni bilo doma oziroma da je bil ravno v tem času odsoten, saj je zgolj pavšalno navajal, da je bil od konca poletja nekajkrat odsoten po štirinajst dni ali tri tedne skupaj. Dolžnik s trditvami v predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa o izvršbi pravilnosti vročitve sklepa o izvršbi ni uspel omajati.
pravni interes (pravna korist) za tožbo - tožba na ugotovitev ničnosti - ekonomski interes - zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da glede na navedbe v tožbi in pripravljalnih vlogah obstoja tožnikove pravne koristi za obravnavano tožbo ni moč ugotoviti. Tožnik v predmetnem postopku zahteva ugotovitev ničnosti ponudbe z dne 12. 4. 2011, sestavljene iz ponudbe za odkup nepremičnin, pogodbe namesto razlastitve in poročila o ocenjevanju vrednosti nepremičnin, na podlagi katere je toženka v upravnem postopku dosegla razlastitev njegovih nepremičnin. Pravilna je ocena sodišča prve stopnje, da navedbe o tem, zakaj tožnik postavlja takšen zahtevek, predstavljajo le ekonomski interes.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00040946
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 53. ZIZ člen 15, 76, 76/1, 76/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
tuja sodna odločba kot izvršilni naslov - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - razveljavitev izvršilnega naslova - ustavitev izvršbe in razveljavitev izvršilnih dejanj
Sodišče prve stopnje je na predlog upnika z dne 17. 4. 2019 s sklepom o izvršbi z dne 31. 5. 2019 zoper dolžnico dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pravnomočne in izvršljive tuje sodne odločbe, odločbe sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, in potrdila, izdanega v skladu s 53. členom Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. S sodbo o pritožbi z dne 3. 6. 2020 je bila odločba sodišča Midden - Nederland z dne 10. 12. 2018, ki predstavlja izvršilni naslov predmetnega izvršilnega postopka, razveljavljena.
Eden od razlogov za ustavitev izvršbe po uradni dolžnosti je tudi dejstvo, da je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan sklep o izvršbi, naknadno pravnomočno odpravljen, spremenjen, razveljavljen ali izrečen za neveljavnega. O terjatvi, ki je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu – zamudni sodbi, je namreč tekel še nadaljnji postopek, saj je dolžnica zoper zamudno sodbo vložila pritožbo. Dne 3. 6. 2020 je bila izdana odločba o pritožbi in iz njene točke 4.1. izhaja, da se zamudna sodba razveljavi, upnikov zahtevek pa se zavrne. Iz Potrdila o sodni odločbi v civilnih in gospodarskih zadevah z dne 24. 6. 2020 pa je razvidno, da je odločba o pritožbi tudi postala izvršljiva, dne 3. 6. 2020. Izvršilni naslov, ki je bil podlaga za predmetni izvršilni postopek, je bil torej razveljavljen z učinkom takojšnje izvršljivosti in je zato izpodbijana odločitev o ustavitvi izvršbe pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o razveljavitvi vseh opravljenih izvršilnih dejanj.
Napačno pritožba meni, da je sodišče prve stopnje na pravnomočnost izvršilnega naslova še vedno vezano, ker ta ni bil odpravljen na podlagi izrednih pravnih sredstev. Če je bil sklep o izvršbi (lahko) izdan na podlagi izvršljive zamudne sodbe, ta pa je bila nato na podlagi vložene pritožbe razveljavljena, pri čemer je tudi odločba o pritožbi izvršljiva, je razumljivo, da sedaj izvršilnega postopka na podlagi razveljavljene zamudne sodbe ni več mogoče voditi. V kolikor bi upnik uspel z izrednimi pravnimi sredstvi zoper odločbo o pritožbi, za katere trdi, da jih bo vložil, pa bo lahko zoper dolžnico ponovno zahteval izvršbo.
ZPP člen 105a, 105a/3, 141a, 142, 142/1, 339, 339/2, 339/2-8.
fikcija umika pritožbe - neplačilo sodne takse za pritožbo - poziv za plačilo sodne takse - rok za plačilo sodne takse - nepravilna vročitev - osebna vročitev - štetje rokov - podpisana vročilnica - vročilnica kot javna listina - odvzeta možnost obravnavanja
Vročilnica ima naravo javne listine in vsebuje dvoje dokaznih pravil: (1) dokazno pravilo pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njej označen kot izdajatelj, in (2) dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njej potrjuje. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno.
Opustitev pravilne vročitve in s tem povezano napačno štetje roka za plačilo pritožbene sodne takse imata za posledico, da je bila drugemu tožencu odvzeta možnost obravnavanja njegove pritožbe zoper zamudno sodbo.
ZIZ člen 23, 38, 38/5. ZPP člen 154, 165, 165/1. ZST-1 tarifna številka 4011, 4041. Odvetniška tarifa (2015) člen 11, 12. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 18, 27, 27/1, 27/6. Pravilnik o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka (2011) člen 12, 13, 14.
stroški izvršilnega postopka - izvršba na podlagi verodostojne listine - predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine - avtomatizirano vodenje postopka - predpisani obrazec - potrebni izvršilni stroški - stroški zunajsodnega opomina
Ker je bil predlog za izvršbo vložen na obrazcu po Pravilniku o obrazcih, vrstah izvršb in poteku avtomatiziranega izvršilnega postopka, je upnik na podlagi označbe, da zahteva vračilo odvetniških stroškov, upravičen do stroškov za sestavo predloga za izvršbo skladno z veljavno Odvetniško tarifo.
Stroškov izvensodnega opomina namreč ni mogoče šteti kot stroškov, ki bi bili potrebni za izvršbo, saj bi lahko upnik izvršilni predlog proti dolžniku vložil tudi brez predhodnega opomina. Le-ta namreč ni predpostavka za predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, slednjega lahko upnik vloži že, če je terjatev iz verodostojne listine zapadla, pa je dolžnik kljub temu ni poravnal.
domneva umika ugovora - prejem plačilnega naloga - osebno vročanje - pritrditev na oglasno desko - sprememba naslova
Pritožbeno sodišče se zaveda, da ne gre za vročitev prve vloge v postopku ter da je dolžnica s postopkom že seznanjena, vendar glede na to, da je dolžnica pošti sporočila nov naslov za vročanje ter soglašala, da pošta te podatke posreduje tudi pošiljateljem, katerih pošiljke bi se vrnile, zaključuje, da je postopanje sodišča prve stopnje po 145. členu ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ nezakonito. Ker iz postopka ne izhaja, da se dolžnica vročitvam izmika, pri vročanju s pritrditvijo na sodno desko gre za primer fiktivne vročitve, pri tem pa zakonska ureditev omogoča tudi drugačno postopanje (143. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ)1, je namreč sodišče prve stopnje nesorazmerno poseglo v dolžničino pravico do izjave v postopku2, navedena procesna kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa.
Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku 235. člena KZ-1, ki so tudi ustrezno konkretizirani. Obdolžencu se očita, da je omogočil sestavo poslovne knjige, ki jo je moral voditi po zakonu in je pomembna za poslovni promet z drugimi pravnimi in fizičnimi osebami ter tudi kot podlaga za davčni nadzor, z lažno vsebino, s tem, da je v času od 27. 1. 2015 do konca meseca marca 2015 v kraju K., kot direktor gospodarske družbe K. d.o.o. kot davčne zavezanke za davek na dodano vrednost, zavezane med drugim tudi za vodenje knjige prejetih in izdanih računov na podlagi prvega odstavka 54. člena ZGD-1 ter v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi SRS 22, pomembne za zagotovitev podatkov o prejetih in izdanih računih in s tem o opravljenem obsegu obdavčljivih transakcij z drugimi fizičnimi in pravnimi osebami in kot take tudi podlage za davčni nadzor, računovodskemu servisu V. M. s.p. predložil v knjiženje v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, prejete s strani dobavitelja S. R. Kft., M., skupaj z lažnimi CMR listinami - mednarodne tovorne listine, ter v izreku izpodbijane sodbe navedene lažne račune, izdane kupcu J. d.o.o., H., skupaj z lažnimi CMR listinami - mednarodne tovorne listine, vsi navedeni prejeti in izdani računi ter CMR listine pa so bili lažni, saj promet blaga po teh računih ni bil nikoli opravljen, s tem omogočil, da je bila po opravljeni vknjižbi navedenih računov v knjigo prejetih in izdanih računov sestavljena omenjena poslovna knjiga z lažno vsebino.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041819
ZKP člen 410, 410/1, 410/1-3, 413/1.
zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - nova dejstva in dokazi
Obsojenec je v obravnavani zadevi vložil že šesto zahtevo za obnovo kazenskega postopka iz razloga po 3. točki prvega odstavka 410. člena ZKP, po kateri se sme kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, obnoviti v korist obsojenca, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen, ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Pri tem je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 413. člena ZKP njegovo zahtevo pravilno zavrglo, svojo odločitev v izpodbijanem sklepu pa jasno in tehtno obrazložilo. Dejstva in dokazi, ki jih v zahtevi za obnovo kazenskega postopka navaja obsojenec, namreč niso novi, tisti, ki pa so, pa niso takšni, da bi omajali dokazno oceno pravnomočne sodbe, s katero je bil obsojenec spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).
Kreditna pogodba veljavno sklenjena in je še vedno veljavna, saj je toženec ni izpodbijal v prekluzivnih zakonskih rokih, poleg tega pa je bila veljavno sklenjena kljub temu, da je bila sklenjena pod vplivom prevare tretje osebe, t.j. A. P., saj tožeča stranka za prevaro ni vedela ali bi morala vedeti, hkrati pa je tožeča stranka izpolnila tudi zahtevo iz 6. člena ZPotK.1 o zagotovitvi predhodne informacije o kreditu.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NELOJALNA KONKURENCA - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00041228
OZ člen 807, 807/2, 809, 814, 836. ZIZ člen 226, 227. URS člen 22, 23. ZPOmK-1 člen 3, 3/1, 3/1-1, 63a, 63a/1, 63a/2, 63a/3, 63a/3-1, 63a/3-2, 63a/3-3.
nelojalna konkurenca - nastopanje na trgu - trgovski zastopnik - prodaja blaga - zmeda potrošnika glede izvora blaga - električna energija - prekinitev poslovnih razmerij - pogodba o posredovanju - objava sodbe - nedoločen tožbeni zahtevek
Tožena stranka opozarja na konkurenčni položaj zastopnika na trgu. Vendar pa je treba poudariti, da se zastopnikov konkurenčni položaj lahko obravnava na dveh ravneh. Po eni strani gre za razmerje med enakovrstnimi podjetji, torej med zastopniškimi podjetji, ki nastopajo na istem trgu in govorimo o horizontalni konkurenčni ravni. Druga raven pa se nanaša na razmerje med naročiteljem in zastopnikom. Stranki tega razmerja nastopata na različnih konkurenčnih ravneh. Govorimo lahko o vertikalni konkurenčni povezanosti.
V konkretnem primeru se je ravnanje zastopnika na trgu v pojmovanju konkurenčnega prava, ki je opredeljeno v 63.a členu ZPOmK-1, prilegalo delovanju naročitelja kot tistega podjetja na trgu, ki je na podlagi nelojalnega ravnanja zastopnika v imenu in na račun naročitelja, sklenilo pogodbe s tretjimi osebami, kot je v vseh posamičnih primerih ugotovilo sodišče prve stopnje.
Tožbeni zahtevek je preveč pomensko odprt tedaj, če tožena stranka ne bi mogla vedeti, kako naj spoštuje odločbo sodišča in bi bil tožbeni zahtevek v morebitnem izvršilnem postopku neizvršljiv. Za to pa v konkretnem primeru ne gre. Tožbena zahtevka pod I in II sta toliko jasna in dovolj določna, da tožena stranka ve, katerih ravnanj se mora vzdržati, da ne bi kršila kar ji je bilo prepovedano.
Vsebino standarda zanemarljivo ali nezanemarljivo število prizadetih udeležencev ter primerjavo z možnimi potencialnimi deleži z vidika novo pridobljenih odjemalcev tožene stranke, je treba presojati ne le glede na konkretno število ugotovljenih kršitev, ampak glede na možno število vseh potencialnih kršitev. Upoštevati je torej treba, da v obravnavanem primeru niso zajete vse možne bodoče kršitve, ki se jim je prav z objavo sodbe možno izogniti.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - gospodarski spor - nedovoljen pritožbeni razlog
Pritožba izpodbija dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme presojati ali je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in mora ne glede na pritožbene navedbe upoštevati dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
Na pravno naravo pravnega razmerja med pravdnima strankama ne vpliva niti dejstvo, da tožeča stranka ni nepremičninski posrednik, da ne izpolnjuje pogojev za nepremičninskega posrednika in nima zavarovane svoje odgovornosti. Le zato, ker tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev, ki jih zakon zahteva od posrednika v prometu z nepremičninami, namreč ni mogoče zaključiti, da zanjo kogentna določila o varnem in skrbnem poslovanju pri nepremičninskem posredovanju, ki jih določa ZNPosr v III. Poglavju, ne veljajo. Takšno stališče bi bilo v izrecnem nasprotju z namenom zakonodajalca ob sprejemanju ZNPosr. Namen zakonodajalca je namreč bil podrobneje pravno urediti področje storitev nepremičninskega posredovanja predvsem s ciljem udejanjanja varstva šibkejše stranke (naročitelja), kar posledično med drugim zahteva tudi prepoved opravljanja te dejavnosti subjektom, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je pri odločitvi v tem primeru treba upoštevati določila ZNPosr, saj bi v nasprotnem primeru, v kolikor bi sledilo trditvam tožeče stranke, da je bila njena volja in volja pravne prednice tožene stranke skleniti običajno posredniško pogodbo po OZ, dopustilo obid (kogentnih) zakonskih določb, ki veljajo za posredovanje v prometu z nepremičninami.
Pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami mora biti sklenjena pisno (prvi odstavek 13. člena ZNPosr). Skladno z določilom 53. člena OZ je oblične pogodbe mogoče razvezati z neobličnim sporazumom, razen če je za določen primer z zakonom predvideno kaj drugega, ali če namen, zaradi katerega je za sklenitev pogodbe predpisana oblika, zahteva za razvezo pogodbe enako obliko. Za razvezo posredniške pogodbe veljavni predpisi izrecno ne določajo pisne oblike. Sankcija za kršitev določila o pisnosti pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami ni predvidena. Zato je mogoče sklepati, da je pisna oblika posredniške pogodbe v prometu z nepremičninami predpisana zgolj v interesu pogodbenih strank (zaradi varnega in skrbnega nepremičninskega posredovanja in varstva naročnika). Torej pogodba o posredovanju v prometu z nepremičninami ni neveljavna le zato, ker ni sklenjena v pisni obliki. Posledično tudi za veljaven odstop od pogodbe ni obvezna pisna oblika. Glede na navedeno tako tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenim očitkom, da odpoved ni veljavna, ker je tožena stranka ni podala v pisni obliki.
Ker je tožeča stranka bila že poleti 2016 seznanjena s stališčem tožene stranke glede plačila provizije in se je sama odločila, da bo še naprej sodelovala s toženo stranka, do plačila provizije ni upravičena niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). V tem primeru je Pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Zato tožeča stranka za izvajanje posredovanja od poletja 2016 dalje ni imela več pravne podlage. Če ga je še naprej izvajala, je to izvajala samovoljno, v nasprotju z voljo tožene stranke, in zato od tožene stranka ne more zahtevati plačila niti na podlagi določil o neupravičeni obogatitvi.
ZD člen 136, 146, 146/1, 154, 154/1, 210, 212. ZPP člen 196.
spor dedičev o obsegu zapuščine - prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo - aktivna in pasivna legitimacija - pravilna uporaba materialnega prava - dediči kot nujni sosporniki - skupnost dedičev - pridobitev dediščine in odpoved dediščini - odpoved dediščini v korist določenega dediča - odstop dednega deleža
Vprašanje pravilne aktivne in pasivne legitimacije vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Na pravilno uporabo materialnega prava sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Nujno sosporništvo na aktivni strani ni obvezno, saj nikogar ni mogoče prisiliti k vložitvi tožbe, a je zavzeto stališče v odločbi II Ips 476/95, da morajo biti vsi dediči (nujno) udeleženi le v sporu, ki meri na zmanjšanje obsega zapuščine, v sporu o povečanju obsega zapuščine pa ne, v sodni praksi preseženo. Utrdilo se je stališče, da morajo v sporih o obsegu zapuščine sodelovati vsi dediči, njihov položaj v pravdi pa ni odvisen od tega, kakšno je bilo njihovo stališče o spornem vprašanju v zapuščinskem postopku, temveč od tega, ali vložijo tožbo. Če ne želijo nastopati med tožniki, morajo biti zajeti na pasivni strani. Ključni razlog za takšno stališče je v naravi skupnosti dedičev, ki nastane glede zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti. Od razdelitve zapuščine dediči upravljajo in razpolagajo z zapuščino skupno (prvi odstavek 154. člena ZD), zato so enotni sosporniki (196. člen ZPP).
sopotnik kot oškodovanec - prispevek k nastanku škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pomoč in postrežba - premoženjska škoda
Pri tožnici se je po zapletu s kapjo zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja. Upoštevaje izpovedbo tožnice, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v obdobju po utrpelih kapeh tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni.
Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici navedenega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine.
Sodišče sme izdati vsako začasno odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Začasna odredba mora biti predlagana v povezavi s samo zavarovano terjatvijo.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041817
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - hišni zapor - objektivne in subjektivne okoliščine - specialni povratnik - osebnost storilca
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek obsojenčevemu zdravstvenemu stanju, saj le-to ob preostalih ugotovljenih okoliščinah, zlasti ugotovljeni nevarnosti obsojenca in možnosti ponovitve dejanja, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/4, 399/4-3, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 5, 5/1, 9, 9/1, 1012.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - postopek odpusta obveznosti - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - poroštvo - nesorazmerno prevzemanje obveznosti - zloraba pravic
Namen odpusta obveznosti je vestnemu in poštenemu stečajnemu dolžniku omogočiti odpust tistih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja. Dolžnik je upravičen do pravne dobrota odpusta obveznosti le, če je ravnal v skladu z načelom vestnosti in poštenja.
Na upnikove očitke v ugovoru, dolžnik ni navedel nobenih dejstev (okoliščin), s katerimi bi lahko izpodbil domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki jo je kot domnevno bazo uveljavljal upnik.
Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo pravila o trditvenem in dokaznem bremenu. Dolžnik namreč niti v odgovoru na ugovor, niti na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti, ni navedel nobenih trditev, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je bilo njegovo ravnanje vestno in pošteno. Dolžnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena, da bi uspel izpodbiti domnevo zlorabe pravice do odpusta obveznosti iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
ZIZ člen 197, 197/1, 197/1-3, 15. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izvršba na nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o vlogi R. S. v delu, v katerem je R. S. na razdelitveni narok poleg terjatev, zavarovanih z zastavno pravico, prijavila tudi prednostno terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ.