izločitev dokazov - izjava osumljenca, dana policiji - osredotočenost suma
Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da policija v trenutku prostovoljne izjave osumljenca še ni začela z uradnim postopkom. Osumljenec v izjavo ni bil prisiljen, ta je bila dana povsem prostovoljno.
sopotnik kot oškodovanec - prispevek k nastanku škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pomoč in postrežba - premoženjska škoda
Pri tožnici se je po zapletu s kapjo zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja. Upoštevaje izpovedbo tožnice, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v obdobju po utrpelih kapeh tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni.
Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici navedenega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00041485
OZ člen 118, 119. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. SPZ člen 38, 38/5.
zavrnitev zahtevka za plačilo - prodajna pogodba - dogovor o predkupni pravici - odkupna pravica - vrednost vozila - funkcionalne pomanjkljivosti stvari - povrnitev dejanske vrednosti - očitno nesorazmerje vzajemnih dajatev - oderuška pogodba - subjektivni in objektivni element oderuške pogodbe - razveza pogodbe - tožbeni zahtevek za razveljavitev pogodbe - potrdilo o plačilu - pravno relevantni vzrok - materialno procesno vodstvo
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila dogovorjena odkupna pravica, saj se je toženec zavezal, da bo tožniku pod dogovorjeni pogoji (za znesek 1.050,00 EUR) na tožnikovo zahtevo prodal predmetno vozilo (peti odstavek 38. člena SPZ2).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - ravnanje contra legem artis - potek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi - gospodarski spor - nedovoljen pritožbeni razlog
Pritožba izpodbija dejansko stanje tako kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Navedeno pomeni, da pritožbeno sodišče ne sme presojati ali je sodišče prve stopnje glede na izvedene dokaze dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in mora ne glede na pritožbene navedbe upoštevati dejansko stanje kot izhaja iz izpodbijane sodbe.
Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ko v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, kako ocenjuje listinske dokaze, s katerimi se je v dokaznem postopku ugotavljalo, ali je oče mladoletnega oškodovanca Z.B. dne 27. 7. 2015 ob 10.00 uri po telefonu poklical na Policijsko postajo P. in povedal, da je obdolženec napadel in s palico udaril njegovega mladoletnega sina, čeprav je ta dokaz izvedlo (točka 2 obrazložitve).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
ZST-1 člen 34, 34a, 34a/3. ZKP člen 92, 92/2, 92/2-6, 95, 95/1.
dolžnost plačila sodne takse - odločitev o ugovoru zoper plačilni nalog - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - odmera sodne takse po ZST-1
Veljavne določbe ZST-1 namreč po pravnomočnosti sodbe ne zahtevajo izdaje še posebnega sklepa o dolžnosti plačila sodne takse, temveč sodišče po določbi prvega odstavka 34. člena ZST-1 taksnemu zavezancu zgolj pošlje plačilni nalog. Slednji je bil torej v obravnavani zadevi obsojenki posredovan povsem upravičeno, na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe ter citirani pravni podlagi ZST-1.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.
Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).
prenos krajevne pristojnosti - videz nepristranskosti - tehten razlog
Po presoji višjega sodišča dejstvo, da je R.S. vložil vlogo, ki se bo obravnavala bodisi kot predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj bodisi kot obtožni predlog, zoper višjo sodnico A.A., predsednico Okrožnega sodišča v X, katerega organizacijska enota je tudi Okrajno sodišče v X, utemeljuje zaključek, da so podane okoliščine, ki bi pri udeležencih postopka in tudi drugih, glede na različna pojmovanja o delu sodišča, utegnile okrniti videz nepristranskega (poštenega) sojenja pred Okrajnim sodiščem v X.
zahteva za izločitev sodnikov - zavrnitev zahteve za izločitev - dvom o nepristranosti - dolgotrajnost postopka
Pravilnost odločitev in ravnanj sodnikov v dejanskem ali pravnem smislu je predmet pravnih sredstev v postopku o glavni stvari in ne pravnih sredstev v vzporedno potekajočem postopku, katerega predmet je sodnikova nepristranskost. Čeprav predmeta nista povsem ločena, spet nista toliko povezana, da bi bilo mogoče zaradi nepravilnosti odločitev ali nepravilnega ravnanja sodnikov sklepati na njihovo nepristranskost, kaj šele, ko kakršnakoli nepravilnost predhodno ni bila ugotovljena, temveč je bila po nezadovoljni stranki zgolj zatrjevana. V nasprotnem vzporedno potekajoč postopek preraste v pritožbeni postopek v postopku o glavni stvari, kar je sistemsko nezdružljivo in povsem v nasprotju z nameni obeh postopkov.
uveljavljanje nujnega deleža - odpoved dedni pravici - izpodbijanje dedne izjave - izjava, dana v zmoti
Pravica do nujnega deleža je dedna pravica zakonitega dediča v primeru dedovanja na podlagi zapustnikove oporoke (27. člen ZD). Zakoniti dedič je nujni dedič (25. člen ZD), nujni delež pa dobi samo, če ga zahteva (40. člen ZD). Izjava o odpovedi pravici do nujnega deleža je izjava o odpovedi dediščini, je izjava volje dediče, da noče biti dedič, njena pravna posledica pa je, da se šteje, da sploh ni postal dedič. Izjave o odpovedi dediščini ali o sprejemu dediščine, ni mogoče preklicati (prvi odstavek 138. člena ZD).
Na podlagi določbe drugega odstavka 138. člena ZD pa lahko dedič, ki je dal izjavo (o odpovedi dediščini ali sprejemu dediščine), zahteva razveljavitev izjave s tožbo v pravdnem postopku kljub pravnomočnemu sklepu o dedovanju, če meni, da je bila izjava dana v zmoti, ali povzročena s silo, grožnjo ali z zvijačo.
družbena lastnina - lastninjenje stavbnih zemljišč - lastnina občin - avtentična razlaga zakona - prostorski izvedbeni akti - status zemljišča
Neutemeljeni so pritožbeni očitki zmotne uporabe materialnega prava in sodišče prve stopnje je pri odločanju povsem pravilno uporabilo 16.a člen ZSKZ. Predmetna določba je kasnejša od 57. člena Zakona o javnih skladih (ZJS) in njegovega naslednika, to je 55. člena Zakona o javnih skladih (ZJS-1), zato velja ne samo pravilo lex posterior derogat legi priori (velja kasnejši zakon), ampak je bil z uveljavitvijo 16. člena ZSKZ (glej novelo ZSKZ-B) celo razveljavljena določba 55. člena ZJS-1, ki je nadomestila določbo 57. člena ZJS. Neutemeljeno je tudi zavzemanje toženke, da bi morali biti za presojo po prvem odstavku 16.a člena ZKSZ izkazani glede spornih nepremičnin še prostorski izvedbeni akti. Predmetno iz omenjene določbe ne izhaja.
tožniška varščina - predlog za položitev varščine - državljanstvo RS - tuj državljan - stalno prebivališče
Res je namen tožniške varščine olajšati toženčev položaj pri prisilnem uveljavljanju stroškovnega zahtevka zoper tožnika, kadar tožnik v pravdi ne uspe, vendar je v našem pravnem redu po izrecni volji zakonodajalca ta ukrep mogoče uporabiti samo zoper tožnike, ki niso državljani Republike Slovenije.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., pa tudi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju obe uveljavlja pritožba. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2020, ki ji je bila vročena 20. 7. 2020, na katere do izdaje sodbe 30. 7. 2020 ni mogla odgovoriti. Poleg tega je upoštevalo odpoved glavni obravnavi toženke, ki je bila podana, še preden je prejela pripravljalno vlogo tožnika z dne 15. 7. 2020, s katero je zahtevek utemeljil še na odškodninski podlagi ter navedel nova dejstva.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
Dolžnik neutemeljeno navaja, da bi morala biti zagotovljena vročitev plačilnega naloga samo njegovemu zakonitemu zastopniku. V dejanskih okoliščinah tega primera se najemnik na naslovu sedeža dolžnika, ki z njegovo vednostjo prevzema pošto, šteje za delavca dolžnika.