sopotnik kot oškodovanec - prispevek k nastanku škode - odmera odškodnine za nepremoženjska škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah za izid zdravljenja - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - duševne bolečine zaradi skaženosti - pomoč in postrežba - premoženjska škoda
Pri tožnici se je po zapletu s kapjo zavest zožila in je bilo njeno dojemanje bolečine spremenjeno v primerjavi s poškodovanci, ki nimajo poškodb centralnega živčevja. Upoštevaje izpovedbo tožnice, ki je skladna z izvedenskim mnenjem, je sodišče prve stopnje upravičeno zaključilo, da v obdobju po utrpelih kapeh tožnica telesnih bolečin ni trpela, in ne gre samo zato, da se jih ne spomni.
Tožnica je v prometni nesreči utrpela lažjo stopnjo funkcionalne motenosti, saj ni sposobna večjih fizičnih obremenitev, tudi ni sposobna za daljšo vožnjo avta, izogibati se bo morala množic in neugodnih terenskih pogojev, ovirana je pri športih in ljubiteljskih dejavnostih, ki zahtevajo izrazitejši fizični napor in obremenitev ramenskega predela (opustila je kolesarjenje in odbojko). Osebnostno je spremenjena, kognitivne sposobnosti so zmanjšane - upadla ji je sposobnost koncentracije, pozornosti, spomina, učljivost je znižana. Poleg tega ima simptome tesnobnosti. Utrpela je tudi blago kognitivno motnjo in stanje po postravmatski stresni motnji. V posledici navedenega doživlja občasno povečano anksioznost ob komunikaciji z drugimi, prisotna so negativna čustvena stanja, kar vse vpliva na zmanjšanje njenih aktivnosti na področju funkcioniranja v družbi oziroma na ravni medosebnih odnosov. Po oceni sodišča prve stopnje gre za znatno poslabšanje kvalitete tožničinega življenja, zaradi česar nedvomno trpi tudi hude duševne bolečine.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00041817
KZ-1 člen 86, 86/11. ZKP člen 402, 402/3.
alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - hišni zapor - objektivne in subjektivne okoliščine - specialni povratnik - osebnost storilca
Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča dalo prevelik poudarek obsojenčevemu zdravstvenemu stanju, saj le-to ob preostalih ugotovljenih okoliščinah, zlasti ugotovljeni nevarnosti obsojenca in možnosti ponovitve dejanja, ne zadošča za zaključek o utemeljenosti obravnavanega predloga za nadomestitev kazni zapora s hišnim zaporom.
ZIZ člen 197, 197/1, 197/1-3, 15. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
izvršba na nepremičnine - sklep o poplačilu - prednostne terjatve - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Obrazložitev izpodbijanega sklepa nima razlogov o vlogi R. S. v delu, v katerem je R. S. na razdelitveni narok poleg terjatev, zavarovanih z zastavno pravico, prijavila tudi prednostno terjatev iz 3. točke prvega odstavka 197. člena ZIZ.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - poslovna odškodninska odgovornost - vzročna zveza - ravnanje contra legem artis - potek zdravljenja
Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da niso potrjene drugačne navedbe tožnice, da bi morala biti napotena na pregled pod stopnjo „nujno“ ter tudi ne, da je bila takšna indikacija za stopnjo ″nujno″ pred hujšim poslabšanjem v oktobru 2015, ko so bile takšne napotnice izdane. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino zapisa onkološkega pregleda 14. 8. 2015 in glede na mnenje izvedenca, da OIZ ne more indicirati onkološkega zdravljenja, pravilno tudi zaključilo, da niso potrjene trditve tožnice, da je zdravnica imela indikacije za napotitev na ponovni pregled pri onkologu. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve, kakšne so bile možnosti OIZ glede na strokovno utemeljene indikacije v navedenem časovnem obdobju, utemeljeno sklepalo, da ni podlage za zaključek, da bi lahko OIZ z drugačnim ravnanjem od 20. 9. 2015 vplivala na potek zdravljenja v smislu realne možnosti pravočasne ustrezne diagnostike in pravočasnega pregleda pri ortopedu; enako pa velja za ravnanja od maja 2015, saj tudi v primeru napotitve na diagnostične preiskave in ortopedski pregled, le-ti ne bi bili opravljeni, preden je pri tožnici prišlo do zloma oziroma sesedanja vretenca.
varstvo solastnika in skupnega lastnika - upravljanje s stvarjo - redno upravljanje solastne stvari - soglasje solastnikov - ekonomski interes - privilegirana sprememba tožbe - istovetnost tožbenega zahtevka - drugačna dejanska in pravna podlaga
Za skupno lastnino se smiselno uporabljajo določila o solastnini, če ni z zakonom drugače določeno (peti odstavek 72. člena SPZ), deleži skupnih lastnikov pa so določljivi. Za upravljanje s parc. št. 13/1 kot solastno stvarjo je zato treba določila drugega odstavka 67. člena SPZ razumeti tako, da lahko vsak dedič A. A. st. poda v notranjem razmerju do prvega toženca kot solastnika izjavo, ali soglaša z izvedbo posla, ki sodi v redno upravljanje solastne stvari kot celote. Samo tako se lahko učinkovito zagotavlja uresničevanje gospodarske funkcije lastnine v smislu 67. člena Ustave RS tudi v primeru, kakršen je obravnavani (parc. št. 13/1 je kot celota v solastnini, pri čemer je polovični delež na njej tudi skupna lastnina dedičev A. A. st.). Ker je prvi toženec solastnik parc. št. 13/1 do polovice, B. A. pa je kot dedinja A. A. st. soglašala z izvedbo omenjenega posla rednega upravljanja (izdelava betonske plošče), to po naravi stvari same in osnovnih pravilih logičnega sklepanja pomeni, da je bilo za ta posel podano soglasje večine solastnikov v skladu z drugim odstavkom 67. člena SPZ.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka po 100. členu SPZ izkaz tožničinega ekonomskega interesa ni potreben.
Zmotno je tožničino stališče, da naj bi šlo za privilegirano spremembo tožbe po 186. členu ZPP. Tožnica je s spremembo tožbe uveljavljala uporabnino zaradi uporabe solastnega deleža pokojnega očeta na parc. št. 13/2 (polovica od celote), z njeno položitvijo pri sodišču, ker gre za skupnost dedičev. Takšen zahtevek bi tožnica lahko uveljavljala že v trenutku vložitve tožbe. Razen tega je tožnica spremenila istovetnost zahtevka, saj je v tožbi uveljavljala uporabnino (drug znesek) na drugi dejanski podlagi, in sicer zaradi uporabe navedene nepremičnine v obsegu njenega tedanjega solastninskega deleža (ki je takrat znašal 3/8 od celote), zato ni bilo utemeljenih razlogov za dovolitev spremembe tožbe.
OZ člen 346, 347, 349, 355, 355/1, 355/1-1, 355/1-6.
zastaranje terjatev iz naslova stroškov upravljanja in obratovanja poslovnega prostora - poslovni prostor - subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja
Namen določbe 6. točke prvega odstavka 355. člena OZ je torej v izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov stanovanj. Nasprotno pa ni podana potreba po izenačitvi pravnega položaja etažnih lastnikov poslovnih prostorov, saj enoletni zastaralni rok iz 1. točke prvega odstavka 355. člena OZ ne pride v poštev v primeru poslovnega odjema, ki se po naravi stvari nanaša na poslovne prostore. Takšne terjatve (v zvezi s poslovnimi prostori) zastarajo po pravilih za občasne terjatve iz 347. člena OZ ali po pravilih za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb iz 349. člena OZ (oboje, če so izpolnjeni pogoji) ali v splošnem zastaralnem roku iz 346. člena OZ.
Določba 24. člena SZ-1 namreč ne zajema subsidiarne odgovornosti lastnika poslovnih prostorov. Že jezikovna razlaga citirane določbe povsem nedvoumno določa meje pomena konkretnega pravnega pravila: subsidiarna odgovornost lastnika stanovanja. Glede na izrecno ločitev stanovanjskih in poslovnih prostorov v 2. členu SZ-1, poslovni prostori tako že po jezikovni razlagi spadajo izven meja konkretnega določila.
Tožnica je bila pri toženki zaposlena od 1. 6. 2017 do 30. 6. 2017 za skrajšani delovni čas 10 ur tedensko in od 1. 7. 2017 do 31. 1. 2018 za polni delovni čas na delovnem mestu prodajalec ter nato od 1. 6. 2019 do 31. 12. 2019 na delovnem mestu poslovodja. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb, ki jih ponavlja v pritožbi, da je ves čas zaposlitve pri toženki opravljala isto delo, opredelilo, pri čemer je ugotovilo, da te navedbe ne držijo. Tako je utemeljeno presodilo, da toženka ni ravnala v nasprotju z drugim odstavkom 55. člena ZDR-1, ki delodajalcu prepoveduje, da sklene eno ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši kot dve leti.
ZIZ člen 178. ZPP člen 253, 253/4, 339, 339/2, 339/2-8.
izvršba na nepremičnine - ugotovitev vrednosti nepremičnine - smiselna uporaba ZPP - poziv sodišča na izjavo o cenitvi - načelo kontradiktornosti
Samo tisto cenitveno poročilo in njegova dopolnitev, v kateri cenilec odgovori na pripombe strank ali na poziv sodišča, glede cenitve vrednosti nepremičnin in na katero stranke ne podajo več pripomb, je lahko pravilna podlaga za ugotovitev vrednosti nepremičnin.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
Gre za poslovno odškodninsko odgovornost toženke, predpostavke le-te pa so kršitev pogodbene obveznosti (kar je vsako dejanje in tudi vsaka opustitev, ki je v nasprotju s pogodbeno obveznostjo), vzrok za kršitev izvira iz toženkine sfere, ki bi morala izpolniti pogodbeno obveznost in podana je vzročna zveza med njeno kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo, ki je nastala drugi pogodbeni stranki – tožniku. Če je tožniku nastala škoda zaradi toženkine kršitve pogodbene obveznosti, je tožnik upravičen zahtevati povrnitev škode (drugi odstavek 239. člena OZ).
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe ZPP o imenovanju začasnega zastopnika za sprejem pisanj. ZPP v 146. členu ne določa, koga imenuje sodišče za začasnega zastopnika za sprejem pisanj, zato se smiselno uporablja določba četrtega odstavka 82. člena ZPP. Ta določa, da začasnega zastopnika postavi sodišče med odvetniki ali drugimi strokovno usposobljenimi osebami. Skladno s sodno prakso mora svojo izbiro sodišče ustrezno utemeljiti. Sodišče prve stopnje je sicer svojo izbiro utemeljilo s sklicevanjem na dejstvo, da je v drugem sodnem postopku pred drugim sodiščem v Republiki Sloveniji pritožnica pooblaščenka za sprejemanje pisanj tožene stranke iz tega postopka. Vendar pa je pritožnica v pritožbi navedla, da to ne drži več. Glede na to, da je odločilno, ali bo začasni zastopnik sposoben opravljati svojo funkcijo, je odločilno, da pritožnica s toženo stranko glede na odpoved pooblastila ni v stiku, torej je ne bo mogla obveščati o prejetih sodnih pisanjih oziroma ji jih pravočasno dostavljati. Tudi sicer pa se instituta začasnega zastopnika za sprejemanje pisanj in pooblaščenca za sprejemanje pisanj bistveno razlikujeta, saj prvega imenuje sodišče, drugega pa stranka sama.
ZPP člen 140, 140/2, 142.. ZDR-1 člen 88, 88/2, 88/3, 88/6.
zavrženje tožbe - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - vročanje odpovedi - fikcija vročitve - dejansko prebivališče
Glede na način vročanja vlog ZPP določa, da v primeru če se tisti, ki mu je treba pisanje vročiti, ne najde v stanovanju, se mu pisanje vroči tako, da se izroči kateremu od njegovih odraslih članov gospodinjstva, ki so ga dolžni sprejeti (prvi odstavek 140. člena ZPP). V kolikor osebna vročitev ni mogoča, vročevalec pisanje izroči pošti, v hišnem predalčniku oziroma na vratih stanovanja pa pusti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka. Po preteku tega roka vročevalec pusti pisanje v hišnem predalčniku naslovnika (fikcija vročitve; tretji in četrti odstavek 142. člena ZPP). Pri tem sodna praksa poudarja, da ni dovolj, da ima naslovnik formalno registrirano prebivališče na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev, ampak mora dejansko bivati v stanovanju, na naslovu katerega se vročitev opravlja. Zato je v sporni zadevi odločilno dejstvo, kje je v kritičnem času tožnik dejansko bival.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
jamčevanje za stvarne napake - odstop od pogodbe - prevara - zavrnitev dokaznih predlogov - skrbnost pri sklepanju pogodbe
Pritožba sama pove, da mora sodišče prve stopnje najkasneje v sodbi obrazložiti, zakaj je določene dokazne predloge zavrnilo. Pritožba tudi sama pove, da je sodišče prve stopnje takšno obrazložitev podalo.
Z izvlečki zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno osredinjenje na njih, pritožba ne more biti uspešna, saj izpodbijana sodba kot celota v ožjem obrazložilnem delu (od 13. točke dalje) na podlagi dokazne ocene vseh izvedenih dokazov utemeljeno razloguje, da tožeči stranki ni bil prodan tiskarski stroj s stvarno napako niti ni bila pri sklepanju prodajne pogodbe prevarana.
Tožeča stranka kot strokovnjak na področju trgovanja s tiskarskimi stroji je opustila potrebno skrbnost pri pregledu stroja (6. člena OZ) in če bi bila dovolj skrbna, bi lahko ugotovila, da se ji prodaja stroj proizvajalca W. in ne proizvajalca R. in po stališču pritožbenega sodišča se zaradi opustitve skrbnega pregleda, ki se od nje kot profesionalnega kupca pričakuje, ne more sklicevati na to, da je bila s strani tožene stranke namenoma povzročena zmota.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042377
OZ člen 111, 111/1, 111/2. ZFPPIPP člen 267, 267/1.
prodajna pogodba - predpogodba - pravni interes - tožba - razvezana pogodba - neupravičena obogatitev - osebni stečaj - odstop od pogodbe - odstop od pogodbe v stečajnem postopku
Tožnikovo sklicevanje na neupravičeno obogatitev je brez podlage, saj ima stranka, ki je popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala, če je pogodba razvezana.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da stečajni upnik po uvedbi stečaja ne more več odstopiti od pogodbe. Za takšno stališče ni opore v ZFPPIPP.
bistvena kršitev določb postopka - možnost obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave
Sodišče prve stopnje je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8., pa tudi 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki ju obe uveljavlja pritožba. Toženki je odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je upoštevalo navedbe tožnika iz pripravljalne vloge z dne 15. 7. 2020, ki ji je bila vročena 20. 7. 2020, na katere do izdaje sodbe 30. 7. 2020 ni mogla odgovoriti. Poleg tega je upoštevalo odpoved glavni obravnavi toženke, ki je bila podana, še preden je prejela pripravljalno vlogo tožnika z dne 15. 7. 2020, s katero je zahtevek utemeljil še na odškodninski podlagi ter navedel nova dejstva.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - obrazloženost odločbe - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica glede navedb o neustreznih pogojih dela in prekomernih obremenitev pri delu zaradi delovanja lokalnih vibracij, ponavljajočih se gibov pri delu, uporabe moči pri delu z roko in prsti, prisilno držo in položajev zapestja na delovnem mestu steklobrusilke prekludirana. Po oceni pritožbenega sodišča je tožnica z navedbami, da delodajalec ni ustrezno organiziral delovnega procesa zadostila svojemu začetnemu trditvenemu bremenu v postopku, ki pa bi ga naknadno še lahko dodatno konkretizirala po prejemu izvedeniškega mnenja. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica odškodninsko odgovornost tožene stranke utemeljevala zgolj na opustitvi ukrepov, ki bi jo zaščitili pred vplivom toksičnih snovi (svinca), ni pa navedla nobene specifične kršitve ali opustitve, ki bi se nanašale na druge okoliščine dela, in da je zato prekludirana, je procesno pravno zgrešeno, saj trditve tožnice že v tožbi in tudi kasneje predstavljajo tožbeno podlago, ki bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Sistema prekluzij, kot ga ureja 286. člen ZPP, sodišče ne sme razlagati tako strogo, da bi njegova uporaba ogrozila vsebinsko odločanje v zadevi.
KZ-1 člen 90, 90/1, 90/1-4, 90/1-5, 196, 196/1, 196/2. ZKP člen 293, 293/3, 354, 354/2, 370, 370/1, 370/1-2, 402, 402/3. ZDR člen 42, 126.
kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev - zastaranje kazenskega pregona - kvalificirana oblika kaznivega dejanja - enovito kaznivo dejanje - kolektivno kaznivo dejanje - eno kaznivo dejanje - trajajoče kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - nevezanost sodišča na pravno kvalifikacijo - sprememba pravne kvalifikacije - neizplačilo plače - čas izvršitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona
Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 13230/2013 z dne 13. 6. 2019 zavzelo stališče, da ima obravnavano kaznivo dejanje v določenih primerih naravo enovitega in kolektivnega kaznivega dejanja, kar pomeni, da kljub temu, da posamezna izvršitvena ravnanja izpolnjujejo zakonske znake po prvem odstavku 196. člena KZ-1, gre pri njih za kvantitativno povečanje znotraj istega neprava in so življenjsko gledano vsa obsojenčeva ravnanja del enotne kriminalne dejavnosti, zato predstavljajo eno kaznivo dejanje. Celotno storilčevo ravnanje se v teh primerih opredeli po strožji obliki kaznivega dejanja, po drugem odstavku 196. člena KZ-1.
Da gre za primer enovitega kaznivega dejanja tudi v konkretni zadevi, izhaja predvsem iz okoliščin, da naj bi bilo dejanje storjeno zoper istega oškodovanca, visoka frekvenca izvršitvenih ravnanj in ozka časovna povezanost (skorajda vsakomesečno neizplačevanje ali delno izplačevanje različnih dajatev v obdobju od marca 2008 do maja 2012), izvršitveni način pa nakazuje tudi na homogenost ravnanja. Delitev posameznih ravnanj storilca na samostojna kazniva dejanja bi nasprotovala tako vsebini samega historičnega dogodka kot smislu in namenu predmetne kazenskopravno varovane dobrine - najosnovnejših pravic in socialne varnosti delavcev. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da vsa očitana izvršitvena ravnanja obdolženca predstavljajo eno kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic, in sicer po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1.
V primeru, da gre za ponavljajočo se kaznivo dejavnost v določenem časovnem obdobju (ne glede na to, ali gre za enovito kaznivo dejanje, nadaljevano ali kolektivno kaznivo dejanje, ali dejanje z nedoločenim številom ponavljanj) velja, da je kaznivo dejanje storjeno, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. Nadalje je treba upoštevati posebno naravo tega kaznivega dejanja kot trajajočega delikta glede nekaterih izvršitvenih načinov. Skladno s kazenskopravno teorijo, kot tudi sodno prakso, je v primeru opustitvenih izvršitvenih oblik (na primer neizplačilo plač ali prispevkov) to kaznivo dejanje nedvomno trajajoče. Pri obravnavani normi se kot formalno dokončanje upošteva čas prvega neizplačila, kot materialno dokončanje pa čas zadnjega neizplačila.
plačilo sodne takse - domneva o umiku pravnega sredstva - pravno odločilna dejstva
Če sodna taksa v roku in v skladu s plačilnim nalogom ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena.