ZDR-1 člen 14, 14/1, 38, 38/1, 38/2, 40, 40/3, 74, 74/1, 79, 79/1.. OZ člen 35, 37, 247, 247/1.. ZGD-1 člen 39, 39/1.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - konkurenčna klavzula - pogodbena kazen - poslovna skrivnost
Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je določba o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi nična in iz istega razloga je nična tudi pogodbena določba, s katero se toženec v pogodbi o zaposlitvi za določen čas zavezuje, da bo plačal pogodbeno kazen v znesku 22.000,00 EUR, v primeru kršitve konkurenčne klavzule. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bi upoštevanje dogovorjene pogodbene kazni izven konteksta prepovedi sklepanja konkurenčne klavzule, v primeru sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pomenilo obid zakonske prepovedi glede konkurenčne klavzule iz tretjega odstavka 40. člena ZDR-1.
V drugem odstavku 38. člena ZDR-1 je dodano objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti in zanjo ni potrebno, da bi bila v kakršnem koli aktu izrecno navedena; odločilna je sama vsebina podatka in izpolnjen mora biti pogoj, da z izdajo podatka nastane občutna škoda. Torej subjektivno merilo zahteva izrecno odredbo o tem, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost in je odredba lahko dana v splošnem aktu ali posamičnem, v konkretnem primeru v pogodbi o zaposlitvi in sporazumu. Objektivno merilo za določanje poslovne skrivnosti se torej nanaša na podatke, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda, če bi zanje izvedela nepooblaščena oseba. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da toženec ni izpolnil objektivnega merila, po katerem se za poslovno škodo štejejo podatki, za katere je očitno, da bi nastala občutna škoda in bi občutno škodo moral tožnik tudi izkazati, česar pa v konkretnem sporu ni storil. Vendar pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal, da bi s pisnim sklepom določil podatke, ki predstavljajo poslovno skrivnost (po prvem odstavku 39. člena ZGD-1) in da zato tožencu ni mogoče očitati kršitve poslovne skrivnosti. Tožnik je že v pogodbi o zaposlitvi navedel, kateri podatki se štejejo za poslovno skrivnost (med drugim pogodbeni partnerji in z njimi dogovorjeni pogoji sodelovanja, tržne analize, nabavni in prodajni kanali in kalkulacija cen) in prav tako se je toženec v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja obvezal varovati podatke, ki predstavljajo poslovne skrivnosti delodajalca.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - zatrjevanje negativnega dejstva - prehod trditvenega in dokaznega bremena
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.
tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na predmetu izvršbe - zavrženje tožbe na nedopustnost izvršbe - procesne predpostavke za vložitev tožbe - zavrženje prepoznega ugovora
Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo zaradi neizpolnjenega pogoja iz prvega odstavka 59. člena ZIZ oziroma pomanjkanja pravnega interesa (pravne koristi tožnika) za vložitev tožbe. Ugovor zoper sklep o izvršbi predstavlja samostojno in edino pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. člen ZIZ), zaradi česar v primeru zamude ugovornega roka te določbe ni mogoče preprosto zaobiti z vložitvijo tožbe na nedopustnost izvršbe na podlagi 59. člena ZIZ.
priposestvovanje - dobra vera posestnika - desetletna priposestvovalna doba - izvrševanje posesti - uporaba poslovnega prostora - posredni posestnik - pravica do posesti - pravni naslov za posest - prodajna pogodba - stečajni postopek - izbris iz sodnega registra - pravni naslednik - pravdna sposobnost - izdaja sklepa o nadaljevanju postopka - statusna sprememba - veljavnost pooblastila
Stečajni postopek zoper prvotno toženko se je začel avgusta 2009, torej pred vložitvijo tožbe v tej pravdi, in končal novembra 2018. Temu je sledil izbris prvotne toženke iz sodnega registra. Prvotna toženka je s tem res prenehala obstajati kot pravni subjekt, vendar ne brez pravnega naslednika. Pravice in obveznosti iz te pravde je namreč prevzela sedanja toženka - v stečaju. Pritožbeni dvom o pravdni sposobnosti tožene stranke je torej odveč. Čeprav sodišče prve stopnje ni izdalo sklepa o nadaljevanju postopka zoper novo toženko, ta opustitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Bistveno je, da se je postopka tudi po navedeni statusni spremembi udeleževala prava stranka, torej sedanja toženka, in da se je njen pooblaščenec, ki jo zastopa v tej pravdi, izkazal s pooblastilom stečajne upraviteljice. Pritožbeni pomislek glede veljavnosti pooblastila je brez podlage. Za povrh se lahko na absolutno bistveno kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje samo stranka, ki v pravdi ni bila pravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik.
postopek osebnega stečaja - prijava izločitvene pravice - vsebina prijave - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - pritožbeni razlogi - izselitev dolžnika iz stanovanjske hiše - izvršilni naslov za izselitev dolžnika - rok za izselitev dolžnika - podaljšanje roka
Vendar mora biti prijava izločitvene pravice podana tako, da jasno in nedvoumno izraža namen prijave izločitvene pravice. Prijava izločitvene pravice mora vsebovati določen zahtevek za priznanje izločitvene pravice, ki vključuje določen opis premoženja, ki je predmet izločitvene pravice ter opis dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka za priznanje izločitvene pravice, in dokaze o teh dejstvih. Ničesar od navedenega pa ugovor A. A., ki je bil predmet presoje z izpodbijanim sklepom, ni vseboval.
Za izdajo sklepa o novem roku izselitve sodišče prve stopnje pri odločanju o izročitvi nepremičnine kupcu ni imelo nobene pravne podlage. Če upravitelj v skladu z izvršilnim naslovom dolžnika ni izselil takoj, ko bi to lahko storil, to ne pomeni, da dolžnik s tem pridobi morebitne dodatne pravice, še manj pa, da bi moralo sodišče o izselitvi ponovno odločati v okviru sklepa o izročitvi, saj bi s tem poseglo v že pravnomočno odločeno stvar.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043262
ZDR-1 člen 179.. OZ člen 131, 131/1, 147, 147/1, 171, 171/1, 179.. ZVZD-1 člen 5, 9.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ki tožniku ni zagotovila varnih delovnih pogojev, saj ni poskrbela za varnost delavcev pri skladiščenju ivernih plošč, nameščeno kovinsko varovalo namreč ni moglo preprečiti padca ali zdrsa neustrezno naslonjenih plošč na transportno pot, poleg tega pa je njen delavec iverne plošče nepravilno naslonil na varovalo, namesto na steno, zaradi česar so zdrsnile in je prišlo do poškodbe tožnika. Prav tako je pravilno upoštevalo, da je k nastanku škode prispeval tudi tožnik, saj je po tem, ko je videl, da so iverne plošče nepravilno nameščene in ko se je odločil, da jih bo popravil, na poti do viličarja stopil v območje nevarnosti padca teh plošč. Glede na navedeno je zavzelo pravilno stališče, da odgovarja tožena stranka za posledice nesreče pri delu v deležu 80 %, tožnik pa 20 %.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4, 399/4-3, 403.
postopek osebnega stečaja - postopek odpusta obveznosti - ustavitev postopka odpusta obveznosti - zavrnitev predloga za odpust obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - prevzemanje nesorazmernih obveznosti
Sporazum je bil v pravdnem postopku ugotovljen za veljavnega. Odločba je pravnomočna. Sodišče je v pravdnem postopku zavrnilo vse očitke dolžnice in ostalih tožnikov, s katerimi so skušali uveljaviti ničnost oz. neveljavnost Sporazuma in so smiselno povsem enaki kot sedaj v tem postopku v zvezi z odpustom obveznosti dolžnici. Zato se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu do njih pravilno ni še enkrat posebej opredeljevalo, temveč jih je vzelo v dejansko podlago kot pravnomočno ugotovljene, saj je na ugotovitve v skladu s subjektivnimi in objektivnimi mejami pravnomočnosti vezano.
Dokazano je, da dolžnica pred uvedbo postopka osebnega stečaja ni ravnala vestno in pošteno, saj je neupravičeno odtujevala premoženje upnice ter nase tudi prevzemala obveznosti nesorazmerne s svojim premoženjskim položajem. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da obstaja ovira za odpust obveznosti iz tretjega in četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00040848
KZ-1 člen 135, 135/1. OZ člen 179. ZKP člen 105, 105/2, 269, 269/1, 355, 392, 392/1.
grožnja - obarvani naklep - opis kaznivega dejanja - subjektivni znaki kaznivega dejanja - opis subjektivnih znakov kaznivega dejanja - namen ustrahovanja ali vznemirjanja oškodovanca - obstoj resne grožnje - premoženjskopravni zahtevek - nepremoženjska škoda - strah
Določen namen storilca je značilen primer zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki ga je odveč ali pa celo nemogoče konkretizirati z drugimi besedami. Tako tudi za ustreznost opisa kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 zadošča že navedba abstraktnih subjektivnih zakonskih znakov, in sicer, da je storilec dejanje storil "zato, da bi (ko)ga ustrahoval ali vznemiril". Obdolženčev ustrahovalni namen se je objektiviziral v opisanem izvršitvenem ravnanju, prav tako pa iz opisa nadalje izhaja tudi posledica njegovega ravnanja pri oškodovanki: "..., zaradi česar se je močno vznemirila in prestrašila, saj se je zbala, da bi lahko grožnje uresničil in je poklicala policijo".
Po presoji pritožbenega sodišča so izrečene besede obdolženca dosegle prag intenzivnosti za zahtevano objektivno zmožnost povzročiti ogroženost drugega kot objektivnega znaka kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Posplošeno pritožbeno sklicevanje na specifičnost notorno vulgarnega zasavskega žargona v smislu ekskulpacijskega razloga pritožbenega sodišča ne prepriča. Obdolženčeva močna razburjenost in jeza v času storitve kaznivega dejanja, vpitje, uporaba intenzivnih vulgarnih besed, predvsem pa izjava o morebitnem streženju po življenju oškodovanke tudi v konkretnem primeru nedvomno dosegajo zahtevani prag resnosti grožnje, tudi ob upoštevanju posebnosti konkretnih odnosov med obdolžencem in oškodovanko.
Prvostopenjsko sodišče je dejansko stanje glede duševne simptomatike oškodovanke ugotavljalo ob osredotočenju na obdolženčevo ravnanje, z namenom utemeljitve obstoja kaznivega dejanja. Za ugotavljanje primarnega strahu, kar predstavlja predmet premoženjskopravnega zahtevka, pa bi se moralo prvostopenjsko sodišče v večji meri osredotočiti na oškodovanko ter ob tem uporabiti vsa ustrezna pravila in standarde odškodninskega prava glede nepremoženjske škode. Prav imajo pritožniki, da iz obrazložitve sodbe niso razvidni ne intenzivnost, čas trajanja strahu ter morebiten soprispevek oškodovanke, niti kako so vse navedene okoliščine vplivale na višino prisojene odškodnine. Čeravno je sodišče pri oškodovanki ugotovilo določene posledice, ki so nastale vsled obdolženčevega ravnanja, pa te niso bile ugotovljene dovolj poglobljeno, da bi lahko utemeljevale konkretno odškodninsko sankcijo. Prvostopenjsko sodišče je sicer predmetno odločbo pravilno oprlo na 179. člen Obligacijskega zakonika, pri čemer pa je bilo dejansko stanje glede okoliščin, povezanih z obstojem vzročne zveze med obdolženčevim ravnanjem in utrpljeno škodo, nezadostno raziskano. Iz izpodbijane sodbe ob upoštevanju burne preteklosti obravnavanega razmerja namreč ne izhaja, v kolikšni meri sta strah in čustvena vznemirjenost oškodovanke posledici izključno storjenega kaznivega dejanja ali nemara ne izhajata (tudi) iz morebitnih drugih dogodkov.
objektivna odškodninska odgovornost - vzročna zveza med škodljivim ravnanjem in škodo - pretrganje vzročne zveze - opustitev dolžnega ravnanja
Nedopustne opustitve dolžnih ravnanj tožnikovega delodajalca in upravnika stroja so pretrgale vzročno povezavo med ugotovljenimi nedopustnimi ravnanji zavarovanca toženke in tožniku nastalo škodo.
ZDavP-2 člen 126, 126/2. OZ člen 335, 335/3,. ZIZ člen 7, 38, 38/5, 55, 55/1, 55/1-11, 293.
zastaranje davčnih obveznosti - zastaranje obligacijske pravice - stroški izvršitelja
Napačno je dolžnikovo sklicevanje na zastaranje v davčnem postopku. V obravnavani zadevi ne gre za davčno obveznost, zato veljajo pravila o zastaranju, kot jih predpisuje OZ. Ta v tretjem odstavku 335. člena OZ določa, da se sodišče ne sme ozirati na zastaranje, če se dolžnik nanj ne sklicuje. Navedeno pomeni, da se zastaranje ne upošteva po uradni dolžnosti, kot pri izterjavi davčne obveznosti po pravilih davčnega postopka. Če upnik izterjuje terjatev, ki je že zastarala, lahko njeno prisilno izterjavo prepreči zgolj dolžnik z jasnim in nedvoumnim ugovorom zastaranja v rednem pravnem sredstvu (ugovoru) zoper sklep o izvršbi, s katerim sodišče dovoli izvršbo.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - izvedensko mnenje
Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, je bilo med pravdnima strankama sporno, ali je verodostojen izpis tahografa (toženka) ali pa so verodostojni potni nalogi, ker je tožnik opravil še določeno delo, ki iz izpisa tahografa ni razvidno (tožnik). Za ugotovitev, katere listine so bolj verodostojne, oziroma ugotovitev, koliko ur dela je tožnik opravil, je tako pravilno izvedlo predlagani dokaz s sodnim izvedencem. Kot je nadalje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izvedenskega mnenja, so potni nalogi pomanjkljivo izpolnjeni. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi potnih nalogov ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal delo. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da tahograf oziroma voznikova kartica ne odraža časa drugega dela oziroma časa razpoložljivosti, odmorov in počitkov. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je v odgovoru na tožbo navedla, da ti niso točni. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskih mnenj.
V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec.
psihiatrično zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom - obrazloženost odločbe - pogoji za pridržanje na zdravljenju pod posebnim nadzorom brez privolitve
Sodišče prve stopnje je pravilno in dokazno podprto ugotovilo in zaključilo, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sprejem nasprotne udeleženke na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice.
Kolektivna pogodba za obrt in podjetništvo (2013) člen 33.
nadurno delo - voznik tovornega vozila - poklicno zavarovanje - izvedensko mnenje - davki in prispevki - bruto in neto znesek
Zmotno je stališče pritožbe, da sodišče prve stopnje, ki je zaradi neplačila predujma za izvedenino opustilo izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke, izračuna tožnikovega prikrajšanja ne bi smelo opraviti samo. Ker je bilo tožniku pripadajoče zneske iz naslova nadurnega dela mogoče izračunati z uporabo osnovnih matematičnih operacij odštevanja in množenja, je imelo sodišče za tak izračun vso potrebno strokovno znanje, česar ni bilo dolžno dodatno obrazlagati.
Pritožba s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na obračun davka in prispevkov, zavreči na podlagi določbe 274. člena ZPP, ker ta zahtevek ni predmet sodnega varstva. Vrhovno sodišče RS je v zadevi VIII Ips 226/2017 res poudarilo, da sodišče v delovnih sporih ne odloča o tem, ali je delodajalec dolžan obračunati in plačati davek in prispevke oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati in plačati, saj gre v tem obsegu za javnopravno razmerje med izplačevalcem in pristojnimi davčnimi organi. Vendar pa ima tožnik kot delavec po določbah ZDR-1 pravico do bruto plače, v sodni praksi Vrhovnega sodišča pa do sedaj še ni bila sprejeta nobena odločitev, iz katere bi izhajalo, da delavec pred delovnim sodiščem ne more uveljavljati pravice do bruto plače, oziroma da nima sodnega varstva glede uveljavljanja te pravice. Tudi iz navedene sodbe VIII Ips 226/2017 (ki se sicer nanaša na odškodnino zaradi kršitve pravice delavca – vojaka do tedenskega počitka na misiji) tak zaključek ne izhaja. Sodišče prve stopnje je zato toženi stranki pravilno naložilo obračun bruto zneskov in izplačilo ustreznih neto zneskov, nasprotno pritožbeno uveljavljanje pa je neutemeljeno.
Ne drži pa, da je obveznost Občine zagotavljati izvajanje javnih služb (tudi) tožnikom odvisna od uspeha tožnikov v tej motenjski pravdi. Poudariti gre, da se v njej presoja le zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ne pa pravica do posesti (426. čl. ZPP), zato je neutemeljeno opozarjanje, da se bo kot pomembno za tožnike in za intervenientko v tej pravdi ugotovilo, ali ima toženec pravico do posesti dela javne poti.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00043508
OZ člen 149, 165, 179, 179/1, 299, 378.. ZPP člen 2, 7, 212.
odškodninska odgovornost delodajalca - poklicna bolezen - nevarna dejavnost - soprispevek oškodovanca - nepremoženjska škoda - azbestna bolezen - zakonske zamudne obresti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik zbolel za azbestno boleznijo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri toženi stranki. Ugotovilo je vzročno zvezo med tožnikovo boleznijo in njegovim delom pri toženi stranki. Na podlagi teh ugotovitev je po presoji pritožbenega sodišča utemeljen zaključek, da predstavlja dejavnost tožene stranke, v kateri se je uporabljal azbest, kar je pripeljalo do obolenja tožnika, nevarno dejavnost v smislu 149. člena OZ. Po tej določbi se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok.
Tožena stranka se s prelaganjem odgovornosti na drugega delodajalca ne more uspešno razbremeniti svoje objektivne odgovornosti, saj ne gre za škodo, ki je nastala izključno zaradi dejanja drugega delodajalca, ki je tožena stranka ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Bistvena je ugotovitev, da je tožnikovo obolenje posledica izpostavljenosti azbestnemu prahu v času zaposlitve pri toženi stranki.
gospodarski spor majhne vrednosti - pritožbene novote - pobotni ugovor v pritožbi
Po določbi tretjega odstavka 337. člena ZPP se ugovor pobota ali zastaranja, ki nista bila uveljavljena pred sodiščem prve stopnje, ne moreta uveljavljati v pritožbi. Ker tožena stranka pobotnega ugovora (svoje terjatve v znesku najmanj 922,55 EUR) ni uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, tega tudi ne more storiti v pritožbenem postopku, zato s pritožbenimi navedbami glede ugovarjanja svoje terjatve v pobot ne more uspeti.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37, 40, 40/2.
nagrada izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - nagrada za dopolnilno izvedensko mnenje - dodatna vprašanja izvedencu - nagrada za zbiranje in proučevanje dodatne dokumentacije
Ker je sodišče prve stopnje naložilo izvedencu, da odgovori na dodatna vprašanja, ki jih prej ni terjalo, je bil izvedenec upravičen do nagrade za dopolnilni izvid in mnenje.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevalo od izvedenca odgovor na večje število dodatnih vprašanj, je to terjalo ponovno oziroma dodatno proučevanje spisa in listin.
obrazložen ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - dokazno breme dolžnika - negativna dejstva
Dolžnik je zanikal terjatev upnika, zatrjeval je negativna dejstva, ki jih ne more dokazati, zato je dokazno breme terjatve prešlo nazaj na upnika. Vendar to lahko stori zgolj v rednem pravdnem postopku, saj skrajšani postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine ni temu namenjen. Prav dokazovanju terjatve upnika so namenjene pritožbene navedbe.