CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00041091
ZPP člen 154, 154/2, 323, 323/1, 339, 339/2-14. ZKP člen 538, 538/1. URS člen 26.
odškodninska odgovornost države - povrnitev škode - neupravičena obsodba - kazenski postopek - tajno opazovanje - hišna preiskava - vzrok za razpad zakonske zveze - vzročna zveza - poročanje medijev o sodnem postopku - osebnostne lastnosti oškodovanca - teorija jajčne lupine - nepremoženjska škoda - primerna višina odškodnine - denarna odškodnina za duševne bolečine - intenzivnost bolečin - sodna praksa - načelo individualizacije višine odškodnine - izgubljeni dobiček - potrebni pravdni stroški - povrnitev pravdnih stroškov
Neutemeljeno je tožnikovo pritožbeno izpostavljanje, da sodišče prve stopnje uvedbe, teka in trajanja kazenskega postopka ni štelo kot pravno relevantnih okoliščin. Omenjeno sodišče je namreč obrazložilo, da navedene okoliščine predstavljajo hud poseg v osebnostno integriteto posameznika, vendar sam poseg ne predstavlja škode. Škodo predstavljajo duševne bolečine, ki jih tak poseg povzroči.
Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata pravilno naziranje sodišča prve stopnje, da je potrebno upoštevati osebnostne lastnosti posameznika in s tem predispozicije za večjo občutljivost za dogodke. Tožnik navedeno neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi ga sodišče moralo sprejeti takšnega, kot je. Sodišče prve stopnje je namreč ravno to tudi upoštevalo. Toženka pa navedenemu naziranju glede na to, da je skladno s teorijo jajčne lupine, neutemeljeno oporeka.
bistvena kršitev določb postopka - motenje posesti - verbalno motenje posesti - bazna postaja - dostop do objekta
Toženec je v svoji trditveni podlagi sam zatrjeval, da sta si lastnik nepremičnine (torej M. B.) in toženec, ki je bil lastnikov hipotekarni upnik in njegov pooblaščenec, prizadevala več let, da bi se pravno razmerje, ustanovljeno s pogodbo 30. 9. 2004, uredilo tudi po 30. 9. 2019. Zatrjeval je še, da ima tožnik že vrsto let težave z dostopom do same predmetne nepremičnine in bazne postaje, zato pa ni razlogov na strani toženca, ki skrbi zgolj zato, da so ustrezni zavarovani njegovi interesi in pravice, ki jih ima ustrezno pravno zavarovane na predmetni nepremičnini.
Tako pritožba neutemeljeno očita odločanje sodišča preko trditvene podlage, s čimer smiselno zatrjuje storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom ZPP. Da je M. B. ključavnico na vratih zunanje ograje zamenjal tudi v korist toženca, je toženec zatrjeval sam.
Dokazno podprta z izpovedbo priče O. in toženca je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikovemu delavcu (O.) po telefonu, ko ga je ta prosil, naj jim odklene sporno ključavnico in dopusti vstop do bazne postaje, grozil, da na lokacijo nimajo pravice dostopati, da tja ne smejo niti pogledati, da bo poklical policijo in varnostno službo, da jih bo ob prihodu nasilno odstranila. Ob upoštevanju še neprerekane tožnikove trditve, da je s tako verbalno grožnjo toženec odvrnil tožnika od dostopanja do bazne postaje zaradi njenega vzdrževanja in obratovanja, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec storil tudi verbalno motenje tožnikove posesti predmetne nepremičnine.
dogovor o plačilu odvetniških storitev - obseg pooblastila odvetniku - splošno pooblastilo odvetniku - pooblastilo za zastopanje - vrednost točke - izračun nagrade odvetnika - dejanski stroški - generalno pooblastilo - Neobvezujoče smernice za določanje cen odvetniških storitev
Povračilo predpostavlja, da so stranki, ki le tega od nasprotne stranke uveljavlja, (zahtevani) stroški (zaradi plačila pooblaščenca/odvetnika) dejansko tudi nastali. Načeloma strankam sicer ni potrebno zatrjevati niti dokazovati, da so pooblaščenemu odvetniku stroške (nagrado), katerih povračilo uveljavljajo, res poravnali (torej da so imeli s tem dejanske stroške). V konkretni zadevi pa gre za v bistvenem drugačno situacijo, saj je tožnico (ki je tudi sama odvetnica) v postopku zastopala pri njej zaposlena odvetnica, torej odvetnica, katero (že) plačuje iz naslova med njima obstoječega delovnega razmerja.
ZPP člen 2, 7, 146, 146/2, 146/5, 180, 180/3, 212, 214, 318, 318/1. Zakon o obveznim odnosima (Zakon o obligacijskih razmerjih, Hrvaška, 2005) člen 1063, 1064, 1067/1, 1067/2, 1067/3, 1069, 1100, 1104.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev sodnih pisanj v tujino - začasni zastopnik, upravičen za sprejemanje pisanj v republiki sloveniji - sklepčnost tožbe - odmera odškodnine - uporaba tujega prava - hrvaško pravo
Sodišče prve stopnje je toženi stranki ob priliki vročanja tožbe v odgovor, kot prvem pisanju, ki ji ga je v tem postopku vročalo, vročilo tudi poziv za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. V tem pozivu ji je določilo 15-dnevni rok za postavitev pooblaščenca za sprejemanje pisanj. Tožena stranka ima sicer prav, da bi moralo sodišče prve stopnje po preteku tega roka toženi stranki, ki sama ni imenovala pooblaščenca za sprejemanje pisanj, postaviti na njene stroške začasnega zastopnika, upravičenega za sprejemanje pisanj, vendar njegova (ne)postavitev na samo pravilnost vročitve tožbe v odgovor ter na začetek teka, sam tek in iztek roka za vložitev odgovora na tožbo nima in ni imela prav nobenega vpliva, posledično pa to pomeni, da tudi na pravilnost in zakonitost izpodbijane zamudne sodbe ni imela in tudi ni mogla imeti nobenega vpliva.
Krivdna oziroma objektivna odškodninska odgovornost sta le pravna pojma, pravna standarda, predstavljata torej pravno kvalifikacijo, ki pa za sklepčnost tožbe ni bistvena sestavina, če pa jo stranka navaja, pa nanjo sodišče ni vezano. S tem, ko je, čeprav tožnik ni izrecno trdil, da je podana objektivna odškodninska odgovornost zavarovanca tožene strnake, zaključilo, da obstoji objektivna odškodininska odgovornost zavarovanca tožene sranke, sodišče prve stopnje tako ni odločalo niti mimo tožbenega zahtevka, niti mimo trditvene podlage tožnika.
krajevna pristojnost sodišča - kraj nastanka škode - dejanska podlaga tožbe - odškodninska odgovornost - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Tožnik je v tožbi navedel, da vlaga tožbo pri Okrajnem sodišču v Šmarju pri Jelšah na podlagi 52. člena ZPP in po oceni pritožbenega sodišča navedel zadostne okoliščine o tem, kje je nastala škodljiva posledica, na podlagi katerih je mogoče zaklučiti, da zatrjuje, da je škodljiva posledica nastala na njegovem domu v T. Glede na dejansko podlago tožbe je tako imel tožnik pravico vložiti tožbo pri izbranem sodišču, na območju katerega ima stalno prebivališče.
zahteva za sodno varstvo - koncentracija - priglasitev koncentracije - rok za priglasitev koncentracije - absolutna bistvena kršitev določb postopka o prekršku - protiustavnost - načelo enakosti - rok za vložitev zahteve za sodno varstvo - izjava o dejstvih in okoliščinah - globa za prekršek - opomin - izrek opomina
Nesprejemljivo je stališče pritožnika, da je inkriminirana količina iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 vsebovana v prekršku po 2. alineji prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1, saj primerjava obeh prekrškovnih določb pokaže, da gre za dvoje različnih izvršitvenih ravnanj, ki sta sankcionirani kot prekršek.
Z vidika ustavno sodne presoje je nesprejemljivo stališče o protiustavnosti roka 5 dni iz določbe četrtega odstavka 55. člena ZP-1 in roka 8 dni iz določbe prvega odstavka 60. člena ZP-1, ki jo pritožnik gradi na okoliščinah konkretnega primera in meni, da bi roki zaradi obsežnosti zadeve morali biti daljši. Takšno stališče bi pomenilo, da bi v vsakokratnem primeru zakon glede na obsežnost zadeve, ali glede na lastno interpretacijo o obsežnosti zadeve, moral določati daljši rok za uveljavljanje pravice do izjave in pravnega sredstva.
Predpis o prekršku iz 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZPOmK-1 ne določa, da je storilec lahko odgovoren samo, če je prekršek storil z naklepom, zaradi česar krivdna oblika ni zakonski znak prekrška in ni potrebno, da bi bila konkretizirana v izreku odločbe, temveč zadošča, da je vsebovana v razlogih odločbe o prekršku.
Pravica do izjave iz četrtega odstavka 55. člena ZP-1 ne obsega pravice, da bi storilec bil vnaprej seznanjen z načinom odmere globe in z dejstvi in okoliščinami, ki jih pristojni organ namerava pri tem uporabiti.
Ker pravna oseba kot umetna tvorba prekrška sama ni zmožna storiti, temveč prekršek stori v njenem imenu in za njen račun njena odgovorna oseba, se pri presoji obstoja posebnih olajševalnih okoliščin lahko upoštevajo le tiste posebne olajševalne okoliščine, ki so v času storitve prekrška obstajale na strani storilca odgovorne osebe.
Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pri obravnavanem prekršku ne gre za trajajoči prekršek, temveč za enkratno opustitev, ne strinja pa se s pritožnikom, da kot okoliščino pri odmeri globe ne bi smelo upoštevati trajanja zamude pri priglasitvi koncentracije, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot obteževalno okoliščino, ki pa se ob dejstvu, da je prvostopenjsko sodišče upoštevalo tudi druge okoliščine, ki so ga vodile do bistvenega znižanja globe, v večji meri ne odraža več v izrečeni globi.
Pravna podlaga za presojo vprašanja ali so imeli obdolženi pri izvajanju tuberkulinizacije živali na podlagi Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe status uradne osebe, je lahko le 4. točka prvega odstavka 99. člena KZ-1. Ta določa, da je uradna oseba lahko tudi "druga oseba, ki opravlja določene uradne dolžnosti na podlagi pooblastil, ki jih daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi ali na podlagi zakona sklenjena pogodba o arbitraži." Pri uradni osebi po 4. točki prvega odstavka 99. člena KZ-1 gre za t.i. "nepravo" uradno osebo, ker pojem ni vezan na delovanje pri državnem organu, temveč na osebo zunaj državnega organa, ki je na podlagi pooblastil, ki jih ji daje zakon ali na podlagi zakona izdani predpisi, pooblaščena za opravljanje posameznih nalog. Obdolženi so na podlagi pooblastil izhajajočih iz zgoraj citirane pogodbe, ki je bila sklenjena med Ministrstvom za ... ter B. d.o.o., ki je na podlagi 17. člena citirane pogodbe kot koncesionar zato prejemala proračunska sredstva. Povedano drugače, navedeno ministrstvo je družbi B. d.o.o. podelilo pooblastilo za izvajanje tuberkulinizacij živali za določene občine, navedene v točki 4. citirane pogodbe. Obdolženci so za izvajanje svoje dejavnosti v okviru družbe B. d.o.o. torej razpolagali z javnimi sredstvi, namenjenimi veterinarski dejavnosti, zato je ta opravila mogoče šteti za uradne naloge. Kot uradno dejanje je namreč potrebno šteti tisto dejanje, ki ga izvršijo uradne osebe (subjektivni kriterij) in se nanaša na opravljanje njenih nalog (objektivni kriterij), ki jih morajo opraviti na podlagi zakona oz. podzakonskega predpisa v okviru svojih službenih pooblastil, praviloma po vnaprej predpisanem postopku. Status uradne osebe torej ni nekaj, kar bi obstajalo samo zase, temveč le v povezavi s storjenim oz. opuščenim dejanjem, ki pomeni zlorabo uradnega položaja (samega po sebi) oz. zlorabo z njim povezanih uradnih pravic.
Na podlagi Zakona o veterinarstvu, Odredbe o izvajanju sistematičnega sprejemanja stanja bolezni in cepljenja živali za leto 2014, 2015 in 2016 in Pogodbe o izvajanju javne veterinarske službe najmanjšega obsega zdravstvenega varstva živali so bili odgovorni za zakonitost in namenskost razpolaganja z javnimi sredstvi, ki so bila namenjena za cepljenje v tem svojstvu pa so imeli lastnost uradne osebe oziroma je bilo njihova ravnanja šteti kot uradna dejanja.
začasna odredba v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - pravica do stikov - stik otroka s staršem - določitev obsega stikov - ogroženost otroka - nujnost izdaje začasne odredbe - omejitev stikov - restriktiven pristop - zasvojenost - alkoholizem - nižji dokazni standard
Pravico do stikov je treba presojati predvsem v luči pravice otroka, da stikuje s staršema. Izhodišče glede obsega stikov je enako za oba starša, razen če bi bila iz takih ali drugačnih razlogov otrokova korist ogrožena. Le če je nujno, se izda začasna odredba, s katero se enemu od staršev (ali obema) omejijo stiki.
pogodba o dosmrtnem preživljanju in darilna pogodba - razveza pogodbe - spremenjene razmere - otežena izpolnitev obveznosti - interesi pogodbenih strank - življenjska skupnost
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba pri presoji pogodb, kakršna je obravnavana pogodba o dosmrtnem preživljanju, upoštevati, da gre za trajajoče, odplačno in dvostransko obveznostno razmerje, ki terja oceno interesov obeh pogodbenih strank. Posebno skrbna presoja se zahteva v primerih, ko se med strankama pogodbe oblikuje življenjska skupnost.
podaljšanje roditeljske pravice - polnoletni otrok - otrok s posebnimi potrebami - zavrnitev predloga - izvrševanje roditeljske pravice
Ker predlagateljica za izvajanje roditeljske pravice ni sposobna, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo pravo, ko ni podaljšalo roditeljske pravice predlagateljice za njuna otroka (nasprotna udeleženca), pač pa je tak predlog zavrnilo (oziroma zavrglo kolikor je glede sina posegal v sklep o skrbništvu).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040388
OZ člen 239, 239/2, 243, 766, 766/1, 766/2, 768, 768/1, 768/3, 990, 992, 992/7, 993, 993/2, 993/3, 995, 995/1, 996, 999. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14. URS člen 2, 14, 22, 23, 25, 26.
družbena pogodba - pogodbene stranke - občine - izgradnja centra za ravnanje z odpadki - razmerja med družbeniki - sofinanciranje - sredstva evropske kohezijske politike - nepovratna sredstva - upravičenec do nepovratnih sredstev - actio pro socio - navadni sospornik - škoda - kršitev pogodbe - odškodnina - zmanjšanje premoženja - pogodba o naročilu (mandat) - huda malomarnost - neskrbnost pri podpisu pogodbe - indirektno zastopanje - standard skrbnosti - razvezni pogoj - okoljevarstveno dovoljenje - odškodninska odgovornost države - nevložitev tožbe - obrazloženost sodbe - pravica do izjave - izpovedbe prič - dokazna ocena
Za družbeno pogodbo so bistvene tri značilnosti, in sicer skupni namen družbenikov, prizadevanje vseh družbenikov, da ga dosežejo in da gre za pogodbo civilnega obligacijskega prava. Skupni namen družbenic, ki izhaja iz Medobčinske pogodbe, je izvedba projekta s finančnimi viri, ki jih bodo deloma zagotovile družbenice iz lastnih virov, deloma pa bo sredstva zagotovila Evropska komisija v skladu s finančnim memorandumom in Republika Slovenija.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri pridobivanju kohezijskih sredstev lahko nastopal le en sam prejemnik oziroma upravičenec, na katerega se glasi odločba o sofinanciranju in da je bila tožena stranka v tej funkciji tudi stranka postopka v razmerju z Republiko Slovenijo pri pridobivanju teh sredstev. V razmerju z Republiko Slovenijo je tožena stranka nastopala v svojem imenu in na račun družbe in je v razmerju z Republiko Slovenijo nosilka pravic in obveznosti sama.
Iz 10. člena pogodbe o sofinanciranju, na katerem tožniki utemeljujejo očitek toženi stranki o neskrbnem poslovodstvu, izhaja, da je pogodba sklenjena pod razveznim pogojem, da bo upravičenec pridobil pravnomočno Okoljevarstveno dovoljenje (OVD) do 31. 7. 2014 ter da se pogodba šteje za razvezano, v primeru, če do tega roka ne bo pridobil OVD iz kateregakoli razloga in ga predložil sofinancerju. Pri tem bi morala tožeča stranka jasno povedati, kako si predstavlja, da bi tekli dogodki, ki bi sledili odklonitvi podpisa te pogodbe in ki bi tožnicam domnevno vzpostavili premoženjsko stanje, za katerega trdijo, da bi ga s tem dosegle. Tega pa tožeča stranka v postopku ni zmogla. Sklicevanje na razvezni pogoj, ki je bil povezan s pridobitvijo OVD, ta pa tudi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja, je nesmiselno, če je iz sporne pogodbe jasno, da bi tudi v primeru, če razvezni pogoj ne bi bil dogovorjen, po pogodbi morala tožena stranka pridobljena sredstva vrniti, če do določenega roka ne bi pridobila OVD in gradbenega dovoljenja.
Tožnice niso uspele izpodbiti pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila sklenitev pogodbe o sofinanciranju pogoj za pričetek črpanja sredstev. V primeru, če bi tožena stranka podpis pogodbe odklonila, bi se izpostavila očitku družbenic, ki so sodelovale pri projektu, da ji sredstva niso bila nakazana ravno zato, ker ni sklenila pogodbe o sofinanciranju, ki je pogoj za nakazilo denarja.
Neutemeljena je pritožbena lastna dokazna ocena sporne kršitve oziroma izpostavljene fotografije in ji pritožbeno sodišče ne sledi. Prva toženka se je imela možnost opredeliti do konkretno zatrjevane kršitve začasne odredbe in do priložene fotografije v vseh smereh, ki jih neutemeljeno (in nekatere tudi prvič ter zato neupoštevno) izpostavlja v pritožbi, pa tega ni storila. Njene ugovorne navedbe so bile povsem pavšalne, zato je sodišče prve stopnje na podlagi konkretiziranih trditev tožnic (o ravnanju prve toženke dne 25.6.2020 ob 15.30 uri) in priložene fotografije povsem pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter ni šlo za nekritično sledenje navedbam in dokazu tožnic.
ugotovitev pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k stavbi - obseg pripadajočega zemljišča - pripadajoče zemljišče k več objektom - skupno pripadajoče zemljišče - družbena lastnina - grajeno javno dobro - dejanska raba zemljišč - pretekla raba zemljišča - pravica uporabe - splošni skupni del - splošni skupni del več stavb - skupna lastnina - javna površina
Kupci stanovanj so že ob nakupu stanovanj pridobili pravico uporabe k stavbi pripadajočem zemljišču, zato se je njihova pravica uporabe ob uveljavitvi ZLNDL transformirala v lastninsko pravico.
Sodišče prve stopnje je obseg pripadajočega zemljišča k stavbi ugotovilo na podlagi vsebine upravnih aktov in upravnih dovoljenj, ki je skladna z ugotovitvami o dejanski rabi in z ugotovljenimi sledovi pretekle rabe.
V ugotovljeni obseg pripadajočega zemljišča ne sodi nobena površina, ki bi bila v javni rabi in pod enakimi pogoji dostopna vsakomur.
spor majhne vrednosti - možnost navajanja dejstev - predlaganje dokazov - prekluzija
Pravdni stranki smeta v sporu majhne vrednosti navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze samo v prvem paru pisnih vlog (glej 451. – 453. člen ZPP). V teh postopkih namreč velja načelo zaostrene prekluzije, prav tako pa ne velja določba drugega odstavka 286. člena ZPP, po kateri bi stranki lahko navajali nova dejstva in dokaze še kasneje, če tega brez svoje krivde nista mogli storiti najkasneje v tožbi in odgovoru ter v omejenem obsegu še vsaka v eni pripravljalni vlogi. Povedano bolj nazorno: položaj, ki v sporu majhne vrednosti nastane po izteku rokov za vložitev pripravljalnih vlog je podoben kot položaj, ki nastane v rednem postopku z zaključkom glavne obravnave. Tožena stranka na naroku za glavno obravnavo tako ne more in ne sme navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov, vključno z dejstvi in dokazi nastalimi po izteku roka za vložitev pripravljalnih vlog. Navedbe in dokazi, ki jih je tožena stranka zatrjevala oziroma poskušala navajati na naroku 19. 2. 2020 z vložitvijo pripravljalne vloge in jih podaja tudi v pritožbi skupaj s priloženimi dokazi so zato prepozne in pravno neupoštevne.
začasne odredbe v družinskih sporih - začasna dodelitev otroka v varstvo in vzgojo - stiki otrok s starši - stiki pod nadzorom - izvrševanje stikov z otrokom - preprečevanje stikov - kršitev začasne odredbe - denarna kazen - prešolanje učenca na drugo šolo - ogroženost otroka - epidemija - COVID-19
Na splošno verjetno drži, da ni nujno ves čas živeti v svojem rodnem kraju, saj je nekaj naravnega, da se ljudje selimo. Je pa nekaj povsem drugega, če je v ozadju selitve odtegnitev hčerke od očeta. S selitvijo bi bila iztrgana od očetovega okolja in okolja starih staršev, nasprotna udeleženka pa bi še lažje preprečevala stike.
Ogroženost mld. A. je bilo treba preprečiti z njenim začasnim zaupanjem v vzgojo in varstvo očetu, saj se lahko le na ta način tekom postopka zagotovi, da bo otrok imel odnos z obema staršema.
Epidemija COVID-19 ni razlog, da se stiki ne bi izvajali, če na strani staršev ali otroka oziroma drugih bližnjih, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, ni kakšnih rizičnih okoliščin, česar pa nasprotna udeleženka niti ni navajala.
stroški postopka za ugotovitev obstoja terjatve - vsebina prijave terjatve - obrazložitev odločitve o stroških - sklicevanje na stroškovnik
Sodišče prve stopnje je utemeljeno izpostavilo, da upravitelj terjatve ni prerekal zaradi njene nepopolnosti oziroma zaradi tega, ker naj ne bi vsebovala opisa dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka, in dokazov o njih in ker ji ni bila priložena najemna pogodba, temveč zaradi tega, ker naj bi terjatev nastala po začetku postopka prisilne poravnave. Razlog prerekanja ni vedno in povsem nepomemben, ko to zmotno meni pritožnik.
prekinitev pravdnega postopka - zahteva za presojo ustavnosti
Po tretjem odstavku 23. člena ZUStS lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti zakon ali del zakona, glede katerega je Vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, prekine postopek do končne odločitve Ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.
obstoj delovnega razmerja - premoženjske pravice - zavrženje dela tožbe - procesne predpostavke - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - sodno varstvo
Dokler traja razmerje, ki naj bi imelo vse značilnosti delovnega razmerja, lahko delavec skladno s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 od delodajalca pisno zahteva priznanje obstoja delovnega razmerja. Če delodajalec tega v osmih dneh ne stori in ne odpravi kršitve, lahko delavec v 30 dneh zahteva sodno varstvo pred sodiščem. Če razmerje, ki je imelo vse značilnosti delovnega razmerja, ne traja več, mora delavec uveljavljati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Tako določen 30-dnevni rok je materialni prekluzivni rok, na katerega sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Tožnik sodnega varstva za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za sporno obdobje ni uveljavljal skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1. Prijava v delovno razmerje oziroma v socialna zavarovanja na podlagi delovnega razmerja, izplačilo plače in drugih denarnih terjatev iz tega razmerja so lahko le posledica ugotovitve obstoja delovnega razmerja. S postavitvijo teh zahtevkov iz delovnega razmerja, ki ni ugotovljeno, delavec ne more obiti zakonsko določenih rokov za ugotovitev obstoja delovnega razmerja - torej na način, da bi kot predhodno vprašanje izpostavil obstoj delovnega razmerja šele po navedenem zakonskem roku. Gre za enotno in ustaljeno stališče sodne prakse.