KZ-1 člen 285, 285/1, 285/3, 304, 304/1. Uredba o upravnem poslovanju (2005) člen 2, 2 - 5.
odvzem ali uničenje uradnega pečata ali uradnih spisov - dokumentacija upravne zadeve - upravljanje z dokumentarnim gradivom - predložitev dokumentov
Prijava, ki je bila po izročitvi davčnemu organu skenirana, je postala del spisovne dokumentacije v odprtem inšpekcijskem, torej v upravnem postopku, ki se je vodil pod opr. št. DT 0610-490/2012. Pravno podlago za zaključke prvega sodišča, da je sporna listina dokument, ki je pripadal upravnemu organu, pa je iskati tudi v določbi 5. točke člena 2 takrat veljavne Uredbe o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/2005 z dne 3. 3. 2005), ki je določala, da je dokument izviren ali reproduciran (pisan, risan, tiskan, fotografiran, fotokopiran, fonografski, v elektronski obliki ali kako drugače zapisan) zapis, ki je bil prejet ali je nastal pri delu organa in je pomemben za njegovo poslovanje. Dokumentarno gradivo (točka 8 istega člena Uredbe) pa so vse zadeve, dosjeji, dokumenti ter evidence o njih, druge evidence, ki jih vodi organ in druga gradiva, ki jih organ bodisi prejme ali pa nastanejo pri njegovem delu. Ker je po ugotovitvah prvega sodišča sporno listino upravni organ prejel v inšpekcijskem upravnem postopku 15. 5. 2013, je kot upravnemu organu izročena listina s strani obtoženca takrat postala del dokumentarnega gradiva v odprti upravni zadevi in s tem tudi uradni dokument, ki je služil kot dokaz za ugotavljanje osnove za odmero obtoženčevega premoženja.
Iz izreka izpodbijane sodbe v tem delu ne izhaja, da je obtoženec predložil policistom sporno listino, temveč da je to sporno - lažno listino izročil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Zakonski znak tega kaznivega dejanja pa je predložitev lažnega oziroma ponarejenega dokumenta v kazenskem postopku. Pritožbeno sodišče zato soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da ob tem, ko je izvedba hišne preiskave brez dvoma potekala zakonito, izvedeni dokazi ne dajejo podlage za zaključek, da s tem, ko naj bi obtoženec sporno listino izročil kriminalistom ob hišni preiskavi, je to storil z namenom oteževanja dokazovanja v kazenskem postopku. Po prepričanju pritožbenega sodišča pojma izročitev dokaza ni mogoče avtomatično enačiti s pojmom predložitve v kazenskem postopku, ki je širši ter ga je mogoče razumeti kot posebej motivirano ravnanje, ki se odrazi v predložitvi takega lažnega dokaza v kazenskem postopku in ko se zasleduje cilj, to je preprečitev ali otežitev dokazovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00040914
ZFPPIPP člen 97, 269, 271, 391, 391/1-1. ZPP člen 137, 137/1, 258, 258/2, 339, 339/2-8. DZ člen 269, 269/1.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - izpodbojna pravna dejanja - oškodovanje upnika - namen oškodovanja - darilna pogodba - prenos lastninske pravice na nepremičnini - nagib daritve - obdobje izpodbojnosti - pravica do izvedbe dokaza - opustitev izvedbe predlaganih dokazov - zaslišanje zakonitega zastopnika stranke - udeležba zagovornika otrokovih pravic - kolizijski skrbnik mladoletnika - nasprotje interesov - zastopanje po odvetniku - vročanje pisanj pooblaščencu - položaj in pristojnosti upravitelja - umik tožbe
Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal.
Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi.
Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.
Odvetnik je bil tudi ob vložitvi tožbe, med pravdo pa se je prenehal ukvarjati z odvetništvom in opravlja dejavnost kot samostojni podjetnik posameznik. Pravilno je stališče, da kot tožnik ves čas nastopa ista fizična oseba.
Možen pomen izstavitve računov v nižjem znesku od tega, do katerega bi bil tožnik upravičen po pogodbi, bi lahko predstavljal tudi izjavo o delnem odpustu obveznosti, vendar pa je to ravnanje najmanj dvoumno.
Odločitev o stroških postopka za izdajo začasne odredbe je v sodni praksi resda pogosto pridržana do končne odločitve, a navedeno še ne pomeni, da je v vsakem primeru odvisna od tožnikovega uspeha v pravdi.
plačilo razlike plače - pogodba o zaposlitvi - zagotavljanje dela - obstoj delovnega razmerja
Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določeno delovno mesto, pa trdi, da opravlja naloge drugega delovnega mesta, bi lahko zahteval, da mu delodajalec zagotovi opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi (43. člen ZDR-1), vendar takšnih zahtevkov v delovnih sporih praktično ni. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa delavec v sodnem sporu ne more doseči, naj sodišče delodajalcu naloži sklenitev pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto, glede katerega delavec trdi, da dejansko opravlja naloge tega delovnega mesta. S tem bi sodišče poseglo v pogodbeni princip iz 11. člena ZDR-1. Prav tako ni dopustno sodno varstvo na način, da bi sodišče v posledici ugotovitve dejanskega opravljanja nalog drugega delovnega mesta lahko ugotovilo obstoj delovnega razmerja na drugem delovnem mestu, kot je tisto, za katerega ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tudi določba 18. člena ZDR-1 (uzakonjena domneva (faktičnega) delovnega razmerja), na katero se sklicuje pritožba, ni relevantna pravna podlaga. Predmet obravnavanega spora namreč ni vprašanje elementov delovnega razmerja v smeri njegovega priznanja, ampak vprašanje (ne)opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, kar pa se v praksi najpogosteje odraža ravno v zahtevkih, kot je predmetni, za plačila dejansko opravljenega dela, ki je višje vrednoteno kot tisto, za katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Za delavca, ki opravlja naloge drugega delovnega mesta, torej ni možna ureditev situacije na način, da bi se mu zagotovila zaposlitev na tem delovnem mestu za vnaprej, možno je le plačilo opravljenih nalog, torej le plačilo za nazaj.
V sodni praksi je protipravno ravnanje delodajalca pripisano le hujšim zlorabam instituta odpovedi. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala docela brez podlage, npr. mimo zakonskih razlogov, z namenom šikane, škodovanja ali iz kakšnega drugega nedopustnega razloga. Prav tako je upoštevala ''postopkovna'' pravila, ki jih delodajalcu nalaga zakon glede podaje odpovedi (tudi z neizvedbo zagovora v skladu z določbo 85. člena ZDR). Tožnik je s svojim ravnanjem spornega dne, ki ga je tožena stranka kvalificirala kot hujšo kršitev delovnih obveznosti z znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, povzročil, da mu je tožena stranka legitimno podala izredno odpoved. Tožena stranka je zaradi tožnikove kršitve izbrala legitimno sankcijo. Četudi je bilo nato ugotovoljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in je bila odpoved razveljavljena, je pomembno, da je bilo tako odločeno le v posledici dejstva, da tožnik za očitano kršitev ni bil odgovoren (ker v času očitanega ravnanja ni bil prišteven), kar pa ne pomeni zlorabe odpovedi.
V posledici napačne presoje sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke protipravno, je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da so v obravnavanem primeru podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker zahtevek že po temelju ni utemeljen, pritožbene navedbe tožnika v zvezi z višino odškodnine niso relevantne.
OZ člen 131, 131/3, 171, 171/1. ZDLov-1 člen 20, 20-9, 54, 54/5. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (2004) člen 1, 1/1. ZON-C člen 46, 46/1. ZON člen 1, 91, 92, 93.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - škoda, ki jo povzroči žival - napad rjavega medveda - odgovornost za škodo od divjadi in zavarovanih vrst prostoživečih sesalcev in ptic - škoda, ki jo povzročijo zaščitene vrste prostoživečih živali - odškodnina za nepremoženjsko škodo - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - rjavi medved - ohranjanje biotske raznovrstnosti - varstvo naravnih vrednot - pravna praznina - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca k nastanku škode - lov - vmesna sodba
Nobenega dvoma ni, da je odgovornost države objektivna, vendar podlaga te odgovornosti ni (očitno) dejstvo, da medvedka z mladiči ob srečanju s človekom zanj predstavlja vir povečane nevarnosti. Država namreč ni lastnica rjavega medveda niti drugih zavarovanih vrst. V tem primeru gre za posebno obliko objektivne neposlovne odškodninske odgovornosti, določene z zakonom (tretji odstavek 131. člena OZ). Država, ki se je zavezala k ohranitvi biotske raznovrstnosti in varstvu naravnih vrednot (1. člen ZON), je zato hkrati prevzela nase breme nekaterih izgub, ki jih v zvezi z zavarovanimi živalskimi vrstami utrpijo posamezniki (t.i. povrnitvena shema).
Nobenega tehtnega razloga ni videti za ureditev, po kateri država odgovarja za premoženjsko škodo, ki jo povzročijo živali vseh zavarovanih vrst, ne krije pa nepremoženjske škode, niti tiste, ki jo človeku povzročijo nevarne živali iz seznama zavarovanih vrst. Ker je več kot deset let v skladu z 91. členom ZON (drug) zakon določal odgovornost države za škodo, ki jo povzročijo nekatere zavarovane vrste, se zdi, da je s črtanjem določbe petega odstavka 54. člena ZDLov-1 nastala nehotena pravna praznina. Po presoji pritožbenega sodišča je treba to vrzel zapolniti z upoštevanjem prej veljavnega petega odstavka 54. člena ZDLov-1. To pomeni, da je oškodovanec v primeru, ko pride do napada rjavega medveda na človeka, upravičen tudi do odškodnine za nepremoženjsko škodo.
URS člen 22, 23.. ZKP člen 39, 371, 371/1, 371/1-1, 410, 410/1, 410/1-1, 410/3, 412, 413.
obnova kazenskega postopka - zavrženje zahteve za obnovo kazenskega postopka - izredno pravno sredstvo - precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev - pogoji za obnovo kazenskega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - izločitev sodnika - načelo nepristranosti in objektivnosti sojenja
Okoliščina na katero se sklicuje pritožba in sicer, da je o prvi zahtevi za obnovo kazenskega postopka odločal enak senat kot o drugi zahtevi za obnovo postopka, pa ne predstavlja razloga za izločitev sodnika.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neuspešno opravljeno poskusno delo - nosečnost - posebno pravno varstvo pred odpovedjo - sodna razveza
Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitve delavki v času nosečnosti, dojenja otroka do enega leta starosti in staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust je nezakonita, saj delavcem v tem času zaradi odpovedi delodajalca delovno razmerje ne more prenehati. Tako tudi tožnici ni moglo prenehati delovno razmerje iz razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela, saj je bila tožena stranka seznanjena, da je tožnica noseča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00040343
OZ člen 103, 111, 191. ZPP člen 338, 338/1, 338/1-1, 338/1-2, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354.
nasprotna tožba - obstoj veljavne pravne podlage - prejem koristi brez pravne podlage - kršitev pogodbe - odstop od pogodbe - predhodno vprašanje - identično dejansko stanje - zavrnilna sodba v kazenskem postopku - vezanost civilnega sodišča na kazensko sodbo - kazenska odgovornost - civilna odgovornost - odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih - onemogočen preizkus sodbe - opredelitev do pravnorelevantnih navedb strank - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - delna razveljavitev - vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje
Vprašanje kazenske odgovornosti tožeče stranke za prejem v tem postopku vtoževanih sredstev od tožene stranke na podlagi Pogodbe ni predhodno vprašanje v obravnavani zadevi, temveč gre za obravnavo identičnega dejanskega stanja v civilnem in kazenskem postopku. Pravna teorija je glede takšne procesne situacije jasna: ob obravnavi identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na zavrnilno sodbo v kazenskem postopku, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske odgovornosti. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje svoje presoje, da kršitev Pogodbe ne obstaja, ne more utemeljiti zgolj na podlagi stališča okrožnega državnega tožilstva o vsebini Pogodbe in obveznostih tožeče stranke.
ZPP člen 7, 212, 339, 339/2, 339/2-8. ZDru-1 člen 14, 14/2.
sklep disciplinske komisije - sklep o izključitvi - izključitev člana iz društva - odprava sklepa - razpravno načelo - kršitev razpravnega načela - pravica do izjave - društvo
Stranki sta odgovorni, da v zadevi priskrbita ustrezno trditveno podlago. Če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, je sodišče dolžno šteti, da ne obstaja. To velja tudi v primeru, če sodišče določeno (nezatrjevano) dejstvo ugotovi med izvedbo dokaznega postopka (ko na primer vpogleda listino). Takega dejstva ne sme upoštevati.
V primeru, da društvo o vloženi pritožbi ne odloči v roku treh mesecev od njenega prejema, se po drugem odstavku 14. člena ZDru-1 šteje, da je bila pritožba zavrnjena. To pomeni, da lahko član društva odločitev izpodbija pred sodiščem, torej enako kot v primeru, če bi sklep o zavrnitvi pritožbe prejel.
zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - pogoji za izdajo začasne odredbe v družinskih sporih - prešolanje učenca osnovne šole - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - ogroženost otroka - mnenje Centra za socialno delo (CSD) - nujnost izdaje začasne odredbe - ukrepi za varstvo koristi otroka
Za izdajo začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, vendar nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda za otrokovo zdravje in razvoj, zaradi katerih ni mogoče čakati do pravnomočnosti odločbe.
Za zaključek, da pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je bistveno, da sodišče ni ugotovilo obstoja okoliščin, ki bi mld. sina udeležencev ogrožale, če predlogu za prešolanje ne bi bilo ugodeno.
ZPP člen 158, 158/1. Odvetniška tarifa (2015) tarifna številka 20.
odmera pravdnih stroškov - stroški zastopanja - stroški odvetniških storitev - nagrada za zastopanje na naroku - pripravljalni narok
Posebnega določila o vrednotenju pripravljalnega naroka ali glavne obravnave, ki se izvede takoj po njegovem zaključku, OT ne vsebuje. Prvi narok v konkretni zadevi je bil izveden takoj po zaključku pripravljalnega naroka. Pritožnici ne pripada posebna nagrada za pripravljalni narok, saj ne gre za posebno storitev.
ZDru člen 37. ZLNDL člen 1, 1/2, 3. ZSpo člen 64. SPZ člen 42, 43.
ugotovitev lastninske pravice - lastninjenje nepremičnine v uporabi športnega društva - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - originarna pridobitev lastninske pravice - lastninjenje športnega objekta - športno društvo - športni objekti - letališče - družbena lastnina - objekt občinskega pomena - odločba upravnega organa - protiknjižno priposestvovanje - opravičljiva zmota - standard dolžne skrbnosti
Lastninjenje športnih objektov je večplastno, objekt, ki je razglašen za objekt lokalnega pomena, zares in dokončno postane last lokalne skupnosti (šele), če se prizadeti lastnik (društvo ali druga oseba zasebnega prava): 1) lastninski pravici odreče, 2) svojega zahtevka ne priglasi v roku iz drugega odstavka 64. člena ZSpo in 3) po priglasitvi tega zahtevka ne izkaže svoje lastninske pravice na tem objektu.
V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je priglasitev zahtevka pristojnemu organu lokalne skupnosti (le) procesna predpostavka za poznejše uveljavljanje lastninske pravice v sodnem postopku.
Ne glede na dosledno izpeljavo načela superficies solo cedit in načela konstitutivnosti vpisa v zemljiško knjigo v SPZ ter posledično močno omejene možnosti protiknjižnega priposestvovanja, novejša sodna praksa zastopa stališče, da je treba ugotavljati opravičljivost zmote vsakokratnega posestnika, upoštevaje vse okoliščine primera. Prepričan mora biti, da je stvar njegova, tudi po tem, ko s povprečno skrbnostjo razmisli o vseh okoliščinah.
ZSVarPre člen 8, 23. ZST-1 člen 1, 11, 11/1, 11/6, 34a. ZBPP člen 13, 13/2.
občasni in neperiodični dohodki - oprostitev plačila sodnih taks - osnovni znesek minimalnega dohodka kot merilo - obročno plačilo sodne takse
Skladno s 23. členom ZSVarPre se občasni in neperiodični dohodki, ki jih je upravičenec prejel v relevantnem obdobju, upoštevajo le v višini razlike med povprečno mesečno višino teh dohodkov in eno polovico osnovnega zneska minimalnega dohodka.
poplačilo več upnikov - spor o dejstvih - pristojnost izvršilnega sodišča - napotitev na pravdo
Sodišče prve stopnje je samo opravilo dokazno oceno listin (izpiski iz poslovnih knjig, potrdila o izplačilu ...), na podlagi katerih je upnik dokazoval resničnost svoje trditve, da pritožnikove navedbe, da do dolžnika iz pravnega posla nima terjatve, niso utemeljene. Četudi ima upnik zoper dolžnika izvršilni naslov, je treba drugemu upniku dopustiti prerekanje, da terjatev sploh ni nastala. Če drugi upnik takšen ugovor da, potem s tem trenutkom nastane spor o dejstvih. Izvršilni naslov druge upnike ne veže. Držijo razlogi sodišča prve stopnje, da dolžnik zoper sklep o izvršbi sploh ni vložil ugovora. Sklep o izvršbi je pravnomočen. Vendar drugi upniki terjatev prvega upnika še vedno lahko izpodbijajo. Neposredno izvršljiv notarski zapis ima učinek le med strankami le-tega. Pritožnika to nista. To pa pomeni, da ne glede na to, kako bi bili ugovori drugega upnika (pritožnikov) (ne)utemeljeni (morebiti tudi prima facie), izvršilno sodišče uporabi določbo prvega odstavka 202. člena ZIZ.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - žrtev - zaščita otrok - nasilje - ukrep prepovedi približevanja
Primarni cilj določitve ukrepov po 19. členu ZPND je takojšnja zaščita žrtve pred povzročiteljem nasilja. Glede na okoliščine konkretnega primera je treba oceniti, s katerimi ukrepi bi bilo mogoče učinkovito doseči zaščito žrtve pred povzročiteljem nasilja in hkrati, koliko časa so izrečeni ukrepi nujno potrebni za zaščito žrtve.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00040720
ZKP člen 129a, 129a/2. KZ-1 člen 86, 86/4, 86/8.
način izvršitve kazni zapora - alternativna izvršitev kazni zapora - delo v splošno korist - zapor ob koncu tedna - nastop kazni zapora - rok za vložitev predloga za alternativni način izvršitve kazni zapora - pravočasnost predloga - prepozen predlog
Obsojenec je vložil dva različna predloga za izvršitev kazni zapora, pravočasno z delom v splošno korist in prepozno z zaporom ob koncu tedna.
Obsojenec je na prostosti, ni še nastopil kazni zapora, zato ga je zavezoval petnajstdnevni rok za vložitev predloga, določen v drugem odstavku 129.a člena ZKP.
ustavitev zapuščinskega postopka - zapuščinski postopek, če ni premoženja ali so samo premičnine - zapuščina - predmet dedovanja - premoženje zapustnika - prekinitev zapuščinskega postopka - spor o dejstvih
Do prekinitve zapuščinskega postopka in napotitve strank na pravdo po 212. členu ZD pride le v primeru, če spor o tem, ali kakšno premoženje sodi v zapuščino, nastane med dediči, ne pa tudi v primeru spora o tem med tretjimi osebami, ki niso dediči.
ZPP člen 69, 139, 180, 318, 339, 339/2, 339/2-11. ZCRP člen 6.
opredelitev stranke - enotna matična številka občana (EMŠO) - identifikacijska številka - nepravilno zastopanje nasprotne stranke - dogovor o krajevni pristojnosti - uveljavljanje dogovora o krajevni pristojnosti - izdaja zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe - vročanje pravni osebi na sedežu družbe - sklepčnost tožbe - dviganje in sprejemanje pisanj in pošiljk
180. člen ZPP določa, da so identifikacijski podatki o stranki, ki je fizična oseba, poleg imena in naslova, tudi enotna matična številka občana (v nadaljevanju EMŠO), če je stranka vpisana v centralni register prebivalstva.
Pritožnica svojo trditev, da tožnik, kot je identificiran v tožbi, ne obstaja, utemeljuje s sklicevanjem na podatke CRP, ki pa tega ne dokazujejo. Celo nasprotno: predloženi podatki potrjujejo, da gre pri osebi vpisani v CRP in osebi, ki je vložila tožbo, za isto (še živečo) osebo. Identiteta in obstoj tožnika zato ne moreta biti sporna.
Kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je (med drugim) podana, če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, pravdna dejanja pa kasneje niso bila odobrena. Ker je smisel te določbe varstvo nepravilno zastopanih, to kršitev lahko uveljavlja le stranka, ki ni bila pravilno zastopana, ne pa tudi njen nasprotnik.
Zakon pod določenimi pogoji dopušča dogovor o krajevni pristojnosti (69. člen ZPP). Vendar pa mora tožnik sporazum priložiti tožbi, sicer se nanj kasneje ne more več sklicevati. Če tožbo kljub temu vloži pred drugim sodiščem, pa se sodišče lahko izreče za nepristojno le na ugovor toženca, ki ga mora ta podati najkasneje v odgovoru na tožbo (prvi odstavek 22. člena ZPP). V konkretnem primeru se tožnik na sporazum o krajevno pristojnem sodišču, ki je del kupne pogodbe, v tožbi ni skliceval, toženka pa, ki odgovora na tožbo ni vložila, krajevni pristojnosti v pritožbi ne more več ugovarjati.
Prvi odstavek 318. člena ZPP določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče lahko izda sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku, če tožena stranka v roku iz 277. člena istega zakona ne odgovori na tožbo. Poleg pogoja, da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, pogoja, da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana, mora biti izpolnjen tudi pogoj, da je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor in pogoj, da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (t. i. sklepčnost).
Pravnim osebam sodišče sodna pisanja vroča na naslov, ki je vpisan v register (tretji odstavek 139. člena ZPP). Vroča se tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošte, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu, ali zakonitemu zastopniku ali prokuristu (prvi odstavek 133. člena ZPP).
ZPP namreč ne predpisuje vročanja na naslovu dejanskega poslovanja, prav tako ne vročitve osebi, ki je pooblaščena za zastopanje. Ker je bila v konkretnem primeru tožba toženki vročena na naslov, ki je vpisan v register in osebi, ki je bila pooblaščena za sprejem, je bila vročitev, čeprav vročilnice ni podpisal zakoniti zastopnik toženke, pravilna. S prepošiljanjem pošte povezane ovire, ki jih toženka navaja v pritožbi, pa za presojo pravilnosti vročitve niso relevantne.
Pred izdajo zamudne sodbe je sodišče preverilo, ali dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju s predloženimi dokazi. Ker pri tem ne gre za izvajanje (in ocenjevanje) dokazov in preizkušanje resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, je očitek, da je sodišče dokaze ocenjevalo, neutemeljen.
V skladu z določbo 129. člena ZZZDR oziroma smiselno enako določbo prvega odstavka 190. člena DZ se preživnina določi glede na potrebe otrok in pridobitne zmožnosti staršev.
Pri določitvi preživnine mora sodišče potrebe otrok oceniti, ne matematično izračunati.
Dejstvo, da so preživninske zmožnosti staršev primerljive, samo po sebi še ne pomeni, da mora biti takšna (torej primerljiva oz. enaka) tudi razporeditev preživninskega bremena.