Ni vsak odstop od sodne prakse nedopusten. Nižje sodišče lahko od sodne prakse višjega sodišča odstopi zaradi razlikovanja (distinguishing) ali pa zaradi pretehtanja (outweighing). A tisto, kar je ključno, je, da mora v obeh primerih za to navesti utemeljene razloge.

Osebno stanje, ki pogojuje nastanek določene pojavne oblike škode ali njen večji obseg od običajnega in ki preprečuje razbremenitev odgovornosti povzročitelja škode, je zgolj stanje, ki je prirojeno oziroma ki pred škodnim dogodkom nastane ali se razvije spontano in ni posledica nikogaršnjega ravnanja ali opustitve.

Življenjsko in logično izkustveno je, da se zlomi kosti celijo različno hitro, glede na starost oškodovanca, njegovo zdravstveno stanje oziroma že prestane poškodbe. Povsem predvidljivo je tudi, da pride pri zdravljenju iz različnih razlogov do zapletov. V luči tako zasnovane adekvatnosti ne more biti bistveno, ali je stanje, zaradi katerega je zdravljenje trajalo dlje kot običajno, inherentno oškodovancu, ali pa je zgolj posledica njegovega predhodnega ravnanja oziroma ravnanja tretje osebe.

Zdi se, da mora za primere, ko gre za nepogodbeno odškodninsko odgovornost v razmerju do tretjih (tak je tudi obravnavani primer), še toliko bolj veljati, da za povzročeno škodo tretjemu odgovarja (tudi) posredni zastopnik sam, četudi je tretjim povzročena pri opravljanju nalog za račun zastopanega in v zvezi s temi nalogami. Ne le, da posredni zastopnik pravno ravna v lastnem imenu, tudi sicer bo odločitev za deliktno ravnanje, ki rezultira v povzročitvi škode, običajno izvirala iz sfere neposrednega povzročitelja, četudi ni mogoče a priori izključiti primerov, da bi naročitelj mandatarju (kot posrednemu zastopniku) naročil prav tako ravnanje. Zato ni najti razumnega razloga, ki bi izključeval odgovornost DARS (civilnopravno deliktno sposobne so tudi pravne osebe).