Očitek tako imenovane protispisnosti je v upravnem sporu upoštevna na podlagi določbe tretjega odstavka 75. člena ZUS-1.
Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
Državna tožilka ne obrazloži, v čem objektivne okoliščine, to je način izvršitve kaznivega dejanja, teža dejanja ali okoliščine, v katerih naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, utemeljujejo sklep o nevarnosti ponovitve. Le zatrjevanje, da je obdolženec v dveh kazenskih postopkih, kar je bistvo tožilkinega predloga za podaljšanje pripora v zvezi z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, pa tudi ne utemeljuje sklepanja o subjektivnih okoliščinah, ki so potrebne za presojo, ali je nevarnost ponovitve istovrstnega, to je specifičnega kaznivega dejanja, podana, saj državna tožilka ne navede nobenih povezovalnih okoliščin v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Vrhovno sodišče tako ugotavlja, da nevarnost ponovitve kaznivega dejanja v predlogu ni obrazložena do te mere, da bi omogočala sklep o pripornem razlogu po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.
Po presoji Vrhovnega sodišča je predložena izjava o premoženjskem stanju vloga. Nižji sodišči sta torej napačno uporabili procesne določbe 105. člena ZPP.
V obravnavani zadevi pa je imetnik stanovanjske pravice, A. A., umrl še pred pravnomočnim zaključkom denacionalizacijskega postopka, torej pred uresničitvijo opcijskega predpogoja. Ker se opcijski predpogoj (kot odložni pogoj) ni uresničil, tudi opcijska izjava (zahteva za odkup z dne 30. 10. 1991) ni imela pravnih učinkov. Za razliko od imetnice stanovanjske pravice v zadevi št. II Ips 204/97, ki je bila ob smrti nosilka premoženjske pravice do odkupa stanovanja, ker je, kar je kot nosilni razlog navedeno v predzadnjem odstavku sodbe št. II Ips 204/97, "[...] že pred njeno smrtjo nastopila dolžnost tožene stranke prodati sporno stanovanje", on ob svoji smrti ni imel podedljive pravice do odkupa stanovanja. Zato je tudi njegova soproga in za njo tožnica nista mogli podedovati. Pridobiti bi jo morali izvirno. Za to sta imeli na voljo rešitev, predvideno v 123. členu v povezavi s 147. členom SZ.
V primerjavi s tistimi imetniki stanovanjske pravice, kjer denacionalizacijskega postopka ni bilo, so bili vsi imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, glede katerih je obstajala dolžnost vrnitve, že zaradi samega teka denacionalizacijskega postopka in z njim povezanega odloga privatizacije v slabšem položaju. Vendar neenakost v teh primerih ni bila nerazumna in ni bila brez utemeljitve v naravi stvari.