ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
spor majhne vrednosti – prekluzija – prepozno predložen dokaz – pravica do izjave
Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, glede katerih je stranka prekludirana. Ker je imelo sodišče za zavrnitev izvedbe dokaza tako upravičen razlog, pritožbeni očitek o kršiti pravice toženca do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.
ZPP člen 279a, 339, 339/2, 339/2-10. ZDR-1 člen 6, 7, 111, 111/3. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - izjava o odpovedi glavni obravnavni - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Izjava o odpovedi glavni obravnavi, kot jo je podal tožnik (da se odpoveduje glavni obravnavi, vendar s tem ne priznava nobene navedbe in stališča tožene stranke ter da nasprotuje temu, da bi sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot izhaja iz njegovih navedb), ni jasna in brezpogojna in je zato sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot odpoved glavni obravnavi v smislu prvega odstavka 24. člena ZDSS-1. To pa predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - mobbing - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki (diskriminacija pri izrabi letnega dopusta; neupravičeno izdajanje pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače, klicanje na delo z letnega dopusta, itd), ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, česar pa sodišče ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
ZPP člen 242. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 6, 7, 7/1, 9, 14.
stroški priče – potni stroški – stroški za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi – stroški za prevožene kilometre – pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo – izgubljeni zaslužek – referenčna cena – prosti preudarek
Priča ima načeloma pravico le do povrnitve stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi.
Prosti preudarek, ne pomeni, da lahko sodišče ugodi kakršnemukoli znesku, ki ga uveljavlja priča iz naslova izgubljenega zaslužka, ampak mora upoštevati konkretne navedbe priče o tem, koliko dejansko znaša njen izgubljeni čas zaradi prihoda na sodišče in kako naj se ta ovrednoti glede na poklic, ki ga priča opravlja.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
Tožnica je po pooblaščeni odvetnici vložila tožbo, v kateri izpodbija zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ter uveljavlja reintegracijo in reparacijo. Izvedenka medicinske stroke je podala mnenje, da tožnica ne razume povsem kompleksnosti predmetnega postopka pred sodiščem, da bi lahko v njem ščitila svoje pravice in uveljavljala obveznosti ter da postopka tudi ni sposobna povsem spremljati, ker ima omejene intelektualne sposobnosti in poleg tega relativno šibek uvid v to, kaj se dogaja z njo v njenem življenju. Izvedenka je ocenila, da glede pravnih zadev tožnica potrebuje skrbnika, ki bi jo vodil skozi cel postopek. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica v tem sodnem postopku ni pravdno sposobna, saj ni sposobna razumeti pomena svojih ravnanj in dogajanj v zvezi s postopkom, ter učinkovito skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in je zato tožnici utemeljeno postavilo skrbnika za poseben primer, in sicer center za socialno delo.
URS člen 22 ,25. ZIZ člen 17, 17/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-14.
izvršilni naslov - opisno opredeljena obveznost - višina obveznosti - standard razumljive obrazložitve - načelo stroge formalne legalitete
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni jasno razvidno, kako je sodišče prve stopnje utemeljilo skupni znesek glavnice 10.818,66 EUR, ki izhaja iz izreka. Sodišče prve stopnje navedenega zneska v obrazložitvi sploh ni navedlo, ampak je premalo povezano pojasnilo le posamezne segmente obračuna na način, ki ne zadosti standardu razumljive obrazložitve.
Četudi je v izvršilnem naslovu obveznost le opisno opredeljena, je izvršilno sodišče ne sme samo ponovno ugotavljati, ampak ob upoštevanju opredelilnih elementov iz izvršilnega naslova le še določiti njeno konkretno višino.
Pojasnjeno pomeni, da lahko izhaja tudi iz pojasnil opredelilnih elementov, ki so navedeni v obrazložitvi sodne odločbe kot izvršilnega naslova, ne sme pa ponovno presojati dokazov, ki jih je sodišče, ki je izdalo izvršilni naslov, upoštevalo kot dokazno podlago svoje odločitve. Tako se v primeru delovnopravne sodbe v zvezi z višino plače ne sme opreti na morebitno pogodbo o zaposlitvi in je ponovno presojati.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
Vložnikova vloga je nejasna in nima vseh sestavin tožbe. Zato je sodišče prve stopnje vložnika utemeljeno pozvalo na dopolnitev vloge. Ker vložnik ni ravnal po nalogu sodišča in vloge ni dopolnil, je sodišče prve stopnje skladno s 5. odstavkom 108. člena ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
ZDSS-1 člen 6/1-a, 6/1-c, 47, 47/2. KPVIZ člen 47, 47-3, 47-3a, 47-3c. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami člen 32. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka člen 5. ZUOPP-1 člen 2. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 25. ZDR-1 člen 159, 160, 160/1. ZOFVI člen 84, 84/4.
kolektivna pogodba - izvrševanje - kolektivni delovni spor - letni dopust - delo z otroci s posebnimi potrebami
Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084698
OZ člen 179, 285, 285/2, 299. ZOZP člen 20, 20a. ZPP člen 358, 358-3.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – strah – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – pravična denarna odškodnina – zakonske zamudne obresti – zamuda zavarovalnice – kdaj pride dolžnik v zamudo – valorizacija akontacije odškodnine – odločbe sodišča druge stopnje o pritožbi
Če zavarovalnica v primerih, ko odgovornost ni sporna in je bila škoda v celoti ocenjena, ne predloži ponudbe za odškodnino v treh mesecih od dneva, ko je oškodovanec vložil odškodninski zahtevek, pride v zamudo. Kadar pa je odgovornost sporna ali višina škode ni ugotovljena, pa ZOZP zamude ne določa. Za take primere je treba uporabiti splošni predpis, ki ureja zamudo, to je 299. člen OZ.
ZEPDSV člen 18. ZDR člen 211. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
izplačilo plače - plačilo za delo - dolžnost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa - bruto - neto
Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZPIZ-2 člen 81, 81/1, 81/1-3, 82, 86. ZDSS-1 člen 82, 82/2.
invalid III. kategorije invalidnosti - zmotna uporaba materialnega prava - pravica do dela s skrajšanim delovnim časom
Pri tožniku je podana III. kategorija invalidnosti zaradi poškodbe izven dela. Pri delu so potrebne določene omejitve, pa tudi časovna razbremenitev, tako da tožnik lahko drugo delo opravlja le s polovico polnega delovnega časa 4 ure dnevno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo v zvezi s priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja, ko je tožniku priznalo pravico do premestitve. Kot je to določeno v 3. alineji prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2, pravico do premestitve pridobi zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je njegova delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % , ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. V sporni zadevi tožnik ne more več opravljati dela s polnim delovnim časom, temveč je potrebna tudi časovna razbremenitev. V takem primeru zavarovanec pridobi pravico do dela s skrajšanim delovnim časom od polnega, najmanj 4 ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko, kot je to določeno v 82. členu ZPIZ-2. Tak zavarovanec skladno s 86. členom ZPIZ-2 pridobi pravico do delnega nadomestila. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, ki ga bo opravljal z omejitvami.
Sodišče prve stopnje je zmotno naložilo toženi stranki, da o višini in izplačevanju delnega nadomestila odloči s posebno odločbo v 30 dneh. Ta rok začne teči od pravnomočnosti sodbe dalje. V drugem odstavku 82. člena ZDSS-1 je namreč določeno, da mora v primerih iz prvega odstavka navedenega člena tožena stranka izdati nov upravni akt v roku, ki ga določi sodišče, vendar najkasneje v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe. Pritožbeno sodišče je zato III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da rok, ki je bil naložen toženi stranki za izdajo nove odločbe, teče od pravnomočnosti sodbe dalje.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 98/2. URS člen 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.