Vložnikova vloga je nejasna in nima vseh sestavin tožbe. Zato je sodišče prve stopnje vložnika utemeljeno pozvalo na dopolnitev vloge. Ker vložnik ni ravnal po nalogu sodišča in vloge ni dopolnil, je sodišče prve stopnje skladno s 5. odstavkom 108. člena ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
ZDSS-1 člen 6/1-a, 6/1-c, 47, 47/2. KPVIZ člen 47, 47-3, 47-3a, 47-3c. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami člen 32. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka člen 5. ZUOPP-1 člen 2. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 25. ZDR-1 člen 159, 160, 160/1. ZOFVI člen 84, 84/4.
kolektivna pogodba - izvrševanje - kolektivni delovni spor - letni dopust - delo z otroci s posebnimi potrebami
Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec
V skladu z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval drugi pogoj iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1, zato mu tožena stranka brez pisnega soglasja ali ob primerih iz drugega odstavka 114. člena ZDR-1, pogodbe iz poslovnega razloga ne bi smela odpovedati. Ker je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez tožnikovega pisnega soglasja, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
ZJN-2 člen 4, 4/6. OZ člen 190, 432, 631, 1035. Uredba o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročanju člen 5, 5/3.
direktna tožba - plačilo dodatnih del - pripoznava - asignacija - neupravičena obogatitev - pristop k dolgu - exceptio illegalis - neposredni zahtevek podizvajalca do naročnika - neposredni zahtevek proti naročniku - odškodninska odgovornost - pooblastilo izvajalca za neposredno plačilo podizvajalcu
Kot pripoznave ni mogoče šteti zapisnika z dne 25. 11. 2009. Bistvena je ugotovitev, da v njem ni jasne ugotovitve o višini terjatve, ki naj bi se pripoznala. Zgolj potrditev izvedbe poznejših del za pripoznavo brez podatkov o terjatvi tožeče stranke iz tega naslova ne zadošča za njeno pripoznavo.
Pogoji za neposredno plačilo podizvajalcu po 631. členu OZ morajo biti izpolnjeni ob podaji podizvajalčevega zahtevka naročniku.
ZJN-2 in Uredba ne vzpostavljata razmerja dvojne pooblastitve, potrebne za asignacijo, zato na njenih določbah ni mogoče utemeljiti neposrednega zahtevka podizvajalca. Pri javnem naročanju po ZJN-2 lahko podizvajalci uveljavljajo neposredno plačilo od naročnikov le, če so hkrati izpolnjeni ostali pogoji iz 631. člena OZ.
ZJN-2, ki se glede na nastanek obravnavanega razmerja uporablja v tej zadevi, ni določal obveznega plačila naročnika podizvajalcu. Enako velja za Uredbo kot izvedbeni predpis. Z njo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno z domnevo, kdaj je štelo, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca
Če je želel zakonodajalec pri oddaji javnih naročil strožje poseči v sistem pogodbenega prava, in sicer tako, da mora naročnik vedno plačati tistemu, ki dejansko izvaja posel, čeprav s to osebo ni v pogodbenem razmerju, bi moral obveznost neposrednih plačil določiti izrecno. Ker tega ni uredil, lahko podizvajalec terja neposredno plačilo od naročnika le, če so izpolnjeni pogoji iz 631. člena OZ.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
premestitev - poslovni razlog - prenehanje potreb po delu - javni uslužbenec
Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je bila tožnica iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, tožnica pa opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.
vračilo štipendije - odstop od pogodbe - neizpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o štipendiranju rok, do katerega mora toženec zaključiti s študijem, določen glede na učni program vzgojno izobraževalne organizacije, saj se je toženec zavezal, da bo redno in uspešno opravil študijske obveznosti v skladu z učnim programom. Ker toženec do izteka absolventskega staža ni diplomiral, svojih študijskih obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni opravil v dogovorjenem roku. Zato je štipenditor utemeljeno odstopil od pogodbe o štipendiranju. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju tožencu pravilno naložilo vračilo prejetih zneskov štipendij skupaj z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Podlaga in izhodišče premoženjskega zavarovanja je odškodninsko načelo. Zavarovalnina ne more biti večja od nastale škode, ki je zavarovancu nastala z nastankom zavarovalnega primera. Obogatitev zavarovanca z zavarovalnino je izrecno prepovedana v drugem odstavku 949. člena OZ. Nihče z zavarovanjem ne more dobiti več, kot je izgubil.
Pravno relevantna prodajna cena, od katere se obračuna DDV, je v obravnavanem primeru cena 1.434,47 EUR, in ne cena blaga pred znižanjem (30.846,45 EUR), ki je tožnik ni plačal. Odločilna je cena konkretnega zavarovanega blaga. To je (prodajna) cena v znižani vrednosti. Sodišče jo je pravilno ugotovilo na podlagi računa, s katerim je tožnik uveljavljal zavarovalnino, ugotavljanje z izvedencem ni bilo potrebno. Nasprotno pritožbeno naziranje je zmotno. Za vtoževani višji znesek DDV po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje tožnik ni bil oškodovan. Z njegovim plačilom bi bil v nasprotju z zakonom in pogodbenimi določili obogaten. Zato je tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 195, 196. ZPIZ-2 člen 63, 81, 81/1, 81/1-3. ZPIZ-1 člen 101, 101/2, 102. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - invalid - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZPP člen 242, 242/3. Pravilnik o povračilu stroškov v pravdnem postopku člen 12.
stroški prič - potni stroški - izguba na zaslužku
Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku ima zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik, posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP. Iz potrdila delodajalca izhaja, da je priča zaposlena pri njej ter da je izostala z dela od 20. 11. 2014 do 25. 11. 2014 in da znaša nadomestilo plače za štiri delovne dni 480,00 EUR. Na podlagi navedenega potrdila je sodišče prve stopnje priči pravilno priznalo izgubo na zaslužku za dva delovna dneva v višini 240,00 EUR ter potne stroške v višini 228,00 EUR.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev direktorja - direktor zavoda
V 14. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da v kolikor je direktorica (tožnica) predčasno razrešena brez utemeljenega razloga, ji pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja preneha s 30-dnevnim odpovednim rokom in ji pripada odpravnina v višini treh zneskov zadnje plače. V zapisniku seje sveta tožene stranke (zavoda) je bil sprejet sklep, da dosedanja direktorica preneha opravljati delo direktorice in ji preneha mandat direktorice z dnem imenovanja novega direktorja. Iz zapisnika seje mestnega sveta občine pa izhaja, da na tej seji še ni bil imenovan novi direktor zavoda, bilo pa je dano daje soglasje k navedenemu sklepu. Novi direktor je delo nastopil 12. 4. 2013, tožnici pa je takrat predčasno prenehal štiriletni mandat, ki bi sicer trajal do 24. 11. 2014. Ker sta sklepa brez kakršne koli utemeljitve razlogov za razrešitev tožnice z mesta direktorice, je sodišče prve stopnje na podlagi dogovora v pogodbi o zaposlitvi tožnici pravilno priznalo celotno vtoževano odpravnino zaradi predčasne razrešitve.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0022932
KZ člen 29, 49, 58, 191, 191/1, 191/3, 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/2, 372, 372/1, 372/1-4, 373.
kaznivo dejanje nasilje v družini - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - pogojna obsodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - neprištevnost - bistvena zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - predmet kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - pogojna obsodba
Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016230
ZDR-1 člen 34, 43, 179. ZVZD-1 člen 5, 35, 37, 38. OZ člen 131, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.