ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015516
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. OZ člen 179, 180.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - višina - odmera - sprememba tožbe
Tožnik se je poškodoval pri nakladanju tovornjaka, ko je nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjenm v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZSV člen 18a, 18a/1, 18a/2, 18a/2-3. Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika člen 3, 5, 5/1, 5/2.
družinski pomočnik - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kontradiktornost
Dokazni predlog s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca, ki bi ocenil, ali je podano stanje, ki pomeni izpolnitev pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika, je bil zavrnjen brez utemeljenega razloga. Če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, na podlagi 243. člena ZPP izvede dokaz z izvedencem. Takšna opustitev predstavlja kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP,
saj je bila tožniku z nezakonitim postopanjem, torej z neutemeljeno zavrnitvijo dokaznega predloga, odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem.
Do zaključka, da je pri tožniku podana težja oblika duševne motnje, je sodišče prve stopnje prišlo z upoštevanjem Pravilnika o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in Kriterijev za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami Zavoda RS za šolstvo. Ti kriteriji sicer razmejujejo med otroci s težjo in težko motnjo v duševnem razvoju, vendar določajo merila za usmeritev otrok s posebnimi potrebami v ustrezen program vzgoje in izobraževanja, ne pa meril za opredelitev osebe s težko motnjo v duševnem razvoju v postopku ugotavljanja pogojev za priznanje pravice do izbire družinskega pomočnika. Zato navedeni kriteriji v tem postopku niso uporabljivi. Pravico do izbire družinskega pomočnika ima po ZSV tudi oseba, pri kateri je podana
težka
motnja v duševnem razvoju, ob pogoju, da potrebuje pomoč pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb (3. alinea 2. odstavka 18a. člena ZSV). Pravno podlago za odločitev v tej zadevi poleg določb ZSV predstavlja na njegovi podlagi sprejet Pravilnik o pogojih in postopku za uveljavljanje pravice do izbire družinskega pomočnika, ki določa podrobnejše pogoje za opredelitev invalidnih oseb iz 18.a člena ZSV. Po 3. členu Pravilnika je mogoče priznati pravico do izbire družinskega pomočnika, v kolikor je pri osebi podana težka motnja v duševnem razvoju in ta oseba hkrati potrebuje pomoč pri opravljanju vseh življenjskih potreb iz 1. odstavka 5. člena Pravilnika, oziroma vsaj stalni nadzor po 2. odstavku 5. člena Pravilnika. Ali so pri tožniku pogoji iz 3. člena Pravilnika in hkrati pogoji iz 5. člena Pravilnika izpolnjeni, sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo in je dejansko stanje s tem v zvezi ostalo nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZUPJS-C člen 28. ZŠtip člen 47, 47/3, 47/3-2, 48, 48/1, 48/1-1, 49, 49/1, 49-4, 49-6, 50, 50/1, 118, 118/3. URS člen 57.
državna štipendija - vračilo - mirovanje štipendijskega razmerja
Štipendijsko razmerje preneha tudi v primeru, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja 1. odstavka 49. člena ZŠtip). V tem primeru je štipendist na podlagi 1. odstavka 50. člena ZŠtip dolžan vrniti štipenditorju štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil, skupaj z obrestmi, v skladu z zakonom, ki predpisuje obrestno mero zamudnih obresti. Vendar pa zgolj zaradi dejstva, da tožnica prvega letnika ni uspešno zaključila, v okoliščinah konkretnega primera, ko je podala vlogo za soglasje k menjavi smeri izobraževalnega programa in predlagala mirovanje štipendijskega razmerja, izdaja izpodbijane odločbe o dolžnosti vračila prejetih štipendij ni zakonita. Pravilno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da bi bilo pred izdajo izpodbijanih upravnih aktov potrebno najprej odločati o spremembi smeri študija in predlaganem mirovanju štipendijskega razmerja. Po 1. alineji 1. odstavka 48. člena ZŠtip štipendijsko razmerje miruje, štipendija za tekoče študijsko leto pa se ne izplačuje štipendistu, če ni izdelal letnika, dovoljen pa mu je ponovni vpis v isti letnik, razen če letnika ni izdelal zaradi dokazanih opravičljivih zdravstvenih razlogov ali zaradi starševstva. Pogoji za mirovanje po tem določilu ZŠtip so torej izpolnjeni tudi, kadar štipendist ni izdelal letnika, hkrati pa se je ponovno vpisal v isti letnik. ZŠtip v 48. členu namreč mirovanja štipendijskega razmerja ne pogojuje z izobraževanjem na istem študijskem programu. Ker toženec o tožničini vlogi, torej o spremembi izobraževalnega programa in o mirovanju štipendijskega razmerja ni odločal, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in mu zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
ZPP člen 242, 242/3. Pravilnik o povračilu stroškov v pravdnem postopku člen 12.
stroški prič - potni stroški - izguba na zaslužku
Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku ima zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik, posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP. Iz potrdila delodajalca izhaja, da je priča zaposlena pri njej ter da je izostala z dela od 20. 11. 2014 do 25. 11. 2014 in da znaša nadomestilo plače za štiri delovne dni 480,00 EUR. Na podlagi navedenega potrdila je sodišče prve stopnje priči pravilno priznalo izgubo na zaslužku za dva delovna dneva v višini 240,00 EUR ter potne stroške v višini 228,00 EUR.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
vračilo štipendije - odstop od pogodbe - neizpolnitev obveznosti
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v pogodbi o štipendiranju rok, do katerega mora toženec zaključiti s študijem, določen glede na učni program vzgojno izobraževalne organizacije, saj se je toženec zavezal, da bo redno in uspešno opravil študijske obveznosti v skladu z učnim programom. Ker toženec do izteka absolventskega staža ni diplomiral, svojih študijskih obveznosti po pogodbi o štipendiranju ni opravil v dogovorjenem roku. Zato je štipenditor utemeljeno odstopil od pogodbe o štipendiranju. Sodišče prve stopnje pa je skladno z določbo 6. člena pogodbe o štipendiranju tožencu pravilno naložilo vračilo prejetih zneskov štipendij skupaj z dogovorjenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
invalidnost - poklic - invalid III. kategorije invalidnosti - nastanek invalidnosti
Sodišče prve stopnje zaključuje, da je pri tožniku do sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, prišlo z zaključkom rehabilitacije po poškodbi v prometni nesreči leta 1995. Ker so bile pravice iz invalidskega zavarovanja v predsodnem postopku že večkrat zavrnjene, je tožnika v III. kategorijo invalidnosti razvrstilo z 8. 7. 2009, t. j. od prvega dne po pravnomočnosti zadnje zavrnilne odločbe in mu od istega dne dalje tudi priznalo pravice na podlagi preostale delazmožnosti. Takšna odločitev bi bila lahko celo skladna s sodno prakso, če bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno. Čeprav je obdobje od leta 1995 dalje obseženo v zadnji pravnomočni zavrnilni upravni odločbi z dne 28. 5. 2009 (in tudi prejšnjih zavrnilnih odločbah), so te odločbe le formalno, ne pa tudi materialno pravnomočne. Določena pravno relevantna dejstva je v tem sodnem postopku zato mogoče ugotoviti tudi drugače. Toženkino stališče, da je podlaga za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja lahko zgolj sprememba v zdravstvenem stanju, ki je nastala od zaključka prejšnjega pravnomočnega postopka pa do izdaje izpodbijanih odločb, je napačno. V konkretnem primeru ne gre za spor o novih pravicah iz invalidskega zavarovanja, saj tožniku pred obravnavanim predsodnim postopkom še sploh niso bile priznane.
V obravnavani zadevi je zaradi delno zmotne uporabe 60. člena
ZPIZ-1, ostalo dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno.
Sodišče prve stopnje je, ne da bi utemeljilo pravne in dejanske razloge, tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami s polnim delovnim časom od 8. 7. 2009 dalje. Odločitev sodišča je najmanj preuranjena in temelji na oceni specialista medicine dela, da tožnik že ob nastopu del, na katerih je bila ocenjevana invalidnost, zanje ni bil zmožen, ne da bi mu bilo sploh predočeno, da je takšna ocena v nasprotju z dejanskim življenjskim primerom vsaj glede dela „vzdrževalca“, ki ga je tožnik dejansko opravljal daljše časovno obdobje. Poleg tega sodno izvedenski mnenji nista popolni niti skladni. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v ugoditvenem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
IZVRŠILNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0077503
ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 12, 12/1, 12/3, 12/4. ZIZ člen 29a. ZPP člen 261, 261/2.
oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – dvom v pravilnost podatkov v izjavi o premoženjskem stanju – narok za ugotovitev upravičenosti do oprostitve – vabilo na narok po pooblaščencu
Ker dolžnik v izjavi o premoženjskem stanju družinskih članov ni navedel, v dopolnitvi izjave pa je navedel, da preživlja otroke z izposojanjem denarja in da nima dohodkov in ima blokiran tekoči račun, je sodišče upravičeno dvomilo v resničnost navedb v izjavi o premoženjskem stanju. Ker dolžnik izjave o premoženjskem stanju družinskih članov v postopku niti ni predložil, pa tudi ne drži očitek dolžnika, da sodišče ni imelo podlage zahtevati, da te podatke dolžnik predloži oziroma poda na drug način in da bi jih moralo pridobiti samo. Resničnosti podatkov, katerih dolžnik niti sam ni predložil, sodišče ni bilo dolžno preverjati v uradnih evidencah. Sodišče lahko v izvršilnem postopku opravi narok v vseh primerih, če je po njegovem mnenju to smotrno. Tudi vabila na narok, na katerem se izvede dokaz zaslišanjem strank, se, če ima stranka pooblaščenca, šteje, da je vabilo stranki vročeno osebno, če je vročeno njenemu pooblaščencu.
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ni podan upravičen razlog za zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje, zaradi katerega bi bila dovoljena vrnitev v prejšnje stanje. Tožnica je imela na razpolago 15 dnevni rok za sestavo oziroma oddajo pritožbe. Nezmožnost koncentracije za sestavo pritožbe ni opravičljiv razlog. Bolezen mora biti taka, da nastopi nenadoma in da stranki onemogoči opravo procesnega dejanja. Tega pa tožnica ni dokazala. Zato je sodišče prve stopnje tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje utemeljeno zavrnilo.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. Pravila obveznega zavarovanja člen 37, 37/2, 135, 227. URS člen 14, 51, 51/1, 51/2, 125. ZUP člen 6, 6/1. ZZNPOB člen 6.
povrnitev stroškov zdravljenja - zdravljenje v tujini - exceptio illegalis
Tožnica je od tožene stranke uveljavljala povrnitev stroškov zdravljenja v tujini, in sicer povračilo stroškov za dva opravljena postopka oploditve z biomedicinsko pomočjo. V obravnavani zadevi podlago za odločitev predstavlja določba 2. točke prvega odstavka 23. člena ZZVZZ, po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo zdravstvenih storitev v tujini najmanj v višini 90 % vrednosti zdravljenja. Ker določbe prvega odstavka 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določa dodatne pogoje in omejitve, zaradi ugotovljene neustavnosti ni mogoče uporabiti, velja zgolj zakonsko določena pravica do povračila stroškov zdravljenja v tujini brez dodatnih pogojev in omejitev.
V ZZNPOB in ZZVZZ ni pravne podlage za omejitev, po kateri imajo pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo zgolj ženske do dopolnjenega 43. leta starosti. Ustava RS v 1. odstavku 51. člena določa, da ima vsakdo pravico do zdravstvenega varstva pod pogoji, ki jih določa zakon. Na podlagi 2. odstavka 51. člena Ustave RS zgolj zakon določa pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev. V konkretnem primeru sta to ZZNPOB in ZZVZZ. Pravila OZZ kot podzakonski predpis v skladu z ustavno ureditvijo ne morejo določati pogojev, pod katerimi imajo osebe pravico do zdravstvenega varstva. Sodišče prve stopnje je zato pravilno odločilo, da sta izpodbijani odločbi tožene stranke materialnopravno napačni in nezakoniti in da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške zdravljenja v tujini.
regres za letni dopust - obveznost plačila - pobotni ugovor - litispendenca
Obstoj druge pravde z istim zahtevkom med istima strankama pomeni okoliščino, zaradi katere sojenje v konkretni zadevi ni dopustno. Če sodišče ugotovi, da med strankama že teče prej začeta pravda o isti stvari, kasnejšo tožbo zavrže. Do meritornega odločanja (presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka) torej sploh ne pride. Tako v pobot ni mogoče uveljavljati terjatve, o kateri že teče pravda, kar je storila tožena stranka. Sodišče prve stopnje je pobotni ugovor pravilno zavrglo, saj je bila v času odločanja že v teku pravda, v kateri je tožena stranka uveljavljala plačilo istega zneska, kot ga je v konkretnem sporu uveljavljala s pobotnim ugovorom.
Pritožba je pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. ZPP v 343. členu določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji. Zoper sodno odločbo sodišča druge stopnje pritožba ni dovoljena in iz tega razloga tudi nima pravnega pouka za vložitev rednega pravnega sredstva. Sodišče prve stopnje je zato tožnikovo pritožbo, vloženo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s prvim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedovoljeno.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.
Pravdni stranki sta se s pogodbo o zaposlitvi dogovorili za izplačevanje delovne uspešnosti, kasneje pa sta z dogovorom določili, da tožniku poleg plače pripada še del izplačila iz uspešnosti izgradnje objektov ter provizija od sklenjenega posla. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni plačala pripadajočega variabilnega dela plače iz naslova provizije in uspešnosti gradnje, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Sodišče prve stopnje bi moralo toženi stranki naložiti, da izplačilo neizplačanega dela plače opravi v skladu s pogoji prisilne poravnave. Nad toženo stranko je bil dne 9. 5. 2013 s sklepom Okrožnega sodišča pričet postopek prisilne poravnave, ki je bila potrjena dne 4. 4. 2014 in je sklep postal pravnomočen 15. 5. 2014. V obravnavani zadevi je bila tožba vložena 21. 3. 2012, vse vtoževane terjatve pa so nastale najkasneje leta 2011, kar pomeni, da nanje učinkuje prisilna poravnava. Skladno s 1. odstavkom 212. člena ZFPPIPP potrjena prisilna poravnava učinkuje za vse terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku prisilne poravnave. Dejstvo, da je bila potrjena prisilna poravnava, ki vpliva na terjatev, glede katere je tekel sodni postopek in v času potrditve prisilne poravnave še ni bil končan, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri izdaji sodbe, česar pa ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da so obresti za vse prisojene zneske prenehale teči 9. 5. 2013, prisojene zneske pa je tožena stranka dolžna tožniku plačati pod pogoji potrjene prisilne poravnave.
premestitev - poslovni razlog - prenehanje potreb po delu - javni uslužbenec
Tožena stranka je izdala sklep, s katerim je bila tožnica iz delovnega mesta podsekretar premeščena na delovno mesto višji svetovalec. Razlog te premestitve je bil v tem, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto s Pravilnikom o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki ukinjeno. Soglasje k temu Pravilniku je dala tudi Vlada RS. Zoper ta sklep je tožnica vložila pritožbo, ki pa je bila s sklepom drugostopenjskega organa tožene stranke zavrnjena kot neutemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo tožničino prejšnje delovno mesto dejansko ukinjeno, tožnica pa opravlja druge naloge na področju statističnega raziskovanja v sektorju B. (v primerjavi z njenim prejšnjim delom). Zato je sodišče utemeljeno zaključilo, da sta bila izpodbijana sklepa tožene stranke zakonita, saj je potreba po tožničinem dotedanjem delu dejansko prenehala.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM0022932
KZ člen 29, 49, 58, 191, 191/1, 191/3, 220, 220/1. ZKP člen 371, 371/2, 372, 372/1, 372/1-4, 373.
kaznivo dejanje nasilje v družini - kaznivo dejanje poškodovanje tuje stvari - zakonski znaki kaznivega dejanja - kazenska sankcija - obteževalne okoliščine - pogojna obsodba - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - dokazni predlog - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - neprištevnost - bistvena zmanjšana prištevnost - kršitev kazenskega zakona - predmet kaznivega dejanja - odločba o kazenski sankciji - odmera kazni - pogojna obsodba
Predmet storilčevega napada pri kaznivem dejanju nasilja v družini po prvem in tretjem odstavku 191. člena KZ-1 je vedno človek in nikoli stvar, kot je to pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1.