izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - pravočasnost odpovedi - seznanitev z razlogi - subjektivni rok - objektivni rok
Dejstvo, da je direktor tožene stranke dne 25. 7. 2014 podal ustno kazensko ovadbo zoper tožnico zaradi suma storitve kaznivega dejanja, ne vpliva na pravočasnost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zobna asistentka je dne 24. 7. 2014 direktorja tožene stranke seznanila z domnevnimi kršitvami tožnice in direktor je bil o tem dolžan seznaniti policijo. Vendar pa je bil skladno z določbami ZDR-1 dolžan tudi ugotoviti, ali obstaja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, ki naj bi storila kršitve, o katerih mu je na splošno povedala njena zobna asistentka. Zato je ravnanje direktorja tožene stranke, ko je odredil interni notranji nadzor in s postopkom izredne odpovedi počakal do ugotovitev komisije, pravilno. Šele na podlagi teh ugotovitev je lahko direktor začel z zakonsko določenim postopkom pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede na to, da je komisija za izredni notranji strokovni in finančni nadzor poročilo podala 2. 10. 2014, je bila tožena stranka šele od tega dne dalje ustrezno seznanjena z domnevnimi tožničinimi kršitvami, tako da ji je lahko dne 7. 10. 2014 vročila pisno obdolžitev in vabilo na zagovor in po prejemu tožničinega pisnega zagovora dne 28. 10. 2014 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tako spoštovala 30 dnevni subjektivni rok in 6 mesečni objektivni rok iz 2. odstavka 109. člena ZDR-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00013214
ZKP-UPB8 člen 18, 18/1, 355, 355/2.. KZ-1-UPB2 člen 274, 274/1.
kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - grdo ravnanje s podrejenim - zakonski znaki - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - dokazna ocena
Za obstoj kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenim zadošča že enkraten dogodek, ob katerem nadrejena vojaška oseba izpolni eno od izvršitvenih oblik, navedenih v prvem odstavku 274. člena KZ-1 in ni potrebno, da bi takšno ravnanje trajalo daljši čas.
ZDSS-1 člen 6/1-a, 6/1-c, 47, 47/2. KPVIZ člen 47, 47-3, 47-3a, 47-3c. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami člen 32. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka člen 5. ZUOPP-1 člen 2. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 25. ZDR-1 člen 159, 160, 160/1. ZOFVI člen 84, 84/4.
kolektivna pogodba - izvrševanje - kolektivni delovni spor - letni dopust - delo z otroci s posebnimi potrebami
Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016230
ZDR-1 člen 34, 43, 179. ZVZD-1 člen 5, 35, 37, 38. OZ člen 131, 131/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - delo na višini - objektivna odškodninska odgovornost - krivdna odškodninska odgovornost - absolutna bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Tožnica v tem individualnem delovnem sporu uveljavlja odškodnino za škodo, ki jo je utrpela v delovni nesreči, ko bi morala pobrisati viseče elemente na zgornji strani, pri čemer si je pomagala s stolom, ki se je zapeljal, zaradi česar je padla na tla in se udarila v koleno ter si ga poškodovala. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožena stranka ni v ničemer opustila dolžne skrbnosti za nadzor svojih delavcev pri opravljanju dela in da je poskrbela za njihovo izobraževanje s področja varstva pri delu. Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne izhaja, da bi bila tožnica deležna izobraževanja iz varstva pri delu niti da jo je delodajalec podučil o varnem in pravilnem opravljanju dela. Za izpolnitev te delodajalčeve obveznosti ne zadostuje pripis na razporedu dela, da se dela čiščenja pohištva na zgornji površini opravljajo s pomočjo lestve. Delodajalec je dolžan o načinu dela podučiti delavca in ga tudi nadzirati. Prav tako ni jasen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni objektivno odgovorna za nastalo škodo, kar sodišče obrazloži s tem, da objektivna odgovornost ni podana iz razloga, ker se čiščenje kuhinjskih elementov na zgornji površini opravlja v vsakem domu. Tudi opravila, ki se redno opravljajo v vsakem domu, lahko namreč pomenijo nevarno dejavnost oziroma posamezni pripomočki lahko postanejo nevarna stvar. Za odločitev, ali je v konkretnem primeru prišlo do škode, ki je nastala od stvari oziroma dejavnosti, iz katere izvira večja nevarnost za okolico, bi moralo sodišče ugotoviti, na kakšni višini in kako se je običajno opravljalo delo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZEPDSV člen 18. ZDR člen 211. ZDavP-2 člen 352, 352/6.
izplačilo plače - plačilo za delo - dolžnost vodenja evidenc o izrabi delovnega časa - bruto - neto
Toženec bi moral na podlagi 18. člena ZEPDSV voditi evidenco o izrabi delovnega časa tožnika, torej tudi evidenco o opravljenih urah in opravljenih nadurah dela. S to evidenco bi toženec lahko dokazoval število ur, ki jih je tožnik opravil. Toženec pa tega ni storil, temveč je v zvezi s tem le zatrjeval, da je evidenca tožnika o opravljenih urah neverodostojna listina, ker je toženec ni podpisal. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik upravičen do plačila ur, ki jih je v vtoževanem obdobju opravil.
Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo neto plači za meseca januar in februar 2013 in odločilo, da je tožena stranka dolžna na prisojene neto zneske plačati akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost. Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, ker je treba znesek plače, to pa je bruto znesek, zmanjšati za plačilo davkov in prispevkov. Davki in prispevki se obračunajo po stopnjah, ki veljajo v času izplačila. Šesti odstavek 352. člena ZDavP-2 določa, da se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila. To pa pomeni, da so zneski akontacije dohodnine in prispevkov, ki jih delodajalec plača ob obračunu bruto zneskov iz naslova plač in drugih prejemkov iz zaposlitve, ter s tem tudi neto zneski znani šele ob izplačilu, ne pa že ob izdaji sodbe. Tako ni pravilno, da sodba vsebuje po višini določene neto zneske, saj tako oblikovan izrek sodbe ni v skladu s citirani predpisi, ki urejajo obračun plač in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. V izreku sodbe je zato treba navesti le mesečne bruto zneske plač, od teh zneskov obračunati in odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto plačo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - mobbing - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki (diskriminacija pri izrabi letnega dopusta; neupravičeno izdajanje pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače, klicanje na delo z letnega dopusta, itd), ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, česar pa sodišče ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
invalidnina - telesna okvara - vzrok - bolezen - sprememba predpisa
Pri tožniku je podana 50 % telesna okvara po Samoupravnem sporazumu o seznamu telesnih okvar, nastala zaradi bolezni. Tožnik je zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro vložil po uveljavitvi ZPIZ-2, ki pravice do invalidnine za telesno okvaro iz razloga bolezni ali poškodbe izven dela ne zagotavlja več. V 3. odstavku 403. člena ZPIZ-2 je določeno, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov, ki bodo uredili postopke ugotavljanja vrste in stopnje telesnih okvar, na podlagi Sporazuma pridobijo tudi pravico do invalidnine v skladu z določbami ZPIZ-1, vendar le za poškodbo pri delu ali poklicno bolezen. Ker je tožnikova telesna okvara posledica bolezni, niso izpolnjeni pogoji za priznanje invalidnine za telesno okvaro. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do invalidnine za telesno okvaro.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPP člen 242, 242/3. Pravilnik o povračilu stroškov v pravdnem postopku člen 12.
stroški prič - potni stroški - izguba na zaslužku
Na podlagi prvega odstavka 12. člena Pravilnika o povračilu stroškov v pravdnem postopku ima zaposleni pravico do povrnitve nadomestila plače za odsotnost z dela zaradi vabila za pričo, izvedenca ali tolmača. Zaposlenim izplača nadomestilo plače gospodarska družba, zavod, upravni ali drug državni organ, samostojni podjetnik, posameznik ali drug delodajalec, pri katerem je priča, izvedenec ali tolmač v delovnem razmerju, ki nato zahteva povrnitev izplačanega nadomestila plače od sodišča, ki vodi postopek. Sodišče povrne izplačano nadomestilo plače delodajalcem v skladu s tretjim odstavkom 242. člena ZPP. Iz potrdila delodajalca izhaja, da je priča zaposlena pri njej ter da je izostala z dela od 20. 11. 2014 do 25. 11. 2014 in da znaša nadomestilo plače za štiri delovne dni 480,00 EUR. Na podlagi navedenega potrdila je sodišče prve stopnje priči pravilno priznalo izgubo na zaslužku za dva delovna dneva v višini 240,00 EUR ter potne stroške v višini 228,00 EUR.
ZDR-1 člen 31, 31/1, 31/1-4, 49, 49/2, 91, 116, 116/1. ZPIZ-1 člen 91, 101, 101/4, 101/4-1. ZZRZI člen 40, 40/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - zmotna uporaba materialnega prava - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na določbo 101. člena ZPIZ-1, ki ureja dolžnost delodajalca in postopke v zvezi s premestitvijo na drugo delovno mesto zaradi invalidnosti, saj v primeru, ko gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove, ta ne pride v poštev. Tožena stranka je namreč tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi in ji hkrati ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na istem delovnem mestu „področni sekretar“ za nedoločen čas za polovico delovnega časa, in sicer namesto na domu, na sedežu tožene stranke. Tako je v posledici zmotne uporabe materialnega prava ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z obstojem organizacijskih in ekonomskih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove in utemeljenostjo teh razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015516
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. OZ člen 179, 180.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - višina - odmera - sprememba tožbe
Tožnik se je poškodoval pri nakladanju tovornjaka, ko je nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjenm v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.
plačilo odpravnine - predčasna razrešitev direktorja - direktor zavoda
V 14. členu pogodbe o zaposlitvi, sklenjeni med pravdnima strankama, je bilo med drugim določeno, da v kolikor je direktorica (tožnica) predčasno razrešena brez utemeljenega razloga, ji pogodba o zaposlitvi za delovno mesto direktorja preneha s 30-dnevnim odpovednim rokom in ji pripada odpravnina v višini treh zneskov zadnje plače. V zapisniku seje sveta tožene stranke (zavoda) je bil sprejet sklep, da dosedanja direktorica preneha opravljati delo direktorice in ji preneha mandat direktorice z dnem imenovanja novega direktorja. Iz zapisnika seje mestnega sveta občine pa izhaja, da na tej seji še ni bil imenovan novi direktor zavoda, bilo pa je dano daje soglasje k navedenemu sklepu. Novi direktor je delo nastopil 12. 4. 2013, tožnici pa je takrat predčasno prenehal štiriletni mandat, ki bi sicer trajal do 24. 11. 2014. Ker sta sklepa brez kakršne koli utemeljitve razlogov za razrešitev tožnice z mesta direktorice, je sodišče prve stopnje na podlagi dogovora v pogodbi o zaposlitvi tožnici pravilno priznalo celotno vtoževano odpravnino zaradi predčasne razrešitve.
Sporazum med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji člen 2, 2-b, 2-c, 2-d, 3, 3/1, 8.
prenehanje pogodbe o zaposlitvi - sporazum strank - napaka volje - podpis sporazuma
Določba 8. člena Sporazuma med Vlado RS in svetom ministrov Bosne in Hercegovine o zaposlovanju državljanov Bosne in Hercegovine v Republiki Sloveniji (ki je po svoji naravi mednarodna pogodba, ratificirana v Državnem zboru RS) je kogentne narave, saj iz nje izhaja, da se pogodba o zaposlitvi, sklenjena po tem sporazumu, lahko sklene najmanj za obdobje enega leta. To pa pomeni, da je pogodba o zaposlitvi, ki je sklenjena med tožnikom in toženo stranko na podlagi tega sporazuma, vendar za obdobje, ki je krajše od enega leta, v tem delu (glede določitve trajanja pogodbe o zaposlitvi) nična, saj je v nasprotju s prisilnim predpisom. Zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da 2. člen pogodbe o zaposlitvi, ki določa čas, za katerega se sklepa (torej čas treh mesecev), ni ničen.
Ker je sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da je tožnik ob podpisu spornih listin (med drugim tudi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja) razumel slovensko, in da je vedel, kaj podpisuje, je preuranjen tudi zaključek, da je vedel, kaj se je s toženo stranko dogovoril. Pri ugotavljanju tega odločilnega dejstva je sodišče prve stopnje v celoti sledilo izpovedbama zakonitega zastopnika tožene stranke in vodji voznikov pri toženi stranki, ni pa dokazno ocenilo izpovedbe priče B.B.. Ta je na podlagi pogovora s tožnikom zaključil, da je tožena stranka tožnika poslala na čakanje na delo in da naj bi mu pri toženi stranki pojasnili, da pri njih trenutno ni dela in da ga pošiljajo domov. Poleg tega je pomanjkljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče C.C., saj se ni opredelilo do tega, da naj bi tožnik potem, ko je bil pet ali šest vikendov z doma, prosil toženo stranko, če je lahko naslednji vikend prost. Po tem dogodku je prišlo do razgovora tožnika pri zakonitem zastopniku tožene stranke in kasneje do podpisa sporazuma in sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je navedena priča izpovedala, da je tudi ona razumela, da naj bi se tožnik javil pri toženi stranki zaradi prostega vikenda in da ga bodo pri toženi stranki poklicali, ko ga bodo potrebovali. Tudi na podlagi navedenega se poraja vsaj dvom v to, da je prišlo do prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki na njegovo prošnjo ali njegovo željo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15. ZDR člen 184. OZ člen 131, 131/1, 149, 153, 153/1.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezgoda pri delu - nasprotje v razlogih sodbe - zmotna uporaba materialnega prava - nevarna dejavnost
Tožnik se je poškodoval pri delu pri toženi stranki, ko je v asfaltni bazi na prikolico tovornega vozila naložil asfalt, nato pa je zlezel na keson ter ga pokril s ponjavo (cerado) tako, da jo je sproti odvijal in hodil po njej ter s tem pokrival asfalt. Potem ko je asfalt s ponjavo do konca pokril, je začel sestopati s prikolice po lestvi, ki je pritrjena na tovorno vozilo, pri tem pa mu je na prvi prečki spodrsnilo zaradi koščkov asfalta, prilepljenih na podplate njegovih čevljev, zaradi česar je padel na tla in si je poškodoval levi komolec. Glede vprašanja, ali je tožnik pravilno pokrival asfalt s ponjavo tako, da je zlezel na keson, ali pa je bil pravilen način pokrivanje naloženega asfalta s podesta (rampe), so si razlogi v izpodbijani sodbi med seboj v nasprotju in so protispisni. Sodišče prve stopnje podaja oceno, da je mogoče, da bi se asfalt pokrival s podesta, obenem pa navede, da je sledilo izvedencu za varstvo pri delu, ki je prepričljivo in logično pojasnil okoliščine dogodka. Na naroku za glavno obravnavo pa je ta izvedenec za varstvo pri delu na vprašanje, ali je bil način, na katerega je tožnik v konkretnem primeru pokrival asfalt, edini možen način pokrivanja, odgovoril, da je bil na tisti bazi in na tem kamionu edini možen način. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Delo, ki ga je tožnik opravljal v času nesreče pri delu, to je pokrivanje vročega asfalta s ponjavo na kesonu, visokem vsaj 3 metre, in sestopanje s te višine po lestvi, kakršno je uporabil tožnik, je delo s povečano nevarnostjo in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Stališče sodišča prve stopnje, da ni šlo za delo s povečano nevarnostjo, ni pravilno, saj že sama ugotovitev, da se je delo odvijalo na višini več kot 3 m, zadostuje za sklep o delu s povečano nevarnostjo, ker pri takem delu vedno obstaja možnost, kljub povečani skrbnosti, da pride do padca in s tem do poškodbe (149. člen OZ). To nevarnost lahko delodajalec z maksimalno skrbnostjo strokovnjaka in doslednim spoštovanjem predpisov, ki urejajo varnost in zdravje pri delu, sicer zmanjša, a je kljub vsemu ne more spustiti pod raven standarda povečane nevarnosti.
nadaljevanje izvršbe zoper novega dolžnika – prehod zapuščine v last Republike Slovenije – denarna socialna pomoč
Ker je zapuščinsko sodišče sklenilo, da do sedaj znana zapuščina postane last Republike Slovenije, ker je pokojnik užival socialno pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu, ni pravne podlage za nadaljevanje izvršilnega postopka zoper pritožnico kot pravno naslednico pokojnega dolžnika.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 34. URS člen 51, 51/1, 125. ZZZVZZ člen 13, 13/2, 23, 23/1, 23/1-6, 23/3-l.
ortodontsko zdravljenje - stroški zdravljenja - odrasla oseba - pravna praznina - exceptio illegalis
Tožnica je bila ob vložitvi vloge za odobritev ortodontskega zdravljenja stara več kot 30 let, zato zadeve ni mogoče presojati po 34. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, po katerem imajo pravico do ortodontskega zdravljenja zavarovane osebe do dopolnjenega 18. leta starosti oziroma tudi po tej starostni dobi, če je bila potreba o zdravljenju ugotovljena vsaj dve leti prej, preden je oseba dopolnila 18. leto starosti. Ustavno sodišče RS je ob ustavnosodnih presojah Pravil zdravstvenega zavarovanja že večkrat zavzelo jasno stališče, da sta določitev pogojev za uveljavljanje pravic do zdravstvenega varstva in način izvrševanja pravic glede na 1. odstavek 51. člena ustave izrecno pridržana zakonu. Sistem teh pravic in tudi njihove omejitve lahko ureja le zakon, ne pa podzakonski splošni akt. Veljavna zakonska ureditev pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja v ZZVZZ je torej podnormirana, saj bi tudi določitev pogojev in način izvrševanja pravic iz zobozdravstvene dejavnosti, vključno z ortodontskim zdravljenjem, bila lahko le predmet zakonske ureditve.
Izhajajoč iz 125. člena Ustave RS je sodišče vezano na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če meni, da podzakonski akt, ki bi ga pri sojenju moralo uporabiti, ni v skladu z ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti. To velja tudi glede uporabe 34. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Ena od temeljnih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja je tudi plačilo zdravstvenih storitev. Z 2. alinejo 6. točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ je zagotovljeno plačilo za zobnoprotetično zdravljenje odraslih največ do 50 % vrednosti zdravstvene storitve. Določitev konkretnega odstotka vrednosti zdravstvene storitve, ki se zagotavljajo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, je bila s 3. odstavkom 23. člena ZZVZZ prepuščena tožencu v soglasju z Vlado RS. Čeprav ortodontsko zdravljenje v 6. točki 1. odstavka 23. člena ZZVZZ ni eksplicitno določeno, je to določbo potrebno uporabiti tudi za tovrstno zdravljenje.
Pogoje bi namreč moral urejati zakon. Pravno praznino je potrebno zapolniti ob uporabi argumenta a simili ad simile, saj se neposredno pravno urejeni dejanski stan in neurejeni dejanski stan ujemata v bistvenih lastnostih tako, da je mogoče sklepati, da tudi za podobni primer velja pravna posledica, ki velja za neposredno pravno
urejeni primer. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je upravni odločbi tožene stranke odpravilo in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.