Vložnikova vloga je nejasna in nima vseh sestavin tožbe. Zato je sodišče prve stopnje vložnika utemeljeno pozvalo na dopolnitev vloge. Ker vložnik ni ravnal po nalogu sodišča in vloge ni dopolnil, je sodišče prve stopnje skladno s 5. odstavkom 108. člena ZPP njegovo vlogo utemeljeno zavrglo.
SOCIALNO ZAVAROVANJE - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0016493
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 52, 52/2.
izvedenina - stroški izvedenca - zmotna uporaba materialnega prava
Pravna podlaga za priznanje nagrade za opravljeno izvedensko delo je podana v 249. členu ZPP ter v Pravilniku o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih. Ta v 2. odstavku 52. člena določa, da za ustno podajanje izvida in mnenja oziroma cenitve pripada izvedencu oziroma cenilcu za vsake začete pol ure 35,00 EUR. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zaradi razjasnitve dejanskega stanja po pridobitvi izvedenskega mnenja izvedenko še zaslišalo. Iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da se je zaslišanje pričelo ob 9.22 uri in da se je glavna obravnava zaključila ob 10. 22 uri. Ustno podajanje izvedenskega mnenja je trajalo v teh časovnih okvirih in se zaslišanje lahko nanaša le na dvakrat začete pol ure. Glede na takšen obseg ustnega podajanja izvedenskega mnenja, je sodišče prve stopnje sodni izvedenki na podlagi 52. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih zmotno priznalo 105,00 EUR, namesto 70,00 EUR. Zato je pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremenilo tako, da je ustrezno znižalo prisojeni znesek.
ZDR-1 člen 6, 89, 89/1, 89/1-1, 98/2. URS člen 74.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je že v maju 2014 prišlo do prvih negativnih trendov pri prodaji proizvodnega programa družbe, te tendence pa so se nadaljevale tudi v naslednjih mesecih do oktobra. Zaradi zmanjšanja prodaje je začela upadati proizvodnja. Zato je bila potrebna optimizacija poslovanja, saj so obstoječi stroški dela družbe predstavljali povečano tveganje za uspešno poslovanje družbe v prihodnosti. Zaradi upada naročil se je zmanjšalo število opravil v okviru prodajne funkcije na področju podpore kupcem v prodaji in s tem tudi potreba po delu delavca na delovnem mestu komercialist III (ki ga je zasedala tožnica). Tožničina dela in naloge pa so se prerazporedile med ostale zaposlene. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici po 1. alinei 1. odstavka 89. člena ZDR-1, zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-2 člen 129, 129-5, 169. ZPIZVZ člen 2. URS člen 8.
vdovska pokojnina - sorazmerni del - izpolnjevanje pogojev
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb tožene stranke, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu. V predmetni zadevi ni podan dejanski stan iz 169. člena ZPIZ-2, po katerem lahko pravice iz obveznega zavarovanja pri zavodu uveljavi le tista oseba, ki je bila zavarovana pri zavodu in to tudi tedaj, ko gre za pravice na podlagi mednarodnih sporazumov. Ni namreč dejanske niti pravne podlage, da bi se čas aktivne vojaške službe v bivši JLA v spornem obdobju pokojnemu štel kot slovenska zavarovalna doba. Po nacionalni zakonodaji Republike Slovenije je med drugim priznavanje pokojninske dobe iz naslova aktivne službe v bivši JLA zagotovljeno le slovenskim državljanom. Opravljanje vojaške službe na območju Republike Slovenije, ne da bi bila hkrati izpolnjena še nadaljnja navezna okoliščina, in sicer državljanstvo Republike Slovenije, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Tudi ZPIZVZ v 2. členu med drugim pravice in s tem tudi zavarovalno dobo zagotavlja državljanom Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji. Tožničin pokojni mož pa ni bil državljan RS niti uživalec pravic iz 2. člena ZPIZVZ. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da sta izpodbijani upravni odločbi tožene stranke o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu zakoniti in pravilni.
dodatek za pomoč in postrežbo - samostojno hranjenje
Pri tožniku je mogoče ugotoviti neogibno potrebo po dodatku za pomoč in postrežbo pri opravljanju večine osnovnih življenjskih opravil od 25. 7. 2011 in še nadalje, ker ne zmore samostojno opravljati večine osnovnih življenjskih opravil. Tožnik se z zgornjima okončinama še primerno giblje in se sam hrani, pri vseh ostalih aktivnostih pa potrebuje pomoč. Za samostojno hranjenje in uživanje hrane je potrebno takšno zdravstveno stanje, da upravičenec to potrebo lahko zadovoljuje sam. Samostojno hranjenje ne pomeni nabave hrane, niti priprave hrane in pospravljanja po obedu, ampak da oseba lahko z rokami pri hranjenju izvaja usklajena dejanja s postreženo hrano, kar pa je pri tožniku, ki z zgornjimi okončinami še primerno giblje, podano. Pri tožniku tako ne gre za stanje po prvem odstavku 101. člena ZPIZ-2 in za nezmožnost opravljanja vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v citirani določbi. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.
ZDSS-1 člen 6/1-a, 6/1-c, 47, 47/2. KPVIZ člen 47, 47-3, 47-3a, 47-3c. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami člen 32. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje dodatka za nego otroka člen 5. ZUOPP-1 člen 2. Pravilnik o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami člen 25. ZDR-1 člen 159, 160, 160/1. ZOFVI člen 84, 84/4.
kolektivna pogodba - izvrševanje - kolektivni delovni spor - letni dopust - delo z otroci s posebnimi potrebami
Na podlagi 3.c točke 47. člena KPVIZ delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust 10 dni, v kolikor opravljajo delo z otroki z več motnjami. Da takšno delo obstaja, izhaja iz 32. člena Pravilnika o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami v osnovnih šolah s prilagojenim programom in zavodih za vzgojo in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami, ki je bil sprejet na podlagi člena 4. odstavka 84. člena ZOFVI. Iz določb ZOFVI in pravilnika izhaja, da se zagotavljajo določena sredstva vzgojno-izobraževalnim zavodom za delo oddelkov, v katerih so otroci z več motnjami. Zato delavcem predlagatelja pripada dodatni dopust po 3.c točki 47. člena KPVIZ, v kolikor opravljajo delo z otroki z vsaj dvema ali več motnjami, opredeljenimi v Pravilniku o organizaciji in načinu dela komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in na podlagi Pravilnika sprejetih Kriterijih za opredelitev vrste in stopnje primanjkljajev, ovir oziroma motenj otrok s posebnimi potrebami. Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo predlogu predlagatelja in ugotovilo, da nasprotni udeleženec krši pravico članov predlagatelja do dodatnega dopusta po 3.c točki 47. člena KPVIZ ter je nasprotnemu udeležencu tudi pravilno naložilo, da članom predlagatelja za delo z otroki oziroma učenci z več motnjami letni dopust od vključno leta 2015 dalje poveča za do 10 dni letno.
starostna pokojnina - odmera - pokojninska doba - plačilo prispevkov
Tožniku je bila v predsodnem postopku priznana pravica do starostne pokojnine. Pokojnina je za 34 let, 9 mesecev in 5 dni pokojninske dobe zakonito odmerjena od pokojninske osnove v višini 76,5 %. Pri odmeri pokojninske dajatve pravilno ni bilo upoštevano sporno obdobje, saj v matični evidenci ni podatkov o zavarovalnih osnovah, ki bi morali biti predloženi na predpisanih obrazcih M-4, M-8. Torej ni podatkov o plačanih prispevkih, kar je pogoj za upoštevanje zatrjevane zavarovalne dobe pri vključenosti v zavarovanje na temelju poslovodenja in družbeništva. Zavarovancem se zavarovalna doba, za katero so bili dolžni sami plačevati prispevke, upošteva le, če so bili prispevki dejansko plačani. Takšna ureditev je med drugim veljala tudi za osebe, vključene v zavarovanje na temelju lastništva in poslovodenja zasebnih gospodarskih družb. V predsodnem postopku niti pred sodiščem prve stopnje ni bil predložen noben takšen relevanten dokaz, da bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili v tožnikovem primeru za za sporno obdobje plačani prispevki. Zato tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke in odmero višje starostne pokojnine ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - mobbing - odškodninska odgovornost delodajalca - trpinčenje na delovnem mestu - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je pri odločanju, ali predstavljajo ravnanja tožene stranke mobbing, napačno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo, da je v primeru, če delavec v sporu navaja dejstva, ki opravičujejo domnevo, da je bil neenako obravnavan ali trpinčen na delovnem mestu, dokazno breme na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje bi moralo pri presoji ravnanj, ki jih tožnica očita toženi stranki (diskriminacija pri izrabi letnega dopusta; neupravičeno izdajanje pisnih opozoril pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, premestitev na drugo delovno mesto, znižanje plače, klicanje na delo z letnega dopusta, itd), ustrezno povezati očitana ravnanja tožene stranke in presoditi, ali je skupek vseh teh ravnanj mogoče označiti kot mobbing, česar pa sodišče ni storilo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - vročitev - nadomestna vročitev
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica v spornem obdobju zaradi zdravstvenih težav ni vstajala s postelje in je bila 9. 8. 2014 hospitalizirana, zato ni mogla prevzemati poštnih pošiljk, konkretno odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na to ugotovitev je sodišče štelo, da vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v avgustu 2014 ni bila opravljena in je tožnica za dejstvo, da ji bo delovno razmerje prenehalo, izvedela šele s prejemom obvestila o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 10. 2014, zaradi česar je štelo tožbo, vloženo 27. 10. 2014, za pravočasno. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je zmotna. ZDR-1 v četrtem odstavku 88. člena določa t. i. fikcijo vročitve oziroma nadomestno vročitev. Učinki nadomestne vročitve po ZDR-1 so enaki kot učinki nadomestne vročitve po ZPP, tj. da se šteje pošiljka za vročeno, čeprav dejansko ni bila izročena naslovniku in ta niti ni imel možnosti seznaniti se s pošiljko. Določbe o nadomestni vročitvi je treba razlagati restriktivno: da se lahko šteje, da je pošiljka vročena skladno z določbo četrtega odstavka 88. člena ZDR-1, ne sme biti dvoma, da je bila vročitev opravljena v skladu z zakonom: naslovnikovo ime in naslov morata biti v sodni pošiljki navedena brez napak, vročitev mora biti poskušana na naslovu dolžnikovega dejanskega prebivališča, obvestilo o prispeli pošiljki mora biti pravilno izpolnjeno itd. V predmetni zadevi tožnica ni podala trditev, da bi bilo vročanje pošiljke z odpovedjo v neskladju z zakonom. Tožnica v času poskusa vročitve (1. 8. 2014) ni bila v bolnišnici, temveč je takrat dejansko bivala doma, hospitalizirana pa je bila šele 9. 8. 2014, kar pa na pravilnost vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po četrtem odstavku 88. člena ZDR‑1 ne vpliva. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je štelo tožničino tožbo za pravočasno, nepravilno uporabilo materialno pravo. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila namreč tožnici pravilno vročena z nadomestno vročitvijo 9. 8. 2014 (to je po poteku osmih dni od prvega poskusa vročitve), zato je 27. 10. 2014 vložena tožba za ugotovitev nezakonitosti odpovedi prepozna. Ker je tožnica zamudila materialni prekluzivni rok 30 dni za vložitev tožbe, je pritožbeno sodišče ugodilni del II. točke izreka sodbe razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.
nadurno delo - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je v okviru zavrnilnega dela za plačilo nadurnega dela zavrnilo tudi tožbeni zahtevek v višini 416,00 EUR neto, ki ga je tožnik zahteval iz naslova neplačanega rednega dela. Ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo zahtevek za neplačano redno delo v juliju 2013, je s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
ZUJF člen 246. ZJU člen 149, 149/1, 149/1-3, 149/3, 149/2-3.
premestitev - policija - razlogi za premestitev - fiktivnost razlogov
Tožnik je zasedal delovno mesto komandirja policijske postaje in je ob uveljavitvi ZUJF izpolnjeval pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Tožnik je s toženo stranko na podlagi 246. člena ZUJF sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja. Po sklenitvi dogovora je tožena stranka tožnika s sklepom premestila na delovno mesto policijskega inšpektorja v policijski upravi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za fiktivne okoliščine in ne za razloge, da bi s premestitvijo javnega uslužbenca bilo mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa. Poleg tega premestitev tožnika potem, ko je sklenil dogovor o nadaljevanju delovnega razmerja, ni bila v skladu z internimi navodili pri toženi stranki, niti s pričakovanji tožnika, da na podlagi dogovora nadaljuje delo na prejšnjem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni dokazala, da je šlo pri tožnikovi premestitvi za zasledovanje smotrnejše organizacije delovnega procesa in torej za premestitev zaradi delovnih potreb na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZJU, izpodbijana sklepa o premestitvi nista zakonita.
KZ-1 člen 191, 191/3. ZJRM-1 člen 6, 6/4. ZJU člen 5, 33, 93, 154. ZDR-1 člen 20, 20/2, 89, 89/3. ZPol člen 5. ZDPPol člen 4, 27. Zakon o nalogah in pooblastilih Policije člen 4, 27.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - znaki kaznivega dejanja - policist
Tožnik (policist) je določenega dne v gostinskem lokalu, ki ga ima v najemu in v katerem dela bivša žena, z dvignjenimi rokami stal pred bivšo ženo in nanjo kričal, jo z dlanjo udaril po obrazu ter jo odrival. S takšnim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilja v družini na podlagi tretjega odstavka 191. člena KZ-1, prav tako pa je storil prekršek nasilnega in drznega vedenja po 4. odstavku 6. člena ZJRM-1. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015516
ZPP člen 11, 11/1, 185, 185/1. OZ člen 179, 180.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - višina - odmera - sprememba tožbe
Tožnik se je poškodoval pri nakladanju tovornjaka, ko je nanj padel voziček, ki je tehtal 500 kg. Zaradi škodnega dogodka je utrpel bimaleolarni zlom desnega gležnja z izpahom, udarnino leve strani obraza in odrgnine nad medialnim maleolom; s psihiatrične plati pa je doživel travmatični dogodek s posledičnim razvojem posttravmatske stresne motnje. Sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjenm v višini 15.000,00 EUR ni upoštevalo trajanja psihiatričnega zdravljenja ter v premajhni meri sedanje in bodoče stanje po končanem zdravljenju poškodbe, zaradi katere je bil tožnik v bolniškem staležu eno leto in pol, pri čemer tožnik trpi in bo trpel bolečine že pri normalni obremenitvi desnega gležnja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje določbi 179. in 182. člena OZ zmotno uporabilo in da pravilna uporaba teh določb narekuje prisojo višje odškodnine za sedanje in bodoče telesne bolečine ter druge nevšečnosti med zdravljenjem oziroma pravično odškodnino v znesku 25.000,00 EUR.
ZPP člen 318, 318/1, 318/3. ZDR-1 člen 44, 126, 127, 130, 131.
izplačilo plače - obveznost plačila - stroški prevoza na delo in z dela - regres za letni dopust - vročanje
Sodišče prve stopnje je po prejemu pritožbe, v kateri tožena stranka ugovarja, da ni prejela poziva za odgovor na tožbo, s preverjanjem teže poslanih poštnih pošiljk tudi samo ugotavljalo, ali je prišlo do napake pri vročanju poziva na odgovor na tožbo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je teža sodne pošiljke, ki je bila odposlana toženi stranki, znašala 208 g, teža listin, ki naj bi bile poslane toženi stranki in povabilo k mediaciji skupaj s kuverto pa je ob preverjanju znašala 202 g, pri čemer je sodišče stehtalo tudi identične listine brez poziva na odgovor na tožbo in je teža navedenega znašala 197 g. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da pritožbeni ugovor tožene stranke, da naj ne bi prejela poziva na odgovor na tožbo, ni utemeljen.
Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala plač, stroškov za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela in regresa za letni dopust, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
družinska pokojnina - pogoj preživljanja - otrok - nezmožnost za delo - avtorski honorar
V okoliščinah konkretnega primera niso izpolnjeni pogoji iz ZPIZ-2, da bi bila tožnica upravičena do prejemanja družinske pokojnine po pokojni materi. Ni namreč podan dejanski stan iz 57. v zvezi s 56. členom ZPIZ-2. Po citiranih določbah ZPIZ-2 je mogoče otroku pravico do družinske pokojnine priznati do 15. leta starosti ali do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti. Isto pravico mu je v skladu s 5. odstavkom 57. člena ZPIZ-2 mogoče priznati tudi če preseže prej navedeno starost, vendar le pod pogojem,
da ga je zavarovanec oz. uživalec pokojnine preživljal do svoje smrti.
Po 1. odstavku 56. člena ZPIZ-2 se šteje, da je uživalec pravice do svoje smrti preživljal družinskega člana, če je imel z njim skupno stalno prebivališče in če povprečni mesečni dohodki družinskega člana v zadnjem koledarskem letu pred zavarovalnim primerom niso presegli 29 % najnižje pokojninske osnove. Če družinski član iz 1. odstavka tega člena ni imel ali nima z zavarovancem ali uživalcem pravice skupnega stalnega prebivališča, izpolnjuje pa druge pogoje iz navedenega odstavka, se po 5. odstavku 56. člena ZPIZ-2 šteje, da ga je zavarovanec preživljal, če mu je v koledarskem letu pred nastankom zavarovalnega primera redno mesečno dajal denarna sredstva najmanj v višini 29 % najnižje pokojninske osnove v tistem letu.
V konkretni zadevi ni dokazan pogoj preživljanja, saj tožničini povprečni mesečni dohodki leta 2012 presegajo znesek, ki predstavlja 29 % najnižje pokojninske osnove. Med tožničine dohodke so poleg delne invalidske pokojnine pravilno všteti tudi prejeti avtorski honorarji in nadomestila za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - starejši delavec
V skladu z določbo prvega odstavka 114. člena ZDR-1 delodajalec ne sme delavcu, ki je dopolnil starost 58 let ali delavcu, ki mu do izpolnitve pogojev za starostno upokojitev manjka do pet let pokojninske dobe, brez njegovega pisnega soglasja odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, dokler delavec ne izpolni pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik v trenutku odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeval drugi pogoj iz prvega odstavka 114. člena ZDR-1, zato mu tožena stranka brez pisnega soglasja ali ob primerih iz drugega odstavka 114. člena ZDR-1, pogodbe iz poslovnega razloga ne bi smela odpovedati. Ker je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga brez tožnikovega pisnega soglasja, je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
nadomestilo za invalidnost - invalid III. kategorije invalidnosti - priznanje pravice - realizacija
Pritožbeno sodišče je že zavzelo stališče, da je mogoče realizirati in priznati pravico do nadomestila za invalidnost šele od vročitve sodne odločbe dalje. V skladu s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 se pravice na podlagi invalidnosti sicer pridobijo z dnem nastanka invalidnosti, vendar drugi odstavek 262. člena ZPIZ-1 izrecno določa, da se odločba o priznani pravici na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane odločba dokončna v upravnem postopku. Kadar takšne dokončne upravne odločbe iz predsodnega upravnega postopka ni in je pravica do dela v skladu s preostalo delovno zmožnostjo priznana šele s sodno odločbo, je pravico do tega na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati šele od vročitve sodne odločbe dalje.
Sodišče prve stopnje je s tem, ko je tožnici priznalo pravico do nadomestila za invalidnost že od 30. 6. 2010 dalje, zmotno uporabilo materialno pravo. Ob pravilni uporabi 94. člena v zvezi z 92. členom ZPIZ-1 je mogoče pravico do nadomestila za invalidnost v predmetni zadevi priznati največ od pravnomočnosti sodbe, izdane v drugem socialnem sporu (v katerem je bila tožnici priznana pravica do premestitve na drugo delo v svojem poklicu oz. delu na drugem delovnem mestu s stvarnimi omejitvami), saj je na podlagi pravice do dela z določenimi omejitvami tožnica šele od tedaj dalje lahko pričela opravljati svojo dejavnost v skladu s formalno pravno priznano preostalo delovno zmožnostjo. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke, s katero se je tožnici priznala pravica do nadomestila za invalidnost od 30. 6. 2010 dalje, zavrnilo.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-4, 116, 116/1, 195, 196. ZPIZ-2 člen 63, 81, 81/1, 81/1-3. ZPIZ-1 člen 101, 101/2, 102. ZZRZI člen 40.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - invalid - III. kategorija invalidnosti
Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
ZDR člen 126, 126/1, 127, 127/3, 130. ZDCOPMD člen 3, 5, 6, 6/1, 6/1-3.
razlika v plači - obveznost plačila - dodatki - plačilo za delo - mobilni delavec - delovni čas
Ker je bil tožnik mobilni delavec (pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila), so v konkretnem primeru relevantne tudi določbe ZDCOPMD, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo čas natovarjanja in raztovarjanja na podlagi izvedenskega mnenja postavljenega izvedenca in je pravilno ugotovilo tožnikov relevantni delovni čas. Ker je postavljeni izvedenec ugotovil, da je bil tožnik v spornem obdobju prikrajšan pri plači iz naslova dodatkov za delo v nočnem času, dodatkov za delo ob praznikih in dodatkov za delo ob nedeljah, je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku iz tega naslova.