Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013.
Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
kazenska sankcija – pogojna obsodba – višina določene enotne kazni
Preizkus odločbe o kazenski sankciji v smeri pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 383. člena ZKP je pokazal, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen v trajanju enega leta zapora pravilna in primerna. Sodišče prve stopnje drugačne odločitve ni moglo sprejeti. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe in temu pritožnik pritrjuje, so bile obtožencu pred tem že večkrat izrečene pogojne obsodbe, nazadnje mu je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. I K 51430/11 z dne 20.8.2013, ki je tudi postala pravnomočna tega dne, izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena zaporna kazen dve leti in preizkusna doba pet let ter je datum konca preizkusne dobe 20.8.2018. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje za obravnavano kaznivo dejanje, je moralo sodišče prve stopnje odločiti o že prej izrečeni pogojni obsodbi, to je, ali jo preklicati in na podlagi 53. člena KZ izreči enotno kazen, to je upoštevati tudi kazen iz preklicane pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje prej izrečenih pogojnih obsodb ni preklicalo, ampak je za obravnavano kaznivo dejanje izreklo zaporno kazen. Za ponovni izrek pogojne obsodbe ni imelo pravne podlage, saj bi bilo potrebno tudi v tem primeru določiti enotno kazen za obravnavano kaznivo dejanje in kaznivo dejanje iz prej izrečene pogojne obsodbe in določiti novo preizkusno dobo. V obravnavanem primeru bi namreč prišlo do situacije, ko bi znašala določena enotna zaporna kazen v okviru pogojne obsodbe več kot dve leti (saj mora biti enotna kazen večja od vsakega posamezne določene kazni – 3. točka drugega odstavka 53. člena KZ-1), ko se pogojna obsodba ne sme izreči (prvi odstavek 58. člena KZ-1).
Pri sklepčnosti tožbe gre za vprašanje materialnega prava. Presoja sklepčnosti tožbe zajema opredelitev življenjskega primera, na katerega se navezuje pravna posledica, opredelitev pravno relevantnih dejstev, ki izhajajo iz konkretnega življenjskega primera ter subsumcijo teh dejstev pod pravno normo. Če katero od pravno pomembnih dejstev manjka, tožba ni sklepčna in se v posledici nesklepčnosti tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.
Pritožba tako zgolj s trditvijo, da v spisu ni dokazne listine, ki pa je ne more uspeti z zatrjevanjem, da je tožba nesklepčna, pač pa bi morala zatrjevati, da tožeča stranka ni navedla pravno relevantnih dejstev za presojo v sporni zadevi, torej da sploh ni razjasnila v kakšnem poslovnem razmerju sta bili sedaj pravdni stranki, da ni razjasnila, kako je potekalo to poslovno razmerje in da ni pojasnila, kaj iz tega poslovnega razmerja ji tožena stranka dolguje.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo dve nasprotujoči si ugotovitvi, zato ni jasno, kaj je sodišče prve stopnje glede posesti tožnice sploh ugotovilo. Že iz tega razloga je bilo treba pritožbi ugoditi, saj opisano nasprotje v razlogih onemogoča pritožbeni preizkus odločitve.
uporabnina za blagovno znamko - izpodbijanje blagovne znamke
Tožena stranka je uporabljala znak v dobri veri pred prijavo znamke s strani tožeče stranke. Ni pomembno, ali je bil znak uporabljen pred vložitvijo prijave znamke v gospodarskem prometu, ampak je pravno odločilnega pomena le dejstvo, da je bil uporabljen.
Znak je bil splošno znan v javnosti kot slogan slovenske reprezentance in s tem povezan s toženo stranko.
ZPP alternativne kumulacije zahtevkov ne ureja. Dopustna je zgolj v primeru, kadar obstoji alternativna obligacija po materialnem pravu in lahko dolžnik izbere eno izpolnitev ter je s tem prost obveznosti. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre. Tožnik ne more uveljavljati alternativnega združenja zahtevkov v primeru, ko sam ne ve z gotovostjo, do česa je po materialnem pravu upravičen, temveč lahko v takšnem primeru zahtevek kumulira le eventualno.
odpust obveznosti – ugovor – rok za ugovor proti odpustu obveznosti – razlogi za ugovor proti odpustu obveznosti – ovire za odpust obveznosti – pravnomočna obsodba za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu – kaznivo dejanje zoper gospodarstvo – pravnomočnost v teku preizkusnega obdobja
Sodišče po preteku preizkusnega obdobja izda sklep o odpustu obveznosti, če ni ovir za sam odpust obveznosti (prvi odstavek 407. člena ZFPPIPP), če torej v celotnem teku preizkusnega obdobja do teh ovir ne pride. Če pa je, tako kot v obravnavanem primeru, ovira iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP nastopila po začetku postopka odpusta obveznosti in celo po poteku šestmesečnega roka za ugovor iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP, je uporaba tega roka pojmovno izključena, zato je v takem primeru treba smiselno uporabiti rok iz 2. točke 404. člena ZFPPIPP, po katerem se ugovor proti odpustu obveznosti lahko vloži do poteka preizkusnega obdobja.
ZFPPIPP člen 339, 399-4, 403, 403/1, 403/1-1, 406, 406/1, 406/1-1. OZ člen 569, 569/1.
odpust obveznosti – ovire za odpust obveznosti – prekomerno prevzemanje obveznosti – sklep o ustavitvi postopka in zavrnitvi predloga za odpust obveznosti – posojilna pogodba – trgovanje na borzi – finančni trgi
Dolžnik ni bil borzni posrednik niti ni bil upravičen sprejemati denarja za namen trgovanja na finančnih trgih po zaposlitvi v finančni organizaciji, ki ima dovoljenje za opravljanje take dejavnosti. Zato sodišče prve stopnje pravilno ni kot relevantnih upoštevalo njegovih trditev o tem, v kakšni vlogi je denar prejemal od vlagateljev.
Na podlagi zatrjevane obljube, na kateri temelji dolžnikovo stališče o realnih možnostih pridobitve premoženja za vrnitev denarja vlagateljem, že na prvi pogled izhaja, da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage za sklepanje o obstoju objektivno preverljivih okoliščin, ki bi konec leta 2010 in začetek leta 2011 še kazale na realnost pričakovanj dolžnika.
S tem pa se izkaže, da je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da dolžnik v tem postopku ni dokazal, da je imel za prevzeto obveznost, da bo vlagateljem vrnil prejetih 70.000,00 EUR, kakšno kritje v svojem premoženju (denarju, stvareh ali terjatvah).
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084229
OZ člen 82, 82/1, 104, 104/4. ZPP člen 165, 165/2.
kreditna pogodba – garancija – trajanje zavarovanja – bistvena sestavina pogodbe – posledice zamude – rok kot bistvena sestavina pogodbe – fiksen rok – prenehanje veljavnosti pogodbe – razlaga pogodb – razlaga jasnih pogodbenih določil – in claris non fit interpretatio – stroški postopka
Rok kot bistvena sestavina pogodbe je v poslovni praksi redko tako jasno določen kot v obravnavani zadevi. Praviloma namreč stranke določijo le rok izpolnitve, ne določijo pa posledic v primeru, da obveznost ne bo pravočasno izpolnjena. V takšnih primerih je nedvomno potrebna ustrezna interpretacija, kakšno voljo sta stranki z natančno določitvijo časa izpolnitve želeli izraziti. V obravnavani zadevi pa sta stranki poleg določitve 120-dnevnega roka za ureditev celotnega zavarovanja nedvoumno določili tudi sankcijo v primeru njegove prekoračitve – garancija bo prenehala veljati. Takšen dogovor ne pušča nobenega dvoma, da je bil 120-dnevni rok med strankama dogovorjen kot fiksen rok.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL0086133
KZ-1 člen 54, 54/1, 217, 217/1, 217/3. ZKP člen 386.
kaznivo dejanje prikrivanja – nadaljevano kaznivo dejanje – povezovalni elementi – časovna povezanost kaznivih dejanj – istočasno ali zaporedoma – krajevna povezanost kaznivih dejanj – prepoved ponovnega sojenja o isti stvari – ne bis in idem – res iudicata – združitev postopkov – zaslišanje obdolženca – obdolženec kot priča – odločba o kazenski sankciji – obteževalne okoliščine – zakonski znak kaznivega dejanja – direktni naklep
Kaznivi dejanji prikrivanja, ki se obravnavata v tem postopku, in kaznivi dejanji prikrivanja (v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja), za kateri je bil obdolženec že pravnomočno obsojen, ne tvorijo tako časovno in krajevno povezanega življenjskega primera, da bi bilo njegovo obravnavanje v ločenih kazenskih postopkih z vidika pravice do poštenega postopka in vsebinsko pravilne odločitve, nesprejemljivo. Obdolženec je namreč dejanji, za kateri je bil spoznan za krivega z izpodbijano sodbo, storil v časovnih obdobjih med 27. 5. 2012 in 31. 8. 2012 ter med 11. 7. 2012 in 31. 8. 2012 v Ljubljani, dejanji, za kateri je bil že pravnomočno obsojen, pa je storil neugotovljenega dne v letu 2012 in neugotovljenega dne poleti 2012 na neznanih krajih.
Res je, da v enotnem kazenskem postopku ista oseba ne more imeti položaja dveh različnih procesnih subjektov (obdolženca in priče), vendar pa to ni ovira za združitev dveh ali več kazenskih postopkov. V kolikor se namreč v istem kazenskem postopku obravnava več kaznivih dejanj in ima določena oseba v zvezi z nekaterimi kaznivimi dejanji položaj obdolženca v zvezi z drugimi pa položaj priče, se takšno osebo zaslišuje le kot obdolženca (in ne kot pričo) tudi glede tistih dejanj, za katera sam ni obdolžen.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0071271
SZ-1 člen 103, 112, 112/4. ZPP člen 313.
odpoved najemne pogodbe iz krivdnih razlogov – izpraznitev stanovanja – ponovna zamuda s plačilom stroškov po predhodnem pisnem opozorilu na kršitev najemne pogodbe – možnost poplačila stroškov iz varščine – namen varščine – rok za izpolnitev – rok za izpraznitev stanovanja
Ponovna zamuda s plačilom stroškov predstavlja razlog za odpoved najemne pogodbe (103. člen SZ-1).
SPZ člen 60, 60/1, 60/3, 60/3-2, 92, 92/1, 201. ZTLR člen 34, 34/1, 34/2, 34/4. OZ člen 190, 198.
pridobitev lastninske pravice na premičninah – pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom – razpolagalni pravni posel – izročitev premičnin v posest – simbolna izročitev – prevzemni zapisnik – uporabnina
Za prenos lastninske pravice na premičninah ne zadošča le obstoj zavezovalnega pravnega posla (prodajna pogodba). Lastninska pravica na premičnini se pridobi z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (prvi odstavek 60. člena SPZ, prej prvi odstavek 34. člena ZTLR).
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – pravična denarna odškodnina – slepota – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – strah – duševne bolečine zaradi skaženosti
Glede na slepost in mladost tožnice nastale posledice nesreče trajno in močno zmanjšujejo njene življenjske aktivnosti, njena prizadetost je še večja zaradi slepote in je primerna odškodnina iz tega naslova 60.000,00 EUR, tako da jo je bilo zvišati za 20.000,00 EUR.
Če gre za neodplačen posel, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali da bi mu moralo biti znano, kar pomeni, da tožeči stranki ni potrebno dokazovati obstoja subjektivnega pogoja izpodbojnosti, ker se ta domneva po zakonu samem, pri čemer pridobitelj koristi zakonske domneve iz tretjega odstavka 256. člena OZ ne more izpodbiti z dokazom o dolžnikovem nezavedanju glede možnosti škodovanja upnikom.
Uredba Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti člen 4, 4/1, 10, 10/1, 19, 19/1, 88, 88/3. ZIL-1 člen 37, 37/2, 123, 123/1, 123/1-a, 123/1-b.
model - model Skupnosti - mednarodni model - obseg varstva iz modela Skupnosti - seznanjeni uporabnik - pravice iz modela Skupnosti - začasna odredba - predpostavke za izdajo začasne odredbe - pristojnost in postopek v pravnih postopkih v zvezi z modeli Skupnosti - uporabljivo pravo
Izhodišče pri preizkusu so enake značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in videza domnevno kršečega izdelka. Pri tem je treba primerjati videz izdelka, kakor je ta opredeljen v registraciji, z videzom domnevno kršečega izdelka. Varovan je namreč takšen videz izdelka in ne eden od več mogočih videzov izdelka, kot je predložen sodišču kot priloga. Ti vzorci, ki so bili predloženi sodišču, lahko prikazujejo le eno od mogočih oblik, ne pa tudi že vseh mogočih.
Izhodišče pri presoji so ujemajoče se značilnosti z modelom varovanega videza izdelka in domnevno kršečega.
V skladu z načelom proste presoje dokazov in enakega varstva pravic je sporna dejstva mogoče dokazovati s katerimkoli relevantnim dokaznim sredstvom in načelna dolžnost sodišča je, da predlagane dokaze izvede.
Okoliščina, da je posojilna pogodba pisna in podpisana s strani obeh pravdnih strank, ne more biti ustavno sprejemljiv razlog, da sodišče v zvezi s tem pravno odločilnim dejstvom kot nepotrebne zavrne dokazne predloge toženca, s katerimi je želel dokazati, da je med strankama obstajal drugačen dogovor in da je bila posojilna pogodba kot taka zgolj navidezna.
Stališču prvostopenjskega sodišča, da je fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo take delitve potrebna vlaganja, mogoča le ob soglasju solastnikov, ni mogoče oporekati, saj je materialnopravno pravilno. Vendar je potrebno pri njegovi uporabi ločiti vlaganja, brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabljati za določen namen (na primer kot stanovanje) in brez katerih je ta del vreden manj. Oviro za fizično delitev lahko ob izostanku soglasja predstavljajo le prvo navedena, torej vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen del zgradbe.
V trenutku, ko obsojenec ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, je oškodovani družbi nastala premoženjska škoda, kar je tudi trenutek dokončanja kaznivega dejanja oziroma izpolnjenosti objektivnih zakonskih znakov poslovne goljufije. Ne gre zgolj za civilnopravno razmerje med strankama.
posojilna pogodba – vračilo kredita – predmet izpolnitve – izpolnitev v denarju – izpolnitev s preknjižbo delnic – obstoječo obveznost nadomesti nova – zamuda – izbira posojilodajalca – dogovor o prevzemu dolga – pristop k dolgu
S takšnim dogovorom glede izpolnitve obveznosti v primeru zamude, ki je povsem drugačen od tistih, ki so jih pogodbenice dogovorile v predhodnih posojilnih pogodbah, sta tožeča stranka in 2. toženec to vprašanje na novo uredila.
V skladu s prvim odstavkom 323. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ob dogovoru pogodbenic, da obstoječo obveznost glede predmeta izpolnitve nadomesti nova obveznost, obstoječa obveznost preneha.
PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - DELOVNO PRAVO
VSL0066274
ZP-1 člen 14, 14/1, 14/2, 14/3, 14/3-1, 14/3-1, 62, 62-3, 68, 136, 136/1, 136/1-8, 154, 154-1, 154-2. ZDCOPMD člen 37a, 37/1 37a, 37a/1. ZCes-1 člen 30, 30/4, 30/4-4, 31, 31/4, 31/4-2, 37, 37/5. ZPCP člen 115, 115/3. Uredba (ES) št. 561/2006 Evropskega parlamenta IN Sveta z dne 15. marca 2006 o usklajevanju določene socialne zakonodaje v zvezi s cestnim prometom in spremembi uredb Sveta (EGS) št. 3821/85 in (ES) št. 2135/98 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 3820/85 člen 7, 10, 10/2.
Sodišče prve stopnje mora vlagatelju zahteve za sodno varstvo omogočiti izvajanje dokazov v zvezi z dokazovanjem obstoja ekskulpacijskega razloga in mora pri ugotavljanju dejanskega stanja upoštevati tudi načelo materialne resnice ter enako skrbno preiskati tudi dejstva, ki so mu v korist, zato ni podana kršitev določb ZP-1, ker je pravna oseba po prejemu poziva sodišču predložila dokazila, na katera se je sklicevala v izjavi o prekršku.
Sodišče je zaključilo, da splošnega predpisa, ki bi pravni osebi poleg dolžnosti seznanitve nalagal še kakšno drugo dolžno ravnanje, ki bi bilo z obravnavanim prekrškom v pravno relevantni vzročni zvezi (več) ni, kar pomeni, da je pravna oseba izvršila vse, kar pravo od nje zahteva, da bi prekršek preprečila, zato ni odgovorna za obravnavane prekrške.