CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO – TRANSPORTNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0075330
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-15, 451, 452, 453, 454, 454/2. OZ člen 666, 666/1, 677, 677/1, 677/2. ZPPCP-1 člen 24, 24/1.
prevozna pogodba – tovorni list – plačilo za prevoz in stroški v zvezi s prevozom – kdo plača prevoz – pošiljatelj – naročnik prevoza – prejemnik – protispisnost – odločilno dejstvo – kontradiktornost – zaslišanje stranke – izvedba naroka – spor majhne vrednosti
Glede na drugi odstavek 677. člena OZ je dejstvo, komu je bila pošiljka izročena oziroma kdo je bil njen prejemnik, ob odsotnosti drugačnega dogovora, odločilno z vidika obveznosti plačila prevoza, ki je na strani prejemnika tovora.
OBLIGACIJSKO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084190
OZ člen 131. ZPP člen 8.
prometna nesreča – vzrok nesreče – izvedensko mnenje – odškodnina za premoženjsko škodo – zavarovalna pogodba – splošni pogoji – višina odškodnine – alkoholiziranost – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi – dokazna ocena
Iz izvedenskega mnenja sledi, da je reševanje nevarne prometne situacije v takšnem primeru zahtevno in zahteva kar nekaj vozniške spretnosti in sposobnosti predvidevanja. To je nasproti vozečemu vozniku nedvomno uspelo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0085835
ZPP člen 319, 319/3, 324, 324/3, 359, 458, 458/5. OZ člen 125, 459.
spor majhne vrednosti – podjemna pogodba – stvarne napake – nepravilna raba – jamčevalni zahtevki – odprava napake – garancija – povračilo stroškov popravila – pobotni ugovor – procesni pobot – dokazna ocena
O terjatvi, ki se uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, mora sodišče prve stopnje odločiti, izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, pa mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota. Ker pa se je zoper sodbo pritožila samo tožena stranka, višje sodišče v I. točko izreka izpodbijane sodbe ni posegalo, saj bi bila odločitev o pobotnem ugovoru v izreku sodbe toženi stranki v škodo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL0084215
ZVKSES člen 23, 27.
pogodba o upravljanju – nujno vzdrževalno delo – dobava tople vode – način odločanja etažnih lastnikov – aktivna legitimacija upravnika – odgovornost prodajalca za skrite napake – garancija za naprave in opremo – potek garancijskega roka – spor majhne vrednosti
Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je popravilo toplotne postaje v okoliščinah konkretnega primera predstavljalo nujno vzdrževalno delo. Takšno stališče ni samovoljno, saj je utemeljeno z dejstvom, da so stanovalci v jesenskem času za normalno bivanje potrebovali toplo vodo. Ker iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je 26. 11. 2012 prišlo do popolne odpovedi obtočne črpalke, ki je povzročila nezadostno delovanje toplotne postaje kot celote, ni utemeljena pritožbena navedba, da v novembru 2012 še ni prišlo do težav s toplo vodo.
odmera nagrade sodnim tolmačem – pisna izdelava prevoda listine – število strani prevoda – število znakov prevoda
Podlaga za obračun nagrade tolmaču ni dejansko število strani prevoda, temveč je treba opraviti preračun dejanskega števila znakov na stran opravljenega prevoda na predpisani standard 1.500 znakov.
plačilo plač - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom - dokazno breme
Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je dokazno breme glede izplačila plač na delodajalcu ter da mora le-ta dokazati, da je bilo plačilo izvedeno oziroma mora dokazati, da je delavec plačo prejel izplačano plačo. Napačen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala tožena stranka dokazati, da so bila izplačila opravljena na TRR tožnika. Delodajalec lahko plačo oziroma nadomestilo plače ter ostale prejemke delavcu izplača tudi v gotovini ali na drug način. Zakon ne obvezuje delodajalca, da mora plačo nakazati le na račun delavca pri banki. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je tožniku izplačala plače za sporno obdobje, nepravilen. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v ugodilnem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
izvršba na nepremičnine - sklep o domiku - poplačilo upnika - pričakovalna pravica kupca - umik predloga za izvršbo po dražbi
Čeprav od uveljavitve novele ZIZ-J dalje sklep o domiku postane pravnomočen šele takrat, ko postane pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, je po mnenju pritožbenega sodišča kupčev pravni položaj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-35/98 varovan že od razglasitve sklepa o domiku in je lahko od takrat naprej (torej od same razglasitve na naroku) odvisen le od zakonitosti javne dražbe, pridobitve odobritve pravnega posla pri upravni enoti (kadar gre za prodajo kmetijskih zemljišč) ter od plačila kupnine.
Pri presoji potrebe po varovanju kupčeve pričakovalne pravice pa je pomembno tudi, kdaj je prišlo do poplačila upnika, saj se že s samim poplačilom upnikove terjatve izvršilni postopek konča in o tem v skladu z določbami ZIZ ni potrebno izdati posebnega sklepa. Vse pristojnosti sodišča za opravo izvršbe oziroma nadaljnje vodenje postopka, razen odločanja o stroških, s trenutkom poplačila prenehajo. Če je dolžnik v celoti poplačal svoj dolg do upnika pred opravo javne dražbe, je s tem izvršilni postopek končan in sodišče z dosegom cilja in namena izvršbe nima več podlage za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj tj. opravo javne prodaje nepremičnine. V tem primeru ni mogoče kupcu na javni dražbi podeliti pričakovalno pravico.
izvršba na nepremičnine – odredba o prodaji, izdana pred uveljavitvijo ZIZ-J – preklic dražbe – prehodna določba – dokončanje postopka po prej veljavni ureditvi
Ker je bila v tej zadevi odredba o prodaji izdana pred uveljavitvijo ZIZ-J, se postopek dokonča po do tedaj veljavni ureditvi. Navedeno velja ne glede na to, ali je bila dražba po razpisu dejansko opravljena ali ne oziroma preklicana.
Sodišče prve stopnje o kršitvi iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki se nanaša na kršenje določil o obratovalnem času lokala (očitek, da naj bi tožnik vstopal in izstopal v lokal, se v njem zadrževal v nočnih urah do jutranjih ur, po obratovalnem času in tudi ob nedeljah, ko je bil lokal uradno zaprt, s čimer naj bi neupravičeno zase uporabljal lokal in storil kaznivo dejanje neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1 ter huje kršil pogodbene obveznosti) ni razlogovalo z vidika, ali so podani znaki kaznivega dejanja neupravičene uporabe tuje stvari po 209. členu KZ-1. Prav tako ni dalo teže okoliščini, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zadosti obrazložena. V odpovedi namreč niso navedeni datumi kršitev obratovalnega časa, kar samo po sebi otežuje ugotavljanje, ali so bile kršitve storjene, s tem pa je povezano tudi vprašanje pravočasnosti podane odpovedi. Sodba tudi ne vsebuje razlogov glede očitane kršitve iz odpovedi, ki se nanaša na manjko coca-cole, piva in cigaret, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti in je podana kršitev iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Za presojo pravočasnosti vloge, ki jo je stranka oddala po pošti nepriporočeno, je po prvem odstavku 112. člena ZPP odločilno zgolj, kdaj je vloga prispela na sodišče.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015968
ZDR člen 184, 184/1. OZ člen 131, 171, 179. ZZVZD člen 5.
plačilo odškodnine - odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna dejavnost - soprispevek - višina odškodnine
Tožnik se je poškodoval na delu pri toženi stranki pri obdelovanju kovinske plošče, ki je bila težka preko 250 kg in je prišlo do zdrsa oziroma padca te plošče na tožnika, ko je hotel ploščo odstraniti. Ko je plošča padla na tožnika, je ni mogel vrniti v prvotni položaj, pri tem pa mu je tudi spodrsnilo, ker je bilo na tleh olje pomešano z vodo oziroma emulzija. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je šlo pri delu tožnika za nevarno dejavnost, prav tako pa tudi, da je tožena stranka kršila predpise, ki se nanašajo na varstvo in zdravje delavcev pri delu (5. člen ZZVZD), zato je podana objektivna in krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. Pri toženi stranki je bil nejasen način manipulacije s kovinskimi ploščami in je bil način prenašanja obdelovanca prepuščen vsakemu posameznemu delavcu. Ker je šlo za obdelovance, ki so bili zelo težki, tožena stranka odločitve o tem, kako bodo delavci opravljali delo, ni smela prepuščati naključju oziroma delavcem, čeprav so bili ti izkušeni. Potreben bi bil dokumentiran in izdelan tehnološki postopek za delo s kovinskimi ploščami, in sicer ne zgolj za obdelavo s strojem, ampak tudi za manipulacijo obdelovancev, sploh ko gre za tako težke obdelovance in njihovo manipulacijo z mostnim dvigalom. Tožnik bi moral biti dodatno poučen in jasno informiran o načinu pritrjevanja plošč na dvigalo.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik certifikat o nacionalni poklicni kvalifikaciji, da je bil usposobljen za operaterja na CNC stroju in je imel potrdilo o zaključenem izobraževanju za obdelovalca kovin. Tožnik je imel tudi več let delovnih izkušenj in je strokovno dovolj usposobljena oseba z izkušnjami s področja obdelave kovin, tako da mu delo z obdelovalnimi stroji in kovinskimi obdelovanci ni tuje in neznano. Zato bi moral tožnik znati oceniti in se zavedati, da tako težkega obdelovanca (283 kg) ni mogoče z gotovostjo zadržati zgolj s svojo močjo, če pada oziroma drsi, četudi je v njegovem navpičnem položaju za zadržanje v ravnovesju potrebno relativno majhna horizontalna sila. Tožnik bi lahko v konkretnem primeru ravnal drugače in bi preprečil poškodbo, saj je glede na izkušnje in velike količine obdelanih podobnih obdelovancev to vedno izvedel uspešno. Sodišče prve stopnje je njegov soprispevek ocenilo v višini 50 %, kar je po oceni pritožbenega sodišča previsoko, zato je tožnikov soprispevek zmanjšalo na 10 %.
nadure - pravila o dokaznem bremenu - zmotna uporaba materialnega prava - dokazno breme - nadure - voznik tovornjaka
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ker tožnik ni dokazal, da mu tožena stranka ni plačala vsega, kar mu pripada iz naslova delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je dokazno breme o tem, koliko nadur je tožnik dejansko opravil, na strani tožnika. Tožnik je glede tožbenega zahtevka postavil jasno trditveno podlago in zatrjeval, da ni prejel plačila nadur, ki jih je opravil, za kar je predložil tudi svojo evidenco. Dokazno breme, da je bilo tožniku iz naslova delovnega razmerja plačano vse, kar mu pripada, je na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke uničena v poplavi in da ta iz tega razloga z njo ne razpolaga, bi moralo sodišče upoštevati v škodo tožene stranke in ne tožnika. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - omejitve pri delu - invalid I. kategorije invalidnosti
Pri tožniku do dneva izdaje dokončne odločbe ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in je pri njem zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, to je „upravljalec procesnih strojev in naprav za predelavo lesa“. S polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je tožnik zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mest s stvarnimi omejitvami. Ker pri tožniku ne gre za stanje, ko ne bi bil več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali svojega poklica, pri njem ni podana I. kategorija invalidnosti. Prav tako pri tožniku niso podani razlogi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine iz 2., 3. in 4. alineje 1. odstavka 41. člena ZPIZ-2, saj pri njem ni podana II. kategorija invalidnosti niti ni dopolnil 65 let starosti.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015883
ZDR člen 43, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 174, 174/2, 169, 243, 243/4, 299, 299/2, 378, 378/1, 965. ZVZD člen 5. ZPIZ-1 člen 22, 94, 94/1, 94/1-4, 161, 158. ZUTD člen 65. 65/1, 65/1-10, 112, 113, 114, 129, 129/1, 129/1-3, 129/1-4, 129/1-9, 129/1-10. ZPIZ-2 ČLEN 85.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - spolzka tla - krivdna odškodninska odgovornost - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - renta - odškodnina zaradi izgubljenega dobička -
Tožnica, ki je delala kot kuhinjska pomočnica v kuhinji prvo tožene stranke, pri kateri je bila zaposlena, se je poškodovala, ko ji je na obrabljenih in spolzkih kuhinjskih ploščicah spodrsnilo, zaradi česar je padla in si poškodovala levo roko. Kuhinjske ploščice, na katerih je tožnici spodrsnilo, so bile obrabljene in spolzke, prvo tožena stranka pa je bila s tem seznanjena. Ker prvo tožena stranka ni zagotovila varnosti delavcev na delovnem mestu v skladu s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD, je podana protipravnost njenega ravnanja, zaradi katere je prišlo do škodnega dogodka. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana krivdna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo. Materialnopravno zmotna pa je presoja sodišča prve stopnje, da je podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke, ker keramične ploščice predstavljajo nevarno stvar. Sodna praksa se je že postavila na stališče, da keramične ploščice, niti če so mokre, ne predstavljajo nevarne stvari. Da bi bile v konkretnem primeru podane okoliščine, zaradi katerih bi ploščice postale nevarne, pa iz izvedenih dokazov ne izhaja. Okoliščina, da zdrsnosti tal običajno skrbna oseba pri delu v kuhinji ne pričakuje, ne predstavlja kriterija za določitev neke stvari za nevarno. Stvar je namreč lahko nevarna tudi, če je ta lastnost za oškodovanca pričakovana, saj je odločilno le dejstvo, da obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam ali njihovemu premoženju nastane škoda ter da te škode kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej preprečiti. Tožnica pa tudi ni prispevala k nastanku škodnega dogodka, saj je nosila ustrezno obutev in je imela okolico svojega delovnega mesta počiščeno. Zato sta toženi stranki za nastalo škodo odgovorni v celoti, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je podana vzročna zveza med škodnim dogodkom in prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki in posledično izpadom dohodka v višini plače, ki bi jo tožnica prejemala, če bi bila pri toženi stranki še vedno zaposlena. Ker v konkretnem primeru tožena stranka ni dokazala, da je tožnica povzročila, da je (bila) škoda večja, kot bi bila sicer, oziroma je tožnica celo dokazala, da je bila aktivna pri zmanjševanju škode s tem, da je bila prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in je določeno obdobje prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti (oziroma tega ni izgubila), je tožena stranka tožnici odgovorna za vso škodo, ki ji je nastala zaradi izgube zaposlitve. Utemeljeno je namreč pričakovati, da bi bila tožnica po rednem teku stvari, tj. če do škodnega dogodka ne bi prišlo, še naprej zaposlena pri toženi stranki in bi bila upravičena do določenega dohodka.
Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka zaključilo, da obdolžencu subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja kršitve sindikalnih pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena KZ-1 ni dokazan. Ni namreč dokazano, da je obdolženec imel v naklepu vplivati tudi na druge člane sindikata, da bi izstopili iz članstva, in s tem ovirati uresničevanje sindikalnih pravic. Za svojo presojo je navedlo obširne in konkretne razloge (točki 40 in 41 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje pritožnica izpodbija zgolj z izpostavljanjem posameznih navedb izpovedbe priče B. G., ki so po njenem mnenju očitno za obdolženca obremenjujoče, zato ne more biti uspešna.
Okoliščina, ki jo pritožnica nadalje izpostavlja, da so bili oškodovanci v negotovem statusu približno dve leti, preden so uspeli s tožbo na delovnem sodišču, ne izkazuje tiste obteževalne konotacije, ki bi lahko odločilno vplivala na odmero kazni. Kolikor pa okrožna državna tožilka izpostavlja obdolženčev nespoštljiv odnos do tožilstva in sodišča, gre pojasniti, da te okoliščine spadajo v kontekst načina obrambe in nimajo vpliva na kazensko sankcijo.
ZP-1 člen 8, 21. ZJN-2 člen 109a, 109a/1, 109a/1-4. KZ-1 člen 26.
ponudba - neresnična izjava v zvezi s plačili prispevkov za socialno varnost ali v zvezi s plačili davkov - odgovornost za prekršek - zavestna malomarnost - nezavestna malomarnost - opomin - izločitev iz postopkov javnega naročanja
Navedbe obdolžene odgovorne osebe, da je v postopku javnega naročanja podala izjavo o poravnanih obveznostih družbe v prepričanju o njeni resničnosti, je potrebno presojati ustrezno kritično in upoštevaje, da je ekonomistka ter dolgoletna direktorica pravne osebe, ki je glede na svojo funkcijo dolžna izpolnjevati zakonske obveznosti in skrbeti za zakonitost poslovanja pravne osebe. Pred podpisom izjave se je bila dolžna prepričati o stanju na računu in o dejstvu, ali ima (ne)poravnane zapadle obveznosti iz naslova socialnih prispevkov in davkov.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 37. ZUP člen 260, 260-3.
starostna pokojnina - sorazmerni del
Ker je odločba toženca z dne 9. 4. 2013 o odmeri in izplačevanju pokojnine temeljila na sodbi, ki je bila pravnomočno spremenjena, tožbeni zahtevek pa v reviziji zavrnjen, je toženec postopal po 3. alineji 260. člena ZUP in po uradni dolžnosti izdal odločbo z dne 9. 1. 2014, s katero je odpravil odločbo z dne 9. 4. 2013 o odmeri starostne pokojnine in s katero je bilo odločeno, da se bo pokojnina začela izplačevati po predložitvi odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja, da se pokojnina na podlagi slovenske pokojninske dobe v BIH ne izplačuje več od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe bosansko-hercegovskega nosilca zavarovanja. Tožnik zoper odločbo z dne 9. 1. 2014 ni vložil pritožbe, zato je ta postala dokončna in pravnomočna, odločba z dne 9. 4. 2013, na podlagi katere tožnik vtožuje svojo terjatev (sorazmerni dela starostne pokojnine), pa ni več veljaven pravni akt. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravice do izplačevanja sorazmernega dela starostne pokojnin. S sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je odpadla pravna podlaga za priznanje pravice do starostne pokojnine, z odločbo z dne 9. 1. 2014 pa je odpadla tudi podlaga za odmero in izplačevanje te pokojnine. Veljavni sta torej odločbi toženca z dne 13. 7. 2010 in z dne 17. 1. 2011, s katerima je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine.
odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - sprememba v organizaciji
Pri toženi stranki je zaradi pripojitve družbe A. d.o.o. prišlo do analize in primerjave delovnih procesov na pripojenem terminalu (kjer je delal tožnik) ter drugih celinskih skladiščih in do optimizacije procesov. Na podlagi opravljene analize je bila spremenjena sistemizacija, posledično pa je bila tožniku ponujena pogodba o zaposlitvi za delo na delovnem mestu vodja gasilske enote II (ki je glede osnovne plače nižje ovrednoteno kot delovno mesto vodja gasilcev, ki ga je prej zasedal tožnik). Tožnik kot vodja gasilske enote ima sedaj kot ostale vodje posameznih gasilskih enot strokovno podporo v sektorju F., in posledično manj odgovornosti. Delodajalec je samostojen pri organiziranju delovnega procesa, sodišče presoja le, ali je zatrjevani razlog dejansko podan in ni le navidezen. Tožena stranka je dokazala obstoj odpovednega razloga. Nadaljevanje dela pod pogoji iz prejšnje pogodbe o zaposlitvi zaradi spremenjene organizacije in sistemizacije delovnih mest pri toženi stranki ni bilo možno, zaradi česar je bila tožniku odpoved podana zakonito in mu je bila hkrati ponujena nova pogodba o zaposlitvi, usklajena z novo organizacijo dela in sistemizacijo delovnih mest pri toženi stranki.
prisilna hospitalizacija - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - ogrožanje lastnega zdravja - odklanjanje zdravljenja - duševna bolezen - trajanje ukrepa - načelo sorazmernosti - načelo izbire milejšega ukrepa
Za utemeljen poseg oziroma zdravljenje je dovolj že ugotovitev, da tožnika nima v celoti stika z realnostjo in da ima suicidne misli. Določbe 39. člena ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik že aktivno izvajati dejanja, ki bi pomenila poskus samomora.
starostna pokojnina - prenehanje zavarovanja v tujini - izpolnjevanje pogojev
ZPIZ-1 v 2. odstavku 156. člena določa, da je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine prenehanje obveznega zavarovanja. Tožnik je bil v času vložitve zahteve in tudi v času odločanja tožene stranke vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Bosni in Hercegovini, in sicer kot direktor družbe A. d.o.o.. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da 2. odstavka 156. člena ZPIZ-1 ni mogoče razlagati na način, da se kot pogoj za pridobitev pravice do pokojnine šteje le prenehanje obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi v Bosni in Hercegovini je status aktivnega zavarovanca ovira za priznanje pravice do pokojnine. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni utemeljenega razloga za razlikovanje, ali je tožnik vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Republiki Sloveniji ali v Bosni in Hercegovini, zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo izpodbijanih upravnih odločb s priznanjem pravice do starostne pokojnine.