izredna denarna socialna pomoč - zavrženje revizije
Tožnik je zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča vložil revizijo. Ker revizija ni bila vložena po pooblaščencu, ki je odvetnik, prav tako pa tožnik ni predložil dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, je sodišče prve stopnje revizijo na podlagi 374. člena ZPP pravilno zavrglo.
ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-2, 110/1-8, 131, 161, 161/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zloraba bolniškega staleža - hujša kršitev delovnih obveznosti - odhod iz kraja bivanja brez odobritve zdravnika
Tožnik se je v času, kot je bil v bolniškem staležu, zglasil na domu njemu nadrejenega sodelavca in ga fizično napadel. Tja je odšel samoiniciativno in je brez dovoljenja osebne zdravnice zapustil kraj svojega bivanja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 110. člena ZDR-1, ker je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil svoje delovne obveznosti. Fizični napad na sodelavca predstavlja kršitev Pravilnika o delovnem redu in disciplini pri toženi stranki, po katerem bi se moral tožnik v odnosu do sodelavcev, do vodij in do vseh drugih oseb, vzdržati negativnih in žaljivih ravnanj, usmerjenih proti posameznim osebam, bodisi na delovnem mestu, ali pa v zvezi z delom. Podan pa je je tudi utemeljen odpovedni razlog po 8. alineji 110. člena ZDR-1, ker tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in imenovanega zdravnika in je brez odobritve zdravnika odšel iz kraja svojega bivanja. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 339, 339/1, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 443, 443/1, 458, 458/1.
neupravičena obogatitev – spor majhne vrednosti – pritožbeni razlogi
Toženka je bila zaradi nakazila na njen račun neupravičeno obogatena, zato mora prejeta sredstva vrniti. Čeprav denarja res ni prejela, pa se njena neupravičena obogatitev kaže v zmanjšanju terjatev drugih oseb, ki jim je bila njihova terjatev poplačana z nakazanimi sredstvi tožnice.
ustavitev postopka - povračilo stroškov postopka - spor o prenehanju delovnega razmerja
Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vložila tožbo za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi in za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Po prejemu odgovora na tožbo s strani tožene stranke je tožnica tožbo umaknila zaradi slabega zdravstvenega stanja in zaradi občutka, da proti državi ne bo v nobenem postopku uspela. Tožena stranka se je z umikom tožbe strinjala, pri čemer je priglasila tudi pravdne stroške tega individualnega delovnega spora. Sodišče prve stopnje je o pravdnih stroških obeh strank odločilo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, pri tem pa je prezrlo, da se spori za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi uvrščajo med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja. Peti odstavek 41. člena ZDSS-1 določa, da v sporih o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi tožnica z vložitvijo tožbe oziroma s svojim ravnanjem v postopku zlorabljala procesne pravice, mora tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama kriti svoje stroške postopka v tem individualnem delovnem sporu.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že večkrat zavzeto stališče, da Uredba Sveta (EGS) št. 883/2004 o koordinaciji sistema socialne varnosti ne ureja pravic in ne pokriva dajatev na podlagi preostale delovne zmožnosti, lahko pa osebe, za katere se uporablja, na podlagi I., II. ali III. kategorije invalidnosti uveljavijo pravico do invalidske pokojnine, če za to izpolnjujejo pogoje, določene v nacionalni zakonodaji.
Pri tožniku je zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem je delal, to je upravljalec stiskalnic. S polnim delovnim časom je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Invalidska komisija je pri oceni delazmožnosti upoštevala mnenja avstrijskih izvedencev ortopedov, nevrologa in psihiatrov, ki so ocenili, da so tožniku potrebne določene razbremenitve pri delu. To pa je za odločitev v tej zadevi tudi bistvenega pomena. Niti avstrijski izvedenci, ki so ocenjevali tožnikovo delazmožnost, niso ugotovili, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo. Nasprotno, iz njihovih ocen izhaja, da je bil tožnik zmožen za delo z razbremenitvami, prav takšno mnenje pa je podala tudi invalidska komisija. Mnenje invalidske komisije je tako skladno z mnenji avstrijskih izvedencev. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, temveč je pri njem podana III. kategorija invalidnosti. Le-ta je podana, če zavarovanec ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, oziroma če je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali če še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela. Tožnik kot invalid III. kategorije ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice do invalidske pokojnine po 1. alineji 41. člena ZPIZ-2, zaradi neizpolnjevanja pogoja starosti pa mu te pravice ni mogoče priznati niti po 4. alineji 41. člena ZPIZ-2. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke s priznanjem pravice do invalidske pokojnine.
ZPP člen 181, 181/2, 213, 287, 339, 339/2, 339/2-8. ZDR člen 47, 47/2, 48, 82, 88, 88/1, 88/1-2, 90, 90/3, 184, 184/1, 204, 204/3. ZVis člen 52, 52/1, 53, 53/1.
kršitev načela kontradiktornosti - pravica do izjave - absolutna bistvena kršitev določb postopka - odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožnica je predlagala zaslišanje priče, ki bi lahko izpovedala o prizadevanjih tožnice za sanacijo finančnega stanja oziroma za uskladitev finančnega stanja z razpoložljivimi sredstvi ter o tem, katere aktivnosti in ukrepe je tožnica sprejela z namenom, da bi se izboljšalo finančno stanje. Predlagani dokaz z zaslišanjem te priče je lahko pomemben za ugotovitev dejstev, ki so za odločitev bistvena, saj tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana tožnici očita opustitev priprave korektivnih ukrepov s takojšnjimi finančnimi učinki za sanacijo finančnega stanja. Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tega dokaza tožnici odvzelo možnost enakega obravnavanja in bistveno kršilo določbo postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, posledica te absolutne bistvene kršitve pa je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o utemeljenosti razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto dekana in posledično zavrnitev zahtevka za izplačilo razlik v plači, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V primeru spremembe naziva delovnega mesta je potrebna nova pogodba o zaposlitvi, kot to določa drugi odstavek 47. člena ZDR. V obravnavanem primeru je prišlo do spremembe v izpolnjevanju pogoja, določenega z ZVis in Statutom, za zasedbo delovnih mest visokošolskega učitelja in znanstvenega sodelavca, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, sklenjene v letu 2005. Posledica izvolitve v pedagoški naziv izrednega profesorja in znanstveni naziv višjega znanstvenega sodelavca in spremembe delovnega mesta je namreč ta, da tožnica ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi iz leta 2005, kar pomeni, da je podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev neutemeljenosti razloga odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 9. 2005.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015720
ZTPDR člen 73, 73/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 179, 352, 352/1.
objektivna odškodninska odgovornost delodajalca - nesreča pri delu - nepremoženjska škoda - premoženjska škoda - renta
Invalidnina je ena izmed okoliščin iz prvega odstavka 179. člena OZ, ki vplivajo na višino odškodnine. Namen invalidnine je omiliti prizadetost oškodovanca zaradi telesne okvare, z ustreznim zadoščenjem omiliti prizadetost oškodovančeve osebne sfere. Ker ima invalidnina podoben namen kot odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, lahko v določeni meri zmanjšuje prizadetost oškodovanca, zato mu gre zaradi tega ustrezno nižja odškodnina. Pri oceni, ali in koliko invalidnina vpliva na odmero pravične denarne odškodnine, poleg individualnih značilnosti oškodovanca, njegove prizadetosti in višine mesečne invalidnine, se uporabi pravilo o prostem preudarku, ne pa matematični ali aktuarski izračun (sodba Vrhovnega sodišča RS, II Ips 466/2002 z dne 16. 10. 2003).Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik od 9. 12. 2008 dalje prejema invalidnino ter da bo glede na pričakovano življenjsko dobo v Republiki Sloveniji iz tega naslova prejel predvidoma skupno 32.323,10 EUR, kar je materialnopravno pravilno po prosti presoji upoštevalo v višini 40 %, kar znese 12.929,24 EUR, in za toliko zmanjšalo odškodnino iz naslova nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje mora invalidnino upoštevati v okviru pravilne uporabe materialnega prava.
sprememba tožbe ¸- dovolitev spremembe - smotrnost spremembe
Sodišče prve stopnje pravilno ni dovolilo spremembe tožbe iz razloga, ker to ne bi bilo smotrno. Tožnik je s pripravljalno vlogo povečal obstoječ zahtevek (povračilo odškodnine in mesečne rente) in poleg rentnega zahtevka uveljavljal še povračilo premoženjske škode po posameznih mesecih za čas od novembra 2012 dalje, kar pomeni, da bi se z razširitvijo tožbenega zahtevka tekoča pravda preveč obremenila. To bi bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, saj je sodišče izvedlo že vrsto predlaganih dokazov upoštevaje prvotno postavljeni tožbeni zahtevek.
ZSVarPre člen 46, 46/1, 48. ZUP člen 7, 7/1, 7/2, 81. ZUPJS člen 45. URS člen 50.
neupravičeno prejeta denarna socialna pomoč - vračilo
Tožnik je za del obdobja, za katero mu je bila pravnomočno dodeljena denarna socialna pomoč, prejel lastni dohodek iz drugega pravnega naslova. Po 1. odstavku 46. člena ZSVarPre lahko pristojni organ v roku treh let po dokončnosti odločbe o upravičenosti do denarne socialne pomoči in ves čas prejemanja trajne denarne dajatve, po uradni dolžnosti začne postopek ugotavljanja upravičenosti,
odpravi
odločbo, s katero je bila denarna socialna pomoč dodeljena in o upravičenosti do denarne socialne pomoči za to obdobje odloči z novo odločbo.
Ker je z izpodbijanim prvostopenjskim upravnim aktom v nasprotju z institutom razveljavitve v pravnomočni posamični upravni akt poseženo za dva meseca za nazaj, je
pravilno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral center za socialno delo skladno z določbo 45. člena ZUPJS v primeru, ko ugotovi neupravičeno prejemanje javnih sredstev, hkrati po uradni dolžnosti preveriti tudi upravičenost do vseh drugih javnih sredstev po tem zakonu in ob upoštevanju načela varstva pravic strank in varstva javne koristi iz 7. člena ZUP ugotoviti, ali so pri tožniku od prenehanja pravice do denarne socialne pomoči morebiti izpolnjeni pogoji za priznanje kakšne druge pravice iz javnih sredstev. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo upravni odločbi tožene stranke in zadevo vrnilo tožencu v ponovno odločanje.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 49, 49-3.
stroški izvedenca - izvedenina - zbiranje in preučevanje dodatne dokumentacije
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih v 3. točki 49. člena določa, da pripada izvedencu za zbiranje in proučevanje zelo obsežne dodatne dokumentacije (od 200 do 300 strani) 138,00 EUR. Sodišče postavljenemu izvedencu res ni naložilo izdelave izvedenskega mnenja na podlagi dokumentacije v zdravstvenem kartonu. Vendar pa je to na zaprosilo izvedenca storilo kasneje in mu dovolilo, da za potrebe izdelave izvedenskega mnenja vpogleda v zdravstveni karton tožnice. Sodišče prve stopnje je za študij dodatne dokumentacije v obsegu 223 strani skladno z določbo 3. točke 49. člena Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih in po predhodni odobritvi ter dodatnem soglasju tožnice, da vpogleda v zdravstveni karton, izvedencu pravilno priznalo 138,00 EUR.
plačilo nadur - prenos - solidarna odgovornost - obveznost plačila - regres za letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust - odpravnina - odškodnina z v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka
Razmere v zvezi z delom prevzetih delavcev pri prvotoženi stranki (delodajalcu prevzemniku) so bile nevzdržne, plače se niso izplačevale od oktobra 2012 dalje, dela ni bilo, delavci pa so bili poslani domov in niso imeli več vstopa v firmo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved tožnika podana po postopku in v rokih, ki so določeni v 112. členu ZDR ter iz utemeljenega razloga po 7. alineji prvega odstavka 112. člena ZDR (ki določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona, oziroma če je bila kršena prepoved trpinčenja na delovnem mestu iz 4. odstavka 6.a člena ZDR), ki v obravnavanem primeru pomeni tudi razlog iz tretjega odstavka 73. člena ZDR.
Zato prvo in drugotožena stranka solidarno odgovarjata tožniku po določbah za plačilo terjatev, ki so nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnika pri delodajalcu prevzemniku – prvotoženi stranki in je tožbeni zahtevek za plačilo odpravnine ter odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka utemeljen.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločitev v izpodbijani sodbi o terjatvah tožnika do drugotožene stranke (regres za letni dopust in obračun in plačilo nadur) za čas trajanja zaposlitve tožnika pri drugotoženi stranki, to je do spremembe delodajalca oziroma prehoda tožnika v delovno razmerje k drugemu delodajalcu – prevzemniku, to je prvotoženi stranki. Po določbi četrtega odstavka 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa. Sodišče prve stopnje je na tej podlagi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko (delodajalca prenosnika) tako v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo regresa za letni dopust za leti 2011 (ki je bil delno plačan) in 2012, kakor tudi v delu, v katerem zahteva obračun in plačilo nadur, saj je ugotovilo, da drugotožena stranka tožniku teh terjatev ni poravnala.
V primeru spremembe delodajalca ne gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu prenosniku in sklenitev nove pogodbe pri delodajalcu prevzemniku. Spremembe delodajalca ni mogoče šteti za prenehanje delovnega razmerja. Delavec vse pravice, ki jih je imel pri delodajalcu prenosniku, ohrani pri delodajalcu prevzemniku. Spremeni se le delodajalec, kar ima na videz podobne posledice kot prenehanje delovnega razmerja ob takojšnji sklenitvi novega delovnega razmerja
. Ker je po ZDR odškodnina oziroma denarno nadomestilo zaradi neizrabe letnega dopusta vezana na nezmožnost izrabe letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pri spremembi delodajalca pa ne gre za prenehanje delovnega razmerja, spremembe delodajalca ni mogoče šteti za nepredvidljiv razlog, zaradi katerega bi tožniku pripadalo nadomestilo zaradi neizrabljenega dopusta. Tožnik bi namreč lahko skladno z določbo prvega odstavka 73. člena ZDR izkoristil preostali letni dopust pri delodajalcu prevzemniku vse do prenehanja delovnega razmerja pri njem. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova neizrabljenega dopusta.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015495
ZDR člen 43, 43/1, 184. OZ člen 131, 131/1, 171, 171/1, 185. ZVZD člen 8, 15. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme člen 43.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - krivdna odgovornost - soprispevek - nepremoženjska škoda - višina - odmera
Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - reintegracija
Sodišče prve stopnje je pravilno ugodilo reintegracijskemu zahtevku. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev predstojnika - generalnega direktorja policije, ki je zoper tožnico uvedel postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdal sklep o prepovedi opravljanja dela in tudi sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Generalni direktor policije je postopek zoper tožnico uvedel ter sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podal na podlagi drugega odstavka 18. člena ZDR v okviru svoje pristojnosti, ta okoliščina pa ne more biti podlaga za ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Tožena stranka z razlogi, ki jih je navedla v izredni odpovedi, ne more utemeljevati predloga za sodno razvezo. Ker tožena stranka ni predstavila argumentov, ki bi nakazovali na objektivno nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, sodišče prve stopnje ob upoštevanju okoliščin, ki govore v prid tožnici (tožnica si želi zaposlitve nazaj k toženi stranki), predlogu tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi utemeljeno ni sledilo in je pravilno ugotovilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki še vedno mogoče.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – objektivna identiteta med obtožbo in sodbo – prekoračitev obtožbe
Obtožba je obtožencu očitala, da je v nasprotju z določili Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami prodal substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga s tem, da je 11.7.2015 v K. prodal A. R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidem, nato pa zaradi prodaje hranil v stanovanjski hiši O. v K. 20 tablet Flomidala 15 miligramov, ki vsebuje midazolan, 26 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebuje zolpidiem in 22 tablet Ksalola 1 miligram, ki vsebuje alprazolan, kar vse je razvrščeno kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog, pri čemer so bile tablete z drogami upoštevajoč njihovo količino in premožensjko stanje obtoženca nedvomno namenjene nadaljnji prodaji; torej mu je obtožba očitala storitev kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, sodišče prve stopnje ni sledilo opisu dejanja in pravni opredelitvi iz obtožnice, ampak je spremenilo opis dejanja ter obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali nedovoljenih snovi v športu po prvem odstavku 187. člena KZ-1. To je storilo tako, da je očitek o prodaji in hrambi drog (z namenom prodaje), zamenjalo z očitkom, da je obtoženec drugemu dal prepovedano drogo, da jo uživa s tem, da je 11.7.2015 v K. dal A.R. 8 tablet Sanvala 10 miligramov, ki vsebujejo zolpidem, ki je razvrščen kot prepovedana droga v skladu z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog. Obrazložilo je, da je takšna sprememba obtožencu v korist.
V obravnavani zadevi opis obtožencu očitanega kaznivega dejanja po obtožbi in vnesene spremembe sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi predstavljajo očitek drugega ravnanja obtoženca in s tem drugo kaznivo dejanje. Sprememba kot jo je opravilo sodišče prve stopnje namreč pomeni obsodbo za drugo dejanje. Izpodbijana obsodilna sodba se torej nanaša na dejanje, ki ni predmet obtožbe, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka (9. točka prvega odstavka 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZKP).
Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz materialnopravnega stališča, da sama prijava terjatve v stečajnem postopku ne more biti temelj za ugotavljanje višine terjatve iz naslova premalo izplačane plače, saj se na podlagi 39. člena ZPIZ-1 starostna pokojnina odmeri od mesečnega povprečja plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18. letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejša. V skladu s 4. odstavkom 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšani za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. V predmetni zadevi je tako odločilno in pravno upoštevno le to, kar je tožnik dobil izplačano s strani stečajnega dolžnika iz stečajne mase in od česar so bili plačani prispevki z dodatnim pogojem, da se navedeni prejemki vštevajo v pokojninsko osnovo v skladu z določili 39. do 47. člena ZPIZ-1.
Sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo izplačil iz naslova zadolžnic za sporno obdobje. Določbe 39. in 42. člena ZPIZ-1 je potrebno razlagati tako, da se v pokojninsko osnovo vštevajo poleg plače tudi vsi drugi prejemki iz delovnega razmerja, od katerih so bili obračunani ter plačani prispevki za socialno zavarovanje. Zato je materialnopravno zmotno stališče prvostopenjskega sodišča da se ne vštevajo v pokojninsko osnovo drugi osebni prejemki, med katere je delodajalec in stečajni dolžnik uvrstil terjatve iz naslova zadolžnic. Ker je zaradi zmotnega materialno pravnega stališča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Določba prvega odstavka 323. člena v zvezi s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 v primeru neutemeljenega predloga za imenovanje izrednega revizorja ne izključuje možnosti, da družbi stroške postopka povrne predlagatelj. Toda obremenitev predlagatelja s stroški družbe kot nasprotnega udeleženca ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to zmotno meni prvostopenjsko sodišče. Skladno s četrtim odstavkom 321. člena ZGD-1 je mogoče uveljavljati povračilo stroškov postopka zaradi neutemeljenega predloga po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Ne gre torej za objektivno odgovornost manjšinskih delničarjev, pač pa za njihovo krivdno odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja izrednega revizorja na predlagatelja oziroma manjšinske delničarje izkazani vsi elementi odškodninske (krivdne) odgovornosti.
Določba prvega odstavka 321. člena ZGD-1 (v zvezi s prvim odstavkom 323. člena ZGD-1) pomeni le, da v zvezi s stroški izrednega revizorja velja, da jih zalaga in nosi družba. Prvi odstavek 321. člena ZGD-1 ne govori o stroških predlagatelja v zvezi z njegovim predlogom.
DRUŽINSKO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080038
ZIZ člen 272. ZPP člen 411.
začasne odredbe v družinskih sporih – otrokova največja korist – nujnost začasne odločitve o stikih – začasno omejevanje stikov
Če bi začasno urejanje razmerij med starši in otroki dopustili v vseh težavnih primerih, ne le tistih res nujnih, kjer je treba preprečiti nasilje oz. težko nadomestljivo škodo, bi začasna odredba zaradi svojega dejanskega učinka prehitro predstavljala nevarnost za prejudic, dosežen s trditvami, ki so izkazane zgolj s stopnjo verjetnosti, preden se zanesljivo (to je: s stopnjo prepričanja) ne ugotovijo vse relevantne okoliščine.
ZDCOPMD člen 3. Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci člen 51. ZDR člen 108, 128, 130, 130/1, 132, 132/1.
obveznost plačila - odpravnina ob upokojitvi - izjava o odpovedi pravici - ničnost - nadure - dnevnice - pobot
Tožnik je imel v spornem obdobju neenakomerno razporejen delovni čas, vendar mu je kljub temu nastajal višek ur, ki ga ni mogel izrabiti, saj je bil tožnik v času, ko se delo pri naročniku, kateremu je dostavljal robo, ni opravljalo, na dopustu. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju opravljenih nadur ni plačala, je tožnik v spornem obdobju upravičen do plačila za opravljano nadurno delo v višini 30 % dodatka, kot je določen v 51. členu Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci.
Tožnik se odpravnini, ki mu pripada ob upokojitvi, ni mogel pravno veljavno odpovedati, zato je njegova izjava o odpovedi pravici do odpravnine ob upokojitvi nična.
zasebna agencija za zaposlovanje - zagotavljanje dela delavcev - posredovanje delavcev - najem delavcev za določen čas - plačilo - posredniška provizija – pogodba o poslovnem sodelovanju
Zasebna agencija za zaposlovanje - koncesionar MDDSZ (izvajalec) v skladu z zakonodajo zagotavlja naročniku (družbi, ki ima stalne potrebe po storitvah zagotavljanja dela delavcev) delo delavcev na dva načina: bodisi tako, da jih začasno napoti k naročniku in napoteni delavci ostajajo v delovnem razmerju pri izvajalcu ali tretji osebi (najem delavcev za določen čas), bodisi tako, da določene delavce posreduje naročniku, da naročnik z njimi sklene pogodbo o zaposlitvi (posredovanje delavcev).
poslovna odškodninska odgovornost – okvirna pogodba – razlaga pogodbe – nejasna določila v posebnih primerih – forma ad probationem – obličnost – obličnost aneksa k pogodbi – sukcesivna dobava – pooblastilo za sklenitev aneksa
Pogodba ima vse značilnosti okvirne pogodbe, saj sta se pogodbeni stranki dogovorili za skupni obseg naročila in predmet storitve (izdelave prisrčnic) in ceno na enoto za opravljeno delo, zato ima vse bistvene značilnosti pogodbe o delu in tudi bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi bi se lahko sklepale posamične pogodbe o delu glede posameznih količin (znotraj z okvirno pogodbo dogovorjenih) in z opredelitvijo izdelavnih rokov. Zato tudi taka okvirna pogodba stranki pogodbe zavezuje.